Waltey
Kadmos in Harmonija
Ovid, Metamorphoses 4.563-4.603
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Kadmos in Harmonija
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 2 min branja
- Obseg
- 2 strani
- Naslov izvirnika
- Cadmus and Harmonia
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Kadmos in Harmonija
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Agenorjev sin ne ve, da sta njegova hči in mali vnuk morski božanstvi: premagan od žalosti, dolge vrste nesreč in znamenj, ki jih je videl toliko, zapusti ustanovitelj svoje mesto, kakor da ga teži usoda kraja, ne njegova lastna; po dolgem blodenju z ženo, begunko kakor on, dospe v ilirske kraje.
Že obtežena od nesreč in let obujata prve usodne dogodke svoje hiše in v pogovoru znova prebirata svoje gorje. »Je bila mar sveta tista kača, ki sem jo prebodel s sulico,« reče Kadmos, »tedaj, ko sem prišel iz Sidona in po zemlji raztrosil kačje zobe, nenavadno seme? Če jo bogovi branijo in maščujejo s tako neizprosno jezo, prosim, naj se tudi sam raztegnem v dolgo kačje telo.« To reče in že se mu telo podaljšuje kakor kači; čuti, kako mu po otrdeli koži rastejo luske in kako črno telo dobiva modrikaste lise.
Z obrazom navzdol se zgrudi na prsi. Nogi se združita in se počasi zožita v okroglo, tanko konico. Le roke mu še ostanejo: te preostale roke iztegne in s solzami, ki mu tečejo po še človeškem obrazu, reče: »Pridi bliže, žena, pridi, nesrečnica, in dokler je še kaj ostalo od mene, se me dotakni in primi mojo roko, dokler je še roka, dokler me kača ne prevzame vsega!« Rad bi še govoril, a jezik se mu nenadoma razcepi na dvoje: besede ga ne ubogajo več, čeprav jih želi izreči, in vsakokrat, ko hoče potožiti, zasika: le ta glas mu je pustila narava.
Žena se z golo dlanjo bije po prsih in vzklikne: »Kadmos, ostani, nesrečnik, otresi se te pošastne podobe! Kadmos, kaj je to? Kje so noge, kje ramena in roke, kje polt in obraz in, medtem ko govorim, vse drugo? Zakaj tudi mene, nebeščani, ne spremenite v takšno kačo?« To je rekla; on pa je lizal ženin obraz, se ji privijal k ljubim prsim, kakor da jo prepoznava, jo objemal in iskal njen vrat, ki ga je bil vajen.
Vsi navzoči — tam so bili njuni spremljevalci — se prestrašijo; ona pa boža gladki vrat kačjega zmaja z grebenom. In nenadoma sta dva in plazita se, prepletena v klobčič, dokler ne izgineta v zavetju bližnjega gaja. Še zdaj ne bežita pred človekom in ga ne ranita; krotka zmaja se spominjata, kaj sta bila nekoč.
Izvirnik
Cadmus and Harmonia
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_029 Citation: Ovid, Metamorphoses 4.563-4.603 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 563: Nescit Agenorides natam parvumque nepotem 564: aequoris esse deos: luctu serieque malorum 565: victus et ostentis, quae plurima viderat, exit 566: conditor urbe sua, tamquam fortuna locorum, 567: non sua se premeret; longisque erroribus actus 568: contigit Illyricos profuga cum coniuge fines.
569: Iamque malis annisque graves, dum prima retractant 570: fata domus releguntque suos sermone labores, 571: “num sacer ille mea traiectus cuspide serpens” 572: Cadmus ait “fuerat, tum, cum Sidone profectus 573: vipereos sparsi per humum, nova semina, dentes? 574: Quem si cura deum tam certa vindicat ira, 575: ipse precor serpens in longam porrigar alvum.” 576: Dixit, et ut serpens in longam tenditur alvum 577: durataeque cuti squamas increscere sentit 578: nigraque caeruleis variari corpora guttis.
579: In pectusque cadit pronus. Commissaque in unum 580: paulatim tereti tenuantur acumine crura. 581: Bracchia iam restant: quae restant bracchia tendit 582: et lacrimis per adhuc humana fluentibus ora 583: “accede, o coniunx, accede, miserrima,” dixit 584: “dumque aliquid superest de me, me tange manumque 585: accipe, dum manus est, dum non totum occupat anguis!”
586: Ille quidem vult plura loqui, sed lingua repente 587: in partes est fissa duas: nec verba volenti 588: sufficiunt, quotiensque aliquos parat edere questus, 589: sibilat: hanc illi vocem natura reliquit. 590: Nuda manu feriens exclamat pectora coniunx 591: “Cadme, mane, teque, infelix, his exue monstris! 592: Cadme, quid hoc? ubi pes, ubi sunt umerique manusque 593: et color et facies et, dum loquor, omnia? cur non 594: me quoque, caelestes, in eandem vertitis anguem?”
595: Dixerat: ille suae lambebat coniugis ora 596: inque sinus caros, veluti cognosceret, ibat 597: et dabat amplexus adsuetaque colla petebat. 598: Quisquis adest (aderant comites), terretur: at illa 599: lubrica permulcet cristati colla draconis. 600: Et subito duo sunt iunctoque volumine serpunt, 601: donec in adpositi nemoris subiere latebras. 602: Nunc quoque nec fugiunt hominem nec vulnere laedunt 603: quidque prius fuerint, placidi meminere dracones.
Nadaljuj z branjem
