Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Medtem je Keiks, pretresen zaradi čudežnih znamenj, ki so doletela njegovega brata in sledila bratovi usodi, s tesnobo v srcu sklenil povprašati sveto preročišče, tolažbo ljudem, in se odpravljal h klarijskemu bogu; kajti brezbožni Forbas je s Flegijci zapiral pot do delfskega svetišča.
A najprej je o svojem načrtu obvestil tebe, najzvestejša Alkiona; mraz ti je nemudoma prodrl do najglobljih kosti, bledica, podobna pušpanovemu lesu, ti je prekrila obraz in obilne solze so ti omočile lica. Trikrat je poskusila spregovoriti, trikrat si je s solzami oblila obraz, in ko ji je ihtenje prekinjalo ljubeče tožbe, je rekla: »S čim sem se pregrešila, predragi, da si se premislil? Kje je tvoja nekdanja skrb zame?
Mar že lahko brez skrbi odideš in pustiš Alkiono samo? Te že mika dolga pot? Sem ti že ljubša, kadar me ni ob tebi? A menda boš potoval po kopnem; tedaj bom le žalostna, ne bom se tudi bala in mojih skrbi ne bo spremljal strah. Morje me plaši in strašna podoba širnega vodovja: pred kratkim sem na obali videla razbite ladijske deske in pogosto sem na grobovih brez trupel prebirala imena.
Naj te ne zavede varljivo zaupanje, ker je tvoj tast Hipotov sin, ki v ječi zadržuje silne vetrove in po svoji volji umirja morje! Ko se vetrovi enkrat iztrgajo na prostost in zavladajo morju, jim ni nič prepovedano; brez varstva ostanejo vsa zemlja in vsa morja. Tudi oblake na nebu premetavajo in v divjih trkih iz njih izvabljajo žareče ognje. Bolj ko jih poznam — saj jih poznam in sem jih kot deklica pogosto videla v očetovi hiši — bolj se mi zdijo strašni.
Če pa tvoje odločitve nobena prošnja ne more omajati, dragi mož, in si tako trdno odločen oditi, vzemi še mene s seboj. Vsaj skupaj naju bodo premetavali valovi in bala se bom le tega, kar bom sama prestajala; skupaj bova prenesla vse, kar pride, skupaj naju bo nosilo čez širno morje.« Te besede in solze Eolove hčere ganejo njenega zvezdnega moža, saj v njem ne gori nič manjša ljubezen.
A ne želi opustiti načrtovanega potovanja čez morje niti Alkione izpostaviti istemu tveganju, zato ji odgovarja z mnogimi besedami, ki naj potolažijo njeno prestrašeno srce. Vendar je s tem ne prepriča; naposled doda še to tolažbo, s katero edino omehča ljubečo ženo: »Vsak trenutek ločitve bo za naju dolg; a prisegam ti pri očetovem ognju: če mi bo usoda le dovolila vrnitev, se bom vrnil, preden bo luna dvakrat dopolnila svoj krog.« Ko s to obljubo zbudi upanje na vrnitev, nemudoma ukaže ladjo izvleči iz ladjedelnice, jo spustiti v morje in opremiti z vso potrebno opravo.
Ko jo Alkiona znova zagleda, kakor da bi slutila prihodnost, zadrhti in se razjoče, ga objame ter naposled vsa nesrečna z žalostnim obrazom reče: »Zbogom,« nato pa se zgrudi. A mladeniči, medtem ko Keiks išče povod za odlašanje, v dveh vrstah pritegujejo vesla k močnim prsim in z enakomernimi zamahi režejo morje. Ona dvigne objokane oči in moža, ki stoji na krmi odhajajoče ladje ter ji z mahanjem daje znamenja, najprej še vidi in mu odgovarja; ko se obala bolj oddalji in oči ne morejo več razločiti njegovega obraza, spremlja z pogledom bežečo ladjo, dokler le more.
Ko tudi te zaradi daljave ne more več videti, še zmeraj zre v jadra, ki plapolajo visoko na jamboru; ko izginejo še jadra, gre tesnobna k prazni postelji in leže nanjo; postelja in znani prostor Alkioni znova izvabita solze in jo spomnita, kateri del nje manjka. Zapustili so pristanišče in sapica je zganila vrvi: mornar obrne viseča vesla ob bok ladje, dvigne konce prečke na vrh jambora, vzdolž njega razpne vse platno in ujame prihajajoči veter.
Ladja je preplula manj kot polovico morja ali kvečjemu toliko, obe obali pa sta bili že daleč, ko se je proti noči morje začelo beliti od nabreklih valov in je siloviti vzhodnik zapihal močneje. »Hitro spustite visoke prečke,« zakliče krmar, »in privežite vse jadro nanje!« Tako ukazuje, a nasprotni sunki viharja ovirajo izvršitev in hrumenje morja ne pusti, da bi bilo slišati katerikoli glas.
Vendar sami od sebe hitijo: eni dvigajo vesla, drugi utrjujejo boke, tretji jemljejo vetru jadra. Eden izliva vodo in vrača morje v morje, drugi zgrabi prečke. Medtem ko vse počnejo brez reda, se divji vihar krepi; z vseh strani se besni vetrovi vojskujejo in razburjajo uporniško morje. Tudi krmar se boji in priznava, da še sam ne ve, v kakšnem stanju je ladja, kaj naj ukaže in kaj naj stori: tolikšna je silovitost nesreče in toliko presega njegovo znanje.
Možje kričijo, vrvi škripajo, težki valovi bobnijo ob trkih z valovi in nebo grmi. Morje se dviga v valovih in zdi se, da sega do neba ter s pršenjem dosega oblake, ki so ga prekrili; zdaj, ko iz globin preobrača rumenkasti pesek, je iste barve kakor ta, zdaj temnejše od stigijske vode, včasih pa se poleže in pobeli s šumečo peno. Tudi trahinsko ladjo premetavajo te iste mene: zdaj se zdi, da z višine kakor z gorskega vrha zre v doline in v najgloblji Aheront, zdaj, ko se pogrezne in jo obda ukrivljeno morje, kakor iz podzemnega vrtinca gleda kvišku v najvišje nebo.
Ob udarcih valov njen bok pogosto silovito zagrmi in zveni nič manj bučno kakor takrat, ko železni oven ali balista trese razdrte utrdbe. In kakor divji levi v zaletu zberejo moči ter s prsmi planejo v orožje in nastavljena kopja, tako je val, ko se je prepustil vzbujenim vetrovom, planil v ladijsko obrambo in se dvigal visoko nad njo. Že popuščajo klini; razpoka, oropana voščene zaščite, zazeva in odpira pot smrtonosnim vodam.
Glej, iz razprtih oblakov lijejo obilni nalivi; pomislil bi, da se vse nebo spušča v morje in da se nabreklo morje dviga v nebesne prostore. Jadra moči dež in z nebeškimi vodami se mešajo morske; nebo je brez zvezdnih ognjev, slepo noč pa stiskata njena lastna tema in tema viharja. Vendar jo trgajo bliski in z utripanjem dajejo luč: ogenj bliskov se razplamteva v ognju strel.
Valovi zdaj že skačejo v votlo notranjost ladijskega trupa; in kakor vojak, ki prekaša vse druge, potem ko je večkrat naskočil obzidje branjenega mesta, naposled doseže, kar je upal, in vnet od želje po slavi med tisoč možmi edini zavzame zid, tako po devetih udarcih valov ob visoke boke deseti vstane še večji in silovito plane nanje; ne neha napadati izčrpane ladje, dokler se kakor čez obzidje osvojene ladje ne zgrne vanjo.
Del morja je torej še skušal vdreti v ladjo, del pa je bil že v njej. Vsi trepetajo nič manj kakor mesto, ko mu eni od zunaj spodkopavajo obzidje, drugi pa ga že zasedajo od znotraj. Znanje odpove, pogum usahne in zdi se, da jih napada ter vanje vdira toliko smrti, kolikor prihaja valov. Eden ne more zadržati solz, drugi otrpne, tretji blagruje tiste, ki jih čaka pogreb; nekdo s prošnjami moli k božanstvu in zaman dviga roke k nebu, ki ga ne vidi, ter kliče na pomoč; drugemu stopita pred oči brat in oče, tretjemu dom z otroki in vse, kar je pustil za seboj.
Keiksovo srce je pri Alkioni; na Keiksovih ustnicah je le Alkiona, in čeprav hrepeni samo po njej, je vendar vesel, da je ni zraven. Rad bi se ozrl proti domači obali in še zadnjič obrnil pogled proti domu, a ne ve, kje je; morje vre v tako silnem vrtinčenju in senca, ki se zgrinja iz smolnato črnih oblakov, zakriva vse nebo, tako da se nočna tema podvoji. Pod udarcem deževnega vrtinca se zlomi jambor, zlomi se tudi krmilo; mogočen val, ki se dviga nad svojim plenom, kakor zmagovalec zre navzdol na druge valove, usločen v lok, in nič manj silovito, kakor če bi kdo Atos ali Pind iztrgal iz temeljev ter celo goro zvrnil v odprto morje,
strmoglavi in s težo ter udarcem hkrati potopi ladjo v globino; z njo velik del mož, ki jih težko vodovje stisne in ne spusti več na zrak, doleti smrt. Drugi se oklepajo odlomljenih kosov ladijskega trupa; sam Keiks z roko, s katero je nekoč držal žezlo, drži razbitine ladje in kliče tasta ter očeta, žal, zaman. A med plavanjem je na njegovih ustnicah najpogosteje žena Alkiona: nje se spominja, njo kliče, želi si, da bi valovi njegovo telo prinesli pred njene oči in bi ga po smrti pokopale ljubeče roke.
Med plavanjem, vsakič ko mu valovi dovolijo odpreti usta, izgovarja ime odsotne Alkione in ga šepeta samim valovom. Glej, sredi valov se črn lok vode prelomi in zlomljeni val prekrije potopljeno glavo. Tistega dne je bil Lucifer teman in ga ne bi mogel prepoznati; ker ni smel zapustiti neba, je svoj obraz zakril z gostimi oblaki. Medtem Eolova hči, ki o tolikšnih nesrečah ne ve ničesar, šteje noči in v naglici pripravlja zdaj oblačila, ki jih bo nosil on, zdaj tista, ki jih bo ob njegovem prihodu oblekla sama, ter si zaman obeta njegovo vrnitev.
Pobožno je darovala kadilo vsem bogovom, a najraje je obiskovala Junonino svetišče in prihajala k oltarjem molit za moža, ki ga ni bilo več; prosila je, da bi bil njen mož živ in zdrav, da bi se vrnil in da mu ne bi bila nobena druga ljubša od nje; od vseh teh želja pa se ji je lahko izpolnila le zadnja. Boginja ne prenese več, da jo prosijo za umrlega, in da bi od oltarjev odvrnila roke, oskrunjene s smrtjo, reče: »Iris, najzvestejša glasnica mojih besed, hitro obišči dvorano Spanca, ki prinaša dremež, in mu naroči, naj v podobi pokojnega Keiksa pošlje Alkioni sanje, ki ji bodo razkrile resnično nesrečo.«
Tako je rekla; Iris si nadene oblačilo tisočerih barv in z ukrivljenim lokom zariše sled čez nebo ter poišče pod oblaki skrito bivališče kralja, h kateremu je poslana. Blizu Kimerijcev je votlina z globokimi rovi, votla gora, dom in svetišče lenobnega Spanca: vanjo s svojimi žarki nikoli ne more prodreti Feb, ne ob vzhodu ne opoldne ne ob zahodu. Iz tal se dvigajo meglice, pomešane z mrakom, in somrak negotove svetlobe.
Tam budna ptica s petjem izpod grebena ne kliče zore in tišine ne prelamljajo glasovi nemirnih psov niti gosi, ki je še čuječnejša od psov. Ne divjad ne živina ne veje, ki jih ziblje veter, ne hrup človeških jezikov ne dajejo glasu: tam prebiva nema tišina; vendar iz dna skale izvira potok Letine vode, po katerem drseči val z žuborenjem čez šumeče kamenčke vabi v spanec.
Pred vhodom v votlino cvetijo bujni maki in nešteta zelišča; iz njihovega soka vlažna Noč nabira dremež in ga razsipa po temni zemlji. Nobena vrata ne škripajo ob vrtenju tečajev: v vsej hiši jih ni in na pragu ni stražarja. Sredi votline pa stoji visoka ebenovinasta postelja, pernata, enobarvna, prekrita s temnim pregrinjalom: na njej leži sam bog z udi, razmehčanimi od dremavosti.
Okrog njega vsepovsod ležijo prazne sanje, ki posnemajo razne podobe; toliko jih je, kolikor klasov nosi žitno polje, listov gozd in zrn peska morska obala. Ko je deklica vstopila in z rokami odmaknila sanje, ki so ji bile v napoto, je sijaj njenega oblačila razsvetlil sveti dom; bog je v počasni omotičnosti le stežka dvigal povešene oči, vedno znova omahoval nazaj in s kimajočo brado udarjal ob vrh prsi, naposled pa se je le iztrgal samemu sebi; privzdignjen na komolec jo vpraša, zakaj prihaja, saj jo je prepoznal. Ona pa reče: »Spanec, počitek vsega, Spanec, najmilejši med bogovi, mir duše, pred katerim beži skrb, ti, ki telesa, utrujena
od težkega dela, božaš in jih krepčaš za nove napore, ukaži sanjam, ki s posnemanjem povsem ustrezajo resničnim podobam, naj v Herkulovi Trahini v kraljevi podobi obiščejo Alkiono in pričarajo prizor brodoloma. Tako ukazuje Junona.« Ko Iris izroči naročilo, odide, saj ne more več prenašati moči dremeža; ko začuti, da ji spanec leze v ude, pobegne in se vrne po mavričnem loku, po katerem je prišla.
Oče pa iz množice svojih tisočerih sinov zbudi Morfeja, mojstra posnemanja človeških podob: nihče drug ni spretnejši pri upodabljanju hoje, obraza in zvena govora. Doda tudi obleko in vsakomur najbolj značilne besede; a posnema le ljudi, medtem ko se drugi spreminja v zver, v ptico, v dolgo kačo: bogovi mu pravijo Ikel, smrtni ljudje pa Fobetor. Tretji, ki obvlada drugačno umetnost, je Fantaz: ta se varljivo spreminja v zemljo, skalo, vodo, deblo in vse drugo, kar nima duše.
Ti se ponoči navadno prikazujejo kraljem in voditeljem, drugi pa obiskujejo ljudstva in preproste ljudi. Stari Spanec gre mimo njih in izmed vseh bratov izbere samo Morfeja, da izvrši naročilo Tavmantove hčere; nato, znova razmehčan od sladke dremavosti, spusti glavo in jo pogrezne v visoko posteljo. Morfej leti s krili, ki ne povzročajo nobenega šuma, skozi temo in v kratkem času prispe v hajmonsko mesto; s telesa odloži peruti, se spremeni v Keiksa in v njegovi podobi, bled kakor mrlič, povsem brez obleke, stopi pred posteljo nesrečne žene; videti je, da je njegova
brada mokra in da mu iz premočenih las težko kaplja voda. Nato se skloni nad posteljo in s solzami, ki mu oblijejo obraz, reče: »Prepoznaš Keiksa, najnesrečnejša žena? Ali se je moj obraz spremenil? Poglej me zdaj! Prepoznala me boš in namesto svojega moža našla moževo senco. Tvoje molitve mi niso nič pomagale, Alkiona: umrl sem! Nikar si zaman ne obetaj moje vrnitve!
Deževni južni veter je na Egejskem morju prestregel ladjo in jo, premetavano od silnih sunkov, razbil; moja usta, ki so zaman klicala tvoje ime, so zalili valovi. Tega ti ne sporoča nezanesljiv glasnik in tega ne slišiš iz negotovih govoric: jaz sam, brodolomec, stojim pred tabo in ti razkrivam svojo usodo. Vstani, daj, joči in obleci žalno obleko; ne pošiljaj me neobjokovanega v praznino Tartara.« Morfej tem besedam doda glas, za katerega bi verjela, da je glas njenega moža; zdelo se je tudi, da pretaka prave solze, in njegove kretnje so bile Keiksove.
Alkiona zastoka, v spanju ji pritečejo solze in iztegne roke; ko seže po njegovem telesu, objame le zrak in zakliče: »Ostani! Kam hitiš? Skupaj pojdeva!« Vznemirjena od lastnega glasu in moževe prikazni se prebudi in najprej pogleda naokrog, ali je še tam tisti, ki ga je pravkar videla; služabniki, ki jih je zbudil njen glas, so namreč prinesli luč. Ko ga nikjer ne najde, se z roko udarja po obrazu, trga obleko s prsi in se bije po njih; las se ne trudi razpustiti, temveč jih ruva, in dojilji, ki jo vpraša, zakaj žaluje, reče: »Alkione ni več, ni je več! Umrla je skupaj s svojim Keiksom! Nehajte me tolažiti!
Umrl je v brodolomu! Videla sem ga in prepoznala; ko je odhajal, sem stegovala roke za njim, ker sem ga hotela zadržati. Bil je senca — a vendar jasna senca, resnična podoba mojega moža! Če že sprašuješ, res ni imel svojega običajnega obraza in ni žarel kakor nekoč: bled in gol je bil, z lasmi, ki so bili še mokri, ko sem ga, nesrečnica, videla. Sam je stal, ves ubog, prav tukaj, glej!« In išče, ali je ostala kakšna sled.
»To je bilo, to, česar sem se bala v slutnjah svojega srca, ko sem te prosila, naj ne bežiš od mene in ne slediš vetrovom. A ko si že odhajal v smrt, bi si vsaj želela, da bi me vzel s seboj! Kako dobro bi bilo zame, da bi šla s tabo: niti trenutka življenja ne bi preživela ločeno in tudi smrt naju ne bi razdružila. Zdaj sem umrla, čeprav me ni bilo zraven, in valovi me premetavajo, čeprav me ni tam; morje me ima, ne da bi bila v njem. Moje srce bi bilo krutejše od samega morja, če bi skušala živeti še naprej in se borila, da preživim tolikšno bolečino.
A ne bom se borila in te ne bom zapustila, ubogi moj; vsaj zdaj bom prišla za tabo kot spremljevalka; v grobu naju bo, če že ne ista žara, združil vsaj napis: če se moje kosti ne bodo dotikale tvojih, se bo vsaj moje ime dotikalo tvojega.« Bolečina ji prepreči, da bi povedala več; vsako besedo pretrga jok in iz otrplega srca se trgajo vzdihi. Bilo je jutro; odide iz hiše na obalo in žalostna znova poišče kraj, od koder ga je gledala odhajati.
Tam postaja in govori: »Tu je odvezal vrvi, na tej obali me je ob slovesu poljubil.« Ko se tako po krajih spominja vsega, kar se je zgodilo (oziroma: ko se spominja vsega, kar je zaznala z očmi), in zre na morje, v daljavi na bistri vodi zagleda nekaj, kar je podobno telesu. Sprva ni bilo jasno, kaj je to; ko pa so valovi predmet prinesli nekoliko bliže in je bilo kljub oddaljenosti očitno, da je truplo, jo, čeprav ni vedela, kdo je, pretrese zlovešča slutnja ob brodolomcu; in kakor da bi namenjala solzo neznancu, reče: »O, nesrečnež, kdorkoli si, in nesrečna tvoja žena, če jo imaš!« Valovi prinašajo truplo vse bliže; bolj ko ga opazuje, manj in manj je pri sebi; že ga je prineslo
blizu obale, že ga lahko prepozna, in vidi: bil je njen mož. »On je!« zakliče in hkrati si trga obraz, lase in obleko; s trepetajočimi rokami, iztegnjenimi proti Keiksu, reče: »Tako, predragi mož, tako se, nesrečnik, vračaš k meni?« Ob vodi stoji z rokami zgrajen pomol, ki lomi prve morske valove in vnaprej slabi silovitost njihovih naletov. Skoči nanj, in čudno je bilo, da je to zmogla: letela je, z novozraslimi perutmi je udarjala po lahkem zraku in kot žalostna ptica oplazovala gladino valov.
Med letom so njena usta skozi tanki kljun izpuščala drhteč glas, podoben žalovanju in poln tožbe. Ko pa se je dotaknila nemega, brezkrvnega telesa, je z novimi krili objela ljubljene ude in jim s trdim kljunom zaman dajala hladne poljube. Ljudje so dvomili, ali je Keiks to začutil ali pa se je le zaradi gibanja valov zdelo, da dviga obraz; a on je začutil, in naposled so se ju bogovi usmilili ter oba spremenili v ptici. Njuna ljubezen je tudi tedaj ostala podvržena isti usodi in zakonska vez se niti pri pticah ni razdrla: združujeta se in postajata starša, Alkiona pa pozimi sedem mirnih dni
vali v gnezdih, ki plavajo na morju. Tedaj morski val miruje: Eol straži vetrove in jim brani odhod ter svojim vnukom zagotavlja spokojno morje.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_079 Citation: Ovid, Metamorphoses 11.410-11.748 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 410: Interea fratrisque sui fratremque secutis 411: anxia prodigiis turbatus pectora Ceyx, 412: consulat ut sacras, hominum oblectamina, sortes, 413: ad Clarium parat ire deum; nam templa profanus 414: invia cum Phlegyis faciebat Delphica Phorbas.
415: Consilii tamen ante sui, fidissima, certam 416: te facit, Alcyone; cui protinus intima frigus 417: ossa receperunt, buxoque simillimus ora 418: pallor obit, lacrimisque genae maduere profusis. 419: Ter conata loqui ter fletibus ora rigavit, 420: singultuque pias interrumpente querellas 421: “quae mea culpa tuam,” dixit “carissime, mentem 422: vertit? Ubi est quae cura mei prior esse solebat?
423: Iam potes Alcyone securus abesse relicta? 424: Iam via longa placet? Iam sum tibi carior absens? 425: At, puto, per terras iter est, tantumque dolebo, 426: non etiam metuam, curaeque timore carebunt. 427: Aequora me terrent et ponti tristis imago: 428: et laceras nuper tabulas in litore vidi, 429: et saepe in tumulis sine corpore nomina legi. 430: Neve tuum fallax animum fiducia tangat, 431: quod socer Hippotades tibi sit, qui carcere fortes 432: contineat ventos et, cum velit, aequora placet!
433: Cum semel emissi tenuerunt aequora venti, 434: nil illis vetitum est, incommendataque tellus 435: omnis et omne fretum est. Caeli quoque nubila vexant 436: excutiuntque feri rutilos concursibus ignes. 437: Quo magis hos novi (nam novi et saepe paterna 438: parva domo vidi), magis hos reor esse timendos. 439: Quod tua si flecti precibus sententia nullis, 440: care, potest, coniunx, nimiumque es certus eundi, 441: me quoque tolle simul. Certe iactabimur una, 442: nec nisi quae patiar, metuam: pariterque feremus, 443: quidquid erit, pariter super aequora lata feremur.”
444: Talibus Aeolidis dictis lacrimisque movetur 445: sidereus coniunx: neque enim minor ignis in ipso est. 446: Sed neque propositos pelagi dimittere cursus, 447: nec vult Alcyonen in partem adhibere pericli, 448: multaque respondit timidum solantia pectus. 449: Non tamen idcirco causam probat; addidit illis 450: hoc quoque lenimen, quo solo flexit amantem: 451: “Longa quidem est nobis omnis mora: sed tibi iuro 452: per patrios ignes, si me modo fata remittant, 453: ante reversurum, quam luna bis impleat orbem.”
454: His ubi promissis spes est admota recursus, 455: protinus eductam navalibus aequore tingi 456: armarique suis pinum iubet armamentis. 457: Qua rursus visa, veluti praesaga futuri, 458: horruit Alcyone lacrimasque emisit obortas 459: amplexusque dedit, tristique miserrima tandem 460: ore “vale” dixit conlapsaque corpore toto est. 461: Ast iuvenes, quaerente moras Ceyce, reducunt 462: ordinibus geminis ad fortia pectora remos 463: aequalique ictu scindunt freta. Sustulit illa 464: umentes oculos, stantemque in puppe relicta 465: concussaque manu dantem sibi signa maritum
466: prima videt redditque notas; ubi terra recessit 467: longius atque oculi nequeunt cognoscere vultus, 468: dum licet, insequitur fugientem lumine pinum. 469: Haec quoque ut haud poterat, spatio submota, videri, 470: vela tamen spectat summo fluitantia malo; 471: ut nec vela videt, vacuum petit anxia lectum 472: seque toro ponit; renovat lectusque locusque 473: Alcyonae lacrimas et, quae pars, admonet, absit.
474: Portibus exierant, et moverat aura rudentes: 475: obvertit lateri pendentes navita remos 476: cornuaque in summa locat arbore totaque malo 477: carbasa deducit venientesque accipit auras. 478: Aut minus, aut certe medium non amplius aequor 479: puppe secabatur, longeque erat utraque tellus, 480: cum mare sub noctem tumidis albescere coepit 481: fluctibus et praeceps spirare valentius eurus.
482: “Ardua iamdudum demittite cornua” rector 483: clamat “et antemnis totum subnectite velum.” 484: Hic iubet: impediunt adversae iussa procellae, 485: nec sinit audiri vocem fragor aequoris ullam. 486: Sponte tamen properant alii subducere remos, 487: pars munire latus, pars ventis vela negare. 488: Egerit hic fluctus aequorque refundit in aequor, 489: hic rapit antemnas. Quae dum sine lege geruntur, 490: aspera crescit hiems, omnique e parte feroces 491: bella gerunt venti fretaque indignantia miscent.
492: Ipse pavet nec se, qui sit status, ipse fatetur 493: scire ratis rector, nec, quid iubeatve velitve: 494: tanta mali moles tantoque potentior arte est. 495: Quippe sonant clamore viri, stridore rudentes, 496: undarum incursu gravis unda, tonitribus aether. 497: Fluctibus erigitur caelumque aequare videtur 498: pontus et inductas adspergine tangere nubes; 499: et modo, cum fulvas ex imo vertit harenas, 500: concolor est illis, Stygia modo nigrior unda, 501: sternitur interdum spumisque sonantibus albet.
502: Ipsa quoque his agitur vicibus Trachinia puppis, 503: et nunc sublimis veluti de vertice montis 504: despicere in valles imumque Acheronta videtur, 505: nunc, ubi demissam curvum circumstetit aequor, 506: suspicere inferno summum de gurgite caelum. 507: Saepe dat ingentem fluctu latus icta fragorem 508: nec levius pulsata sonat, quam ferreus olim 509: cum laceras aries ballistave concutit arces.
510: Utque solent sumptis incursu viribus ire 511: pectore in arma feri protentaque tela leones, 512: sic ubi se ventis admiserat unda coortis, 513: ibat in arma ratis multoque erat altior illis. 514: Iamque labant cunei, spoliataque tegmine cerae 515: rima patet praebetque viam letalibus undis. 516: Ecce cadunt largi resolutis nubibus imbres, 517: inque fretum credas totum descendere caelum, 518: inque plagas caeli tumefactum adscendere pontum.
519: Vela madent nimbis, et cum caelestibus undis 520: aequoreae miscentur aquae; caret ignibus aether, 521: caecaque nox premitur tenebris hiemisque suisque. 522: Discutiunt tamen has praebentque micantia lumen 523: fulmina: fulmineis ardescunt ignibus ignes. 524: Dat quoque iam saltus intra cava texta carinae 525: fluctus; et ut miles, numero praestantior omni, 526: cum saepe adsiluit defensae moenibus urbis, 527: spe potitur tandem laudisque accensus amore 528: inter mille viros murum tamen occupat unus, 529: sic, ubi pulsarunt noviens latera ardua fluctus, 530: vastius insurgens decimae ruit impetus undae;
531: nec prius absistit fessam oppugnare carinam, 532: quam velut in captae descendat moenia navis. 533: Pars igitur temptabat adhuc invadere pinum, 534: pars maris intus erat. Trepidant haud segnius omnes, 535: quam solet urbs, aliis murum fodientibus extra 536: atque aliis murum, trepidare, tenentibus intus. 537: Deficit ars animique cadunt, totidemque videntur, 538: quot veniunt fluctus, ruere atque inrumpere mortes.
539: Non tenet hic lacrimas, stupet hic, vocat ille beatos, 540: funera quos maneant: hic votis numen adorat 541: bracchiaque ad caelum, quod non videt, inrita tollens 542: poscit opem, subeunt illi fraterque parensque, 543: huic cum pignoribus domus et quodcumque relictum est. 544: Alcyone Ceyca movet, Ceycis in ore 545: nulla nisi Alcyone est; et cum desideret unam, 546: gaudet abesse tamen. Patriae quoque vellet ad oras 547: respicere inque domum supremos vertere vultus, 548: verum ubi sit, nescit; tanta vertigine pontus 549: fervet, et inducta piceis e nubibus umbra 550: omne latet caelum, duplicataque noctis imago est.
551: Frangitur incursu nimbosi turbinis arbor, 552: frangitur et regimen, spoliisque animosa superstes 553: unda, velut victrix, sinuataque despicit undas, 554: nec levius, quam siquis Athon Pindumve revulsos 555: sede sua totos in apertum everterit aequor, 556: praecipitata cadit pariterque et pondere et ictu 557: mergit in ima ratem; cum qua pars magna virorum, 558: gurgite pressa gravi neque in aera reddita, fato 559: functa suo est: alii partes et membra carinae 560: trunca tenent: tenet ipse manu, qua sceptra solebat, 561: fragmina navigii Ceyx socerumque patremque 562: invocat heu! frustra. Sed plurima nantis in ore
563: Alcyone coniunx: illam meminitque refertque, 564: illius ante oculos ut agant sua corpora fluctus, 565: optat et exanimis manibus tumuletur amicis. 566: Dum natat, absentem, quotiens sinit hiscere fluctus, 567: nominat Alcyonen ipsisque inmurmurat undis. 568: Ecce super medios fluctus niger arcus aquarum 569: frangitur et rupta mersum caput obruit unda. 570: Lucifer obscurus nec quem cognoscere posses 571: illa luce fuit, quoniamque excedere caelo 572: non licuit, densis texit sua nubibus ora.
573: Aeolis interea tantorum ignara malorum 574: dinumerat noctes, et iam, quas induat ille 575: festinat vestes, iam quas, ubi venerit ille, 576: ipsa gerat, reditusque sibi promittit inanes. 577: Omnibus illa quidem superis pia tura ferebat, 578: ante tamen cunctos Iunonis templa colebat 579: proque viro, qui nullus erat, veniebat ad aras 580: utque foret sospes coniunx suus utque rediret, 581: optabat, nullamque sibi praeferret; at illi 582: hoc de tot votis poterat contingere solum.
583: At dea non ultra pro functo morte rogari 584: sustinet; utque manus funestas arceat aris, 585: “Iri, meae” dixit “fidissima nuntia vocis, 586: vise soporiferam Somni velociter aulam 587: exstinctique iube Ceycis imagine mittat 588: somnia ad Alcyonen veros narrantia casus.” 589: Dixerat: induitur velamina mille colorum 590: Iris, et arcuato caelum curvamine signans 591: tecta petit iussi sub nube latentia regis.
592: Est prope Cimmerios longo spelunca recessu, 593: mons cavus, ignavi domus et penetralia Somni: 594: quo numquam radiis oriens mediusve cadensve 595: Phoebus adire potest. Nebulae caligine mixtae 596: exhalantur humo dubiaeque crepuscula lucis. 597: Non vigil ales ibi cristati cantibus oris 598: evocat auroram, nec voce silentia rumpunt 599: sollicitive canes canibusve sagacior anser.
600: Non fera, non pecudes, non moti flamine rami 601: humanaeve sonum reddunt convicia linguae: 602: muta quies habitat; saxo tamen exit ab imo 603: rivus aquae Lethes, per quem cum murmure labens 604: invitat somnos crepitantibus unda lapillis. 605: Ante fores antri fecunda papavera florent 606: innumeraeque herbae, quarum de lacte soporem 607: nox legit et spargit per opacas umida terras.
608: Ianua nec verso stridores cardine reddit: 609: nulla domo tota, custos in limine nullus. 610: At medio torus est ebeno sublimis in antro, 611: plumeus, unicolor, pullo velamine tectus: 612: quo cubat ipse deus membris languore solutis. 613: Hunc circa passim varias imitantia formas 614: somnia vana iacent totidem, quot messis aristas, 615: silva gerit frondes, eiectas litus harenas.
616: Quo simul intravit manibusque obstantia virgo 617: somnia dimovit, vestis fulgore reluxit 618: sacra domus, tardaque deus gravitate iacentes 619: vix oculos tollens iterumque iterumque relabens 620: summaque percutiens nutanti pectora mento, 621: excussit tandem sibi se; cubitoque levatus, 622: quid veniat (cognovit enim), scitatur. At illa: 623: “Somne, quies rerum, placidissime, Somne, deorum, 624: pax animi, quem cura fugit, qui corpora duris 625: fessa ministeriis mulces reparasque labori, 626: somnia, quae veras aequent imitantia formas, 627: Herculea Trachine iube sub imagine regis
628: Alcyonen adeant simulacraque naufraga fingant. 629: Imperat hoc Iuno.” Postquam mandata peregit, 630: Iris abit (neque enim ulterius tolerare soporis 631: vim poterat), labique ut somnum sensit in artus, 632: effugit et remeat per quos modo venerat arcus. 633: At pater e populo natorum mille suorum 634: excitat artificem simulatoremque figurae 635: Morphea: non illic quisquam sollertius alter 636: exprimit incessus vultumque sonumque loquendi.
637: Adicit et vestes et consuetissima cuique 638: verba; sed hic solos homines imitatur, at alter 639: fit fera, fit volucris, fit longo corpore serpens: 640: hunc Icelon superi, mortale Phobetora vulgus 641: nominat. Est etiam diversae tertius artis 642: Phantasos: ille in humum saxumque undamque trabemque 643: quaeque vacant anima, fallaciter omnia transit. 644: Regibus hi ducibusque suos ostendere vultus 645: nocte solent, populos alii plebemque pererrant.
646: Praeterit hos senior cunctisque e fratribus unum 647: Morphea, qui peragat Thaumantidos edita, Somnus 648: eligit: et rursus molli languore solutus 649: deposuitque caput stratoque recondidit alto. 650: Ille volat nullos strepitus facientibus alis 651: per tenebras intraque morae breve tempus in urbem 652: pervenit Haemoniam positisque e corpore pennis 653: in faciem Ceycis abit sumptaque figura 654: luridus, exanimi similis, sine vestibus ullis, 655: coniugis ante torum miserae stetit: uda videtur 656: barba viri, madidisque gravis fluere unda capillis.
657: Tum lecto incumbens, fletu super ora profuso, 658: haec ait: “Agnoscis Ceyca, miserrima coniunx? 659: An mea mutata est facies? Nunc respice! nosces 660: inveniesque tuo pro coniuge coniugis umbram. 661: Nil opis, Alcyone, nobis tua vota tulerunt: 662: occidimus! Falso tibi me promittere noli! 663: Nubilus Aegaeo deprendit in aequore navem 664: auster et ingenti iactatam flamine solvit, 665: oraque nostra, tuum frustra clamantia nomen, 666: implerunt fluctus. Non haec tibi nuntiat auctor 667: ambiguus, non ista vagis rumoribus audis: 668: ipse ego fata tibi praesens mea naufragus edo.
669: Surge, age, da lacrimas lugubriaque indue nec me 670: indeploratum sub inania Tartara mitte.” 671: Adicit his vocem Morpheus, quam coniugis illa 672: crederet esse sui: fletus quoque fundere veros 673: visus erat, gestumque manus Ceycis habebat. 674: Ingemit Alcyone, lacrimas movet atque lacertos 675: per somnum, corpusque petens amplectitur auras 676: exclamatque “mane! quo te rapis? ibimus una!”
677: Voce sua specieque viri turbata soporem 678: excutit et primo, si sit, circumspicit, illic, 679: qui modo visus erat: nam moti voce ministri 680: intulerant lumen. Postquam non invenit usquam, 681: percutit ora manu laniatque a pectore vestes 682: pectoraque ipsa ferit, nec crines solvere curat: 683: scindit et altrici, quae luctus causa, roganti 684: “nulla est Alcyone, nulla est!” ait. “Occidit una 685: cum Ceyce suo! Solantia tollite verba!
686: Naufragus interiit! Vidi agnovique manusque 687: ad discedentem cupiens retinere, tetendi. 688: Umbra fuit, — sed et umbra tamen manifesta virique 689: vera mei! Non ille quidem, si quaeris, habebat 690: adsuetos vultus, nec quo prius, ore nitebat: 691: pallentem nudumque et adhuc umente capillo 692: infelix vidi. Stetit hoc miserabilis ipse 693: ecce loco!” (et quaerit, vestigia siqua supersint) 694: “Hoc erat, hoc, animo quod divinante timebam, 695: et ne me fugeres, ventos sequerere, rogabam.
696: At certe vellem, quoniam periturus abibas, 697: me quoque duxisses! Multum fuit utile tecum 698: ire mihi: neque enim de vitae tempore quicquam 699: non simul egissem, nec mors discreta fuisset. 700: Nunc absens perii, iactor quoque fluctibus absens, 701: et sine me me pontus habet. Crudelior ipso 702: sit mihi mens pelago, si vitam ducere nitar 703: longius et tanto pugnem superesse dolori.
704: Sed neque pugnabo, nec te, miserande, relinquam 705: et tibi nunc saltem veniam comes, inque sepulcro 706: si non urna, tamen iunget nos littera: si non 707: ossibus ossa meis, at nomen nomine tangam.” 708: Plura dolor prohibet, verboque intervenit omni 709: plangor, et attonito gemitus a corde trahuntur. 710: Mane erat, egreditur tectis ad litus et illum 711: maesta locum repetit, de quo spectarat euntem.
712: Dumque moratur ibi, dumque “hic retinacula solvit, 713: hoc mihi discedens dedit oscula litore” dicit, 714: quae dum tota locis (s. dumque notata oculis) reminiscitur acta fretumque 715: prospicit: in liquida, spatio distante, tuetur 716: nescio quid quasi corpus, aqua. Primoque, quid illud 717: esset, erat dubium; postquam paulum appulit unda, 718: et, quamvis aberat, corpus tamen esse liquebat, 719: qui foret, ignorans, quia naufragus, omine mota est 720: et, tamquam ignoto lacrimam daret, “heu! miser” inquit 721: “quisquis es, et siqua est coniunx tibi !” Fluctibus actum 722: fit propius corpus; quod quo magis illa tuetur, 723: hoc minus et minus est mentis sua, iamque propinquae
724: admotum terrae, iam quod cognoscere posset, 725: cernit: erat coniunx. “Ille est!” exclamat et una 726: ora, comas, vestem lacerat tendensque trementes 727: ad Ceyca manus “sic, o carissime coniunx, 728: sic ad me, miserande, redis?” ait. Adiacet undis 729: facta manu moles, quae primas aequoris undas 730: frangit et incursus quae praedelassat aquarum. 731: Insilit huc, mirumque fuit potuisse: volabat 732: percutiensque levem modo natis aera pennis 733: stringebat summas ales miserabilis undas.
734: Dumque volat, maesto similem plenumque querellae 735: ora dedere sonum tenui crepitantia rostro. 736: Ut vero tetigit mutum et sine sanguine corpus, 737: dilectos artus amplexa recentibus alis 738: frigida nequiquam duro dedit oscula rostro. 739: Senserit hoc Ceyx, an vultum motibus undae 740: tollere sit visus, populus dubitabat: at ille 741: senserat, et tandem superis miserantibus, ambo 742: alite mutantur. Fatis obnoxius isdem 743: tunc quoque mansit amor, nec coniugiale solutum est 744: foedus in alitibus: coeunt fiuntque parentes, 745: perque dies placidos hiberno tempore septem
746: incubat Alcyone pendentibus aequore nidis. 747: Tunc iacet unda maris: ventos custodit et arcet 748: Aeolus egressu praestatque nepotibus aequor.
