Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Medtem je Keiks, pretresen zaradi čudežnih znamenj, ki so doletela njegovega brata in sledila bratovi usodi, s tesnobo v srcu sklenil povprašati sveto preročišče, tolažbo ljudem, in se odpravljal h klarijskemu bogu; kajti brezbožni Forbas je s Flegijci zapiral pot do delfskega svetišča.

A najprej je o svojem načrtu obvestil tebe, najzvestejša Alkiona; mraz ti je nemudoma prodrl do najglobljih kosti, bledica, podobna pušpanovemu lesu, ti je prekrila obraz in obilne solze so ti omočile lica. Trikrat je poskusila spregovoriti, trikrat si je s solzami oblila obraz, in ko ji je ihtenje prekinjalo ljubeče tožbe, je rekla: »S čim sem se pregrešila, predragi, da si se premislil? Kje je tvoja nekdanja skrb zame?

Mar že lahko brez skrbi odideš in pustiš Alkiono samo? Te že mika dolga pot? Sem ti že ljubša, kadar me ni ob tebi? A menda boš potoval po kopnem; tedaj bom le žalostna, ne bom se tudi bala in mojih skrbi ne bo spremljal strah. Morje me plaši in strašna podoba širnega vodovja: pred kratkim sem na obali videla razbite ladijske deske in pogosto sem na grobovih brez trupel prebirala imena.

Naj te ne zavede varljivo zaupanje, ker je tvoj tast Hipotov sin, ki v ječi zadržuje silne vetrove in po svoji volji umirja morje! Ko se vetrovi enkrat iztrgajo na prostost in zavladajo morju, jim ni nič prepovedano; brez varstva ostanejo vsa zemlja in vsa morja. Tudi oblake na nebu premetavajo in v divjih trkih iz njih izvabljajo žareče ognje. Bolj ko jih poznam — saj jih poznam in sem jih kot deklica pogosto videla v očetovi hiši — bolj se mi zdijo strašni.

Če pa tvoje odločitve nobena prošnja ne more omajati, dragi mož, in si tako trdno odločen oditi, vzemi še mene s seboj. Vsaj skupaj naju bodo premetavali valovi in bala se bom le tega, kar bom sama prestajala; skupaj bova prenesla vse, kar pride, skupaj naju bo nosilo čez širno morje.« Te besede in solze Eolove hčere ganejo njenega zvezdnega moža, saj v njem ne gori nič manjša ljubezen.

A ne želi opustiti načrtovanega potovanja čez morje niti Alkione izpostaviti istemu tveganju, zato ji odgovarja z mnogimi besedami, ki naj potolažijo njeno prestrašeno srce. Vendar je s tem ne prepriča; naposled doda še to tolažbo, s katero edino omehča ljubečo ženo: »Vsak trenutek ločitve bo za naju dolg; a prisegam ti pri očetovem ognju: če mi bo usoda le dovolila vrnitev, se bom vrnil, preden bo luna dvakrat dopolnila svoj krog.« Ko s to obljubo zbudi upanje na vrnitev, nemudoma ukaže ladjo izvleči iz ladjedelnice, jo spustiti v morje in opremiti z vso potrebno opravo.

Ko jo Alkiona znova zagleda, kakor da bi slutila prihodnost, zadrhti in se razjoče, ga objame ter naposled vsa nesrečna z žalostnim obrazom reče: »Zbogom,« nato pa se zgrudi. A mladeniči, medtem ko Keiks išče povod za odlašanje, v dveh vrstah pritegujejo vesla k močnim prsim in z enakomernimi zamahi režejo morje. Ona dvigne objokane oči in moža, ki stoji na krmi odhajajoče ladje ter ji z mahanjem daje znamenja, najprej še vidi in mu odgovarja; ko se obala bolj oddalji in oči ne morejo več razločiti njegovega obraza, spremlja z pogledom bežečo ladjo, dokler le more.

Ko tudi te zaradi daljave ne more več videti, še zmeraj zre v jadra, ki plapolajo visoko na jamboru; ko izginejo še jadra, gre tesnobna k prazni postelji in leže nanjo; postelja in znani prostor Alkioni znova izvabita solze in jo spomnita, kateri del nje manjka. Zapustili so pristanišče in sapica je zganila vrvi: mornar obrne viseča vesla ob bok ladje, dvigne konce prečke na vrh jambora, vzdolž njega razpne vse platno in ujame prihajajoči veter.

Ladja je preplula manj kot polovico morja ali kvečjemu toliko, obe obali pa sta bili že daleč, ko se je proti noči morje začelo beliti od nabreklih valov in je siloviti vzhodnik zapihal močneje. »Hitro spustite visoke prečke,« zakliče krmar, »in privežite vse jadro nanje!« Tako ukazuje, a nasprotni sunki viharja ovirajo izvršitev in hrumenje morja ne pusti, da bi bilo slišati katerikoli glas.

Vendar sami od sebe hitijo: eni dvigajo vesla, drugi utrjujejo boke, tretji jemljejo vetru jadra. Eden izliva vodo in vrača morje v morje, drugi zgrabi prečke. Medtem ko vse počnejo brez reda, se divji vihar krepi; z vseh strani se besni vetrovi vojskujejo in razburjajo uporniško morje. Tudi krmar se boji in priznava, da še sam ne ve, v kakšnem stanju je ladja, kaj naj ukaže in kaj naj stori: tolikšna je silovitost nesreče in toliko presega njegovo znanje.

Možje kričijo, vrvi škripajo, težki valovi bobnijo ob trkih z valovi in nebo grmi. Morje se dviga v valovih in zdi se, da sega do neba ter s pršenjem dosega oblake, ki so ga prekrili; zdaj, ko iz globin preobrača rumenkasti pesek, je iste barve kakor ta, zdaj temnejše od stigijske vode, včasih pa se poleže in pobeli s šumečo peno. Tudi trahinsko ladjo premetavajo te iste mene: zdaj se zdi, da z višine kakor z gorskega vrha zre v doline in v najgloblji Aheront, zdaj, ko se pogrezne in jo obda ukrivljeno morje, kakor iz podzemnega vrtinca gleda kvišku v najvišje nebo.

Ob udarcih valov njen bok pogosto silovito zagrmi in zveni nič manj bučno kakor takrat, ko železni oven ali balista trese razdrte utrdbe. In kakor divji levi v zaletu zberejo moči ter s prsmi planejo v orožje in nastavljena kopja, tako je val, ko se je prepustil vzbujenim vetrovom, planil v ladijsko obrambo in se dvigal visoko nad njo. Že popuščajo klini; razpoka, oropana voščene zaščite, zazeva in odpira pot smrtonosnim vodam.

Glej, iz razprtih oblakov lijejo obilni nalivi; pomislil bi, da se vse nebo spušča v morje in da se nabreklo morje dviga v nebesne prostore. Jadra moči dež in z nebeškimi vodami se mešajo morske; nebo je brez zvezdnih ognjev, slepo noč pa stiskata njena lastna tema in tema viharja. Vendar jo trgajo bliski in z utripanjem dajejo luč: ogenj bliskov se razplamteva v ognju strel.

Valovi zdaj že skačejo v votlo notranjost ladijskega trupa; in kakor vojak, ki prekaša vse druge, potem ko je večkrat naskočil obzidje branjenega mesta, naposled doseže, kar je upal, in vnet od želje po slavi med tisoč možmi edini zavzame zid, tako po devetih udarcih valov ob visoke boke deseti vstane še večji in silovito plane nanje; ne neha napadati izčrpane ladje, dokler se kakor čez obzidje osvojene ladje ne zgrne vanjo.

Del morja je torej še skušal vdreti v ladjo, del pa je bil že v njej. Vsi trepetajo nič manj kakor mesto, ko mu eni od zunaj spodkopavajo obzidje, drugi pa ga že zasedajo od znotraj. Znanje odpove, pogum usahne in zdi se, da jih napada ter vanje vdira toliko smrti, kolikor prihaja valov. Eden ne more zadržati solz, drugi otrpne, tretji blagruje tiste, ki jih čaka pogreb; nekdo s prošnjami moli k božanstvu in zaman dviga roke k nebu, ki ga ne vidi, ter kliče na pomoč; drugemu stopita pred oči brat in oče, tretjemu dom z otroki in vse, kar je pustil za seboj.

Keiksovo srce je pri Alkioni; na Keiksovih ustnicah je le Alkiona, in čeprav hrepeni samo po njej, je vendar vesel, da je ni zraven. Rad bi se ozrl proti domači obali in še zadnjič obrnil pogled proti domu, a ne ve, kje je; morje vre v tako silnem vrtinčenju in senca, ki se zgrinja iz smolnato črnih oblakov, zakriva vse nebo, tako da se nočna tema podvoji. Pod udarcem deževnega vrtinca se zlomi jambor, zlomi se tudi krmilo; mogočen val, ki se dviga nad svojim plenom, kakor zmagovalec zre navzdol na druge valove, usločen v lok, in nič manj silovito, kakor če bi kdo Atos ali Pind iztrgal iz temeljev ter celo goro zvrnil v odprto morje,

strmoglavi in s težo ter udarcem hkrati potopi ladjo v globino; z njo velik del mož, ki jih težko vodovje stisne in ne spusti več na zrak, doleti smrt. Drugi se oklepajo odlomljenih kosov ladijskega trupa; sam Keiks z roko, s katero je nekoč držal žezlo, drži razbitine ladje in kliče tasta ter očeta, žal, zaman. A med plavanjem je na njegovih ustnicah najpogosteje žena Alkiona: nje se spominja, njo kliče, želi si, da bi valovi njegovo telo prinesli pred njene oči in bi ga po smrti pokopale ljubeče roke.

Med plavanjem, vsakič ko mu valovi dovolijo odpreti usta, izgovarja ime odsotne Alkione in ga šepeta samim valovom. Glej, sredi valov se črn lok vode prelomi in zlomljeni val prekrije potopljeno glavo. Tistega dne je bil Lucifer teman in ga ne bi mogel prepoznati; ker ni smel zapustiti neba, je svoj obraz zakril z gostimi oblaki. Medtem Eolova hči, ki o tolikšnih nesrečah ne ve ničesar, šteje noči in v naglici pripravlja zdaj oblačila, ki jih bo nosil on, zdaj tista, ki jih bo ob njegovem prihodu oblekla sama, ter si zaman obeta njegovo vrnitev.

Pobožno je darovala kadilo vsem bogovom, a najraje je obiskovala Junonino svetišče in prihajala k oltarjem molit za moža, ki ga ni bilo več; prosila je, da bi bil njen mož živ in zdrav, da bi se vrnil in da mu ne bi bila nobena druga ljubša od nje; od vseh teh želja pa se ji je lahko izpolnila le zadnja. Boginja ne prenese več, da jo prosijo za umrlega, in da bi od oltarjev odvrnila roke, oskrunjene s smrtjo, reče: »Iris, najzvestejša glasnica mojih besed, hitro obišči dvorano Spanca, ki prinaša dremež, in mu naroči, naj v podobi pokojnega Keiksa pošlje Alkioni sanje, ki ji bodo razkrile resnično nesrečo.«

Tako je rekla; Iris si nadene oblačilo tisočerih barv in z ukrivljenim lokom zariše sled čez nebo ter poišče pod oblaki skrito bivališče kralja, h kateremu je poslana. Blizu Kimerijcev je votlina z globokimi rovi, votla gora, dom in svetišče lenobnega Spanca: vanjo s svojimi žarki nikoli ne more prodreti Feb, ne ob vzhodu ne opoldne ne ob zahodu. Iz tal se dvigajo meglice, pomešane z mrakom, in somrak negotove svetlobe.

Tam budna ptica s petjem izpod grebena ne kliče zore in tišine ne prelamljajo glasovi nemirnih psov niti gosi, ki je še čuječnejša od psov. Ne divjad ne živina ne veje, ki jih ziblje veter, ne hrup človeških jezikov ne dajejo glasu: tam prebiva nema tišina; vendar iz dna skale izvira potok Letine vode, po katerem drseči val z žuborenjem čez šumeče kamenčke vabi v spanec.

Pred vhodom v votlino cvetijo bujni maki in nešteta zelišča; iz njihovega soka vlažna Noč nabira dremež in ga razsipa po temni zemlji. Nobena vrata ne škripajo ob vrtenju tečajev: v vsej hiši jih ni in na pragu ni stražarja. Sredi votline pa stoji visoka ebenovinasta postelja, pernata, enobarvna, prekrita s temnim pregrinjalom: na njej leži sam bog z udi, razmehčanimi od dremavosti.

Okrog njega vsepovsod ležijo prazne sanje, ki posnemajo razne podobe; toliko jih je, kolikor klasov nosi žitno polje, listov gozd in zrn peska morska obala. Ko je deklica vstopila in z rokami odmaknila sanje, ki so ji bile v napoto, je sijaj njenega oblačila razsvetlil sveti dom; bog je v počasni omotičnosti le stežka dvigal povešene oči, vedno znova omahoval nazaj in s kimajočo brado udarjal ob vrh prsi, naposled pa se je le iztrgal samemu sebi; privzdignjen na komolec jo vpraša, zakaj prihaja, saj jo je prepoznal. Ona pa reče: »Spanec, počitek vsega, Spanec, najmilejši med bogovi, mir duše, pred katerim beži skrb, ti, ki telesa, utrujena

od težkega dela, božaš in jih krepčaš za nove napore, ukaži sanjam, ki s posnemanjem povsem ustrezajo resničnim podobam, naj v Herkulovi Trahini v kraljevi podobi obiščejo Alkiono in pričarajo prizor brodoloma. Tako ukazuje Junona.« Ko Iris izroči naročilo, odide, saj ne more več prenašati moči dremeža; ko začuti, da ji spanec leze v ude, pobegne in se vrne po mavričnem loku, po katerem je prišla.

Oče pa iz množice svojih tisočerih sinov zbudi Morfeja, mojstra posnemanja človeških podob: nihče drug ni spretnejši pri upodabljanju hoje, obraza in zvena govora. Doda tudi obleko in vsakomur najbolj značilne besede; a posnema le ljudi, medtem ko se drugi spreminja v zver, v ptico, v dolgo kačo: bogovi mu pravijo Ikel, smrtni ljudje pa Fobetor. Tretji, ki obvlada drugačno umetnost, je Fantaz: ta se varljivo spreminja v zemljo, skalo, vodo, deblo in vse drugo, kar nima duše.

Ti se ponoči navadno prikazujejo kraljem in voditeljem, drugi pa obiskujejo ljudstva in preproste ljudi. Stari Spanec gre mimo njih in izmed vseh bratov izbere samo Morfeja, da izvrši naročilo Tavmantove hčere; nato, znova razmehčan od sladke dremavosti, spusti glavo in jo pogrezne v visoko posteljo. Morfej leti s krili, ki ne povzročajo nobenega šuma, skozi temo in v kratkem času prispe v hajmonsko mesto; s telesa odloži peruti, se spremeni v Keiksa in v njegovi podobi, bled kakor mrlič, povsem brez obleke, stopi pred posteljo nesrečne žene; videti je, da je njegova

brada mokra in da mu iz premočenih las težko kaplja voda. Nato se skloni nad posteljo in s solzami, ki mu oblijejo obraz, reče: »Prepoznaš Keiksa, najnesrečnejša žena? Ali se je moj obraz spremenil? Poglej me zdaj! Prepoznala me boš in namesto svojega moža našla moževo senco. Tvoje molitve mi niso nič pomagale, Alkiona: umrl sem! Nikar si zaman ne obetaj moje vrnitve!

Deževni južni veter je na Egejskem morju prestregel ladjo in jo, premetavano od silnih sunkov, razbil; moja usta, ki so zaman klicala tvoje ime, so zalili valovi. Tega ti ne sporoča nezanesljiv glasnik in tega ne slišiš iz negotovih govoric: jaz sam, brodolomec, stojim pred tabo in ti razkrivam svojo usodo. Vstani, daj, joči in obleci žalno obleko; ne pošiljaj me neobjokovanega v praznino Tartara.« Morfej tem besedam doda glas, za katerega bi verjela, da je glas njenega moža; zdelo se je tudi, da pretaka prave solze, in njegove kretnje so bile Keiksove.

Alkiona zastoka, v spanju ji pritečejo solze in iztegne roke; ko seže po njegovem telesu, objame le zrak in zakliče: »Ostani! Kam hitiš? Skupaj pojdeva!« Vznemirjena od lastnega glasu in moževe prikazni se prebudi in najprej pogleda naokrog, ali je še tam tisti, ki ga je pravkar videla; služabniki, ki jih je zbudil njen glas, so namreč prinesli luč. Ko ga nikjer ne najde, se z roko udarja po obrazu, trga obleko s prsi in se bije po njih; las se ne trudi razpustiti, temveč jih ruva, in dojilji, ki jo vpraša, zakaj žaluje, reče: »Alkione ni več, ni je več! Umrla je skupaj s svojim Keiksom! Nehajte me tolažiti!

Umrl je v brodolomu! Videla sem ga in prepoznala; ko je odhajal, sem stegovala roke za njim, ker sem ga hotela zadržati. Bil je senca — a vendar jasna senca, resnična podoba mojega moža! Če že sprašuješ, res ni imel svojega običajnega obraza in ni žarel kakor nekoč: bled in gol je bil, z lasmi, ki so bili še mokri, ko sem ga, nesrečnica, videla. Sam je stal, ves ubog, prav tukaj, glej!« In išče, ali je ostala kakšna sled.

»To je bilo, to, česar sem se bala v slutnjah svojega srca, ko sem te prosila, naj ne bežiš od mene in ne slediš vetrovom. A ko si že odhajal v smrt, bi si vsaj želela, da bi me vzel s seboj! Kako dobro bi bilo zame, da bi šla s tabo: niti trenutka življenja ne bi preživela ločeno in tudi smrt naju ne bi razdružila. Zdaj sem umrla, čeprav me ni bilo zraven, in valovi me premetavajo, čeprav me ni tam; morje me ima, ne da bi bila v njem. Moje srce bi bilo krutejše od samega morja, če bi skušala živeti še naprej in se borila, da preživim tolikšno bolečino.

A ne bom se borila in te ne bom zapustila, ubogi moj; vsaj zdaj bom prišla za tabo kot spremljevalka; v grobu naju bo, če že ne ista žara, združil vsaj napis: če se moje kosti ne bodo dotikale tvojih, se bo vsaj moje ime dotikalo tvojega.« Bolečina ji prepreči, da bi povedala več; vsako besedo pretrga jok in iz otrplega srca se trgajo vzdihi. Bilo je jutro; odide iz hiše na obalo in žalostna znova poišče kraj, od koder ga je gledala odhajati.

Tam postaja in govori: »Tu je odvezal vrvi, na tej obali me je ob slovesu poljubil.« Ko se tako po krajih spominja vsega, kar se je zgodilo (oziroma: ko se spominja vsega, kar je zaznala z očmi), in zre na morje, v daljavi na bistri vodi zagleda nekaj, kar je podobno telesu. Sprva ni bilo jasno, kaj je to; ko pa so valovi predmet prinesli nekoliko bliže in je bilo kljub oddaljenosti očitno, da je truplo, jo, čeprav ni vedela, kdo je, pretrese zlovešča slutnja ob brodolomcu; in kakor da bi namenjala solzo neznancu, reče: »O, nesrečnež, kdorkoli si, in nesrečna tvoja žena, če jo imaš!« Valovi prinašajo truplo vse bliže; bolj ko ga opazuje, manj in manj je pri sebi; že ga je prineslo

blizu obale, že ga lahko prepozna, in vidi: bil je njen mož. »On je!« zakliče in hkrati si trga obraz, lase in obleko; s trepetajočimi rokami, iztegnjenimi proti Keiksu, reče: »Tako, predragi mož, tako se, nesrečnik, vračaš k meni?« Ob vodi stoji z rokami zgrajen pomol, ki lomi prve morske valove in vnaprej slabi silovitost njihovih naletov. Skoči nanj, in čudno je bilo, da je to zmogla: letela je, z novozraslimi perutmi je udarjala po lahkem zraku in kot žalostna ptica oplazovala gladino valov.

Med letom so njena usta skozi tanki kljun izpuščala drhteč glas, podoben žalovanju in poln tožbe. Ko pa se je dotaknila nemega, brezkrvnega telesa, je z novimi krili objela ljubljene ude in jim s trdim kljunom zaman dajala hladne poljube. Ljudje so dvomili, ali je Keiks to začutil ali pa se je le zaradi gibanja valov zdelo, da dviga obraz; a on je začutil, in naposled so se ju bogovi usmilili ter oba spremenili v ptici. Njuna ljubezen je tudi tedaj ostala podvržena isti usodi in zakonska vez se niti pri pticah ni razdrla: združujeta se in postajata starša, Alkiona pa pozimi sedem mirnih dni

vali v gnezdih, ki plavajo na morju. Tedaj morski val miruje: Eol straži vetrove in jim brani odhod ter svojim vnukom zagotavlja spokojno morje.