Prevod

Nekoč je živel kraljevič, ki mu doma v očetovi hiši ni bilo več všeč, in ker se ni ničesar bal, si je mislil: »Odšel bom v širni svet; tam mi čas ne bo dolg in videl bom dovolj čudovitih reči.« Poslovil se je torej od staršev in odšel ter hodil in hodil, od jutra do večera, ne meneč se, kam ga vodi pot. Tako je nekoč prišel pred velikanovo hišo, in ker je bil utrujen, je sedel pred vrata in počival. Ko se je tako oziral naokrog, je na dvorišču zagledal velikanove igrače: nekaj mogočnih krogel in kegljev, velikih kakor človek. Čez nekaj časa ga je zamikalo, postavil je keglje in začel metati krogle vanje, vriskal in kričal, kadar so se keglji podrli, in se prav imenitno zabaval. Velikan je zaslišal hrup, pomolil glavo skozi okno in zagledal človeka, ki ni bil nič večji od drugih, pa se je vendar igral z njegovimi keglji. »Črviček,« je zavpil, »kaj kegljaš z mojimi keglji? Kdo ti je dal moč za to?« Kraljevič je dvignil pogled, se zazrl v velikana in dejal: »Ti neroda, menda ne misliš, da imaš samo ti močne roke? Zmorem vse, kar se mi zahoče.« Velikan je prišel dol, ves začuden opazoval kegljanje in rekel: »Človeški otrok, če si res tak junak, mi pojdi po jabolko z drevesa življenja.« »Kaj pa hočeš z njim?« je vprašal kraljevič. »Jabolka ne želim zase,« je odgovoril velikan, »temveč imam nevesto, ki si ga želi. Prehodil sem že dobršen del sveta, pa drevesa ne morem najti.« »Jaz ga bom že našel,« je dejal kraljevič, »in ne vem, kaj bi mi moglo preprečiti, da ne bi utrgal jabolka.« Velikan je rekel: »Menda ne misliš, da je to tako lahko? Vrt, na katerem raste drevo, obdaja železna ograja, pred njo pa ležijo divje zveri, druga ob drugi, ki stražijo in ne spustijo nobenega človeka noter.« »Mene bodo že spustile,« je dejal kraljevič. »Da, pa tudi če prideš na vrt in zagledaš jabolko na drevesu, še ne bo tvoje: pred njim visi obroč, skozi katerega moraš seči z roko, če hočeš jabolko doseči in utrgati, in to še nikomur ni uspelo.« »Meni bo že uspelo,« je dejal kraljevič.

Poslovil se je od velikana in odšel čez hribe in doline, skozi polja in gozdove, dokler ni naposled našel čudežnega vrta. Zveri so ležale vse naokrog, vendar so imele sklonjene glave in so spale. Tudi ko se jim je približal, se niso prebudile, zato jih je prestopil, preplezal ograjo in srečno prišel na vrt. Sredi vrta je stalo drevo življenja in na njegovih vejah so žarela rdeča jabolka. Splezal je po deblu, in ko je hotel seči po jabolku, je pred njim zagledal obroč, vendar je brez težave potisnil roko skozenj in jabolko utrgal. Obroč se mu je tesno oklenil roke in začutil je, kako mu je nenadoma silna moč preplavila žile. Ko je z jabolkom splezal z drevesa, ni hotel več plezati čez ograjo, temveč je prijel velika vrata in jih le enkrat stresel, pa so se s treskom odprla. Stopil je ven in lev, ki je prej ležal pred njimi, se je prebudil in skočil za njim, vendar ne besno in divje, temveč mu je krotko sledil kakor svojemu gospodarju.

Kraljevič je velikanu prinesel obljubljeno jabolko in rekel: »Vidiš, brez težav sem ga dobil.« Velikan je bil vesel, da se mu je želja tako hitro izpolnila, pohitel je k nevesti in ji dal jabolko, ki si ga je želela. Bila je lepa in bistra mladenka, in ker na njegovi roki ni videla obroča, je rekla: »Ne bom verjela, da si prinesel jabolko, dokler ne zagledam obroča na tvoji roki.« Velikan je dejal: »Samo domov moram ponj,« saj je mislil, da bo šibkemu človeku zlahka na silo vzel, česar mu ta ne bi hotel dati zlepa. Zahteval je torej obroč, toda kraljevič mu ga ni hotel izročiti. »Kjer je jabolko, mora biti tudi obroč,« je rekel velikan. »Če mi ga ne daš zlepa, se boš moral z menoj bojevati zanj.«

Dolgo sta se ruvala, vendar velikan kraljeviču, ki ga je krepila čarobna moč obroča, ni mogel do živega. Tedaj si je izmislil zvijačo in rekel: »Med bojem sem se ogrel, pa tudi ti si se. Pojdiva se kopat v reko in se ohladit, preden začneva znova.« Kraljevič, ki ni poznal zahrbtnosti, je šel z njim k vodi, si ob slačenju snel z roke tudi obroč in skočil v reko. Velikan je pri priči pograbil obroč in z njim zbežal, toda lev, ki je opazil krajo, se je pognal za njim, mu iztrgal obroč iz roke in ga prinesel nazaj svojemu gospodarju. Velikan se je nato skril za hrast, in ko se je kraljevič oblačil, ga je napadel in mu iztaknil obe očesi.

Ubogi kraljevič je zdaj stal tam slep in si ni znal pomagati. Velikan se je vrnil, ga prijel za roko kakor kdo, ki bi ga hotel voditi, in ga odpeljal na vrh visoke skale. Tam ga je pustil in si mislil: »Še nekaj korakov, pa bo strmoglavil v smrt in mu bom lahko snel obroč.« Toda zvesti lev ni zapustil svojega gospodarja; zgrabil ga je za obleko in ga počasi vlekel nazaj. Ko se je velikan vrnil, da bi mrtvega oropal, je videl, da njegova zvijača ni uspela. »Mar tako šibkega človeškega otroka res ni mogoče pokončati!« je jezno zamrmral, zgrabil kraljeviča in ga po drugi poti znova odpeljal k prepadu. Toda lev, ki je spregledal njegov zlobni namen, je tudi tokrat rešil gospodarja iz nevarnosti. Ko so prišli blizu roba, je velikan izpustil slepčevo roko in ga hotel pustiti samega, a lev je sunil velikana, da je strmoglavil v globino in se ob padcu na tla raztreščil.

Zvesti lev je gospodarja spet potegnil proč od prepada in ga odvedel k drevesu, ob katerem je tekel bister potok. Kraljevič je sedel pod drevo, lev pa je legel k njemu in mu s šapo poškropil obraz z vodo. Komaj mu je nekaj kapljic omočilo očesni votlini, že je spet nekoliko videl in opazil ptička, ki je priletel čisto blizu, a se zaletel v drevesno deblo. Nato se je spustil v vodo in se okopal v njej, zatem pa vzletel in letal med drevesi, ne da bi se zaletaval vanje, kakor da bi se mu povrnil vid. Tedaj je kraljevič v tem prepoznal božje znamenje, se sklonil k vodi ter si v njej umil in okopal obraz. Ko se je vzravnal, so bile njegove oči spet tako jasne in bistre kot še nikoli prej.

Kraljevič se je zahvalil Bogu za veliko milost in s svojim levom potoval naprej po svetu. Tako je nekoč prišel pred začaran grad. Med vrati je stala mladenka lepe postave in nežnega obraza, vendar je bila vsa črna. Ogovorila ga je in rekla: »Oh, ko bi me mogel rešiti hudega uroka, ki me je začaral!« »Kaj moram storiti?« je vprašal kraljevič. Mladenka mu je odgovorila: »Tri noči moraš prebiti v veliki dvorani začaranega gradu, vendar se ti v srce ne sme prikrasti strah. Če boš prestal najhujše muke, s katerimi te bodo mučili, ne da bi dal glas od sebe, bom rešena; življenja pa ti ne smejo vzeti.« Kraljevič je dejal: »Ne bojim se, z božjo pomočjo bom poskusil.« Veselo je torej stopil v grad, in ko se je stemnilo, je sedel v veliko dvorano in čakal. Do polnoči je bilo vse tiho, tedaj pa se je nenadoma razlegel silen hrup in iz vseh kotov in kotičkov so pridrveli mali hudiči. Delali so se, kakor da ga ne vidijo, posedli so sredi dvorane, zakurili ogenj in se začeli igrati. Kadar je kateri izgubil, je rekel: »Tu nekaj ni prav, nekdo je tukaj, ki ne sodi med nas, in on je kriv, da izgubljam.« »Le počakaj, ti za pečjo, že prihajam!« je dejal drugi. Vpitje je postajalo vse hujše, tako da ga nihče ne bi mogel poslušati brez groze. Kraljevič je mirno sedel in ga ni bilo strah; nazadnje pa so hudiči poskakali s tal in planili nadenj, in bilo jih je toliko, da se jih ni mogel ubraniti. Vlekli so ga po tleh, ga ščipali, zbadali, tepli in mučili, vendar ni dal glasu od sebe. Proti jutru so izginili in bil je tako izmučen, da je komaj premikal ude; ko pa se je zdanilo, je k njemu vstopila črna mladenka. V roki je držala stekleničko z vodo življenja, s katero ga je umila, in takoj je začutil, kako vse bolečine izginjajo in mu po žilah spet teče sveža moč. Rekla je: »Eno noč si srečno prestal, vendar sta pred teboj še dve.« Nato je spet odšla in ob njenem odhodu je opazil, da so ji stopala pobelela. Naslednjo noč so hudiči prišli in znova začeli svojo igro: planili so na kraljeviča in ga tepli še veliko huje kot prejšnjo noč, tako da je bilo njegovo telo vse ranjeno. Ker pa je vse tiho prenašal, so ga morali pustiti, in ko je zasijala jutranja zarja, se je prikazala mladenka ter ga ozdravila z vodo življenja. Ko je odhajala, je z veseljem videl, da je pobelela že do konic prstov na rokah. Zdaj je moral prestati le še eno noč, vendar je bila ta najhujša. Hudičeva prikazen se je vrnila. »Si še vedno tukaj?« so kričali. »Tako te bomo mučili, da ti bo zastal dih!« Zbadali so ga in tepli, ga premetavali sem ter tja in vlekli za roke in noge, kakor da bi ga hoteli raztrgati; vendar je vse prenašal in ni dal glasu od sebe. Nazadnje so hudiči izginili, on pa je ležal nezavesten in negiben; niti oči ni mogel dvigniti, da bi pogledal mladenko, ki je vstopila ter ga močila in oblivala z vodo življenja. Toda nenadoma so ga minile vse bolečine in počutil se je čilega in zdravega, kakor da bi se prebudil iz spanja. Ko je odprl oči, je zagledal mladenko, ki je stala ob njem, snežno bela in lepa kakor jasen dan. »Vstani,« je rekla, »in trikrat zamahni z mečem nad stopniščem, pa bo vse rešeno.« Ko je to storil, je bil ves grad rešen uroka, mladenka pa je bila bogata kraljična. Prišli so služabniki in povedali, da je v veliki dvorani miza že pogrnjena in jedi postrežene. Sedla sta, skupaj jedla in pila, zvečer pa so v velikem veselju praznovali poroko.