Lemnos in Dolioni

Besedilo

Lemnos in Dolioni

Ko pa je sijoča Eos s svetlimi očmi uzrla strme vrhove Peliona in so se po vetru obale umirile, čeprav jih je morje še oblivallo z razburkanimi valovi, se je tedaj prebudil Tifis in nemudoma spodbudil tovariše, naj se vkrcajo na ladjo in pripravijo vesla.

Strašno je zadonelo pagaško pristanišče, pa tudi sama pelionska Argo je zaklicala in jih priganjala na pot. Vanjo je bil namreč vdelan božanski les, ki ga je Atena vzela iz dodonskega hrasta in ga pritrdila sredi premca.

Stopili so k veslaškim klopem drug za drugim, kakor so si že prej razdelili mesta za veslanje, in urejeno posedli vsak ob svoji opremi.

Na sredi sta sedela Ankaj in silni Herakles; ta je ob sebi položil gorjačo in pod njegovimi nogami se je ladijska kobilica globlje pogreznila. Že so odvezovali privezne vrvi in zlivali vino v morje v dar; Jazon pa je s solznimi očmi še zadnjič pogledal rodno zemljo.

Kakor mladeniči, ki Fojbu v čast sestavijo plesni zbor v Pitonu ali kje na Ortigiji ali ob vodah Ismena in ob zvokih forminge okoli oltarja vsi skupaj v ubranem ritmu z urnimi nogami udarjajo ob tla, tako so ti ob Orfejevi kitari z vesli udarjali po divji morski vodi in valovi so pljuskali za njimi; na obeh straneh se je temna slanica penila in strašno hrumela pod zamahi silnih mož.

Orožje na ploveči ladji se je v soncu bleščalo kakor plamen; za njo se je nenehno belila dolga sled, podobna stezi, ki se razločno riše čez zeleno ravnino.

Tistega dne so vsi bogovi z neba opazovali ladjo in moč polbožanskih mož, najboljših junakov, ki so tedaj pluli po morju. Na najvišjih vrhovih pa so pelionske nimfe strmele od začudenja, ko so gledale delo Atene Itonije in same junake, ki so z rokami vihteli vesla.

Z visokega gorovja pa se je k morju spustil Hejron, Filirin sin; v beli peni lomečih se valov si je močil noge, jim vztrajno mahal z mogočno roko in odhajajočim zaželel srečno vrnitev brez nesreč.

Z njim je prišla tudi njegova žena, ki je v naročju nosila Pelejevega sina Ahila in ga dvigovala v pozdrav ljubemu očetu. Ko pa so zapustili obalo, ki je obdajala pristanišče, po preudarnem vodstvu modrega Hagnijevega sina Tifisa, ki je spretno držal v rokah gladko obdelani krmili in z njima ladjo usmerjal naravnost, so veliki jambor postavili v njegovo ležišče, ga pritrdili z vrvmi, napetimi na obe strani, nato pa razgrnili platneno jadro, ki so ga potegnili na prečko.

Vanj je zavel žvižgajoč veter; vrvi so na krovu vsako posebej ovili okoli gladkih zatičev in spokojno drseli mimo dolgega rtа Tisaje.

Ojdrov sin jim je ob formingi v ubrani pesmi opeval Artemido, zaščitnico ladij, hčer mogočnega očeta, ki je bedela nad tamkajšnjimi obmorskimi višinami in varovala tudi deželo Jolka. Ribe pa so iz globokega morja skakale kvišku, velike skupaj z majhnimi, in jih spremljale, poskakujoč po vodnih poteh.

Kakor neštete ovce po stopinjah pastirja, ki biva na polju, do sitega napasene trave sledijo v stajo, on pa hodi pred njimi in na zvenečo piščal lepo igra pastirsko melodijo, tako so jih spremljale ribe; ladjo pa je nenehno nosil vse močnejši veter.

Kmalu se je v megličavi daljavi izgubljala rodovitna pelasgijska dežela; pluli so mimo pelionskih strmin in hiteli naprej. Sepijski rt se je pogreznil za obzorje, prikazal se je otoški Skiatos, v daljavi pa Pejrezije in pred vetrom zavetna magnezijska obala kopnega ter Dolopov grob. Tam so proti večeru zaradi nasprotnega vetra pristali in mu ob mraku v čast zaklali ovce, medtem ko je morje nabrekalo v razburkanih valovih. Dva dneva so počivali na obali, tretjega pa so odrinili in visoko razpeli veliko jadro.

To obalo še danes imenujejo Afete Arga. Od tam so pluli naprej mimo Meliboje, opazujoč njeno obalo in obrežje, izpostavljeno hudim vetrovom.

Ob zori so od blizu zagledali Homolo, naslonjeno na morje, in pluli mimo nje; prav kmalu so pustili za seboj tudi izliv reke Amiros.

Nato so uzrli Evrimene in grape, po katerih so bučale vode, na Osi in Olimpu; zatem pa so ponoči mimo kanastrejskega rta dosegli pobočja Palene, medtem ko jih je nosila sapа vetra.

Zjutraj se je pred plovečimi dvignil traški vrh Atosa, ki s svojim najvišjim temenom meče senco na Lemnos, čeprav je ta tako daleč, kolikor more dobro opremljena tovorna ladja prepluti do poldneva, in ga zasenči vse do Mirine.

Ves tisti dan in še ob mraku jim je pihal — v izvirnem besedilu je bila popravljena napaka v naglasnem znamenju (ἐπι) — zelo močan ugoden veter in ladijska jadra so bila napeta.

Ko pa je ob sončnem zahodu veter ponehal, so z veslanjem dosegli skalnati Lemnos Sintijcev. Tam so leto poprej ženske s svojim zločinom neusmiljeno pokončale vse moško prebivalstvo.

Možje so namreč zasovražili svoje zakonite žene in jih zavračali, v njih pa je gorela divja strast do ujetnic, ki so jih sami pripeljali z nasprotne obale, ko so plenili po Trakiji; kajti nanje se je zgrnila strašna jeza Kipride, ker so ji dolgo odrekali dolžne časti.

O nesrečnice, nesrečno nenasitne v ljubosumju! Niso pokončale le svojih mož skupaj z ujetnicami zaradi zakonskega ležišča, temveč ves moški rod, da bi pozneje nihče ne terjal povračila za bridki pokol.

Le Hipsipila je med vsemi prizanesla ostarelemu očetu Toantu, ki je vladal ljudstvu; v votli skrinji ga je prepustila morju, da bi ga odneslo, če bi tako mogel ubežati. Ribiči so ga izvlekli na otok, ki se je prej imenoval Ojnoja, pozneje pa so ga poimenovali Sikin po Sikinu, sinu, ki ga je Toantu rodila vodna nimfa Ojnoja, ko se je združila z njim.

Ženskam je bilo tedaj laže pasti govedo, oblačiti bronasto orožje in preoravati žitorodna polja kakor opravljati Atenina dela, s katerimi so se prej vselej ukvarjale. A kljub temu so pogosto ozirale oči po prostranem morju, v mučnem strahu, kdaj bodo prišli Tračani.

Zato so tudi, ko so blizu otoka zagledale Argo, ki se je bližala pod vesli, pri priči vse skupaj planile skozi vrata Mirine na obalo, oblečene v bojno opravo, podobne tiadam, ki jedo surovo meso; mislile so namreč, da prihajajo Tračani. Z njimi se je tudi Toantova hči Hipsipila odela v očetovo orožje. Nemočno so se zgnetle skupaj in molčale: tako hud strah je visel nad njimi.

Medtem so junaki z ladje poslali urnega glasnika Ajtalida, ki so mu zaupali prenašanje sporočil in Hermesovo žezlo; Hermes je bil njegov oče in mu je podaril neuničljiv spomin na vse stvari. Tudi zdaj, ko je že odšel v neizrekljive vrtince Aheronta, njegove duše ni prekrila pozaba, temveč ji je usojeno, da se vselej izmenoma vrača: zdaj se prišteva k prebivalcem podzemlja, zdaj pa prihaja v svetlobo sonca med žive ljudi. Toda čemu naj zgodbo o Ajtalidu pripovedujem v vsej dolžini?

Tedaj je pregovoril Hipsipilo, naj prišleke sprejme, saj je dan ugašal v mraku; niti ob zori pa zaradi burje niso odvezali ladijskih vrvi. Lemnoške ženske so se skozi mesto odpravile na zbor in posedle, saj jim je tako naročila Hipsipila.

Ko so se prav vse zbrale v množici, jih je nemudoma nagovorila in jim svetovala: »Drage moje — v izvirnem besedilu je bila popravljena napaka v naglasnem znamenju (φιλαι) —, dajmo tem možem darove, ki jim bodo po volji, takšne, kakršne je primerno vzeti s seboj na ladjo: živež in prijetno vino, da bodo ostali zunaj obzidja in se ne bodo zaradi svojih potreb družili z nami ter izvedeli vse resnice, s čimer bi se daleč razširil slab glas o nas. Storile smo namreč veliko dejanje in tudi njim nikakor ne bo všeč, če zanj izvedo.

Takšen načrt se je zdaj porodil meni; če pa se kateri izmed vas utrne boljši nasvet, naj vstane in ga pove, saj sem vas prav zato sklicala sem.«

Tako je rekla in sedla na kamniti prestol svojega očeta. Nato je vstala njena ljuba dojilja Polikso, ki je zaradi starosti šepala na skrivenčenih nogah in se opirala na palico, vendar si je silno želela spregovoriti.

Ob njej so sedele štiri neomožene mladenke, njej, ki so jo prekrivali beli lasje. Stopila je na sredo zbora in nad sključenim hrbtom le s težavo nekoliko dvignila vrat ter rekla: »Pošljimo tujcem darove, kakor je všeč sami Hipsipili, saj jih je bolje podariti.

Toda kako nameravate ohraniti življenje, če nad vas pritisne traška vojska ali kateri drug sovražnik? Takšnih reči je med ljudmi veliko.

Saj je tudi zdaj ta druščina prišla nepričakovano. Če bi kateri od blaženih bogov to nevarnost odvrnil, nas pozneje čaka še nešteto drugih nadlog, hujših od vojne, ko bomo stare ženske pomrle, ve, mlajše, pa boste brez otrok dosegle osovraženo starost.

Kako boste tedaj živele, nesrečnice? Se bodo mar voli sami vpregli za vas na globokih poljih in po prahi vlekli plug, ki reže zemljo, ter vam ob pravem letnem času takoj poželi klasje?

Jaz sicer, četudi se me pogubne boginje še zdaj bojijo prijeti, menim, da me bo že prihodnje leto prekrila zemlja, ko bom prejela svoj delež pogrebnih časti, kakor veleva navada, še preden nastopi ta nesreča.

Mlajšim pa naročam, naj o tem dobro premislijo. Zdaj vam namreč rešitev leži prav pred nogami, če tujcem prepustite skrb za svoje domove, vse svoje imetje in sijajno mesto.«

Tako je rekla in zbor je napolnil žamor, kajti njen nasvet jim je ugajal. Takoj za njo je znova vstala Hipsipila in odgovorila s temi besedami: »Če je ta zamisel res po volji vsem, bom že zdaj poslala glasnico na ladjo.«

Tako je rekla in ogovorila Ifinojo, ki je stala ob njej: »Vstani, Ifinoja, in pojdi k možu, ki vodi to odpravo; povabi ga v naš dom, da mu povem sporočilo ljudstva, ki ga bo razveselilo. Tudi druge povabi, naj, če želijo, brez strahu in kot prijatelji stopijo v deželo in mesto.«

Tako je rekla, razpustila zbor in se odpravila domov. Ifinoja pa je prišla k Minijcem; vprašali so jo, s kakšnim namenom jih je obiskala. Brž je vsem, ki so jo spraševali, povedala: »Toantova hči Hipsipila me je poslala sem, da povabim voditelja vaše ladje, kdorkoli že je, da mu pove sporočilo ljudstva, ki ga bo razveselilo. Tudi vas same vabi, naj, če želite, že zdaj kot prijatelji stopite v deželo in mesto.«

Tako je rekla in vsem je ugajalo njeno prijazno sporočilo. Menili so, da Hipsipila vlada, ker je bila edini ljubljeni otrok pokojnega Toanta. Nemudoma so Jazona poslali na pot in se tudi sami začeli pripravljati na odhod.

On pa si je okoli ramen pripel delo boginje Tritonide, dvojni škrlatni plašč, ki mu ga je podarila Palada, ko je prvič postavljal opornike za ladjo Argo in ga je naučila, kako z ravnili odmeriti prečne vezi.

Laže bi uprl oči v vzhajajoče sonce, kakor pa pogledal tisti žareči škrlat. Sredina plašča je bila namreč rdeča, njegovi robovi pa povsod škrlatni; na vsakem robu so bile posebej lepo vtkane številne umetelne podobe.

Na njem so bili Kiklopi, ki so sedeli pri svojem neminljivem delu in kovali strelo za vladarja Zevsa. Že je bila skoraj vsa izdelana in bleščeča, manjkal ji je le še en žarek, ki so ga ti kovali z železnimi kladivi, medtem ko je v njem kipel dih silovitega ognja.

Tam sta bila tudi sinova Antiope, Asopove hčere, Amfion in Zet; poleg njiju so ležale Tebe, še brez obzidja, zanju pa sta pravkar vneto polagala temelje. Zet je na ramenih nosil vrh strme gore in videti je bilo, kako se muči; Amfion pa je hodil ob njem in zveneče igral na zlato formingo, za njegovimi koraki pa se je pomikala dvakrat tolikšna skala. Zatem je bila upodobljena Kiterеja z bujnimi lasmi, ki je držala bojni ščit Aresa. Z rame ji je zaponka hitona zdrsnila na levi laket pod dojko; nasproti nje pa se je v bronastem ščitu kazala povsem zvesta podoba njenega telesa.

Tam je bil tudi bujen pašnik z govedom; okoli živine so se bojevali Telebojci in Elektrionovi sinovi: eni so jo branili, drugi, tafijski roparji, pa so jo hoteli odgnati. Z njihovo krvjo se je močil rosni travnik in številni napadalci so premagovali maloštevilne pastirje.

Upodobljena sta bila tudi dva vozova, ki sta tekmovala. Prvega je spredaj usmerjal Pelops in stresal vajeti, ob njem pa je stala Hipodamija; za njim je Mirtil poganjal konje drugega voza, na katerem je Ojnomaos z iztegnjenim kopjem v roki, medtem ko se je os lomila v pestih koles, padal vstran, ko se je pognal, da bi Pelopsu prebodel hrbet.

Tam je bil tudi Fojb Apolon, upodobljen med streljanjem, še komaj dorasel mladenič; meril je na velikanskega Titija, ki je predrzno vlekel njegovo mater za tančico. Titija je rodila božanska Elara, vzredila pa ga je Gaja in ga znova porodila.

Tam je bil tudi minijski Friks, kakor da zares posluša ovna, ta pa je bil videti, kot da govori. Ob pogledu nanju bi umolknil in se v srcu varal, misleč, da boš od njiju zaslišal kakšno modro besedo; v tem upanju bi ju lahko dolgo opazoval.

Takšen je bil dar boginje Tritonide Atene. V desnico je vzel daljnosežno kopje, ki mu ga je Atalanta nekoč na Majnalu izročila v gostinski dar, ko ga je prijazno srečala; silno si je namreč želela slediti mu na to pot. Toda sam je dekletu nalašč preprečil odhod, ker se je bal hudih sporov zaradi ljubezni.

Odpravil se je proti mestu, podoben sijoči zvezdi, ki jo mlada dekleta, zaprta v novih poročnih izbah, opazujejo, ko vzhaja nad domovi; skozi temni zrak jim očara oči, ko lepo rdečkasto žari. Veseli se je tudi devica, ki hrepeni po mladeniču, oddaljenem med tujimi ljudmi, za katerega jo starši hranijo kot nevesto. Takšni zvezdi podoben je junak stopal po poti pred mestom.

Ko so prišli skozi vrata v mesto, so se meščanke gnetle za njim, vesele tujca; on pa je oči uprl v tla in mirno hodil naprej, dokler ni dosegel sijajnega doma Hipsipile. Ko so ga zagledale, so služabnice odprle dvokrilna vrata, sestavljena iz lepo izdelanih desk.

Tam ga je Ifinoja naglo popeljala skozi lepo stebrišče in ga posadila na bleščeč naslanjač nasproti gospodarici. Ta ga je pogledala od strani in njena dekliška lica so zardela; vendar ga je s sramežljivim spoštovanjem nagovorila z laskavimi besedami: »Tujec, zakaj se tako dolgo zadržujete zunaj obzidja in brez koristi posedate tam? V mestu namreč ne prebivajo moški, temveč so se preselili na traško celino, kjer orjejo žitorodna polja. Vso našo nesrečo ti bom po resnici povedala, da jo boste tudi sami dobro poznali.

Ko je moj oče Toant vladal meščanom, so ti odhajali iz naše dežele in v Trakiji, kjer ljudje prebivajo nasproti nas, plenili njihova naselja, ko so se izkrcali z ladij; nato so sem vozili neizmeren plen skupaj z dekleti. Tako se je izpolnjeval načrt pogubne boginje Kipride, ki jim je v srca vlila blaznost, uničujočo duha.

Zasovražili so svoje zakonite žene in jih iz hiš, podlegli svoji brezumnosti, podili proč, sami pa so ležali ob ujetnicah, pridobljenih s sulico, brezsrčneži. Dolgo smo potrpežljivo prenašale vse to, da bi se morda nekoč, čeprav pozno, spet premislili; toda zlo se je nenehno dvojno povečevalo. Zakonite otroke so v domovih zaničevali, rojeval pa se je nezakonski rod.

Neomožena dekleta in njihove ovdovele matere so zanemarjene blodile po mestu. Niti oče se ni vsaj malo zmenil za svojo hčer, tudi če je na lastne oči gledal, kako jo muči brezobzirna mačeha; niti sinovi niso več, kakor prej, odvračali sramotnih žalitev od svojih mater; niti bratom ni bila več pri srcu sestra — v izvirnem besedilu je bila popravljena napaka v naglasnem znamenju (μελε).

Le za dekleta, pripeljana kot plen, so skrbeli v hišah, na plesih, na zborih in gostijah, dokler nam neki bog ni vdihnil silnega poguma, da jih ob vrnitvi iz Trakije ne sprejmemo več znotraj obzidja, da bi se bodisi spametovali, kakor je prav, bodisi kam drugam odšli skupaj s svojimi ujetnicami.

Tedaj so vzeli s seboj vse otroke moškega spola, ki so še ostali v mestu, in se vrnili tja, kjer še zdaj prebivajo na zasneženih poljih Trakije.

Zato se lahko svobodno gibljete med nami; če pa bi ti želel ostati tukaj in bi ti bilo to po volji, bi lahko prevzel kraljevsko čast mojega očeta Toanta. Mislim, da naše dežele ne boš zaničeval, saj ima bogatejša žitna polja od drugih otokov, ki ležijo v Egejskem morju.

Toda pojdi zdaj na ladjo in tovarišem povej naše besede, ne ostajaj pa zunaj mesta.« Tako je govorila in prikrivala usodni pokol, ki je doletel može. On pa ji je odgovoril: »Hipsipila, z velikim veseljem sprejemamo pomoč, ki nam jo ponujaš v naši stiski.

Spet se bom vrnil v mesto, ko bom vse po vrsti povedal tovarišem. Vladarska oblast in otok pa naj ostaneta v tvoji skrbi; ne odklanjam ju iz zaničevanja, temveč me priganjajo težke preizkušnje.«

Tako je rekel in se dotaknil njene desnice; nato je brž odšel nazaj. Okoli njega so se od vsepovsod zgrinjale neštete mladenke, polne veselja, dokler ni stopil skozi vrata. Zatem so se z vozovi na gladko tekočih kolesih odpravile na obalo in pripeljale številne gostinske darove, potem ko je že v celoti povedal vse sporočilo, ki mu ga je Hipsipila razložila, ko ga je povabila k sebi. Zlahka so jih odpeljale tudi v svoje domove kot goste. Kiprida je namreč v njih prebudila sladko poželenje na ljubo iznajdljivemu Hefajstu, da bi bil Lemnos odslej spet polno naseljen z moškimi.

Tedaj se je Ajzonov sin odpravil v kraljevski dom Hipsipile, drugi pa vsak tja, kamor ga je naneslo, razen Herakla, ki je ostal pri ladji po lastni volji, z njim pa še nekaj izbranih tovarišev.

Kmalu se je mesto veselilo ob plesih in gostijah, vse polno dima in vonja po pečenem mesu; bolj kot drugim nesmrtnim so s pesmimi in daritvami izkazovali naklonjenost slavnemu Herinemu sinu in sami Kipridi.

Odplutje so vedno znova odlagali z dneva na dan in še dolgo bi brezdelno ostali tam, če ne bi Herakles zbral tovarišev proč od žensk in jih ostro oštel s temi besedami: »Nesrečniki, ali nas mar kri naših rojakov izganja iz domovine? Ali smo prišli sem zato, ker nam doma primanjkuje nevest in smo zaničevali domača dekleta? Nam je zdaj všeč ostati tu in preoravati rodovitna lemnoška polja?

Prav gotovo ne bomo deležni slave, če bomo tako dolgo ostajali zaprti ob tujih ženskah; niti nam ne bo kateri bog sam od sebe prinesel runa in ga podaril na naše prošnje.

Vrnimo se vsak v svoj dom, njega pa pustite ves dan v Hipsipilini postelji, dokler ne bo Lemnosa napolnil s sinovi in si s tem pridobil veliko slavo.«

Tako je ošteval druščino. Nihče si ni drznil dvigniti oči proti njemu niti mu odgovoriti, temveč so se naravnost s sestanka začeli pripravljati na odhod in hiteli. Ko so ženske to izvedele, so pritekle k njim.

Kakor čebele brenčijo okoli lepih lilij, ko se usujejo iz votle skale, okoli njih pa se veseli rosni travnik in med letanjem zdaj na enem zdaj na drugem cvetu nabirajo sladki sok, tako so se tudi one z žalostnimi tožbami gosto zgrinjale okoli mož, vsakega pozdravljale z rokami in besedami ter prosile blažene bogove, naj jim naklonijo vrnitev brez nesreč.

Tako je molila tudi Hipsipila, ko je držala roke Ajzonovega sina, in solze so ji tekle od žalosti, ker je odhajal: »Pojdi in naj te bogovi skupaj z nepoškodovanimi tovariši spet pripeljejo nazaj, ko boš kralju prinašal zlato runo, prav kakor si želiš in kakor ti je pri srcu. Ta otok in žezlo mojega očeta pa te bosta čakala, če se boš nekoč pozneje, ko se vrneš domov, hotel znova vrniti sem.

Zlahka bi si lahko zbral tudi neizmerno množico ljudi iz drugih mest. A ti ne boš imel takšne želje, niti sama ne pričakujem, da se bo to uresničilo.

Vendar se spominjaj Hipsipile tako daleč od doma kakor tudi po vrnitvi; pusti mi naročilo, ki ga bom rada izpolnila, če mi bodo bogovi naklonili, da rodim.«

Ajzonov sin pa ji je z občudovanjem odgovoril: »Hipsipila, naj blaženi bogovi vse to srečno izpolnijo. Toda o meni goji boljšo misel, saj mi je zaradi Peliasa dovolj že to, da bom smel prebivati v domovini; le bogovi naj me rešijo teh preizkušenj.

Če pa mi ni usojeno, da bi med plovbo iz daljave znova dosegel grško zemljo, in boš ti rodila sina, ga, ko odraste, pošlji v pelasgijski Jolk k mojemu očetu in materi kot uteho v njuni žalosti, če ju najde še živa, da bosta lahko proč od tistega kralja ob domačem ognjišču skrbela zanj v svoji hiši.«