Prevod

Tudi ženi Kronovega sina Zevsa niso ušli neopazno; Iris ji je sporočila, brž ko jih je zagledala odhajati iz palače.

Sama ji je namreč naročila, naj opreza, kdaj se bodo odpravili k ladji. Zdaj jo je znova spodbudila z besedami: »Ljuba Iris, če si kdaj izpolnila moja naročila, jih izpolni zdaj! Pohiti na svojih urnih krilih in naroči Tetidi, naj se dvigne iz morja in pride sem k meni.

Potrebujem jo. Nato pa pojdi na obalo, kjer po Hefajstovih bronastih nakovalih udarjajo težka kladiva. Reci mu, naj umiri mehove, ki razpihujejo ogenj, dokler Argo ne odpluje mimo tistih krajev. Pojdi tudi k Ajolu, Ajolu, ki gospoduje vetrovom, rojenim v jasnem nebu, in mu oznani mojo voljo: naj vse vetrove pod nebom utiša, da nobena sapica ne razburka morja. Le ugodni Zefir naj piha, dokler ne dosežejo Alkinojevega otoka Fajakov.«

Tako je rekla. Iris je nemudoma poletela z Olimpa in z razprostrtimi lahkimi krili rezala zrak. Potopila se je v Egejsko morje, kjer stoji Nerejeva palača.

Najprej je obiskala Tetido in ji prenesla sporočilo po Herinem naročilu ter jo pozvala, naj odide k njej. Nato se je odpravila k Hefajstu in ga brž pripravila, da je odložil železna kladiva; sajasti mehovi so nehali puhati. Kot tretjega je obiskala slavnega Ajola, Hipotovega sina. Medtem ko je pri njem ustavila svoje urne korake, da mu prenese sporočilo, je Tetida zapustila Nereja in svoje sestre ter se iz morja odpravila na Olimp k boginji Heri. Ta jo je posedla k sebi in spregovorila: »Poslušaj zdaj, božanska Tetida, kaj ti želim povedati.

Veš, kako visoko v svojem srcu cenim junaka Ajzonovega sina in druge, ki mu pomagajo pri podvigu; veš tudi, kako sem jih rešila, ko so pluli med tavajočimi skalami, kjer so poprej strašno hrumeli viharji in so valovi preplavljali trde čeri.

Zdaj jih čaka pot mimo velike Skiline skale in Haribde, ki grozovito bruha vodo. Tebe pa sem sama vzgajala že od otroštva in te ljubila bolj kot druge, ki prebivajo v morju, ker nisi hotela leči z Zevsom, čeprav si te je želel. Njemu so namreč takšne reči vedno pri srcu: rad spi bodisi z nesmrtnicami bodisi s smrtnimi ženskami.

Ti pa si se mu iz spoštovanja do mene in strahu v srcu izognila. Tedaj je izrekel strašno prisego, da nikoli ne boš imenovana žena nesmrtnega boga.

Kljub temu te ni nehal zalezovati proti tvoji volji, dokler mu častitljiva Temida ni razodela vsega: da ti je usojeno roditi sina, močnejšega od svojega očeta. Zato te je, čeprav je hrepenel po tebi, pustil pri miru, saj se je bal, da bi kdo drug, njemu enak, zavladal nesmrtnikom; svojo oblast je hotel ohraniti za vselej.

Jaz pa sem ti za moža dala najboljšega med zemljani, da bi užila srečen zakon in rodila otroke. Na gostijo sem povabila vse bogove, sama pa sem v rokah držala poročno baklo v zahvalo za tvojo ljubečo spoštljivost.

Zdaj pa ti bom povedala še nekaj, kar se bo zagotovo zgodilo. Ko tvoj sin dospe na Elizijske poljane, sin, ki ga zdaj v bivališču kentavra Hirona negujejo najade in pogreša tvoje mleko, mu je usojeno postati mož Ajetove hčere Medeje. Pomagaj torej svoji snahi, saj boš njena tašča, pa tudi samemu Peleju. Zakaj v tebi še vztraja jeza?

Zaslepljen je bil; saj zaslepljenost obišče celo bogove. Verjamem, da bo Hefajst po mojem naročilu nehal razpihovati silni ogenj, Hipotov sin Ajol pa bo zadržal urne sunke vetrov, razen stanovitnega Zefirja, dokler ne dosežejo fajaških pristanišč. Ti pa poskrbi za njihovo varno vrnitev.

Strah naj ti zbujajo le skale in siloviti valovi, ki jih lahko odvrneš skupaj s svojimi sestrami. Nikar jih ne pusti, da bi nemočni zapluli v Haribdo in bi jih vse pogoltnila ter odnesla, ali da bi se približali grozljivemu Skilinemu brlogu, brlogu pogubne avzonske Skile, ki jo je Forkisu rodila nočna popotnica Hekata, imenovana tudi Krataida, da ne bi planila nanje s strašnimi čeljustmi in pogubila najboljših junakov. Usmerjaj ladjo tja, kjer je mogoče vsaj za las uiti pogubi.«

Tako je rekla, Tetida pa ji je odgovorila: »Če bosta moč požrešnega ognja in bes silovitih viharjev res ponehala, potem lahko pogumno obljubim, da bom tudi kljub nasprotnim valovom rešila ladjo, če bo Zefir blago pihal.

A čas je, da se odpravim na dolgo, neizmerno pot, da poiščem svoje sestre, ki mi bodo pomagale, in kraj, kjer je ladja privezana, da se bodo ob zori spomnili odriniti proti domu.«

Rekla je, se pognala skozi zrak in padla v vrtince temnomodrega morja. Na pomoč je poklicala svoje sestre Nereide; ko so jo slišale, so se zbrale, Tetida pa jim je oznanila Herina naročila in jih brž vse poslala v Avzonsko morje.

Sama se je hitreje od bliska ali sončnih žarkov, ko sonce visoko vzhaja nad daljno zemljo, urno pognala skozi vodo, dokler ni dosegla ajajske obale na tirenskem kopnem.

Našla jih je ob ladji, kjer so se zabavali z metanjem diska in puščic. Približala se je in se dotaknila roke Ajákovega potomca Peleja, ki je bil njen mož. Nihče je ni mogel razločno videti; prikazala se je le njegovim očem in rekla: »Nikar se več ne zadržujte na tirenskih obalah; ob zori odvežite vrvi urne ladje in ubogajte Hero, svojo pomočnico. Po njenem naročilu vam vse Nereide prihajajo naproti, da bi ladjo varno popeljale med skalami, imenovanimi Plankte. Tam namreč vodi pot, ki vam je namenjena.

Ti pa nikomur ne pokaži moje podobe, ko me zagledaš prihajati z njimi. Dobro si zapomni, da me ne razjeziš še bolj, kakor si me nekoč brezobzirno razjezil.«

Tako je rekla in nevidna potonila v morske globine. Njega pa je zadela silna žalost, saj je prej ni več videl, odkar je prvič zapustila njuno sobo in posteljo, razsrjena zaradi slavnega Ahila, ko je bil še dojenček.

Sredi vsake noči je namreč njegovo smrtno meso žgala v ognjenem plamenu, podnevi pa njegovo nežno telo mazala z ambrozijo, da bi postal nesmrten in bi njegovo kožo obvarovala pred zoprno starostjo.

Pelej pa je nekoč planil iz postelje in zagledal ljubega otroka, kako se zvija v plamenu. Ob tem je strahovito zakričal, veliki nespametnež. Ko ga je slišala, je kričečega otroka naglo vrgla na tla, sama pa je, po postavi podobna sapi ali sanjam, hitro odšla iz palače in skočila v morje, polna jeze; nikoli več se ni vrnila.

Zato mu je nemoč ohromila misli. Kljub temu pa je tovarišem prenesel vsa Tetidina naročila. Ti so sredi tekmovanj prenehali z igrami in naglo poskrbeli za večerjo ter ležišča, na katerih so po jedi prespali noč kakor poprej.

Ko je luč prinašajoča Zarja dosegla vrh neba, so ob pišu urnega Zefirja s kopnega stopili k veslaškim klopem. Iz globine so veseli potegnili sidra in vso drugo opremo pripravili, kakor je bilo treba. Visoko so dvignili jadro in ga razpeli na vrveh prečnika.

Ugoden veter je nosil ladjo. Kmalu so zagledali lepi otok Antemoeso, kjer so jasno pojoče sirene, Ahelojeve hčere, pogubljale vse, ki so tam vrgli privezno vrv, in jih očarale s sladkimi pesmimi.

Rodila jih je lepa Terpsihora, ki je legla z Ahelojem, ena izmed Muz. Nekoč so mogočni hčeri Deo, ko je bila še neomožena, stregle in skupaj z njo pele. Tedaj pa so bile na pogled deloma podobne pticam, deloma dekletom.

Ves čas so s svojega razgledišča prežale ob pristanišču in mnogim odvzele sladko vrnitev domov, saj so jih izčrpale do smrti. Tudi tem junakom so brez zadržkov iz ust razlivale lilijasti glas. Z ladje so že hoteli vreči privezne vrvi na obalo, če ne bi Ojagrov sin, traški Orfej, v roke vzel svoje bistonske lire in zaigral hitri napev živahne pesmi, da bi jim v ušesih zadonelo udarjanje po strunah. Lira je preglasila dekliške glasove.

Ladjo sta skupaj nosila Zefir in šumeči val, ki se je dvigal za krmo; njihovo petje je postajalo nerazločno. A kljub temu je plemeniti Teleontov sin, edini med tovariši, prehitel druge in s gladke klopi skočil v morje: Butes, ki mu je srce ogrel jasni glas siren. Plaval je skozi temno valovje, da bi prišel na kopno, nesrečnik. Tam bi mu nemudoma odvzele vrnitev, toda boginja, ki vlada Eriksu, Kiprida, se ga je usmilila, ga še med vrtinci dvignila in ga dobrohotno rešila, da bi prebival na lilibejski obali.

Žalostni so pustili sirene za seboj, a čakale so jih druge, še hujše nevarnosti, ki drobijo ladje na morskih križpotjih. Na eni strani se je prikazala gladka Skilina skala, na drugi je neprenehoma tulila kipeča Haribda, drugod pa so Plankte pod silnimi valovi hrumеле tam, kjer je nekoč bruhal žareč plamen z vrhov čeri, visoko z razbeljene skale. Dim je zamegljeval nebo, da ne bi mogel videti sončnih žarkov. Zdaj pa, ko je Hefajst opustil svoje delo, je morje še vedno izdihovalo vročo soparo.

Tam so jim od vsepovsod prihajale naproti Nereide. Božanska Tetida se je zadaj dotaknila lopatice krmila, da bi jih varno vodila med čermi Plankt.

Kakor kadar ob lepem vremenu delfini iz morja v jatah obkrožajo hitečo ladjo in se prikazujejo zdaj pred njo, zdaj za njo, zdaj ob strani, mornarjem v veselje, tako so se one v množici zaganjale naprej in krožile okoli ladje Argo, Tetida pa je usmerjala njeno pot.

Ko so se že skoraj dotaknili Plankt, so si nemudoma privzdignile robove oblačil nad bela kolena in visoko po čereh ter prelomljenih valovih skakale sem ter tja, razmaknjene druga od druge.

Tok je ladjo udarjal s strani; vse naokrog je silovito valovje bučalo ob skale, ki so se zdaj kakor pečine dvigale v zrak, zdaj pa stale potopljene globoko na dnu morja, nad njimi pa se je visoko bočilo divje valovje.

Kakor se dekleta blizu peščene obale, z oblačili, nabranimi nad boki, igrajo z okroglo žogo, jo druga od druge lovijo in mečejo visoko v zrak, da se nikoli ne dotakne tal, tako so one druga za drugo hitečo ladjo podajale čez valove, ves čas daleč od skal; okoli njih pa je vrela in bučala voda.

Opazoval jih je tudi sam gospod Hefajst, stoječ na vrhu gladke skale, s težkim ramenom oprt na držaj kladiva. Z višine svetlega neba jih je gledala Zevsova žena, ki je objela Ateno; tolikšen strah jo je navdajal ob tem pogledu.

Toliko časa, kolikor traja pomladni dan, so se trudile in s silnim naporom nosile ladjo med glasno bučečimi skalami. Junaki pa so spet ujeli veter in hiteli naprej; kmalu so pluli mimo trinakijskih pašnikov, kjer se redi Helijeva goved.

Tedaj so se kakor morske ptice potopile v globino, saj so izpolnile naročila Zevsove žene. Do junakov je po zraku priplavalo blejanje ovac, od blizu pa jim je v ušesih zadonelo mukanje goveda.

Ovce je po rosnih goščavah pasla Faetusa, mlajša izmed Helijevih hčera, s srebrno palico v roki; Lampetija pa je hodila za govedom in vihtela pastirsko palico iz sijočega orihalka. Tudi sami so videli krave, ki so se pasle ob rečni vodi, po ravnici in močvirnem travniku. Nobena ni bila temne barve; vse so bile podobne mleku in so se ponašale z zlatimi rogovi.

Čez dan so pluli mimo njih, ko pa je nastopila noč, so veseli prečkali širno morsko brezno, dokler jim ni spet zgodaj rojena Zarja poslala svetlobe na njihovo pot.

Pred Jonsko ožino leži v Keravnijskem morju prostran, rodoviten otok. Pod njim naj bi, kakor pravijo, ležal srp — bodite mi naklonjene, Muze, nerad pripovedujem zgodbo davnih rodov —, s katerim je Kronos neusmiljeno odrezal očetova spolovila. Drugi pa govorijo, da je to žetveni srp zemeljske Deo.

Deo je namreč nekoč prebivala v tej deželi in Titane naučila žeti bogato klasje, ker je ljubila Makrido. Zato se otok imenuje Drepana, sveta rejnica Fajakov; tudi sami Fajaki namreč izvirajo iz Uranove krvi.

K njim je Argo po številnih preizkušnjah priplula z vetrovi iz Trinakijskega morja. Alkinoj in njegovo ljudstvo so prišleke z blagimi obredi prisrčno sprejeli. Vse mesto se jih je veselilo; rekel bi, da se radujejo svojih lastnih otrok.

Tudi junaki so se sredi množice razveselili, kakor da bi stopili naravnost v osrčje Hajmonije. Toda kmalu bi se morali ob bojnem kriku oborožiti: čisto blizu se je prikazala neizmerna vojska Kolhijcev, ki so skozi ustje Ponta in med temnomodrimi skalami prepluli v iskanju junakov.

Zahtevali so, naj jim brez odlašanja izročijo Medejo, da jo odpeljejo k očetu; sicer so grozili, da bodo zanetili žalosten bojni hrup z neusmiljenim napadom takoj in pozneje, ko pride še Ajetova vojska.

Toda mogočni Alkinoj jih je zadržal, ko so že silili v boj. Želel je namreč obema stranema brez vojskovanja razrešiti siloviti spor.

Dekle je v pogubnem strahu vztrajno prosilo tovariše Ajzonovega sina, z rokami pa se je znova in znova dotikalo kolen Arete, Alkinojeve žene: »Na kolenih te prosim, kraljica, bodi mi milostljiva! Nikar me ne izroči Kolhijcem, da bi me odpeljali k očetu, saj tudi sama pripadaš človeškemu rodu, ki mu misel ob lahkomiselnih zablodah tako hitro zdrsne v nesrečo.

Tako je tudi mene zapustila razsodnost, vendar ne zaradi razuzdanosti. Priča naj mi bo sveta Helijeva luč, priča sveti obredi nočne popotnice, Perzesove hčere: nisem po svoji volji s tujimi možmi odšla od tam. Strašen strah me je prisilil, da sem po svoji pregrehi pomislila na beg; nobene druge poti ni bilo. Moj deviški pas je še vedno tak kot v očetovi hiši, neomadeževan in nedotaknjen. Usmili se me, gospodarica, in omehčaj svojega moža! Naj ti nesmrtniki naklonijo polno življenje in sijaj, otroke ter slavo mesta, ki ga nihče ne osvoji!«

Tako je v solzah prosila Areto; nato je enega za drugim nagovarjala vse junake: »Zaradi vas, najodličnejši med možmi, in podvigov, pri katerih sem vam pomagala, zdaj trepetam. Po moji zaslugi ste vpregli bika in pokosili pogubno žetev iz zemlje rojenih mož; zaradi mene boste v Hajmonijo ob vrnitvi prinesli zlato runo.

Jaz sem tista, ki je izgubila domovino in svoje starše, dom in vse veselje življenja; vam pa sem omogočila, da boste spet živeli v domovini in svojih hišah ter z ljubečimi očmi gledali starše. Meni pa je kruta usoda odvzela vso srečo in zdaj kot osovražena tujka tavam med tujci.

Spoštujte dogovore in prisege, bojte se Erinije, varuhinje prosečih, in božjega srda, če bom prišla v Ajetove roke in bom uničena s sramotnim, mnogoternim trpljenjem. Nimam svetišča, ne utrjenega stolpa, ne kakšnega drugega zavetja; zatekam se samo k vam samim. V izvornem besedilu je bila popravljena napaka v naglasnem znamenju besede αὐτους.

Kruti ste v svoji brezobzirnosti in neusmiljeni! Ali vas v srcu ni sram, ko me gledate, kako nemočna iztegujem roke h kolenom tuje kraljice? Ko ste si želeli osvojiti runo, bi se s sulicami spopadli z vsemi Kolhijci in s samim ošabnim Ajetom; zdaj pa ste pozabili na pogum, ko so sami, ločeni od drugih.«

Tako jih je roteče prosila. Kogar koli je nagovorila, vsak jo je opogumljal in miril njeno žalost. V rokah so vihteli ostre sulice in iz nožnic potegnjene meče; zatrjevali so, da ji ne bodo odrekli pomoči, če bi jo doletela krivična sodba.

Nad vznemirjeno množico je prišla noč, ki možem prinaša počitek od dela, in umirila vso zemljo. Nje pa spanec ni uspaval niti za hip, temveč se ji je v prsih srce obračalo od žalosti.

Kakor se ponoči vrti preja v rokah marljive ženske, okoli katere jokajo osiroteli otroci, ker ji je umrl mož, po licih pa ji kapljajo solze, ko misli, kako bridka usoda jo je doletela, tako so se ji močile lica; srce v njej se je zvijalo, prebodeno z ostrimi bolečinami.

Medtem sta v palači sredi mesta, kakor običajno, mogočni Alkinoj in njegova nadvse častita žena Areta v postelji skozi nočno temo razpravljala o dekletu. Žena je svojega zakonitega moža nagovorila s toplimi besedami: »Ljubi moj, reši mi nesrečno kolhijsko dekle in izkaži naklonjenost Minijcem. Argos je blizu našega otoka, prav tako hajmonski možje; Ajet pa ne živi blizu in ga tudi ne poznamo, le slišali smo o njem. To dekle pa je s svojim strašnim trpljenjem in prošnjami ganilo moje srce.

Ne izroči je, gospod, Kolhijcem, da bi jo odpeljali k očetu. Zaslepljena je bila, ko je junaku prvič dala čarobna zdravila za ukrotitev bikov; nato pa je zlo skušala zdraviti z novim zlom, kakor pogosto ravnamo v svojih zmotah, in se z begom izognila težkemu srdu ošabnega očeta. Jazon pa se je, kakor slišim, z velikimi prisegami zavezal, da jo bo v svoji palači vzel za zakonito ženo. Zato, ljubi moj, nikar zavestno ne prisili Ajzonovega sina, da prelomi prisego, in naj zaradi tebe oče v svoji jezi ne stori otroku neznosnega gorja.

Starši so namreč pretirano ljubosumni na svoje otroke. Kaj vse je Niktej sklenil zoper lepo Antiopo! Kaj vse je Danaja pretrpela na morju zaradi očetove brezumnosti! Še nedavno in nedaleč od tod je nasilni Ehet svoji hčeri v oči zapičil bronasti bodici; zdaj jo bridka usoda uničuje, ko v temni ječi melje bron.«

Tako ga je prosila. Njegovo srce so ogrele ženine besede in odgovoril ji je: »Areta, zaradi dekleta bi lahko z orožjem pregnal Kolhijce in tako izkazal naklonjenost junakom.

Toda bojim se prekršiti Zevsovo pravično sodbo. Tudi Ajeta ni dobro prezirati, kakor predlagaš; nihče namreč ni mogočnejši kralj od njega. Če bi hotel, bi lahko tudi od daleč zanetil spor v Heladi.

Zato moram izreči sodbo, ki bo za vse ljudi najpravičnejša; ne bom ti je prikrival. Če je še devica, bom odločil, naj jo odpeljejo k očetu; če pa že deli posteljo z možem, je ne bom ločil od soproga. In če pod srcem nosi otroka, je tudi ne bom izročil sovražnikom.«

Tako je dejal in kmalu ga je uspaval spanec. Ona pa si je njegovo tehtno besedo vtisnila v srce in nemudoma vstala iz postelje ter odšla skozi palačo. Služabnice so prihitele za njo in skrbno stregle svoji gospodarici.

Tiho je poklicala svojega glasnika in mu naročila, naj po njenem modrem nasvetu spodbudi Ajzonovega sina, da se združi z dekletom, ne da bi prosil kralja Alkinoja. Ta bo namreč Kolhijcem izrekel sodbo: če je še devica, jo bo izročil, da jo odpeljejo v hišo njenega očeta; če pa že deli posteljo z možem, je ne bo več ločil od zakonske ljubezni.

Tako je rekla in njega so noge brž ponesle iz palače, da bi Jazonu sporočil blagodejne Aretine besede in sklep bogaboječega Alkinoja.

Našel jih je budne in oborožene ob ladji v Hilskem pristanišču blizu mesta. Prenesel jim je vse sporočilo in srce vsakega junaka se je razveselilo, saj jim je povedal nekaj nadvse prijetnega.

Nemudoma so v mešalni posodi pripravili vino za blažene bogove in jim, kakor veleva postava, pobožno darovali ovce na oltarjih. Še tisto noč so dekletu pripravili poročno posteljo v presveti votlini, kjer je nekoč prebivala Makrida, hči dobrotljivega Aristaja, ki je odkril čebelarske veščine in pridobivanje olja iz skrbno gojenih oljk.

Ona je nekoč prva vzela Zevsovega nisajskega sina na Abantovi Evboji v svoje naročje in mu z medom omočila suhe ustnice, ko ga je Hermes prinesel iz ognja. Hera pa jo je videla in jo v jezi pregnala z vsega otoka.

Tedaj se je naselila daleč proč, v sveti votlini Fajakov, in prebivalcem naklonila neizmerno blaginjo. Tam so zdaj pripravili veliko posteljo in nanjo položili sijoče zlato runo, da bi bila poroka častita in opevana. Nimfe so v belih naročjih nabirale pisane cvetlice in jih prinašale v votlino; vse je kakor ogenj obdajal sijaj, tako močno je žarela svetloba z zlatih resic.

V očeh jim je prižigala sladko hrepenenje; vsako pa je kljub želji zadrževal sram, da bi se runa dotaknila. Ene so imenovali hčere reke Ajgaj, druge so bivale po vrhovih gore Melitej, tretje so bile gajske nimfe z ravnic. Sama Hera, Zevsova žena, jih je spodbudila, ker je hotela počastiti Jazona.

Še danes tisto sveto votlino imenujejo Medejina; tam so ju združile in jima razgrnile dišeča oblačila. Junaki pa so v rokah vihteli bojne sulice, da jih ne bi že prej med obredom napadla pogubna sovražna množica. Glave so imeli ovenčane z listnatimi vejami in ob Orfejevi jasno zveneči liri ubrano peli poročno pesem pred vhodom v nevestino votlino.

Junak Ajzonov sin poroke ni nameraval slaviti pri Alkinoju, temveč v očetovi palači, ko bi se vrnil v Jolkos. Tako je mislila tudi Medeja; zdaj pa ju je nuja prisilila, da sta se združila.

Kajti mi, rodovi trpečih ljudi, nikoli ne stopimo z vso nogo v veselje; vselej se radosti pridruži neka grenka bolečina. Zato je tudi njiju, čeprav ju je ogrevala sladka ljubezen, navdajal strah, ali se bo Alkinojeva odločitev uresničila.

Zarja se je dvigala z nesmrtnimi žarki in v zraku razblinjala črno noč. Zasmejale so se otoške obale in daleč proč rosne steze po ravnicah; po ulicah se je dvigal vrvež. Prebivalci so se gibali po mestu, daleč od njih pa Kolhijci ob robovih Makridskega polotoka.

Nemudoma se je Alkinoj odpravil, da po dogovoru oznani svojo odločitev o dekletu. V roki je držal zlato sodniško žezlo, pod katerim so ljudem po mestu delili pravične sodbe.

Za njim so v vrstah, odeti v bojno opravo, skupaj stopali najodličnejši Fajaki. Ženske so v množicah odhajale izza obzidja, da bi videle junake; tudi kmetje so jim prihajali naproti, ko so slišali novico, saj je zanesljivi glas razširila Hera. Eden je privedel najboljšega ovna iz črede, drugi telico, ki še ni poznala jarma; drugi so v bližino postavljali vrče vina, da bi ga mešali. Daleč se je širil dim daritev.

Ženske pa so prinašale skrbno izdelana oblačila, kakor je njihova navada, zlate darove in druge dragocenosti, s kakršnimi se krasijo mladoporočenke. Začudene so občudovale videz in postave slavnih junakov, med njimi pa Ojagrovega sina, ki je ob ubrano zveneči liri in petju vztrajno udarjal s sijočim sandalom ob tla.

Nimfe so vse skupaj, kadar je pesem omenila poroko, vzklikale ljubko svatbeno pesem; drugič spet so pele same zase in se vrtele v krogu, po tvoji zaslugi, Hera. Ti si namreč tudi Areti položila v srce, naj razkrije Alkinojevo premišljeno besedo.

Ko pa je Alkinoj prvič izrekel določila svoje pravične sodbe in je bilo že znano, da je poroka opravljena, je vztrajal pri njej trdno in do konca. Ni ga premagal pogubni strah niti misel na Ajetovo težko jezo; zavezal se je z neprelomljivimi prisegami.

Ko so Kolhijci spoznali, da so njihove zahteve zaman, in jim je ukazal bodisi spoštovati njegove zakone bodisi odmakniti ladje daleč od pristanišč in dežele, so se v strahu pred očitki svojega kralja obrnili nanj s prošnjo, naj jih sprejme za prebivalce. Na otoku so nato dolgo živeli med Fajaki, dokler se niso čez čas naselili tam Bakhijadi, rod iz Efire. Tedaj so odšli na otok nasproti; od tam pa so pozneje dosegli keravnijske gore Abantov, Nestajce in Orik. Toda to se je zgodilo šele mnogo pozneje.

Še zdaj tam vsako leto prejemajo daritve oltarji Mojr in Nimf v svetem gaju Apolona Nomija, ki jih je postavila Medeja. Ob odhodu je Alkinoj Minijcem dal številne gostinske darove, veliko pa jim jih je naklonila tudi Areta; poleg tega je iz palače poslala dvanajst fajaških služabnic, da bi spremljale Medejo.