Prevod

Že sta bila prevzetnemu Ajetu in vsem Kolhijcem dobro znana Medejina ljubezen in njena dejanja.

V orožju so se zbirali na zbornem prostoru; toliko jih je bilo kakor — v izvirnem besedilu je bila popravljena napaka v naglasnem znamenju (δέ) — valov zimskega morja, ki se pod vetrom dvigajo v grebene, ali kakor listja, ki z razvejenega drevja pade na tla v mesecu odpadanja listov — kdo bi ga mogel prešteti?

Tako so v neizmerni množici preplavljali rečne bregove in divje kričali. Na lepo izdelanem vozu je med njimi izstopal Ajet s konji, ki mu jih je podaril Helios in so bili podobni sunkom vetra; v levi roki je dvigal okrogel ščit, v drugi pa velikansko borovo baklo; ob njem je bilo naravnost iztegnjeno orjaško kopje. Konjske vajeti je v rokah držal Apsirt. Daleč pred njimi pa je morje že rezala ladja, ki so jo gnali krepki veslači in tok mogočne reke, ki se je spuščal proti morju.

Kralj pa je v pogubni stiski dvignil roke in klical Heliosa in Zevsa za priči zločinskih dejanj. Vsemu ljudstvu, zbranemu okoli njega, je grozeče kričal: če mu ne pripeljejo hčere, potem ko jo ujamejo na kopnem ali najdejo ladjo še na valovih plovnega morja, bo svojo razjarjeno dušo nasitil z maščevanjem za vse to; s svojimi glavami bodo občutili vso njegovo jezo in vso pogubo, ki jo bo zgrnil nadnje.

Tako je govoril Ajet. Še istega dne so Kolhijci splavili ladje in jih opremili, še istega dne so odrinili na morje. Ne bi rekel, da je to ladjevje, tako številno je bilo, temveč da neizmerna jata ptic v strnjenih trumah vrešči nad morsko gladino.

Oni pa so ob hitrem vetru, ki je pihal po volji boginje Here, da bi Medeja iz Aje kar najhitreje v pogubo Pelijevi hiši prispela v pelaško deželo, ob tretji zori privezali krmne vrvi ladje na obali Paflagoncev, pred reko Halis.

Medeja jim je namreč naročila, naj se izkrcajo in z daritvami pomirijo Hekato. Toda tega, kar je deklica pripravljala pri skrivnem obredu, naj nihče ne izve in tudi mene naj srce ne spodbuja, da bi o tem pel.

Bojim se to izgovoriti. Svetišče pa, ki so ga junaki tedaj postavili boginji na obali, kjer se lomijo valovi, še danes stoji, da ga lahko vidijo poznejši rodovi.

Tedaj se je Ajzonov sin spomnil, z njim pa tudi drugi junaki, Fineja, ki jim je napovedal, da jih iz Aje čaka druga pot po morju; a nobeden ni vedel, katera. Argos pa je željnim poslušalcem spregovoril: »V Orhomen se vračamo po poti, ki vam jo je prerokoval nezmotljivi videc, s katerim ste se prej srečali.

Obstaja namreč druga plovna pot, ki so jo razkrili svečeniki nesmrtnih bogov, doma iz Tritonskih Teb. Tedaj še ni bilo vseh zvezd, ki krožijo po nebu, in tudi o svetem rodu Danajcev še ni bilo mogoče slišati, če si spraševal; živeli so le Arkadijci, Apidanovi potomci, Arkadijci, o katerih pravijo, da so že pred luno živeli v gorah in se hranili z želodom. Pelaški deželi tedaj še niso vladali slavni Devkalionovi potomci, ko se je že slavila žitorodna Aerija, mati Egipt, dežela najstarejših ljudi, in lepo tekoča reka Triton, ki namaka vso Aerijo. Zevs je nikoli ne omoči z dežjem, a njive zaradi rečnih razlivov obilno rodijo klasje.

Pravijo, da je od tam neki mož prepotoval vso Evropo in Azijo, zanašajoč se na silo in moč svojih čet ter na njihov pogum. Na poti je naselil nešteto mest, med katerimi so nekatera morda še obljudena, druga pa ne več, saj je odtlej preteklo silno mnogo časa.

A Aja še danes trdno stoji in v njej živijo potomci mož, ki jih je naselil v Aji. Ti še vedno hranijo zapise svojih očetov, plošče, na katerih so začrtane vse poti in meje morja in kopnega za tiste, ki potujejo po svetu.

Obstaja reka, najbolj oddaljeni rokav Okeana, široka in globoka, po kateri lahko pluje tudi tovorna ladja; Ister ji pravijo in sledili so ji daleč v notranjost. Sprva teče skozi brezmejno pokrajino v eni sami strugi, saj njeni izviri daleč onkraj diha severnega vetra žuborijo v Ripajskih gorah.

Ko pa doseže meje Tračanov in Skitov, se razcepi: en del izliva svoje vode v morje na vzhodu, drugega pa usmeri nazaj v globok zaliv, ki sega iz Trinakrijskega morja in leži ob vaši deželi, če se res iz vaše dežele izliva Aheloj.«

Tako je govoril. Boginja pa jim je poslala ugodno znamenje; ko so ga zagledali, so vsi z veselimi vzkliki sklenili, da pojdejo po tej poti. Pred njimi se je namreč pokazala sled nebeškega žarka prav v smeri, kamor so morali pluti.

Veseli so tam pustili Likovega sina in z razpetimi jadri zapluli po morju, občudujoč paflagonske gore. Niso zavili okoli Karambisa, saj sta veter in sij nebeškega ognja vztrajala, dokler niso dosegli mogočnega toka Istra.

Med Kolhijci so eni v zaman usmerjenem iskanju odpluli skozi temne skale Ponta, drugi pa so se napotili po reki; tem je poveljeval Apsirt, ki je zavil skozi Lepo ustje.

Tako jih je prehitel, prečkal ozek pas kopnega in prišel v najbolj notranji zaliv Jonskega morja. Ister namreč obdaja otok po imenu Pevka, ki ima tri konice: s širokim delom sega proti obali, z ozkim rogom pa proti toku. Okoli njega se cepita dva rokava; enemu pravijo Nareks, drugemu, spodnjemu, pa Lepo ustje. Skozenj so Apsirt in Kolhijci hitreje hiteli naprej, junaki pa so pluli daleč naokoli, mimo skrajne zgornje konice otoka. Po mokrotnih travnikih so pastirji iz strahu pred ladjami puščali neštete črede, saj so mislili, da iz morja, polnega velikanskih bitij, prihajajo zveri.

Nikoli prej namreč niso videli morskih ladij, ne Skiti, pomešani s Tračani, ne Siginci, ne Gravkenijci in tudi ne Sindi, ki že tedaj živijo na veliki, samotni ravnici ob Lavrionu.

Ko pa so obpluli goro Anguron in daleč od nje ležečo pečino gore Kavliak, okoli katere Ister razcepi svoj tok in ga na dve strani pošilja v morje, ter minili Lavrijsko ravnico, so Kolhijci že pripluli v Kronovo morje in jim z vseh strani zaprli poti, da jim ne bi ušli.

Junaki so za njimi pripluli po reki navzdol in od tam dosegli bližnja Brigiška otoka, posvečena Artemidi. Na enem je stalo njeno sveto svetišče, na drugem pa so se izkrcali, da bi se izognili množici Apsirtovih mož. Kolhijci so namreč med številnimi otoki ta dva pustili nedotaknjena iz spoštovanja do Zevsove hčere; vsi drugi pa so bili natrpani s Kolhijci, ki so stražili morske prehode.

Prav tako je Apsirt pustil množico mož na obali blizu otokov vse do reke Salangon in Nestidske dežele. Tam bi Minijci v pogubnem boju, maloštevilni proti številnim, podlegli; toda že prej so se, da bi se izognili silnemu spopadu, pogodili: zlato runo, ki jim ga je sam Ajet obljubil, če opravijo naložene preizkušnje, naj po pravici nepreklicno obdržijo, naj so ga vzeli z zvijačo ali odkrito, proti njegovi volji; Medejo pa — glede nje je bil spor — naj izročijo Letojini hčeri, stran od obeh množic, dokler kateri izmed kraljev, ki sodijo po pravici, ne razsodi, ali se mora vrniti v očetovo hišo ali sme z junaki oditi v grško deželo.

Ko je deklica vse to pretehtala v mislih, so ji ostre bolečine neprestano pretresale srce. Brž je poklicala Jazona samega, stran od tovarišev, in ga odpeljala drugam, dokler nista prišla daleč proč. Nato mu je v obraz žalostno spregovorila: »Ajzonov sin, kakšen sklep ste sprejeli o meni? Te je sreča tako povsem pahnila v pozabo, da ti ni več mar za vse, kar si govoril, ko te je stiskala potreba? Kje so tvoje prisege pri Zevsu, varuhu prosečih, kam so izginile sladke obljube?

Zaradi njih sem v brezsramni lahkomiselnosti, kakor ni prav, zapustila domovino, slavo domače hiše in lastne starše, ki so mi bili najdražji. Zdaj sama, daleč od doma, skupaj z žalostnimi vodomci blodim po morju zaradi tvojih preizkušenj, da bi mi ti nepoškodovan opravil naloge z biki in iz zemlje rojenimi možmi.

Nazadnje si tudi runo, ko se je vse razvedelo, osvojil zaradi moje nespameti; nad vse ženske sem zgrnila pogubno sramoto. Zato pravim, da grem s teboj v grško deželo kot tvoja hči, žena in rodna sestra.

Zdaj me z vso dobro voljo brani na vse strani in me ne puščaj same, daleč od sebe, ko obiskuješ kralje. Sam me obvaruj; trdni naj ostaneta pravica in postava, o katerih sva se oba sporazumela. Ali pa mi nemudoma z mečem prereži grlo, da prejmem plačilo, kakršno zasluži moja blaznost.

Gorje meni, če bo ta kralj, ki mu prepuščata svojo bridko pogodbo, razsodil, naj pripadem bratu! Kako bom pogledala očetu v oči?

Mar se bom vrnila ovenčana s slavo? Kakšne kazni, kakšne težke pogube ne bom v mukah prestala za strašna dejanja, ki sem jih storila? Ti pa boš užival sladko vrnitev domov?

Naj tega ne dopusti vsemogočna Zevsova žena, s katero se ponašaš. In spomni se kdaj tudi mene — v izvirnem besedilu je bila popravljena napaka v naglasnem znamenju (δέ) — ko te bodo pestile muke; runo pa naj kakor sanje zaman izgine v temo Ereba. Iz domovine naj te takoj preženejo moje Erinije, kakor sem tudi sama trpela zaradi tvoje brezčutnosti. Te besede ne smejo neizpolnjene pasti na tla. Prelomil si namreč veliko prisego, neusmiljeni! A čeprav se mi boste posmehovali, zaradi te pogodbe ne boste dolgo brez skrbi.«

Tako je govorila, kipeč od silovite jeze. Hotela je zažgati ladjo, razbiti vse, kar je bilo na njej, in se sama vreči v divji ogenj. Jazon pa ji je, prestrašen, odgovoril z blagimi besedami: »Pomiri se, nesrečnica! Tudi meni to ni po volji.

Le nekoliko hočemo odložiti spopad, saj nas je zaradi tebe obdal tako velik oblak sovražnih mož. Vsi prebivalci te dežele so pripravljeni pomagati Apsirtu, da bi te očetu odpeljali nazaj domov, kakor da si bila ugrabljena.

Sami bi vsi umrli strašne smrti, če bi se spustili v boj. Zate pa bi bila bolečina še hujša, če bi te s svojo smrtjo pustili njim za plen.

Ta pogodba bo omogočila zvijačo, s katero ga bomo pogubili. Tudi okoliški prebivalci nam ne bodo več tako složno nasprotovali in zaradi tebe pomagali Kolhijcem, če ne bo njihovega kralja, ki je tvoj branilec in brat. In tudi sam ne bom popustil Kolhijcem, temveč se bom na silo bojeval z njimi, če mi ne pustijo nadaljevati poti.«

Tako jo je skušal pomiriti. Ona pa je izrekla pogubne besede: »Premisli zdaj. K nečastnim dejanjem je treba dodati še ta načrt, saj sem bila že sprva zaslepljena od greha in sem po volji bogov uresničila zle naklepe.

Ti v boju odbijaj kolhijska kopja, jaz pa ga bom z milimi besedami pripravila, da ti pride v roke. Ti ga pozdravi z bleščečimi darovi.

Če mi prek glasnikov, ki odhajajo, uspe prepričati ga, naj pride sam, da se na samem pogovori z menoj, potem ga, če ti je to dejanje po volji — ne branim ti — ubij in začni vojno s Kolhijci.«

Tako sta se sporazumela in pripravila veliko zvijačo proti Apsirtu. Poslala sta mu številne gostinske darove, med njimi tudi sveti škrlatni plašč Hipsipile. Tega so za Dioniza izdelale same boginje Harite na Diji, ki jo z vseh strani obdaja morje; pozneje ga je bog podaril svojemu sinu Toantu, ta pa ga je zapustil Hipsipili. Ona ga je dala Ajzonovemu sinu, da ga je odnesel skupaj z mnogimi dragocenostmi, lepo izdelan gostinski dar. Ne z dotikom ne s pogledom se ne bi mogel nasititi sladkega hrepenenja po njem.

Še vedno je iz njega dehtel božanski vonj od tistega dne, ko je na njem ležal sam nisijski gospodar — v izvirnem besedilu je bila popravljena napaka v naglasnem znamenju (ἐγκατελεκτο).

Omamljen od vina in nektarja je objemal lepe prsi Minosove hčere, ki jo je nekoč Tezej, potem ko mu je sledila iz Knososa, zapustil na otoku Dija.

Medeja pa je glasnikom zaupala sporočilo, naj ga prepričajo, da takoj, ko bo po dogovoru prišla do boginjinega svetišča in bo naokoli legla črna nočna tema, pride k njej, da skupaj skujeta zvijačo, s katero bo vzela veliko zlato runo in se spet vrnila v Ajetovo hišo; Friksovi sinovi so jo namreč s silo izročili tujcem, da jo odpeljejo. Ob takih zapeljivih besedah je raztresala čarobna sredstva po zraku in vetrovih, ki bi celo iz daljave privabila divjo zver z vrha strme gore.

Kruti Eros, velika nadloga, velika groza za ljudi! Iz tebe se rojevajo pogubni prepiri, vzdihi in žalovanje ter poleg njih še neštete druge bolečine.

Dvigni se, božanstvo, in se oboroži proti otrokom sovražnikov, kakor si Medejino srce napolnil s strašno pogubo! Kako je vendar Apsirta, ko ji je prišel naproti, pokončala s hudobno smrtjo? O tem moramo zdaj po vrsti zapeti.

Ko so jo po dogovoru pustili na Artemidinem otoku, so se razšli in vsak s svojimi ladjami pristali drugje; Jazon pa je odšel v zasedo, kjer je čakal na Apsirta in nato še na svoje tovariše.

Apsirt, prevaran z najstrašnejšimi obljubami, je s svojo ladjo hitro preplul morske valove in se v temni noči izkrcal na svetem otoku. Sam je šel naravnost k sestri in jo z besedami preizkušal, kakor nebogljen otrok preizkuša zimski hudournik, ki ga ne morejo prebroditi niti odrasli možje.

Spraševal jo je, ali bi lahko skovala zvijačo proti tujcem. Ko sta se o vsem med seboj sporazumevala, je Ajzonov sin nenadoma planil iz goste zasede in v roki dvignil goli meč. Deklica je brž obrnila oči proč in si jih zagrnila s tančico, da ne bi videla, kako bo njen brat zadet in ubit.

Jazon pa ga je, kakor klavec velikega bika z mogočnimi rogovi, iz zasede udaril blizu svetišča, ki so ga nekoč postavili Artemidi Brigi, prebivalci nasprotne obale.

V njegovem preddverju je Apsirt padel na kolena. Ko je junak izdihoval poslednji dih, je z obema rokama lovil črno kri iz rane in z njo pordečil sestrino srebrnkasto tančico in obleko, čeprav se je obračala proč.

Vseukrotljiva, neusmiljena Erinija je z ostrim, poševnim pogledom videla, kakšno grozovito dejanje sta storila. Junak, Ajzonov sin, je mrtvemu odrezal telesne skrajnosti, trikrat obliznil kri in trikrat izpljunil omadeženje iz ust, kakor je morilcem v navadi, da se očistijo zahrbtnega umora.

Še vlažno truplo je skril v zemljo, kjer še zdaj ležijo njegove kosti med Apsirtijci. Junaki pa so hkrati zagledali pred seboj sij bakle, ki jo je deklica dvignila kot znamenje, naj pridejo, in svojo ladjo prignali ob kolhijsko. Kolhijsko posadko so pobijali kakor jastrebi jate golobov ali kakor divji levi, ki planejo v staje in razženejo veliko čredo.

Nobeden izmed njih ni ušel smrti; vso množico so preplavili kakor uničujoč ogenj. Pozno je prišel Jazon, pripravljen pomagati možem, ki pomoči skoraj niso potrebovali; tedaj so že skrbeli tudi zanj.

Nato so sedli in skrbno premlevali načrt nadaljnje plovbe. Med posvetovanjem je k njim prišla deklica. Pelej pa je prvi spregovoril: »Svetujem vam, da se zdaj, še ponoči, vkrcamo in z vesli uberemo pot v nasprotno smer od tiste, ki jo stražijo sovražniki. Ko bodo ob zori vse odkrili, jih, upam, nobena beseda ne bo prepričala, naj nas zasledujejo naprej; brez kralja jih bodo razkropili hudi razdori.

Ko se bodo čete razšle, nam bo pozneje na poti od tod laže.« Tako je govoril in mladeniči so pritrdili Ajaku rojenemu sinu.

Brž so se vkrcali in brez predaha silovito veslali, dokler niso dosegli svetega otoka Elektride, najvišje ležečega med otoki, blizu reke Eridan.

Ko so Kolhijci izvedeli za kraljevo smrt, so sprva hoteli po vsem Kronovem morju iskati Argo in Minijce. Toda Hera jih je zadržala s strašnimi bliski z neba.

Nazadnje jim je postala misel na vrnitev v kitajsko deželo odvratna, saj so se bali Ajetove divje jeze; odpravili so se vsak na svojo stran in se za stalno naselili drugje.

Eni so odšli na iste otoke, kjer so se ustavili junaki, in tam živijo pod Apsirtovim imenom. Drugi so ob temni, globoki ilirski reki, kjer je grob Harmonije in Kadma, zgradili utrjeno mesto in se naselili med Enhelejci. Spet drugi prebivajo v gorah, ki se imenujejo Keravnijske od tedaj, ko so jim strele Zevsa, Kronosovega sina, preprečile, da bi se napotili na nasprotni otok.