Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Neki starec ju gleda, kako skupaj letita čez širno morje, in hvali njuno ljubezen, ki sta jo ohranila do konca; nekdo ob njem, ali morda isti, je dejal: »Tudi ta, ki ga vidiš, kako reže morsko gladino in drži noge spodvite pod telesom,« — pokazal je na potapljavca z dolgim vratom —, »je kraljevskega rodu. Če hočeš po nepretrgani vrsti slediti njegovemu rodu vse do njega, so njegovi predniki Ilos in Asarak in Ganimed, ugrabljen za Jupitra, pa stari Laomedont in Priam, ki mu je bilo usojeno doživeti
poslednje dni Troje. Ta je bil Hektorjev brat: ko ga ne bi že v prvi mladosti doletela nenavadna usoda, bi si morda pridobil ime, nič manj slavno od Hektorjevega, čeprav je Hektorja rodila Dimantova hči, Aesaka pa je, pravijo, skrivaj pod senčno Ido rodila Aleksiroa, hči dvorogega Granika. Sovražil je mesta in daleč od bleščečega dvora prebival v samotnih gorah in na skromnem podeželju; med Trojance je zahajal le redko.
Vendar njegovo srce ni bilo ne divje ne nedostopno ljubezni: Hesperijo, Kebrenovo hčer, ki jo je pogosto iskal po vseh gozdovih, je zagledal na bregu očetove reke, ko si je na soncu sušila lase, razpuščene čez ramena. Ko ga je nimfa zagledala, je zbežala, kakor preplašena košuta beži pred rumenkastim volkom ali rečna raca pred kraguljem, ki jo je zalotil daleč od jezera; trojanski junak jo je zasledoval, njo je gnal strah, njega pa ljubezen.
Tedaj je kača, skrita v travi, z ukrivljenim zobom ranila nogo bežečega dekleta in v njenem telesu pustila strup; z življenjem se je končal tudi beg. Ves iz sebe je objel mrtvo dekle in vzkliknil: »Žal mi je, žal, da sem te zasledoval! Toda tega se nisem bal in zmaga mi ni bila toliko vredna. Midva sva te pogubila, nesrečnica: kača te je ranila, jaz pa sem dal povod. Jaz sem krivejši od nje in s svojo smrtjo ti bom poslal tolažbo za tvojo.« To je rekel in se s pečine, ki so jo spodjedali bučeči valovi, vrgel v morje. Tetida se je usmilila padajočega, ga nežno prestregla in ga, ko je plaval po valovih, odela s perjem; ni mu bilo dano umreti, kakor si je želel.
Zaljubljeni je ogorčen, ker mora živeti proti svoji volji in ker njegovi duši branijo zapustiti nesrečno bivališče, iz katerega hrepeni oditi. Ko so mu na ramenih zrasle nove peruti, je vzletel in se znova vrgel na morsko gladino. Perje ublaži padec: Aesak besni in se z glavo naprej potaplja v globino ter brez konca išče pot v smrt. Ljubezen ga je shujšala: dolgi so členki njegovih nog, dolg mu ostaja vrat, glava je daleč od telesa; ljubi morje in ker se potaplja, mu ostaja ime potapljavec.«
