Prevod

Nekoč v tistih dneh, ko sta naš Gospod in sveti Peter hodila po zemlji, sta prišla h kovaču. Ta je bil s hudičem sklenil pogodbo, da bo čez sedem let njegov, v zameno pa bo dotlej mojster nad vsemi mojstri kovaške umetnosti; pogodbo sta podpisala oba, kovač in hudič. Zato je dal nad vrata kovačnice z velikimi črkami napisati: »Tu prebiva mojster nad vsemi mojstri!« Ko je naš Gospod prišel mimo in to zagledal, je stopil noter.

»Kdo si?« je vprašal kovača. »Preberi nad vrati!« je odvrnil kovač. »Če pa ne znaš brati, boš moral počakati, da pride kdo, ki ti bo pomagal.« Preden mu je naš Gospod utegnil odgovoriti, je prišel mož s konjem in prosil kovača, naj mu ga podkuje. »Ali bi ga smel podkovati jaz?« je vprašal naš Gospod. »Lahko poskusiš,« je rekel kovač. »Tako slabo že ne moreš narediti, da jaz ne bi mogel popraviti.« Naš Gospod je stopil ven, konju snel eno nogo, jo položil v kovaško ognjišče in razžaril podkev; nato je naostril ozobe in sprednji zob ter zakovičil žeblje, potem pa konju nogo spet pritrdil, da je bila cela in zdrava kakor prej. Ko je to opravil, je snel še drugo prednjo nogo in z njo storil prav tako, ko pa je tudi to pritrdil nazaj, je vzel zadnji nogi, najprej desno in nato levo, ju položil v ognjišče, razžaril podkvi, naostril ozobe in sprednji zob ter zakovičil žeblje, nato pa konju nogi spet pritrdil. Kovač je medtem stal zraven in ga gledal. »Saj nisi tako slab kovač,« je rekel. »Se ti zdi?« je vprašal naš Gospod.

Malo zatem je h kovačnici prišla kovačeva mati in ga poklicala domov k obedu. Bila je že zelo stara, hudo sključena in vsa zgubana v obraz, hodila pa je le še s težavo. »Zdaj pa dobro glej!« je rekel naš Gospod; vzel je starko, jo položil v kovaško ognjišče in iz nje skoval mlado, lepo dekle. »Pravim, kar sem že rekel,« je dejal kovač, »sploh nisi slab kovač. Nad mojimi vrati sicer piše: ‘Tu prebiva mojster nad vsemi mojstri,’ pa vendar odkrito povem: človek se uči, dokler živi!« Nato je šel v hišo in obedoval.

Komaj se je vrnil v kovačnico, je prijezdil mož, ki je hotel dati podkovati konja. »To bo hitro opravljeno!« je rekel kovač. »Pravkar sem se naučil novega načina podkovanja; ta pride prav, kadar je dan kratek.« In začel je rezati in lomiti, dokler ni konju odtrgal vseh nog. »Saj ne vem, čemu bi se človek ubadal z vsako posebej,« je rekel. Noge je položil v kovaško ognjišče, kakor je videl storiti našega Gospoda, nasul nanje obilo oglja in ukazal kovaškim vajencem, naj krepko vlečejo za ročico meha. A zgodilo se je, kakor je bilo pričakovati: noge so zgorele in kovač je moral plačati konja. To mu nikakor ni bilo po godu, toda ko je prav tedaj prišla mimo uboga starka, si je mislil: če se ni posrečilo eno, se bo pa drugo. Zgrabil je starko in jo položil v ognjišče, in naj je še tako jokala in prosila za življenje, nič ni pomagalo. »Tako stara si, pa ne veš, kaj je dobro zate,« je rekel kovač;

»zdaj boš v hipu spet mlado dekle, pa ti za kovanje ne bom zaračunal niti beliča.« A ubogi starki se ni godilo nič bolje kakor konjskim nogam. »To je bilo pa grdo od tebe!« je rekel naš Gospod. »Eh, saj je najbrž ne bo veliko ljudi pogrešalo,« je odvrnil kovač;

»ampak hudiča je lahko sram: še tistega komaj drži, kar piše nad vrati.« — »Če bi ti zdaj izpolnil tri želje,« je rekel naš Gospod, »kaj bi si zaželel?« »Le poskusi,« je odvrnil kovač, »pa boš izvedel.« Naš Gospod mu je torej obljubil tri želje. »Najprej in predvsem si želim, da bi vsakdo, ki mu rečem, naj spleza na hruško, ki raste tu ob zidu kovačnice, moral ostati na njej, dokler mu sam ne rečem, naj pride dol,« je rekel kovač;

»drugič si želim, da bi vsakdo, ki mu rečem, naj sede v naslanjač tam v delavnici, moral sedeti v njem, dokler mu sam ne rečem, naj vstane; nazadnje pa si želim, da bi vsakdo, ki mu rečem, naj zleze v mošnjiček iz jeklene žice, ki ga imam v žepu, moral ostati v njem, dokler mu sam ne dovolim zlesti ven.« »Prav nespametno si si izbral želje!« je rekel sveti Peter. »Najprej in predvsem bi si moral zaželeti božje milosti in prijateljstva.« »Tako visoko si pa nisem upal meriti,« je odvrnil kovač. Nato sta se naš Gospod in sveti Peter poslovila ter odšla naprej.

Čas je tekel in mineval, in ko je potekel dogovorjeni rok, je prišel hudič, kakor je pisalo v pogodbi, da bi odpeljal kovača. »Si zdaj pripravljen?« je vprašal in pomolil nos skozi vrata kovačnice. »Ah, samo še glavico bi moral skovati na temle žeblju,« je odvrnil kovač. »Ti pa medtem splezaj na hruško in si utrgaj kakšno hruško, da jo pogrizeš; po poti si gotovo žejen in lačen.« Hudič se je zahvalil za prijazno ponudbo in splezal na drevo. »No, ko zdaj vse dobro premislim,« je rekel kovač, »v prihodnjih štirih letih nikakor ne bom mogel skovati glavice na tem žeblju, ker je to železo presneto trdo. Dotlej ne moreš dol, lahko pa ta čas sediš gori in počivaš.« Hudič je milo prosil in moledoval, naj mu dovoli priti dol, vendar ni nič zaleglo. Nazadnje je moral obljubiti, da se ne bo vrnil, dokler ne minejo štiri leta, kakor je rekel kovač. »No, potem pa lahko prideš dol,« je dejal kovač.

Ko je ta čas minil, se je hudič spet prikazal, da bi odpeljal kovača. »Zdaj si pa menda pripravljen,« je rekel. »Mislim, da si doslej že utegnil skovati glavico na tistem žeblju.« »Glavico sem že naredil,« je odvrnil kovač, »pa si vendar prišel za trohico prezgodaj, ker mu še nisem naostril konice;

tako trdega železa še nikoli nisem koval. Medtem ko mu skujem konico, bi lahko sedel v moj naslanjač in si odpočil, saj si menda utrujen, si mislim.« »Hvala za povabilo!« je rekel hudič in sedel v naslanjač. A komaj se je udobno namestil, je kovač spet rekel, da, ko vse dobro premisli, konice nikakor ne bo mogel naostriti prej kakor v štirih letih. Hudič je sprva lepo prosil, naj ga izpusti iz naslanjača, potem pa se je razjezil in začel groziti. Kovač se je opravičeval, kakor je najbolje vedel in znal, ter govoril, da je vsega krivo železo, ker je tako presneto trdo; hudiča pa je tolažil, da v naslanjaču lepo in udobno sedi in da bo čez štiri leta izpuščen do minute natančno. Ni bilo druge pomoči: hudič je moral obljubiti, da ne bo prišel po kovača, dokler ne minejo štiri leta. Tedaj je kovač rekel:

»No, potem pa lahko vstaneš,« in hudič jo je ucvrl, kolikor so ga nesle noge. Čez štiri leta se je spet vrnil po kovača. »Zdaj si pa gotovo pripravljen,« je rekel in pomolil nos skozi vrata kovačnice. »Čisto pripravljen!« je odvrnil kovač. »Lahko greva, kadar hočeš. Ampak poslušaj,« je nadaljeval, »nekaj te že dolgo nameravam vprašati: je res, kar pravijo, da se hudič lahko naredi tako majhnega, kakor se mu zahoče?« »Pri moji veri, da je res!« je odvrnil hudič. »Potem bi mi pa lahko naredil uslugo in zlezel v tale mošnjiček iz jeklene žice ter pogledal, ali je dno še celo,« je rekel kovač. »Zelo se bojim, da ne bi izgubil denarja za na pot.« »Z veseljem!« je rekel hudič, se pomanjšal in zlezel v mošnjiček. A komaj je bil noter, je kovač mošnjiček zaprl. »Ja, povsod je cel in nikjer ne pušča,« je rekel hudič iz mošnjička. »Lepo, da tako praviš,« je odvrnil kovač, »ampak bolje je biti previden prej kakor prepozen potem; bom kar še malo zvaril člene, samo za vsak primer.« Pri teh besedah je položil mošnjiček v ognjišče in ga razžaril. »Joj! Joj! Ali si nor? Mar ne veš, da sem v mošnjičku?« je zavpil hudič. »Nič ti ne morem pomagati,« je rekel kovač. »Star pregovor pravi: železo je treba kovati, dokler je vroče.« Nato je vzel veliko kladivo, položil mošnjiček na nakovalo in začel udrihati po njem z vso močjo. »Joj, joj, joj!« je vreščal hudič v mošnjičku.

»Ljubi moj, samo izpusti me, pa nikoli več ne pridem nazaj!« »No, zdaj so členi menda že kar dobro zvarjeni,« je rekel kovač, »pa lahko zlezeš ven!« Odprl je mošnjiček in hudič jo je popihal tako naglo, da si še ozreti ni upal.

Čez nekaj časa pa je kovaču prišlo na misel, da je nemara ravnal napak, ko si je nakopal hudičevo sovraštvo. »Če me ne spustijo v božje kraljestvo,« je pomislil, »se mi prav lahko zgodi, da ostanem brez strehe nad glavo, zdaj ko sem se sprl s tistim, ki gospoduje peklu.« Zato je sklenil, da bo najbolje kar takoj poskusiti priti bodisi v pekel bodisi v nebesa, da bo vsaj vedel, pri čem je. Oprtal si je torej veliko kladivo na ramo in se odpravil na pot. Ko je prehodil že lep kos poti, je prišel do razpotja, kjer se pot v nebesa odcepi od poti v pekel; tam je dohitel krojaškega pomočnika, ki je drobil naprej z likalnikom v roki.

»Dober dan!« je rekel kovač. »Kam pa kam?« »V nebesa, če me bodo le spustili noter,« je odvrnil krojač. »Pa ti?« »No, midva očitno ne bova šla skupaj,« je odgovoril kovač. »Jaz sem sklenil najprej poskusiti v peklu, ker se s hudičem že nekoliko poznava.« Poslovila sta se in šla vsak svojo pot. Kovač pa je bil močan in krepak mož ter je hodil veliko hitreje od krojača, zato ni trajalo dolgo, ko je že stal pred peklenskimi vrati. Stražarju je naročil, naj ga naznani in pove, da je zunaj nekdo, ki bi rad spregovoril besedo s hudičem. »Pojdi ven in vprašaj, kdo je!« je hudič ukazal stražarju, in ta je tako tudi storil. »Pozdravi hudiča in mu povej, da je tu kovač, ki je imel tisti mošnjiček, saj že ve,« je odgovoril kovač, »in lepo ga prosi, naj me takoj spusti noter, kajti najprej sem danes vse do poldneva koval, potem pa prehodil še dolgo pot.« Ko je hudič dobil to sporočilo, je stražarju ukazal, naj zaklene vseh devet ključavnic na peklenskih vratih. »Pa še žabico obesi nanje,« je dodal, »kajti če pride noter, bo ves pekel postavil na glavo!« »Tukaj torej zame ni zavetja,« si je rekel kovač, ko je slišal, kako še bolj zapirajo vrata. »Bom moral pa v nebesih poskusiti.« Obrnil se je in šel nazaj do razpotja, tam pa krenil po poti, po kateri je šel krojač. Ker je bil jezen, da je tolikšno pot prehodil sem in tja zaman, je stopal, kolikor je le mogel, in prispel pred nebeška vrata prav tedaj, ko jih je sveti Peter za špranjo odprl, ravno toliko, da se je suhljati krojaški pomočnik lahko zmuznil skoznje. Kovač je bil še kakih šest ali sedem korakov od vrat. Zdaj bo pa najbolje pohiteti, si je mislil, zgrabil veliko kladivo in ga zalučal v vratno režo ravno v hipu, ko je krojač smuknil noter; če pa ni prišel noter skozi tisto odprtino, potem ne vem, kam se je izgubil.