Odisej in kiklop

Besedilo

Odisej in kiklop

Odgovoril mu je premeteni Odisej: »Vladar Alkinoos, najodličnejši med vsemi ljudmi, res je lepo poslušati pevca, kakršen je ta, ki je po glasu podoben bogovom.

Sam namreč pravim, da ni prijetnejše radosti, kakor kadar veselje preveva vse ljudstvo, gostje pa v dvorani poslušajo pevca, sede drug ob drugem, in so mize pred njimi polne kruha in mesa, točaj pa iz mešalne posode zajema vino, ga nosi naokrog in naliva v čaše. To se mi v srcu zdi najlepše.

Tebe pa je srce nagnilo, da me povprašaš po mojih bridkih nadlogah, da bi še bolj žaloval in vzdihoval. Kaj naj ti povem najprej in kaj nazadnje?

Saj so mi nebeški bogovi naložili mnogo gorja. Zdaj bom najprej povedal svoje ime, da ga boste tudi vi poznali in bom, ko ubežim neusmiljenemu dnevu, ostal vaš prijatelj po gostinskem pravu, četudi bom prebival daleč od vas.

Odisej sem, Laertov sin, ki me ljudje poznajo po vseh mogočih zvijačah, in moja slava sega do neba. Prebivam na jasno vidni Itaki; na njej stoji gora Neriton, veličastna, s šumečim listjem porasla. Okrog nje leži mnogo otokov, tesno drug ob drugem: Dulihij, Sama in gozdnati Zakintos.

Sama pa leži nizko v morju, najbolj oddaljena proti zahodu, drugi pa so stran od nje, proti zori in soncu. Skalnata je, vendar dobro redi mladeniče; in jaz ne znam najti ničesar slajšega od domače zemlje.

Res me je Kalipso, božanska med boginjami, zadrževala v svojih obokanih votlinah, želeč si, da bi postal njen mož. Prav tako me je v svojih dvorih zadrževala zvita Kirka z Ajaje, želeč si, da bi postal njen mož. Vendar nikoli nista pregovorili srca v mojih prsih.

Nič ni slajšega od domovine in staršev, četudi kdo prebiva v bogati hiši daleč proč, v tuji deželi, daleč od svojih staršev. Zdaj pa naj ti pripovedujem še o svoji vrnitvi, polni gorja, ki mi jo je Zevs namenil, ko sem odhajal iz Troje.

Veter me je iz Iliona ponesel h Kikonom, v Ismar. Tam sem razdejal mesto in pobil njegove može. Iz mesta smo odpeljali žene in odnesli mnogo imetja ter si vse razdelili, da ne bi bil nihče prikrajšan za enak delež.

Tedaj sem velel, naj se z urnimi nogami umaknemo, a me ti veliki nespametneži niso ubogali. Tam so pili obilo vina in klali mnogo ovac ob obali pa tudi govedo z ukrivljenimi rogovi in zibajočo se hojo. Medtem so ubežali Kikoni poklicali druge Kikone, svoje sosede, ki jih je bilo več in so bili boljši bojevniki; prebivali so v notranjosti dežele in se znali s konj bojevati z možmi, po potrebi pa tudi peš.

Prišli so ob zori, številni kakor listje in cvetje spomladi. Tedaj nas je doletela zla Zevsova usoda, nas nesrečnike, da bi prestali mnogo trpljenja.

Razvrstili so se in se spopadli ob naših hitrih ladjah; drug drugega smo obmetavali s sulicami, okovanimi z bronom. Dokler je trajalo jutro in se je sveti dan razraščal, smo vztrajali in jih odbijali, čeprav jih je bilo več.

Ko pa se je sonce nagnilo k uri, ko odprežejo vole, so Kikoni premagali Ahajce in jih pognali v beg. Z vsake ladje je šest tovarišev z lepimi golenicami padlo; drugi pa smo ubežali smrti in pogubi.

Od tam smo pluli naprej z žalostjo v srcu, veseli, da smo ušli smrti, a z izgubljenimi dragimi tovariši. Vendar moje ladje z ukrivljenimi boki niso odplule, dokler nismo vsakega nesrečnega tovariša trikrat poklicali, vsakega, ki je na ravnici padel pod kikonskimi udarci.

Zevs, zbiralec oblakov, je nad naše ladje poslal severni veter s silovitim viharjem in z oblaki zagrnil hkrati zemljo in morje; z neba se je spustila noč.

Ladje je nosilo postrani, njihova jadra pa je moč vetra raztrgala na tri, na štiri kose. V strahu pred pogubo smo jih spustili v ladje in naglo zaveslali proti kopnemu.

Tam smo nepretrgoma ležali dve noči in dva dneva, izčrpanost in žalost pa sta nam razjedali srce. Ko je lepo spletena Zarja prinesla tretji dan, smo postavili jambore, razpeli bela jadra in sedli; ladje so usmerjali veter in krmarji.

Tedaj bi bil lahko nepoškodovan prišel v domačo deželo, a ko sem plul okoli Maleje, so me valovi, morski tok in severni veter odrinili ter me zanesli mimo Kitere.

Od tam so me pogubni vetrovi devet dni nosili po morju, polnem rib; deseti dan pa smo stopili v deželo Lotofagov, ki se hranijo s cvetlično jedjo.

Tam smo šli na kopno in zajeli vodo, tovariši pa so si ob hitrih ladjah brž pripravili obed. Ko smo se najedli in napili, sem poslal tovariše poizvedovat, kakšni ljudje, ki uživajo kruh, živijo v tej deželi; izbral sem dva moža in jima za tretjega pridružil glasnika.

Hitro so odšli in se srečali z Lotofagi. Ti našim tovarišem niso snovali pogube, temveč so jim dali pokusiti lotos.

Kdor pa je zaužil lotosov medeni sad, se ni hotel več vrniti s poročilom niti oditi domov, temveč so hoteli ostati tam med Lotofagi, jesti lotos in pozabiti na vrnitev.

Jokajoče sem jih s silo odvedel na ladje, jih zvlekel pod veslaške klopi v votlih ladjah in jih privezal. Drugim zvestim tovarišem pa sem ukazal, naj se naglo vkrcajo na hitre ladje, da ne bi kdo zaužil lotosa in pozabil na vrnitev.

Brž so se vkrcali in sedli na veslaške klopi; sede v vrsti so z vesli udarjali po sivem morju. Od tam smo pluli naprej z žalostjo v srcu in prišli v deželo prevzetnih, brezpravnih Kiklopov, ki se zanašajo na nesmrtne bogove in s svojimi rokami ne sadijo rastlin niti ne orjejo, temveč jim vse raste brez setve in oranja: pšenica, ječmen in trte, ki rodijo vino iz bogatih grozdov, Zevsov dež pa jim daje rast.

Nimajo zborov za posvetovanje niti skupnih zakonov, temveč živijo na vrhovih visokih gora v obokanih votlinah; vsak zase vlada svojim otrokom in ženam in nihče ne skrbi za druge.

Pred pristaniščem se razprostira rodoviten otok, ne prav blizu dežele Kiklopov, pa tudi ne daleč, porasel z gozdom; na njem živi nešteto divjih koz, saj jih človeški koraki ne plašijo, in nanj ne prihajajo lovci, ki se po gozdovih mukoma vzpenjajo na gorske vrhove.

Ne zasedajo ga črede niti orana polja, temveč vse dni ostaja neposejan in neoran, brez ljudi, in hrani meketajoče koze.

Kiklopi namreč nimajo ladij z rdeče pobarvanimi boki niti ladjedelcev, ki bi jim zgradili ladje z dobrimi veslaškimi klopmi, da bi z njimi opravili vse potrebno in obiskovali človeška mesta, kakor ljudje pogosto na ladjah prečkajo morje, da pridejo drug k drugemu; takšni možje bi jim tudi otok lepo uredili za bivanje.

Saj nikakor ni slab in bi rodil vse ob svojem času. Ob obali sivega morja ima namreč vlažne, mehke travnike; tam bi trte prav dobro in trajno uspevale.

Ima tudi ravno zemljo za oranje; vselej bi ob času žetve želi bogat pridelek, saj je prst pod površjem zelo rodovitna. Ima še pristanišče z varnim sidriščem, kjer ni treba privezovati ladij, niti metati sider niti pritrjevati krmnih vrvi, temveč jih lahko potegnejo na obalo in ostanejo, dokler se mornarjem ne zazdi odpluti in ne zapihajo vetrovi.

Na skrajnem koncu pristanišča teče bistra voda, izvir izpod votline, okoli katerega rastejo topoli. Tja smo pripluli in neki bog nas je vodil skozi temno noč, saj ni bilo ničesar videti. Ladje je obdajala gosta megla in tudi luna ni sijala z neba, ker so jo zakrivali oblaki.

Nihče tedaj ni uzrl otoka in tudi dolgih valov, ki so se valili proti kopnemu, nismo videli, dokler nismo ladij z dobrimi klopmi potegnili na obalo.

Ko so bile ladje na bregu, smo spustili vsa jadra in še sami stopili na obalo, kjer se lomi morsko valovje. Tam smo zaspali in pričakali božansko Zarjo.

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, smo hodili po otoku in ga občudovali. Nimfe, hčere Zevsa, ki nosi egido, so pregnale gorske koze iz zavetij, da bi se tovariši najedli.

Takoj smo iz ladij vzeli ukrivljene loke in sulice z dolgimi ročaji, se razdelili v tri skupine in začeli streljati; bog nam je brž naklonil obilen lov.

Spremljalo me je dvanajst ladij in na vsako je po žrebu prišlo devet koz, zame pa so jih odbrali deset. Tako smo ves dan do sončnega zahoda sedeli in se gostili z obilico mesa in sladkim vinom. Rdečega vina namreč na ladjah še ni zmanjkalo, še smo ga imeli, saj si ga je vsak veliko natočil v amfore, ko smo zavzeli sveto mesto Kikonov.

Gledali smo proti bližnji deželi Kiklopov, videli njihov dim in slišali njihove glasove ter ovce in koze. Ko je sonce zašlo in je legel mrak, smo se ulegli spat na obali ob morskem valovju.

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, sem sklical zbor in vsem spregovoril: ‘Drugi zdaj ostanite tu, moji zvesti tovariši, jaz pa bom s svojo ladjo in svojimi možmi odšel pogledat, kakšni ljudje so tam: ali so nasilni, divji in nepravični ali gostoljubni in bogaboječi.’

Tako sem rekel, stopil na ladjo in ukazal tovarišem, naj se še sami vkrcajo in odvežejo krmne vrvi. Brž so se vkrcali in sedli na veslaške klopi; sede v vrsti so z vesli udarjali po sivem morju.

Ko smo prispeli do tistega bližnjega kraja, smo na robu dežele ob morju zagledali votlino, visoko, z lovorom zastrto. Tam je mnogo ovac in koz prenočevalo; okoli nje je bila ograda, visoka, sezidana iz vkopanih kamnov ter iz visokih borov in hrastov z vzvišenimi krošnjami.

Tam je prebival velikanski mož, ki je sam pasel črede daleč naokrog. Z drugimi se ni družil, temveč je živel zase in ni poznal postave.

Bil je zares pošastno velik in ni bil podoben človeku, ki se hrani s kruhom, temveč gozdnatemu vrhu visokih gora, ki se dviga sam zase, ločen od drugih. Tedaj sem drugim zvestim tovarišem ukazal, naj ostanejo pri ladji in jo varujejo, sam pa sem izbral dvanajst najboljših mož in odšel. S seboj sem imel kozji meh temnega, sladkega vina, ki mi ga je dal Maron, Evantov sin, duhovnik Apolona, zavetnika Ismara, ker smo njega, njegovega otroka in ženo obvarovali iz spoštovanja; prebival je namreč v gozdnatem gaju Fojba Apolona. Dal mi je sijajne darove: sedem talentov lepo obdelanega zlata, mešalno posodo iz čistega srebra in nato še vino, ki ga je natočil v dvanajst amfor, sladko in nemešano, božansko pijačo. Zanj ni vedel nihče izmed sužnjev in služabnic v hiši, temveč le on sam, njegova draga žena in ena sama oskrbnica.

Kadar so pili to medeno sladko rdeče vino, je eno polno čašo vlil v dvajset mer vode, in iz mešalne posode se je širil sladek, božanski vonj; tedaj se mu res nisi mogel odreči.

S tem vinom sem napolnil velik meh in ga nesel s seboj, pa še živež v vreči; kajti moje pogumno srce je takoj zaslutilo, da bomo naleteli na moža, obdarjenega z neznansko močjo, divjaka, ki ne pozna pravice niti postave.

Hitro smo prišli do votline, vendar ga v njej nismo našli, saj je pasel čredo na bujnem pašniku. Stopili smo v votlino in si vse ogledovali.

Police so se šibile pod siri, staje pa so bile natlačene z jagnjeti in kozlički; vsaka skupina je bila zaprta posebej: starejši posebej, mlajši posebej in najmlajši spet posebej. Vse posode so bile polne sirotke, vedra in sklede, izdelane za molžo.

Tovariši so me tedaj najprej rotili, naj vzamemo sire in se vrnemo, potem pa naj hitro poženemo kozličke in jagnjeta iz staj na ladjo in odplujemo po slanem morju. Vendar jih nisem poslušal, čeprav bi bilo to mnogo bolje, ker sem ga hotel videti in izvedeti, ali mi bo dal gostinski dar.

Toda ko se je prikazal, tovarišem ni prinesel veselja. Zakurili smo ogenj, opravili daritev in tudi sami vzeli nekaj sira ter jedli; nato smo ga čakali sede v votlini, dokler se ni vrnil s paše. Nosil je težko breme suhih drv, da bi si pripravil večerjo, in jih vrgel v votlino, da je silno zagrmelo. V strahu smo se umaknili v najgloblji kot votline.

V široko votlino je prignal tolste živali, vse, ki jih je molzel, samce pa je pustil zunaj, ovne in kozle, pred prostrano ogrado.

Nato je dvignil velikanski kamen in z njim zaprl vhod, kamen tako težak, da ga niti dvaindvajset močnih štirikolesnih vozov ne bi moglo premakniti s tal. Tako ogromno skalo je postavil pred vrata.

Sedel je ter molzel ovce in meketajoče koze, vse lepo po vrsti, in pod vsako pristavil mladiča. Nato je polovico belega mleka usiril in sir pobral ter ga položil v pletene košare; drugo polovico pa je pustil v posodah, da bi imel kaj piti in da bi mu bilo za večerjo.

Ko je naglo opravil vsa svoja dela, je zakuril ogenj, nas zagledal in vprašal: ‘Tujci, kdo ste? Od kod plujete po vodnih poteh?

Ali po opravkih ali pa brez cilja tavate po morju kakor razbojniki, ki se klatijo in tvegajo življenje ter tujim ljudem prinašajo gorje?’

Tako je rekel in srce nam je upadlo, ko smo se prestrašili njegovega globokega glasu in velikanske postave. Vendar sem mu kljub temu odgovoril: ‘Ahajci smo, ki so nas ob vrnitvi iz Troje vsakršni vetrovi zanesli po širnem morskem breznu. Namenjeni domov smo zašli na drugo pot, po drugih stezah prišli sem; tako je pač sklenil Zevs.

Ponosni smo, da smo možje Atrida Agamemnona, čigar slava je zdaj največja pod nebom, saj je razdejal tako mogočno mesto in pokončal mnogo ljudi. Mi pa smo prišli, da ti objamemo kolena in te prosimo, naj nam nakloniš gostoljubje ali kako drugače daš dar, kakor je v navadi do gostov.

Spoštuj bogove, mogočni mož, saj smo tvoji prosečniki; Zevs varuje prosečnike in goste, Zevs Gostoljubni, ki spremlja goste, vredne spoštovanja.’

Tako sem rekel, on pa mi je takoj odgovoril brez usmiljenja: ‘Nespameten si, tujec, ali pa prihajaš od daleč, ko mi velevaš, naj se bogov bojim ali jih spoštujem. Kiklopom namreč ni mar za Zevsa, ki nosi egido, niti za blažene bogove, saj smo mnogo močnejši od njih. Tudi jaz ne bi iz strahu pred Zevsovo jezo prizanesel ne tebi ne tvojim tovarišem, če mi srce tega ne bi velevalo.

Povej pa mi, kje si ob prihodu pustil svojo dobro zgrajeno ladjo, ali kje daleč na robu dežele ali blizu, da bom vedel.’ Tako je govoril, da bi me preizkusil, a mene, ki sem marsikaj vedel, ni prevaral. Zato sem mu odgovoril z zvijačnimi besedami: ‘Pozejdon, ki stresa zemljo, mi je razbil ladjo, ko jo je ob robu vaše dežele vrgel ob skale in jo treščil ob rt; veter jo je prinesel z morja. Jaz pa sem s temi možmi ušel strašni pogubi.’

Tako sem rekel, on pa mi v svoji neusmiljenosti ni nič odgovoril, temveč je planil pokonci in stegnil roke proti tovarišem. Zgrabil je dva hkrati in ju kakor mladiča treščil ob tla; možgani so se razlili po tleh in prepojili zemljo.

Razsekal ju je ud za udom in si pripravil večerjo. Jedel je kakor gorski lev in ni pustil ničesar, ne drobovja ne mesa ne kosti, polnih mozga.

Mi pa smo jokali in dvigali roke k Zevsu, ko smo gledali ta grozodejstva; nemoč nam je prevzela srce. Ko si je Kiklop napolnil velikanski trebuh, zauživši človeško meso in povrh popivši čisto mleko, je legel v votlini in se iztegnil med čredo.

V svojem pogumnem srcu sem sklenil, da stopim bliže, izvlečem ostri meč ob stegnu in ga zabodem v prsi, kjer prepona obdaja jetra, potem ko bi z roko otipal mesto; vendar me je druga misel zadržala.

Kajti tudi nas bi tam doletela strašna poguba: ne bi mogli z rokami odriniti težkega kamna, ki ga je postavil pred visoki vhod.

Tako smo tedaj vzdihujoč čakali božansko Zarjo. Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, je zakuril ogenj in pomolzel svojo lepo čredo, vse po vrsti, ter pod vsako mater pristavil mladiča.

Ko je naglo opravil vsa svoja dela, je spet zgrabil dva moža in si pripravil obed. Ko se je najedel, je pognal tolsto čredo iz votline, zlahka odmaknil velikanski kamen, nato pa ga spet postavil nazaj, kakor da bi nataknil pokrov na tul.

Z glasnim žvižganjem je Kiklop gnal tolsto čredo proti gori; jaz pa sem ostal in snoval zlo, kako bi se mu maščeval in kako bi mi Atena naklonila zmago.

Tale načrt se mi je zdel najboljši. Ob staji je ležal velikanski Kiklopov kij iz svežega oljčnega lesa; odsekal ga je, da bi ga nosil, ko se posuši. Ko smo ga gledali, se nam je zdel kakor jambor črne ladje z dvajsetimi vesli, široke tovorne ladje, ki pluje čez veliko morsko brezno: tolikšna je bila njegova dolžina in tolikšna debelina.

Stopil sem k njemu in odsekal kos, dolg kak seženj, ga položil pred tovariše ter jim velel, naj ga ostružijo. Zgladili so ga, jaz pa sem stopil zraven in mu zašilil konico; nato sem ga vzel in utrdil v žarečem ognju.

Potem sem ga skrbno spravil in skril pod gnoj, ki ga je bilo po votlini raztresenega neizmerno veliko. Tovarišem pa sem velel, naj žrebajo, kdo si bo drznil z menoj dvigniti kol in ga zavrteti v njegovem očesu, ko ga premaga sladki spanec.

Žreb je izbral prav tiste, ki bi jih bil tudi sam rad izbral, štiri može, jaz pa sem se jim pridružil kot peti. Zvečer se je vrnil in prignal čredo z lepo dlako.

Takoj je v široko votlino pognal tolste živali, prav vse, in nobene ni pustil zunaj prostrane ograde, bodisi ker je kaj zaslutil bodisi ker mu je tako velel bog.

Nato je dvignil velikanski kamen in z njim zaprl vhod, sedel ter molzel ovce in meketajoče koze, vse po vrsti, in pod vsako mater pristavil mladiča.

Ko je naglo opravil vsa svoja dela, je spet zgrabil dva moža in si pripravil večerjo. Tedaj sem stopil h Kiklopu in ga ogovoril, držeč v rokah leseno čašo temnega vina: ‘Kiklop, na, pij vino, potem ko si jedel človeško meso, da boš spoznal, kakšno pijačo je hranila naša ladja. Prinesel sem ti jo za daritev, da bi se me usmilil in me poslal domov; ti pa neznosno divjaš.

Okrutnež, kako naj te še kdaj obišče kdo drug izmed ljudi, ko pa si ravnal tako nedostojno?’ Tako sem rekel, on pa je sprejel čašo in jo izpil. Silno se je veselil, ko je pil sladko pijačo, in me prosil še za drugo: ‘Daj mi še, bodi dober, in mi povej svoje ime, takoj zdaj, da ti dam gostinski dar, ki te bo razveselil. Tudi Kiklopom namreč rodovitna zemlja daje vino iz bogatih grozdov in Zevsov dež jim daje rast, vendar je tole kaplja ambrozije in nektarja.’

Tako je rekel in spet sem mu dal lesketajočega se vina. Trikrat sem mu ga prinesel in trikrat ga je nespametno izpil. Ko je vino Kiklopu zameglilo razum, sem ga ogovoril z blagimi besedami: ‘Kiklop, sprašuješ po mojem slavnem imenu; povedal ti ga bom, ti pa mi daj gostinski dar, kakor si obljubil.

Nihče mi je ime; Nihče me kličejo mati in oče in vsi drugi tovariši.’ Tako sem rekel, on pa mi je takoj odgovoril brez usmiljenja: ‘Nihče bo zadnji, ki ga bom pojedel med njegovimi tovariši, druge pa bom prej; to bo tvoj gostinski dar.’

To je rekel, se zvrnil nazaj in padel na hrbet; nato je ležal z debelim vratom nagnjenim vstran in spanec, ki vse premaga, ga je prevzel. Iz žrela so mu bruhali vino in kosi človeškega mesa; pijan je rigal.

Tedaj sem kol potisnil pod debelo plast žerjavice, da bi se segrel; z besedami sem spodbujal vse tovariše, da se ne bi kateri prestrašil in odnehal.

Ko se je oljčni kol v ognju že skoraj vnel, čeprav je bil še svež, in je strašno žarel, sem ga potegnil iz ognja in ga prinesel bliže; tovariši so stopili okoli mene in božanstvo nam je vdihnilo velik pogum.

Prijeli so oljčni kol z ostro konico in mu ga zasadili v oko; jaz pa sem se od zgoraj uprl vanj in ga vrtel, kakor mož vrta ladijski les s svedrom, drugi pa spodaj vlečejo jermen, držeč ga na obeh straneh, da se sveder nenehno vrti.

Tako smo prijeli ognjeno konico kola in jo vrteli v njegovem očesu; kri je oblivala vroči les. Sopara iz goreče zenice mu je ožgala veke in obrvi naokrog, korenine očesa pa so v ognju prasketale.

Kakor kadar kovač veliko sekiro ali teslo potopi v mrzlo vodo, da glasno zasika, ko ga kali — kajti v tem je trdnost železa —, tako je njegovo oko sikalo okoli oljčnega kola.

Strašno in glasno je zarjovel, da je odmevala skala naokrog; mi smo se v strahu umaknili, on pa je kol izvlekel iz očesa, vsega prepojenega s krvjo.

Nato ga je v mukah z rokami zalučal proč in glasno klical Kiklope, ki so okoli njega prebivali v votlinah po vetrovnih gorskih grebenih.

Ko so zaslišali krik, so prihajali od vsepovsod; stali so okoli votline in spraševali, kaj ga muči: ‘Zakaj, Polifem, tako trpeč glasno kričiš skozi božansko noč in nam kratiš spanec?

Ali ti kdo izmed smrtnikov proti tvoji volji odganja čredo? Ali te kdo ubija z zvijačo ali s silo?’ Mogočni Polifem jim je iz votline odgovoril: ‘Prijatelji, Nihče me ubija z zvijačo, ne s silo!’

Odgovorili so mu s krilatimi besedami: ‘Če te torej nihče ne napada in si sam, se bolezni, ki jo pošilja veliki Zevs, ne moreš ogniti; moli pa k svojemu očetu, vladarju Pozejdonu.’

Tako so rekli in odšli; meni pa se je srce smejalo, ker sta jih prevarala moje ime in izvrstna zvijača. Kiklop je vzdihoval in se zvijal v bolečinah, z rokami tipal naokrog ter odmaknil kamen od vhoda; sam je sedel na prag in razširil roke, da bi morda ujel koga, ki bi z ovcami stopal ven. Očitno si je mislil, da sem tako nespameten.

Jaz pa sem premišljeval, kako bi bilo najbolje ravnati, ali bi za tovariše in zase našel pot iz smrti. Pletel sem vsakršne zvijače in načrte, saj je šlo za življenje in velika nevarnost je bila blizu.

Tale načrt se mi je zdel najboljši. Ovni so bili dobro rejeni in gosto porasli z volno, lepi in veliki, s temno vijoličastim runom. Tiho sem jih povezoval s čvrsto spletenimi vrbovimi šibami, na katerih je spal velikanski Kiklop, ki ni poznal postave, po tri skupaj; srednji je nosil moža, druga dva pa sta hodila ob straneh in varovala tovariše.

Tako so vsakega moža nosili trije ovni, jaz pa — med vso čredo je bil namreč neki oven daleč najboljši — sem ga prijel čez hrbet in se zvil pod njegov kosmati trebuh, kjer sem obležal; z rokami sem se oklenil njegove čudovite volne in se je vztrajno držal s potrpežljivim srcem.

Tako smo tedaj vzdihujoč čakali božansko Zarjo. Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, so samci pohiteli ven na pašo, samice pa so nepomolzene meketale ob stajah, saj so jim vimena nabrekala. Gospodar, ki so ga hude bolečine mučile, je vsem ovcam tipal hrbte, ko so stale pred njim; nespametnež pa ni pomislil, da so bili možje privezani pod prsmi volnatih ovnov.

Zadnji izmed črede je proti izhodu stopal oven, obtežen z volno in z menoj, ki sem premleval zvijače. Mogočni Polifem ga je potipal in mu rekel: ‘Ljubi oven, zakaj greš danes skozi votlino zadnji izmed črede? Nikoli prej nisi zaostajal za ovcami, temveč si z dolgimi koraki prvi šel past nežne cvetove trave, prvi si prišel k rečnim tokovom in prvi si se zvečer hotel vrniti v stajo; zdaj pa si čisto zadnji. Ali pogrešaš gospodarjevo oko, ki ga je oslepil hudoben mož s svojimi zlobnimi tovariši, potem ko mi je z vinom omamil razum, Nihče, za katerega pravim, da še ni ušel pogubi?

Ko bi le mogel misliti kakor jaz in dobil glas, da bi povedal, kje se mi ta skriva pred besom! Tedaj bi mu možgane raztresel po vsej votlini, ko bi ga treščil ob tla, in moje srce bi si oddahnilo od gorja, ki mi ga je povzročil ničvredni Nihče.’

Tako je rekel in spustil ovna od sebe skozi vhod. Ko smo se nekoliko oddaljili od votline in ograde, sem se prvi osvobodil izpod ovna in odvezal tovariše.

Hitro smo zbrali dolgonogo čredo, tolsto in dobro rejeno, jo obkrožili in pognali pred seboj, dokler nismo prišli do ladje. Dragi tovariši so nas veselo sprejeli, nas, ki smo ušli smrti; za drugimi pa so vzdihovali in jokali.

Toda jaz jim nisem dovolil jokati in sem vsakemu z obrvmi namignil, naj se vzdrži solz; velel sem jim, naj brž naložijo ovce z lepo volno, veliko njih, na ladjo in odplujejo po slani vodi.

Hitro so se vkrcali in sedli na veslaške klopi; sedeč v vrstah so z vesli udarjali po sivem morju. Ko smo bili oddaljeni toliko, da nas je še dosegel glasen klic, sem Kiklopu zaklical porogljive besede: Kiklop, nisi torej v globoki votlini s svojo silno močjo požrl tovarišev kakega strahopetca!

Prav zares so te morala dohiteti tvoja hudodelstva, brezsrčnež, saj se nisi bal požreti gostov v lastnem domu! Zato so te kaznovali Zevs in drugi bogovi.

Tako sem dejal, on pa se je v srcu še bolj razsrdil. Odtrgal je vrh velike gore in ga zalučal; padel je tik pred ladjo s temnim premcem, le malo je manjkalo, pa bi zadel konico krmila. Morje je vzvalovilo, ko je skala treščila vanj; povratni val je ladjo pri priči odnesel proti obali, silen naval z morja jo je gnal na kopno.

Tedaj sem z rokami pograbil dolgo odrivno palico in ladjo odrinil vstran, tovariše pa priganjal in jim veleval, naj se uprejo v vesla, da bi ušli pogubi, ter jim prikimaval z glavo; nagnili so se naprej in veslali.

Ko smo prepluli že dvakrat tolikšno razdaljo, sem spet hotel ogovoriti Kiklopa; toda tovariši okoli mene so me drug za drugim skušali zadržati z blagimi besedami: Nesrečnik, zakaj hočeš dražiti tega divjaka?

Že zdaj je zalučal skalo v morje in ladjo odgnal nazaj na obalo, da smo že mislili, da bomo tam poginili. Če bi slišal koga spregovoriti ali zaklicati, bi nam raztreščil glave in ladijsko ogrodje, ko bi nas zadel z ostro skalo; tako daleč namreč meče!

Tako so govorili, a mojega ponosnega srca niso prepričali; znova sem mu z razsrjenim srcem zaklical: Kiklop, če te kdo izmed umrljivih ljudi vpraša, kdo ti je tako sramotno oslepil oko, mu povej, da te je oslepil Odisej, rušilec mest, Laertov sin, ki ima dom na Itaki!

Tako sem dejal, on pa je zastokal in mi odgovoril: Gorje, zdaj so me res dohitele starodavne prerokbe! Nekoč je tu živel vedež, plemenit in mogočen mož, Telem, Evrimov sin, ki je slovel po vedeževanju in se postaral, ko je prerokoval Kiklopom. Napovedal mi je, da se bo vse to nekoč zgodilo, da bom po Odisejevih rokah izgubil vid.

A vedno sem pričakoval, da bo prišel sem velik in lep mož, obdarjen z neznansko močjo; zdaj pa me je nekdo majhen, ničvreden in slaboten oslepil, potem ko me je premagal z vinom.

Toda pridi sem, Odisej, da ti dam gostinske darove in slavnega potresnika poprosim, naj ti nakloni spremstvo; njegov sin sem namreč in on se ponaša, da je moj oče.

Sam me bo ozdravil, če bo hotel, in nihče drug, ne izmed blaženih bogov ne izmed umrljivih ljudi. Tako je dejal, jaz pa sem mu odgovoril: Ko bi te le mogel oropati duše in življenja ter te poslati v Hadov dom, tako gotovo, kakor ti očesa ne bo ozdravil niti potresnik!

Tako sem dejal, on pa je h kralju Pozejdonu molil in dvigal roke proti zvezdnatemu nebu: Usliši me, Pozejdon, gospodar zemlje, temnolasi bog! Če sem res tvoj sin in se ponašaš, da si moj oče, ne dovoli, da se vrne domov Odisej, rušilec mest, Laertov sin, ki ima dom na Itaki.

Če pa mu je usojeno, da še vidi svoje drage in se vrne v svoj trdno zidani dom in v domačo deželo, naj pride pozno in v bedi, potem ko izgubi vse tovariše, na tuji ladji, doma pa naj ga čakajo nesreče!

Tako je molil in temnolasi bog ga je uslišal. Nato je Kiklop znova dvignil skalo, še veliko večjo, jo zavrtel in zalučal z vso svojo neizmerno močjo. Padla je tik za ladjo s temnim premcem; le malo je manjkalo, pa bi zadela konico krmila.

Morje je vzvalovilo, ko je skala treščila vanj; val pa je ladjo odnesel naprej in jo gnal proti kopnemu. Ko smo prispeli do otoka, kjer so nas druge ladje z lepimi veslaškimi klopmi čakale zbrane skupaj, tovariši pa so sedeli ob njih, žalovali in ves čas pričakovali našo vrnitev, smo ladjo potegnili na peščeno obalo in tudi sami stopili na morsko obrežje.

Kiklopove ovce smo spravili iz trebušaste ladje in si jih razdelili, da nihče ne bi ostal brez enakega deleža. Ovna pa so tovariši z lepimi golenicami ob delitvi črede dali samo meni, kot poseben dar. Na obali sem ga žrtvoval Zevsu, Kronosovemu sinu, zbiralcu temnih oblakov, ki vlada vsem, in sežgal stegenske kosti; a on se za žrtev ni zmenil, temveč je premišljal, kako bi pogubil vse ladje z lepimi veslaškimi klopmi in moje zveste tovariše.

Tako smo tedaj ves dan, dokler ni sonce zašlo, sedeli ob pojedini, uživali obilico mesa in sladko vino. Ko pa je sonce zašlo in se je spustil mrak, smo legli spat na morskem obrežju.

Ko se je prikazala zgodnja, rožnatoprsta Zarja, sem tovariše spodbudil in jim velel, naj se vkrcajo in odvežejo vrvi na krmah. Hitro so se vkrcali in sedli na veslaške klopi; sedeč v vrstah so z vesli udarjali po sivem morju.

Od tam smo pluli naprej z žalostjo v srcu, veseli, da smo ušli smrti, a brez dragih tovarišev, ki smo jih izgubili.