Prevod

V vročih deželah sonce res zna pripekati! Ljudje postanejo rjavi kakor mahagonij; da, v najbolj vročih deželah jih ožge v črnce. Toda neki učenjak je iz mrzlih dežel prišel le v vroče; mislil je, da bo lahko hodil naokrog kakor doma, pa so ga tam kmalu odvadili tega. On in vsi pametni ljudje so morali ostajati v hišah, polkna in vrata so bila ves dan zaprta; videti je bilo, kakor da vsa hiša spi ali da ni nikogar doma. Ozka ulica z visokimi hišami, kjer je stanoval, je bila tudi zgrajena tako, da jo je sonce obsevalo od jutra do večera; tega res ni bilo mogoče prenašati! – Učenjak iz mrzlih dežel je bil mlad in bister mož; zdelo se mu je, da sedi v razbeljeni peči. Vročina ga je izčrpavala, postal je čisto suh, celo njegova senca se je skrčila in bila veliko manjša kakor doma; sonce je izčrpavalo tudi njo. – Oživela sta šele zvečer, ko je sonce zašlo.

Prav veselje ju je bilo gledati; brž ko so v sobo prinesli luč, se je senca raztegnila po vsej steni, da, celo po stropu; tako dolga je postala, morala se je pretegniti, da bi si spet nabrala moči. Učenjak je stopil na balkon, da bi se tam pretegnil, in ko so se v čudovito jasnem zraku druga za drugo prikazovale zvezde, se mu je zdelo, da se vrača v življenje. Na vseh balkonih v ulici – in v toplih deželah ima vsako okno svoj balkon – so se prikazali ljudje, kajti zraka je treba, četudi si vajen biti mahagonijeve barve! Zgoraj in spodaj je vse oživelo. Čevljarji in krojači, vsi so se preselili na ulico, prinesli so mize in stole in prižgali luči; da, več kakor tisoč luči je gorelo. Eden je govoril, drugi pel, ljudje so se sprehajali, vozovi so vozili, osli so stopali: cingel, cingel, cingel! Zvončke imajo na sebi. Ob petju psalmov so pokopavali mrtve, poulični fantiči so pokali s petardami in cerkveni zvonovi so zvonili; da, spodaj na ulici je bilo zares živahno. Le v eni hiši, prav nasproti tiste, kjer je stanoval tuji učenjak, je bilo povsem tiho. Pa vendar je nekdo prebival v njej, saj so na balkonu stale rože; tako lepo so uspevale v tisti sončni pripeki, tega pa ne bi mogle, če jih ne bi zalivali, in nekdo jih je vendar moral zalivati; torej so morali biti tam ljudje. Proti večeru so se tudi vrata na oni strani napol odprla, vendar je bilo znotraj temno, vsaj v sprednji sobi; iz globine hiše pa je prihajala glasba. Tujemu učenjaku se je zdela neprimerljivo lepa, a prav mogoče je bilo, da si je to le domišljal, kajti v tistih toplih deželah se mu je vse zdelo neprimerljivo lepo, samo sonca ne bi smelo biti. Njegov stanodajalec je rekel, da ne ve, kdo je najel hišo nasproti, saj nikogar ni bilo videti; glasba pa se mu je zdela strašansko dolgočasna. »Kakor da bi nekdo sedel in vadil skladbo, ki ji ne more priti do konca, zmeraj eno in isto skladbo. ‘Saj jo bom le zmogel!’ si najbrž govori, pa je ne zmore, naj igra še tako dolgo.«

Neko noč se je tujec prebudil; spal je pri odprtih balkonskih vratih, zavesa pred njimi je plapolala v vetru in zazdelo se mu je, da z nasprotnega balkona prihaja čudežen sijaj. Vse rože so žarele kakor plameni v najlepših barvah, sredi njih pa je stala vitka, ljubka mladenka; zdelo se je, da tudi ona sveti. Kar zarezalo ga je v oči, saj jih je tako na široko odprl, ko se je pravkar prebudil. V enem skoku je bil na tleh in se čisto tiho prikradel za zaveso, toda mladenke ni bilo več, sijaja ni bilo več; rože niso prav nič žarele, le lepo so stale tam kakor zmeraj. Vrata so bila priprta in iz globine hiše je glasba zvenela tako mehko in lepo, da bi se človek ob njej kar izgubil v sladkih sanjah. Bilo je kakor začarano; in kdo je stanoval tam? Kje je bil pravi vhod? V vsem pritličju je bila trgovina ob trgovini, skozi te pa ljudje vendar niso mogli nenehno hoditi.

Nekega večera je tujec sedel na svojem balkonu, v sobi za njim je gorela luč, zato je bilo čisto naravno, da je njegova senca padala na steno nasprotne hiše; da, sedela je prav nasproti, med rožami na balkonu. In kadar se je tujec premaknil, se je premaknila tudi senca, saj senca to pač počne. – »Mislim, da je moja senca edino živo bitje, ki ga je tam čez mogoče videti!« je rekel učenjak. »Poglej, kako lepo sedi med rožami; vrata so priprta, zdaj bi morala biti senca tako prijazna, da bi stopila noter, se razgledala in mi potem prišla povedat, kaj je videla! Da, lahko bi bila tudi za kaj koristna!« je dejal v šali. »Izvoli, kar vstopi! No! Ali greš?« Pokimal je senci in senca mu je pokimala nazaj. »Le pojdi, samo ne izgubi se!« Tujec je vstal in vstala je tudi njegova senca na nasprotnem balkonu; tujec se je obrnil in obrnila se je tudi senca. Da, če bi kdo pozorno opazoval, bi lahko jasno videl, kako je senca stopila skozi napol odprta balkonska vrata v nasprotno hišo, prav v trenutku, ko je tujec odšel v svojo sobo in pustil, da je dolga zavesa za njim spet padla.

Naslednje jutro je učenjak odšel na kavo in prebirat časopise. »Kaj pa je to?« je rekel, ko je stopil na sonce. »Saj nimam sence! Torej je sinoči res odšla in se ni vrnila; to je pa neprijetno!«

In jezilo ga je, a ne toliko zato, ker sence ni bilo več, temveč zato, ker je vedel, da že obstaja zgodba o človeku brez sence; v mrzlih deželah doma so jo vsi poznali. Če bi se zdaj vrnil tja in pripovedoval svojo, bi rekli, da posnema drugo, tega pa res ni potreboval. Zato o tem sploh ni hotel govoriti, kar je bilo pametno.

Zvečer je spet stopil na balkon; luč je povsem pravilno postavil za hrbet, saj je vedel, da senca zmeraj potrebuje gospodarja, ki ji zastira svetlobo, vendar je ni mogel priklicati. Krčil se je, iztegoval se je, a sence ni bilo, nobena ni prišla! Rekel je: hm! hm! Pa tudi to ni pomagalo.

Neprijetno je bilo, toda v toplih deželah vse tako naglo raste, in po osmih dneh je na svoje veliko veselje opazil, da mu na soncu iz nog poganja nova senca; korenina je očitno ostala. Po treh tednih je imel že čisto spodobno senco, in ko se je odpravil domov v severne dežele, je med potjo čedalje bolj rasla, dokler ni bila nazadnje tako dolga in velika, da bi je bilo že pol dovolj.

Tako se je učenjak vrnil domov in pisal knjige o tem, kaj je na svetu resnično, kaj dobro in kaj lepo; minevali so dnevi in minevala so leta; mnogo let je minilo.

Nekega večera je sedel v svoji sobi, ko je nekdo prav narahlo potrkal na vrata. »Naprej!« je rekel, vendar ni nihče vstopil. Odprl je vrata in pred njim je stal tako nenavadno suh človek, da ga je kar čudno spreletelo. Sicer pa je bil mož izredno lepo oblečen; gotovo je bil imeniten gospod.

»S kom imam čast govoriti?« je vprašal učenjak. »Da, sem si kar mislil,« je rekel imenitni gospod, »da me ne boste prepoznali! Tako zelo sem se utelesil, dobil sem pravo meso in obleko. Najbrž si niste nikoli mislili, da me boste videli v takšnem blagostanju. Ali ne prepoznate svoje stare sence? Da, gotovo niste verjeli, da se bom še kdaj vrnil. Odkar sem bil nazadnje pri vas, se mi je izredno dobro godilo; v vseh pogledih sem postal zelo premožen! Če bi se moral odkupiti iz službe, bi si to lahko privoščil!« Pri tem je zažvenketal s celim šopom dragocenih pečatnikov, ki so mu viseli ob uri, in segel z roko za debelo zlato verižico okoli vratu. Kako so se mu na vseh prstih bleščali diamantni prstani! In vse je bilo pravo.

»Ne, nikakor ne morem priti k sebi!« je rekel učenjak. »Kaj pa naj vse to pomeni?« »Da, nekaj vsakdanjega to res ni!« je rekla senca. »Toda tudi vi niste vsakdanji človek in jaz, to vendar veste, sem že od otroških let stopal po vaših sledeh. Brž ko ste menili, da sem dovolj zrel, da grem sam v svet, sem šel svojo pot. Živim v najimenitnejših razmerah, a obšlo me je nekakšno hrepenenje, da bi vas še enkrat videl, preden umrete; saj boste vendar umrli! Rad sem hotel spet videti tudi te kraje, kajti domovino ima človek vendar zmeraj rad! – Vem, da ste dobili drugo senco; ali sem kaj dolžan njej ali vam? Le povejte, prosim.«

»Ne, ali si res ti!« je rekel učenjak. »To je pa skrajno nenavadno! Nikoli ne bi verjel, da se človekova stara senca lahko vrne kot človek!«

»Povejte, koliko moram plačati!« je rekla senca. »Ne bi rad ostal nikomur ničesar dolžan!« »Kako moreš tako govoriti!« je rekel učenjak. »O kakšnem dolgu naj bi tu govorila! Bodi svoboden kakor vsak drug! Nadvse me veseli tvoja sreča! Sedi, stari prijatelj, in mi povej kaj o tem, kako se je vse zgodilo in kaj si videl v hiši nasproti, tam v toplih deželah!« – »Da, povedal vam bom,« je rekla senca in sedla, »vendar mi morate obljubiti, da nikomur tukaj v mestu, pa naj me srečate kjer koli, ne boste povedali, da sem bil vaša senca! Nameravam se zaročiti; preživljal bi lahko več kot eno družino!« – »Nič ne skrbi!« je rekel učenjak. »Nikomur ne bom povedal, kdo v resnici si! Tu je moja roka! Obljubim; mož beseda!«

»Senca beseda!« je rekla senca, in tako je tudi morala govoriti. Sicer pa je bilo res nenavadno, kako zelo je bila podobna človeku; vsa je bila oblečena v črno, v najfinejše črno sukno, imela je lakaste škornje in klobuk, ki se je dal zložiti, da sta od njega ostala le vrh in krajci, da niti ne omenjamo vsega, za kar že vemo: pečatnikov, zlate verižice in diamantnih prstanov. Da, senca je bila izredno lepo oblečena in prav zato je bila povsem človek.

»Zdaj vam bom povedal!« je rekla senca in z lakastimi škornji kar se da močno stopila na rokav učenjakove nove sence, ki je kakor koder ležala pri njegovih nogah. To je storila bodisi iz prevzetnosti ali pa morda zato, da bi jo obdržala na mestu. Ležeča senca je ostala povsem tiha in mirna, da bi dobro slišala; hotela je izvedeti, kako se je mogoče takole osvoboditi in se povzpeti do tega, da postaneš sam svoj gospodar.

»Ali veste, kdo je prebival v hiši nasproti?« je rekla senca. »Najlepša med vsemi, poezija! Tam sem bil tri tedne in to učinkuje prav tako, kakor če bi živel tri tisoč let in prebral vse, kar je bilo kdaj spesnjeno in napisano; to vam povem in to drži. Vse sem videl in vse vem!«

»Poezija!« je vzkliknil učenjak. »Da, da – v velikih mestih pogosto živi kot samotarka! Poezija! Da, videl sem jo en sam kratek hip, toda oči sem imel še polne spanca! Stala je na balkonu in žarela kakor severni sij! Povej, povej! Bil si na balkonu, stopil si skozi vrata in potem –!«

»Potem sem bil v predprostoru!« je rekla senca. »Ves čas ste sedeli in gledali v predprostor. Tam sploh ni bilo luči, vladal je nekakšen somrak, toda skozi dolgo vrsto sob in dvoran so bila vrata za vrati odprta; in tam je bilo vse razsvetljeno. Svetloba bi me kar ubila, če bi prišel čisto do mladenke; vendar sem bil preudaren, vzel sem si čas, in tako je tudi treba!«

»In kaj si potem videl?« je vprašal učenjak. »Vse sem videl in vse vam bom povedal, toda – tega ne govorim iz ošabnosti, vendar – kot svoboden človek s tolikšnim znanjem, da ne govorim o svojem dobrem položaju in sijajnih razmerah – bi si želel, da me vikate!«

»Oprostite!« je rekel učenjak. »Stara navada mi je prešla v kri! – Popolnoma prav imate! Zapomnil si bom! Zdaj pa mi povejte vse, kar ste videli!«

»Vse!« je rekla senca. »Kajti vse sem videl in vse vem!« »Kako je bilo v najbolj notranjih dvoranah?« je vprašal učenjak. »Je bilo kakor v svežem gozdu? Je bilo kakor v sveti cerkvi? So bile dvorane kakor zvezdnato nebo, kadar stojiš visoko v gorah?«

»Vse je bilo tam!« je rekla senca. »Saj nisem šel čisto noter, ostal sem v prvi sobi, v somraku, toda tam sem stal na izredno dobrem mestu; vse sem videl in vse vem! Bil sem na dvoru poezije, v predprostoru.«

»Toda kaj ste videli? So skozi velike dvorane hodili vsi bogovi davnine? So se tam bojevali starodavni junaki? So se igrali ljubki otroci in pripovedovali o svojih sanjah?« »Pravim vam, da sem bil tam, in razumete lahko, da sem videl vse, kar je bilo mogoče videti! Če bi tja prišli vi, ne bi postali človek, jaz pa sem! Obenem sem spoznal svojo najglobljo naravo, tisto, kar mi je prirojeno, svoje sorodstvo s poezijo. Da, ko sem bil še pri vas, o tem nisem razmišljal, toda saj veste, ob sončnem vzhodu in zahodu sem zmeraj postal tako nenavadno velik; v mesečini sem bil skoraj razločnejši kakor vi sami. Takrat svoje narave nisem razumel; v predprostoru pa se mi je razodela! Postal sem človek! – Zrel sem prišel ven, toda vas ni bilo več v toplih deželah. Kot človeka me je bilo sram hoditi takšen, kakršen sem bil; potreboval sem škornje, obleko, ves tisti človeški premaz, po katerem prepoznamo človeka. – Zatekel sem se, da, vam lahko povem, saj tega ne boste zapisali v nobeno knjigo, zatekel sem se pod krilo prodajalke peciva; tam sem se skril. Ženski se še sanjalo ni, kaj vse skriva. Šele zvečer sem šel ven; tekal sem po ulicah v mesečini; raztegoval sem se po zidovih, to tako prijetno žgečka po hrbtu! Tekal sem gor in dol, kukal skozi najvišja okna, v dvorane in na strehe; kukal sem tja, kamor nihče ni mogel kukati, in videl, česar ni videl nihče drug, česar nihče ne bi smel videti! Pravzaprav je to nizkoten svet! Ne bi hotel biti človek, ko ne bi bilo že splošno sprejeto, da je nekaj posebnega biti človek! Videl sem najbolj nepredstavljive reči pri ženskah, moških, starših in pri ljubkih, čudovitih otrocih; – videl sem,« je rekla senca, »tisto, česar nihče ne bi smel vedeti, pa bi vsi tako radi vedeli: hudobijo pri sosedu. – Če bi izdajal časopis, bi ga brali! Toda pisal sem kar prizadetim osebam in v vseh mestih, kamor sem prišel, je nastal strah in trepet. Tako so se me bali! In tako zelo so me imeli radi. Profesorji so me naredili za profesorja, krojači so mi dali nova oblačila, dobro sem preskrbljen; kovničar je zame koval denar in ženske so govorile, da sem tako lep! – In tako sem postal mož, kakršen sem! Zdaj pa zbogom; tu je moja vizitka, stanujem na sončni strani in ob dežju sem zmeraj doma!« In senca je odšla.

»To je bilo pa res nenavadno!« je rekel učenjak. Minila so leta in dnevi, pa je senca spet prišla. »Kako vam gre?« je vprašala. »Ah!« je rekel učenjak. »Pišem o resničnem, dobrem in lepem, toda nikomur ni mar poslušati o tem; čisto obupan sem, ker si vse tako jemljem k srcu!«

»Jaz pa ne!« je rekla senca. »Redim se in za to si je treba prizadevati! Da, vi ne razumete sveta. Zaradi tega boste zboleli. Morate na pot! Poleti bom potoval; bi šli z menoj? Rad bi imel sopotnika! Bi potovali z menoj kot senca? V veliko veselje bi mi bilo, če bi vas imel s seboj; jaz plačam pot!«

»To gre pa predaleč!« je rekel učenjak. »Odvisno, kako gledate na to!« je rekla senca. »Potovanje bi vam izredno koristilo! Če hočete biti moja senca, boste imeli na poti vse zastonj!«

»To je pa preveč!« je rekel učenjak. »Toda takšen je svet!« je rekla senca. »In takšen bo ostal!« Potem je odšla. Učenjaku se nikakor ni dobro godilo, spremljala sta ga žalost in trpljenje, njegove besede o resničnem, dobrem in lepem pa so bile za večino kakor vrtnice za kravo! – Nazadnje je hudo zbolel.

»Res ste videti kakor senca!« so mu govorili ljudje, in učenjaka je spreletel srh, saj ga je to spomnilo na marsikaj. »V zdravilišče morate!« je rekla senca, ki ga je prišla obiskat. »Nič drugega vam ne preostane! Zaradi starega znanstva vas bom vzel s seboj, jaz plačam pot, vi pa jo boste opisali in me med potjo malo zabavali! Tudi sam hočem v zdravilišče; brada mi ne raste, kakor bi morala, tudi to je bolezen, in brado človek mora imeti! Bodite vendar pametni in sprejmite ponudbo, saj bova potovala kot tovariša!«

In tako sta odpotovala; senca je bila zdaj gospodar, gospodar pa senca. Skupaj sta se vozila, jezdila in hodila, drug ob drugem, spredaj in zadaj, kakor je pač stalo sonce; senca je zmeraj znala obdržati gospodarjevo mesto. Učenjak pa o tem ni kaj dosti razmišljal; bil je zelo dobrega srca, nadvse blag in prijazen, in nekega dne je rekel senci: »Ker sva zdaj takole postala sopotnika in sva povrhu skupaj odraščala že od otroških let, ali ne bi pila bratovščine in se začela tikati? Tako bi bilo vendar bolj domače!«

»Dobro ste to povedali!« je rekla senca, ki je bila zdaj pravi gospodar. »To je zelo odkrito in dobronamerno rečeno; tudi jaz bom prav tako dobronameren in odkrit. Kot učenjak gotovo veste, kako nenavadna je narava. Nekateri ljudje ne prenesejo dotika sivega papirja, kar slabo jim postane; drugim gre skozi vse ude, če kdo z žebljem podrsa po okenski šipi. Prav tak občutek imam jaz, kadar vas slišim, da me tikate; zdi se mi, kakor da me tlačite nazaj k tlom, v moj nekdanji položaj pri vas. Saj vidite, to je občutek, ne ošabnost; ne morem vam dovoliti, da me tikate, vas pa bom z veseljem tikal jaz, in tako bo polovica opravljena!«

In tako je senca svojega nekdanjega gospodarja začela tikati. »To je pa res narobe,« si je mislil, »da ga moram jaz vikati, on pa mene tika,« toda zdaj je moral potrpeti.

Prispela sta v zdravilišče, kjer je bilo mnogo tujih gostov, med njimi tudi lepa kraljična, ki je bolehala za tem, da je vse predobro videla, in to je bilo silno mučno.

Takoj je opazila, da je prišlek povsem drugačen od vseh drugih. »Pravijo, da je tu zato, da bi mu zrasla brada, toda jaz vidim pravi vzrok: ne meče sence.«

Postala je radovedna in se je na sprehodu nemudoma zapletla v pogovor s tujim gospodom. Kot kraljični ji ni bilo treba nič kaj ovinkariti, zato je rekla: »Vaša bolezen je v tem, da ne mečete sence.«

»Vaše kraljevsko visočanstvo se mora počutiti že precej bolje!« je rekla senca. »Vem, da je vaša težava v tem, da predobro vidite, toda zdaj je popustila, ozdraveli ste; jaz imam namreč prav nenavadno senco! Ali ne vidite tistega človeka, ki zmeraj hodi z menoj? Drugi imajo navadno senco, jaz pa ne maram navadnega. Svojemu služabniku človek pogosto privošči finejše sukno za livrejo, kakor ga nosi sam, in tako sem jaz dal svojo senco olepšati v človeka! Da, vidite, da sem mu dal celo lastno senco. To je zelo drago, toda rad imam kaj samo zase!« – »Kaj?« si je mislila kraljična. »Ali sem res ozdravela! To zdravilišče je najboljše, kar jih je! Voda ima dandanes prav čudežno moč. Toda ne bom še odšla, saj bo zdaj tukaj zabavno; tujec mi je izredno všeč. Ko bi mu le brada ne zrasla, sicer bo odpotoval!«

Zvečer sta v veliki plesni dvorani kraljična in senca plesali. Ona je bila lahkotna, on pa še lahkotnejši; takšnega plesalca še nikoli ni imela. Povedala mu je, iz katere dežele je, in on je deželo poznal, bil je že tam, le da nje tedaj ni bilo doma. Kukal je skozi zgornja in spodnja okna, videl je to in ono, zato je znal kraljični odgovarjati in namigovati na marsikaj, da je bila vsa začudena; gotovo je bil najmodrejši človek na vsem svetu! Tako je spoštovala njegovo znanje, in ko sta spet zaplesala, se je zaljubila; senca je to prav dobro opazila, saj je bila kraljična že skoraj pripravljena pogledati naravnost skoznjo. Še enkrat sta zaplesala in že mu je skoraj povedala, toda bila je preudarna; pomislila je na svojo deželo in kraljestvo in na množico ljudi, ki jim bo morala vladati. »Moder mož je,« si je rekla, »to je dobro! In čudovito pleše, tudi to je dobro; toda ali je njegovo znanje temeljito? To je prav tako pomembno! Preizkusiti ga moram.« Zato ga je začela previdno spraševati o nekaterih najtežjih rečeh, na katere še sama ne bi znala odgovoriti; senca pa je naredila prav nenavaden obraz.

»Na to ne znate odgovoriti!« je rekla kraljična. »To sodi k mojemu otroškemu znanju,« je rekla senca. »Mislim, da bi na to znala odgovoriti celo moja senca tam pri vratih!«

»Vaša senca!« je rekla kraljična. »To bi bilo pa nadvse nenavadno!« »Da, ne trdim zagotovo, da zna!« je rekla senca. »Vendar bi si mislil, da zna; že toliko let me spremlja in posluša – verjel bi, da zna! Toda vaše kraljevsko visočanstvo naj mi dovoli opozoriti, da je tako ponosen na to, da velja za človeka, da morate z njim ravnati povsem kakor s človekom, če naj bo dobre volje, kar je nujno, da bo dobro odgovarjal.«

»To mi je všeč!« je rekla kraljična. Stopila je k učenjaku pri vratih in se pogovarjala z njim o soncu in luni ter o ljudeh, kakršni so navzven in navznoter, on pa ji je odgovarjal tako modro in lepo.

»Kakšen mož mora šele biti tisti, ki ima tako modro senco!« si je mislila. »Pravi blagoslov bo za moje ljudstvo in kraljestvo, če si ga izberem za soproga; – to bom tudi storila!«

In kmalu sta bili obe domenjeni, kraljična in senca, vendar ni smel nihče izvedeti za to, dokler se kraljična ne vrne domov v svoje kraljestvo. »Nihče, niti moja senca!« je rekla senca, in ob tem je imela svoje posebne misli! – Potem sta prispela v deželo, kjer je kraljična vladala, kadar je bila doma.

»Poslušaj, dobri prijatelj!« je rekla senca učenjaku. »Zdaj sem postal tako srečen in mogočen, kakor je le mogoče, zato bom tudi zate storil nekaj posebnega! Zmeraj boš stanoval pri meni v gradu, se vozil z menoj v moji kraljevski kočiji in prejemal sto tisoč državnih tolarjev na leto; toda zato moraš dovoliti, da te vsi po vrsti kličejo senca. Ne smeš povedati, da si bil kdaj človek, in enkrat na leto, ko bom sedel na balkonu na soncu in se kazal ljudem, moraš ležati pri mojih nogah, kakor se za senco spodobi! Povem ti, poročil se bom s kraljično; nocoj bo poroka.«

»Ne, to je pa res preveč!« je rekel učenjak. »Tega nočem, tega ne bom storil! To bi pomenilo prevarati vso deželo in kraljično povrhu! Vse bom povedal! Da sem jaz človek in da si ti senca, ki si je samo nadela obleko!«

»Tega ti ne bo nihče verjel!« je rekla senca. »Bodi pameten, sicer pokličem stražo!« – »Naravnost h kraljični grem!« je rekel učenjak. »Toda jaz bom šel prej!« je rekla senca. »Ti pa greš v ječo!« – In res je moral tja, kajti stražarji so ubogali tistega, za katerega so vedeli, da si ga kraljična želi.

»Treseš se!« je rekla kraljična, ko je senca prišla k njej. »Se je kaj zgodilo? Ne smeš mi zboleti prav nocoj, ko imava poroko.«

»Doživel sem nekaj najstrašnejšega, kar je mogoče doživeti!« je rekla senca. »Pomisli – da, takšni ubogi senčni možgani ne prenesejo veliko! – Pomisli, moja senca je znorela, misli, da je on človek in da sem jaz – samo pomisli – da sem jaz njegova senca!«

»To je grozno!« je rekla kraljična. »Saj je vendar zaprt?« »Je! Bojim se, da ne bo nikoli ozdravel.« »Uboga senca!« je rekla kraljična. »Zelo je nesrečen; pravo dobro delo bi bilo, če bi ga odrešili tiste trohice življenja, ki mu je še ostala. In ko dobro premislim, se mi zdi, da bo treba v največji tišini opraviti z njim!«

»To je res kruto!« je rekla senca. »Saj je bil zvest služabnik!« In nekako vzdihnila je. »Plemenitega značaja ste!« je rekla kraljična.

Zvečer je bilo vse mesto razsvetljeno in topovi so pokali: bum! Vojaki so pozdravljali s puškami. To je bila poroka! Kraljična in senca sta stopili na balkon, da bi se pokazali ljudem in še enkrat poželi vzklike: hura!

Učenjak pa od vsega tega ni slišal ničesar, saj so ga usmrtili.