Prevod

Cesarjev konj je dobil zlate podkve; zlato podkev na vsako nogo. Zakaj je dobil zlate podkve? Bil je prečudovita žival, imel je vitke noge, pametne oči in grivo, ki mu je kakor svilena tančica padala po vratu. Svojega gospodarja je nosil skozi smodniški dim in dež krogel, poslušal, kako so krogle pele in žvižgale; grizel je okrog sebe, brcal in se bojeval, ko so pritiskali sovražniki; s cesarjem na hrbtu je v enem skoku preskočil konja padlega sovražnika in rešil cesarjevo krono iz rdečega zlata. Zato je cesarjev konj dobil zlate podkve, zlato podkev na vsako nogo.

In govnač je prilezel na plano. »Najprej veliki, potem mali,« je rekel, »čeprav ni velikost tista, ki kaj velja.« In iztegnil je svoje tenke nožice.

»Kaj bi rad?« je vprašal kovač. »Zlate podkve!« je odgovoril govnač. »Najbrž nimaš vseh koleščkov v glavi!« je rekel kovač. »Bi tudi ti rad zlate podkve?« »Zlate podkve!« je rekel govnač. »Mar nisem prav toliko vreden kot tista velika žival, ki jo je treba streči, čohati, negovati, hraniti in napajati? Mar ne sodim tudi jaz v cesarjev hlev?«

»Ampak zakaj konj dobi zlate podkve?« je vprašal kovač. »Tega ne razumeš?« »Razumem? Razumem, da me s tem zaničujete,« je rekel govnač. »To je žalitev — in zato se zdaj odpravljam v širni svet!«

»Pa jo popihaj!« je rekel kovač. »Grobijan!« je rekel govnač, nato pa odšel ven, poletel kos poti in se znašel v ljubkem cvetličnem vrtičku, kjer je dišalo po vrtnicah in sivki.

»Ali ni tukaj lepo!« je rekla ena izmed malih »božjih kravic«, ki so letale naokrog s črnimi pikami na rdečih, trdih krilcih. »Kako sladko diši in kako je lepo!«

»Navajen sem boljšega!« je rekel govnač. »Temu pravite lepo? Saj tukaj ni niti gnojišča!« In šel je naprej v senco velike levkoje; po njej je lezla gosenica kapusovega belina.

»Kako je vendar svet lep!« je rekla gosenica. »Sonce je tako toplo! Vse je tako prijetno! In ko bom nekoč zaspala in umrla, kakor temu pravijo, se bom prebudila kot metulj!«

»Kar domišljaj si!« je rekel govnač. »Zdaj bomo pa kar letali naokrog kot metulji! Prihajam iz cesarjevega hleva, pa si tam nihče, niti cesarjev jezdni konj, ki vendar nosi moje odložene zlate podkve, ne domišlja česa takega. Dobiti krila! Leteti! No, pa poletimo!« In govnač je poletel. »Nočem se jeziti, pa se vendar jezim!«

Nato je padel na veliko travnato zaplato; nekaj časa je ležal tam, potem pa zaspal. Ojoj, kakšen naliv se je ulil! Govnača je prebudilo pljuskanje in takoj se je hotel zariti v zemljo, a ni mogel; prevračal se je, plaval po trebuhu in po hrbtu, na letenje ni bilo mogoče niti pomisliti. S tega kraja gotovo ne bo odnesel žive glave; ležal je, kjer je pač ležal, in tam tudi obležal.

Ko je dež nekoliko ponehal in je govnač z mežikanjem spravil vodo iz oči, je zagledal nekaj belega: bilo je platno, razgrnjeno za beljenje. Prilezel je do njega in se zavlekel v gubo mokrega perila. To se res ni moglo primerjati s poležavanjem v toplem kupu gnoja v hlevu; toda tu ni bilo nič boljšega, zato je ostal ves dan in vso noč, pa tudi dež ni ponehal. Zjutraj je govnač prilezel na plano; zaradi podnebja je bil silno slabe volje.

Na platnu sta sedeli dve žabi; njune bistre oči so žarele od samega veselja. »To je blagoslovljeno vreme!« je rekla prva. »Kako osvežujoče! In perilo tako lepo zadržuje vodo! Kar ščemi me v zadnjih nogah, kakor da bi morala zaplavati!«

»Prav rada bi vedela,« je rekla druga, »ali je lastovka, ki leta tako daleč naokrog, na svojih številnih potovanjih v tujino našla boljše podnebje od našega. Takšno neurje in takšna mokrota! Kakor da bi ležal v mokrem jarku! Kdor se tega ne veseli, pa res ne ljubi svoje domovine!«

»Ali še nikoli nista bili v cesarjevih hlevih?« je vprašal govnač. »Tam je mokrota topla in začinjena! Tega sem vajen; to je moje podnebje, a ga ne moreš vzeti s seboj na pot. Ali na vrtu ni nobene tople grede, kjer bi se lahko imenitna gospoda, kakršen sem jaz, nastanila in počutila kakor doma?«

Toda žabi ga nista razumeli ali pa ga nista hoteli razumeti. »Nikoli ne vprašam dvakrat!« je rekel govnač, potem ko je trikrat vprašal in ni dobil odgovora.

Nato je šel še malo naprej in našel črepinjo lonca. Ne bi smela ležati tam, toda ker je že ležala, je dajala zavetje. Tu je prebivalo več družin strigalic; ne potrebujejo veliko prostora, le družbo. Samice so še posebno obdarjene z materinsko ljubeznijo, zato je bil tudi mladiček vsake izmed njih najlepši in najpametnejši.

»Naš sin se je zaročil!« je rekla ena izmed mater. »Ljuba nedolžna dušica! Njegova največja želja je, da bi nekoč lahko zlezel kakemu duhovniku v uho. Tako ljubko otročji je in zaroka ga varuje pred razuzdanostjo! Materi je to v tolikšno veselje!«

»Naš sin,« je rekla druga mati, »se je komaj izvalil iz jajčeca, pa je že uganjal norčije; kar razganja ga, izživlja se, dokler je mlad. To je materi v neznansko veselje! Kajne, gospod Govnač?« Po zunanjosti so prepoznale, kdo je tujec.

»Obe imata prav!« je rekel govnač, in povabile so ga v izbo, tako daleč, kolikor je lahko prilezel pod črepinjo. »Zdaj pa morate videti še mojo malo strigalico!« sta rekli tretja in četrta mati. »To so najljubkejši otroci in tako zabavni! Nikoli niso poredni, razen kadar jih boli trebušček, toda v njihovih letih se to tako rado zgodi!«

In vsaka mati je pripovedovala o svojih mladičih, mladiči pa so se vmešavali v pogovor in z majhnimi vilicami na repu vlekli govnača za brke.

»Kaj vse si ne izmislijo ti mali navihanci!« so govorile matere in kar puhtele od materinske ljubezni, govnaču pa je bilo dolgčas, zato je vprašal, ali je od tod daleč do tople grede.

»Daleč je, daleč v svetu, na drugi strani jarka!« je rekla strigalica. »Upam, da nobeden od mojih otrok nikoli ne pride tako daleč, saj bi umrla!«

»Jaz pa bom vendarle poskusil priti tako daleč!« je rekel govnač in odšel brez slovesa; tako je najolikanneje. Ob jarku je srečal več svojih sorodnikov, samih govnačev.

»Tukaj stanujemo!« so rekli. »Prav prijetno na toplem smo! Vas smemo povabiti dol v mastno blato? Pot vas je gotovo utrudila!« »Res me je!« je rekel govnač. »V dežju sem ležal na platnu, čistoča pa me še posebno izčrpava! Pa še revmo v krilnem sklepu sem staknil, ker sem stal na prepihu pod črepinjo. Prava uteha je, ko spet prideš med svoje!«

»Morda prihajate iz tople grede?« je vprašal najstarejši. »Z višjega položaja!« je rekel govnač. »Prihajam iz cesarjevega hleva, kjer sem se rodil z zlatimi podkvami; potujem po skrivnem opravku, o katerem me ne smete spraševati, saj vam ga ne izdam!«

In govnač je zlezel v mastno blato; tam so sedele tri mlade govnačevke in se hihitale, ker niso vedele, kaj naj rečejo. »Niso še zaročene!« je rekla mati, in spet so se zahihitale, tokrat od zadrege.

»Niti v cesarjevih hlevih nisem videl lepših!« je rekel popotni govnač. »Nikar mi ne pokvarite deklet! In ne govorite z njimi, če nimate resnih namenov; a saj jih imate, zato vam dajem svoj blagoslov.«

»Hura!« so rekli vsi drugi in govnač je bil zaročen. Najprej zaroka, potem poroka, saj ni bilo kaj čakati. Naslednji dan je minil prav lepo, drugi se je počasi odvlekel, tretjega dne pa je bilo vendar treba pomisliti na hrano za ženo in morda tudi za otročad.

»Pustil sem se presenetiti!« je rekel. »Zdaj moram pa še jaz presenetiti njih!« In jih je res. Izginil je; ves dan ga ni bilo, vso noč ga ni bilo — žena pa je obsedela kot vdova. Drugi govnači so rekli, da so v družino sprejeli pravega potepuha; zdaj jim je bila žena v breme.

»Pa naj bo spet samska!« je rekla mati. »Naj bo spet moj otrok! Fej, nesnaga odurna, ki jo je zapustila!« On pa je medtem že potoval in na zeljnem listu preplul jarek. Proti jutru sta prišla dva človeka, zagledala govnača, ga pobrala ter obračala sem in tja. Oba sta bila zelo učena, še posebno deček. »Alah vidi črnega govnača v črnem kamnu v črni gori! Ali ne piše tako v Koranu?« je vprašal in prevedel govnačevo ime v latinščino ter razložil, kateremu rodu pripada in kakšne so njegove lastnosti. Starejši učenjak je nasprotoval temu, da bi ga odnesla domov; tam imata že prav tako dobre primerke, je rekel. Govnaču se to ni zdelo vljudno, zato mu je odletel z roke in poletel precej daleč, saj so se mu krila že posušila. Tako je prispel do rastlinjaka, kjer je bilo eno okno odprto, zato je nadvse udobno smuknil vanj in se zaril v sveži gnoj.

»Tukaj je slastno!« je rekel. Kmalu je zaspal in sanjal, da je cesarjev konj poginil, gospod Govnač pa dobil njegove zlate podkve in obljubo, da dobi še dve. To je bilo prijetno! Ko se je govnač prebudil, je prilezel na plano in pogledal navzgor. Kakšen sijaj je vladal v rastlinjaku! Visoko zgoraj so se razprostirale velike pahljačaste palme, sonce je prosevalo skozi njihove liste, pod njimi pa je buhtelo obilje zelenja in so se bleščale cvetlice, rdeče kakor ogenj, rumene kakor jantar in bele kakor sveže zapadli sneg.

»Kakšno neprimerljivo rastlinsko razkošje! Kako bo šele okusno, ko začne gniti!« je rekel govnač. »To je dobra shramba; tukaj gotovo prebiva kdo iz našega rodu. Malo bom pobrskal naokrog in poskusil najti koga, s komer bi se lahko družil. Ponosen sem, to je moj ponos!« In odšel je, premišljujoč o sanjah, o mrtvem konju in dobljenih zlatih podkvah.

Tedaj ga je nenadoma zgrabila roka, ga stisnila in obračala sem in tja. V rastlinjaku sta bila vrtnarjev sinček in njegov prijatelj; opazila sta govnača in se hotela z njim zabavati. Položenega na trtni list sta ga spravila v topel hlačni žep. Migal je in gomazel, dokler ga deček ni stisnil z roko. Nato je deček hitro odšel do velikega jezera na koncu vrta; tam sta govnača položila v star, razbit cokel, ki mu je manjkal zgornji del. Vanj sta pritrdila paličico za jambor in nanjo z volneno nitjo privezala govnača; zdaj je bil kapitan in moral je na plovbo.

Jezero je bilo zelo veliko; govnaču se je zdelo, da je ocean, in od začudenja se je zvrnil na hrbet ter obrcaval z nogami.

Cokel je plul, v vodi je bil tok, a kadar je plovilo zašlo predaleč od brega, si je eden od dečkov takoj zavihal hlače, zabredel v vodo in ga prinesel nazaj. Ko pa je znova odplulo, je nekdo poklical dečka, in to prav odločno; pohitela sta proč, cokel pa pustila, kjer je bil. Odnašalo ga je čedalje dlje od kopnega, čedalje bolj na odprto vodo, in govnača je obhajala groza; leteti ni mogel, saj je bil privezan na jambor.

Obiskala ga je muha. »Kako lepo vreme imamo!« je rekla. »Tukaj se lahko spočijem! Tukaj se lahko sončim. Zelo prijetno vam je!«

»Govorite pač toliko, kolikor vam pamet nese! Ali ne vidite, da sem privezan!« »Jaz nisem privezana!« je rekla muha in odletela. »Zdaj poznam svet!« je rekel govnač. »To je nizkoten svet! Edini poštenjak v njem sem jaz! Najprej mi odrečejo zlate podkve, potem moram ležati na mokrem platnu, stati na prepihu, nazadnje pa mi še naprtijo ženo. Ko se pogumno odpravim v svet in vidim, kako se da živeti in kako bi moral živeti jaz, pa pride neki človeški mladič in me priveže sredi divjega morja. Medtem cesarjev konj nosi zlate podkve! To me najbolj žre; toda sočutja na tem svetu pač ne moreš pričakovati! Moja življenjska zgodba je zelo zanimiva, a kaj mi to pomaga, če je nihče ne pozna! Svet si je niti ne zasluži poznati, sicer bi mi v cesarjevem hlevu dali zlate podkve, ko so podkovali jezdnega konja in sem iztegnil svoje nožice. Če bi dobil zlate podkve, bi bil hlevu v čast, zdaj pa me je hlev izgubil in svet me je izgubil, vsega je konec!«

Toda vsega še ni bilo konec; pripeljal se je čoln z nekaj mladimi dekleti. »Tam pluje cokel!« je rekla prva. »V njem je privezana živalca!« je rekla druga.

Priplule so tik ob cokel in ga potegnile iz vode. Ena izmed deklet je vzela majhne škarjice in prerezala volneno nit, ne da bi govnaču kaj storila, ko pa so prišle na kopno, ga je položila v travo.

»Lezi, lezi! Leti, leti, če moreš!« je rekla. »Svoboda je nekaj čudovitega!« In govnač je poletel naravnost skozi odprto okno velike stavbe ter se utrujen spustil v lepo, mehko, dolgo grivo cesarjevega jezdnega konja, ki je stal v hlevu, kamor sta oba z govnačem sodila. Oprijel se je grive, nekaj časa posedel in prihajal k sebi. »Tukaj sedim na cesarjevem jezdnem konju! Sedim kakor jezdec! Kaj pravim! Zdaj mi je jasno! Dobra misel je to, in pravilna. Zakaj je konj dobil zlate podkve? To me je vprašal tudi kovač. Zdaj razumem! Zaradi mene je konj dobil zlate podkve!«

In govnač je postal dobre volje. »Na potovanjih se človeku zbistri glava!« je rekel. Sonce je sijalo nanj, prav lepo je sijalo. »Svet navsezadnje niti ni tako slab,« je rekel govnač. »Samo vedeti moraš, kako ga vzeti!« Svet je bil lep, kajti cesarjev jezdni konj je dobil zlate podkve zato, ker naj bi govnač postal njegov jezdec.

»Zdaj bom šel dol k drugim govnačem in jim povedal, koliko so storili zame; povedal jim bom o vseh prijetnostih, ki sem jih užil na potovanju v tujino, in rekel bom, da zdaj ostanem doma, dokler konj ne obrabi svojih zlatih podkev!«