Prevod

Ko se je junakom zazdelo, da se bodo brez nevarnosti vrnili domov, so pristali in privezali ladijske vrvi na obali Hilejcev. Pred njimi so namreč ležali številni otoki, med katerimi je bila plovba težavna. Hilejci jim tudi tokrat, kakor že prej, niso snovali nič sovražnega, temveč so jim sami pomagali najti pot, za plačilo pa so dobili velik Apolonov trinožnik.

Fojbos je namreč Ajzonovemu sinu podaril dva trinožnika, da ju odnese v daljne kraje, ko je po nujnem opravku obiskal sveto Pito in povprašal o tej plovbi. Usoda je določila, da dežele, v kateri bi ju postavili, nikoli ne bodo opustošili sovražniki, ki bi prišli nadnjo.

Zato še danes ta trinožnik leži skrit v tisti deželi, blizu prijaznega mesta Hileje, globoko pod zemljo, da bi za vselej ostal neviden smrtnikom.

Tam niso več našli živega kralja Hila, ki ga je lepa Melita rodila Heraklu v deželi Fajakov. Herakles je namreč prišel v Navzitoovo hišo in k Makridi, Dionizovi dojilji, da bi se očistil strašnega umora svojih otrok. Tam se je zaljubil v hčer rečnega boga Ajgaja in se združil z njo, z najado Melito; ta mu je rodila mogočnega Hila.

Ko je Hil odrasel, ni hotel ostati na istem otoku pod oblastjo prevzetnega Navzitoa. Zbral je množico domačih Fajakov in odplul na Kronovo morje; pri odpravi mu je pomagal tudi kralj, junak Navzitoos. Tam se je naselil, a so ga ubili Mentorci, ko je branil svoje črede na pašnikih.

Toda, boginje, kako to, da zunaj tega morja, ob avzonski deželi in ligurskih otokih, ki se imenujejo Stojhade, najdemo tako številna zanesljiva znamenja ladje Argo? Kakšna nuja, kakšna stiska jih je zanesla tako daleč? Kateri vetrovi so jih vodili?

Ko je Apsirt silovito padel mrtev, je samega Zevsa, kralja bogov, obšel srd zaradi njihovega dejanja. Sklenil je, da se bodo vrnili domov šele, ko si bodo z obredi ajajske Kirke očistili morilsko kri in prej pretrpeli nešteto tegob. Tega ni vedel nihče izmed junakov. Odpluli so iz hilejske dežele daleč naprej in puščali za seboj liburnske otoke, ki so bili prej polni Kolhijcev in so se drug za drugim vrstili v morju: Iso, Diskelad in ljubko Pitiejo.

Nato so pripluli mimo Kerkire, kamor je Pozejdon naselil Asopovo hčer, lepokoso Kerkiro, daleč od fliuntske dežele, potem ko jo je ugrabil iz ljubezni. Mornarji, ki z morja gledajo, kako jo vsepovsod temnijo črni gozdovi, jo imenujejo Črna Kerkira.

Zatem so, veseli blagega vetra, pluli mimo Melite in strme Kerose ter mimo Nimfaje, ki je ležala daleč za njima in kjer je prebivala vladarica Kalipso, Atlasova hči. Zdelo se jim je, da vidijo v meglo zavite Keravnske gore. Tedaj je Hera spoznala Zevsove namene in njegov silni srd nad njimi.

Da bi jim omogočila dokončati plovbo, je zoper njih vzdignila viharje, ki so jih znova zgrabili in odnesli proti skalnatemu otoku Elektridi. Nenadoma je, ko so hiteli dalje, s človeškim glasom zaklical govoreči les v votli ladji, ki ga je Atena iz dodonskega hrasta vdelala sredi premca.

Obšel jih je grozen strah, ko so slišali njegov glas in izvedeli za Zevsov hudi srd. Povedal jim je, da ne bodo ušli ne prostranemu morju ne silnim viharjem, dokler Kirka ne očisti neusmiljenega Apsirtovega umora. Polidevku in Kastorju pa je velel prositi nesmrtne bogove, naj jima pokažejo pot do avzonskega morja, kjer bosta našla Kirko, hčer Perse in Helija.

Tako je Argo spregovorila v mraku. Tindarjeva sinova sta skočila pokonci in dvignila roke proti nesmrtnim ter jih prosila za vse, kar je bilo treba; druge minijske junake pa je prevzela potrtost. Ladja je pod jadri drvela daleč naprej in pripluli so v najgloblji rokav Eridana, kjer je nekoč Fajton, zadet v prsi s kadečo se strelo, napol zgorel padel s Helijevega voza v izliv globokega jezera. Iz njega se še danes dviga težka para iz njegove žgoče rane.

Nobena ptica, četudi razpne lahke peruti, ne more preleteti te vode; sredi leta jo plamen požene navzdol. Na bregovih pa nesrečne Helijeve hčere, spremenjene v visoke topole, pretresljivo žalujejo in iz oči na tla točijo svetle kaplje jantarja, ki se na soncu sušijo v pesku. Kadar pa vode temnega jezera pod sunki glasno tulečega vetra pljuskajo ob bregove, se vse te kaplje skupaj skotalijo v Eridan in jih odnese valoviti tok. Kelti pa so razširili pripoved, da vrtinci nosijo solze Apolona, Letojinega sina, ki jih je nekoč brez števila prelil, ko je prišel k svetemu rodu Hiperborejcev, potem ko je zaradi očetovega očitka zapustil bleščeče nebo, srdit zaradi sina, ki mu ga je v bogati Lakeriji ob izlivu Amira rodila božanska Koronida.

Tako se o tem pripoveduje med tamkajšnjimi ljudmi. Junakov pa ni mikala ne hrana ne pijača in tudi na veselje niso pomislili. Podnevi so se mučili, izčrpani in omotični od pogubnega smradu, ki se je neznosno širil iz Eridanovih tokov, v katerih je tlel Fajton; ponoči pa so poslušali predirljivo žalovanje Helijevih hčera. Solze, ki so jih pretakale, je voda nosila kakor kaplje olja.

Od tam so zapluli v globoki tok Rodana, ki se izliva v Eridan; na sotočju so premešane vode bučeče vrele. Rodan izvira v skrajnem kotičku zemlje, kjer so vrata in bivališče Noči; od tam se požene in z enim tokom zaliva obale Oceana, z drugim se izliva v Jonsko morje, s tretjim pa skozi sedem ustij pošilja svoje vode v Sardonsko morje in njegov prostrani zaliv. Iz te reke so zapluli v jezera, ki jih bičajo viharji in se razprostirajo po neizmerni keltski deželi. Tam bi jih doletela strašna poguba, saj jih je neki rečni rokav nosil v Oceanov zaliv, kamor bi nevede zapluli in se od tam nikdar več rešili na povratno pot.

Toda Hera je planila z neba in zaklicala z vrha herkinske skale. Ob njenem glasu so vsi hkrati vztrepetali od strahu, saj je širni eter nad njimi strašno zagrmel.

Na boginjin poziv so se obrnili nazaj in razpoznali pot, po kateri so se lahko vrnili domov. Po dolgem času so po Herinih napotkih dosegli slane morske obale, potem ko so nepoškodovani prešli skozi nešteta ljudstva Keltov in Ligurov. Boginja jih je namreč vse dni njihove poti ovijala v gosto meglo.

Skozi srednje ustje so zapluli z ladjo in po zaslugi Zevsovih sinov varno dosegli Stojhadske otoke. Zato so tam njima v čast postavljeni oltarji in svetišča, ki še vedno stojijo. Pa ne le na tisti plovbi sta bila pomočnika: Zevs jima je zaupal tudi ladje poznejših rodov.

Ko so zapustili Stojhade, so pripluli na otok Ajtalijo, kjer so si utrujeni s kamenčki otrli obilni znoj. Ti ležijo raztreseni po obali in imajo barvo njihove kože. Tam so tudi njihovi diski in čudovito orožje, pristanišče pa se po njih imenuje Argojsko.

Od tam so hitro pluli čez morske valove in opazovali tirenske obale Avzonije. Prispeli so v znamenito pristanišče Ajaje in vrgli ladijske vrvi na bližnjo obalo. Tam so našli Kirko, ki si je z morsko vodo umivala glavo; tako močno so jo prestrašile nočne sanje.

Zdelo se ji je, da njene sobane in vse stene hiše prelivajo kri, silovit plamen pa požira čarovne pripravke, s katerimi je prej začarala vsakega tujca, ki je prišel k njej. Sama je z rokami zajemala morilsko kri in z njo pogasila divje plapolajoči ogenj; tedaj je bilo konec strašne groze.

Zato je ob svitu vstala in si z morsko vodo umivala lase in oblačila. Za njo so v trumah hodile zveri, ki niso bile podobne mesojedim zverem, a tudi človeške postave niso imele; njihova telesa so bila sestavljena iz udov različnih bitij. Sledile so ji kakor ovce, ki v množici zapuščajo staje in hodijo za pastirjem.

Takšna bitja je nekoč iz prvotnega blata porodila sama zemlja, z udejanimi telesi iz pomešanih udov, ko je izsušujoči zrak še ni povsem zgostil in ji žarki žgočega sonca še niso odvzeli toliko vlage. Čas pa jih je razločil in razvrstil v rodove. Tako so ji sledila ta bitja nerazpoznavne podobe.

Junake je prevzelo neizmerno začudenje. Ko so si drug za drugim ogledali Kirkino postavo in njene oči, so nemudoma spoznali, da je Ajetejeva sestra.

Ko je odgnala grozo nočnih sanj, se je takoj obrnila proti domu in jim z zvitim namenom pomignila z roko, naj ji sledijo.

Večina je po Ajzonidovem ukazu ostala na kraju, on pa je vzel s seboj kolhijsko dekle. Oba sta šla po isti poti za Kirko, dokler nista prišla v njeno palačo. Povabila ju je, naj sedeta na bleščeča prestola, saj ni vedela, zakaj sta prišla.

Toda brez besed in glasu sta pohitela k ognjišču in sedla tja, kakor je v navadi nesrečnim priprošnjikom. Ona si je čelo položila v obe dlani, on pa je v tla zasadil velik meč z ročajem, s katerim je ubil Ajetejevega sina. Niti enkrat nista dvignila oči, da bi jo pogledala naravnost. Kirka je takoj spoznala njuno usodo beguncev in krivdo za umor.

Iz spoštovanja do postave Zevsa, zaščitnika priprošnjikov, ki se silno srdi, a tudi morilcem mogočno pomaga, je opravila daritveni obred, s katerim se očistijo brezsrčni priprošnjiki, ko pridejo iskat zavetje k ognjišču.

Najprej je, da bi ju odvezala neizbrisljivega umora, nad njiju dvignila mladiča svinje, katere seski so bili po nedavnem porodu še polni mleka, mu prerezala vrat in jima s krvjo omočila roke. Nato je z drugimi očiščevalnimi izlivi pomirila božanstvo in klicala Zevsa Očiščevalca, varuha priprošnjikov, omadeževanih z umorom.

Vse nečiste ostanke so iz hiše odnesle najade, služabnice, ki so ji pomagale pri vsakem opravilu. Ona pa je v hiši ob ognjišču sežigala daritvene kolače in medene darove ter molila brez vinskih daritev, da bi pomirila srd strašnih Erinij in da bi bil tudi sam Zevs obema naklonjen in milosten, najsi sta si roke omadeževala s krvjo tujca ali pa sta prišla obremenjena s krvjo sorodnika.

Ko je opravila vse, kar je bilo treba, ju je dvignila in posedla na gladko obdelana prestola, sama pa sedla blizu, nasproti njima. Takoj ju je začela podrobno spraševati o njuni stiski in plovbi.

Vprašala je tudi, od kod prihajata v njeno deželo in hišo ter zakaj sta brez besed sedla k njenemu ognjišču. Ko je premlevala vse to, jo je prežemal mučen spomin na sanje. Želela je slišati tudi dekletov glas, glas svojega rodu, takoj ko je opazila, da je dvignilo oči od tal.

Ves Helijev rod je bilo namreč mogoče jasno prepoznati, saj so iz njihovih oči daleč naokrog švigali bliski kakor — v izvornem besedilu je popravljena napaka v naglasnem znamenju (τέ) — zlati sij, ki je svetil pred njihovimi obrazi.

Na njena podrobna vprašanja ji je vse povedala, κατελεξεν, v izvornem besedilu je popravljena napaka v naglasnem znamenju (κατελεξεν). Hči neizprosnega Ajeteja je v kolhijskem jeziku milo pripovedovala o odpravi in poteh junakov ter o vsem, kar so prestali v težkih preizkušnjah; kako je po nasvetu nesrečne sestre zagrešila pregreho in kako je s Friksovimi sinovi pobegnila pred silnim strahom, ki ji ga je vzbujal oče. Izognila pa se je pripovedi o Apsirtovem umoru. Kirki to ni ostalo skrito; vendar se je usmilila jokajoče deklice in ji rekla: »Nesrečnica, res si si nakopala zlo in sramotno vrnitev!

Mislim, da ne boš dolgo ubežala Ajetejevemu silnemu srdu. Kmalu bo prišel tudi v grško deželo, da maščuje sinov umor, saj si zagrešila neznosna dejanja.

Ker pa si moja priprošnjica in sorodnica, ti ob prihodu sem ne bom snovala nobenega drugega zla. Toda odidi iz moje hiše s tem tujcem, kdorkoli že je ta neznanec, ki si si ga izbrala daleč od očeta. In nikar me ob ognjišču ne objemaj za kolena, saj ne bom odobrila ne tvojih načrtov ne sramotnega bega.«

Tako je rekla, dekle pa je prevzela neizmerna bolečina. Čez oči si je potegnila peplos in bridko jokala, dokler je junak ni prijel za roko in odpeljal iz palače, trepetajočo od strahu. Tako sta zapustila Kirkino hišo.