Prevod

Nekoč sta živela cesar in cesarica, oba mlada in lepa, vendar nista imela otrok. Nekega dne je prišel k cesarju črnec in mu rekel: »Živel, presvetli cesar! Slišal sem, da cesarica ne more imeti otrok, pa sem prinesel zeli, ki naj jih popije, in takoj bo zanosila.« Cesar je vzel zeli in ukazal, naj možu podarijo par cesarskih konj in obleko iz zlata, tako lepo, da je jemala vid. Nato je poklical cesarico in ji dal zeli, naj jih skuha in popije. Cesarica je poklicala kuharico, ji izročila zeli ter povedala, čemu so namenjene. Kuharica ni vedela, kakšno moč imajo, zato jih je pokusila, preden jih je odnesla cesarici. Ni minilo dolgo in cesarica je zanosila. Ko je napočil čas, sta obe rodili vsaka svojega sinka, lepšega od vsega lepega na svetu, in enemu sta dali ime Dafin, drugemu pa Afin. Nekega dne je cesar odšel na vojsko. Sina je pustil za svojega namestnika, mu izročil šop ključev in dejal: »Sin moj, vstopiš lahko v vse sobane, ki jih odpirajo ti ključi, le v tisto, ki se odklepa z zlatim ključem, ne stopi, sicer se ti ne bo dobro godilo.« Komaj je cesar odšel iz mesta, že se je njegov sin podal po sobanah in videl množico prelepih dragih kamnov, vendar ga nobeden ni zamikal. Nazadnje je prišel še do sobane, ki se je odklepala z zlatim ključem. Malo je postal in pomislil na očetovo prepoved, toda radovednost je bila premočna. Vstopil je in zagledal steklen daljnogled. Pogledal je skozenj in uzrl palačo, vso iz čistega zlata, tako bleščečo, da bi prej lahko gledal naravnost v sonce kakor vanjo. V njej je sedela gospa Chiralina, mlado dekle, cvetlica z vrta, lepa kakor vila. Dolgo jo je gledal, nato pa daljnogled položil nazaj na njegovo mesto in odšel iz sobane s solznimi očmi. Kmalu se je cesar zmagoslavno vrnil iz vojne. Toda namesto da bi mu sin prihitel naproti in ga veselo pozdravil, je prišla le cesarica in povedala, da je njun sin bolan. Cesar je takoj spoznal, od kod izvira njegova bolezen. Poklical je vse zdravnike in zdravilke na svetu, a vsi so rekli, da njegov sin ne bo ozdravel, dokler mu ne da za ženo gospe Chiraline. Cesar je pošiljal k njej sla za slom, vendar zaman, kajti njen oče je ni hotel omožiti. Ko je cesarjevič vse to slišal, je sklenil, da jo pojde sam prosit njenega očeta. Vse je povedal svojemu pobratimu in nekega dne sta skupaj odšla ter izginila v daljavi. Hodila sta ves dolg poletni dan do večera in prišla do matere severnega vetra. Potrkala sta na vrata in prednju je stopila zgrbljena starka ter vprašala, kaj iščeta. Odvrnila sta, da prosita za prenočišče do naslednjega dne in da bi rada izvedela, po kateri poti se pride v cesarstvo gospe Chiraline. Starka ju je usmiljeno pogledala in dejala: »Z največjim veseljem bi vaju sprejela v hišo, vendar se bojim, da bo prišel moj sin in vaju oba spremenil v ledeni sveči. Pojdita raje k moji najmlajši sestri; ta vaju bo morda lahko prenočila in vama pokazala pot h gospe Chiralini.« Cesarjevič je s pobratimom krenil naprej in prišel do matere divjega vetra, od tam pa sta odšla še k materi pomladnega vetra. Potrkala sta na vrata in odprla jima je visoka, mlada in lepa žena. Ko je zagledala cesarjeviča, mu je rekla: »Ljubi lepi mladenič, vem, da si se odpravil iskat gospo Chiralino, da bi jo vzel za ženo. Toda brez pomoči mojega sina ne boš mogel priti v njeno cesarstvo. Ostanita tukaj, vendar vaju moram dobro skriti, kajti če moj sin zavoha, da sta pri meni človeka z onega sveta, vaju bo ubil.« Ob teh besedah je trikrat plosknila.

Pri priči je s peči priletela zlata ptica z diamantnim kljunom in smaragdnimi očmi, skrila oba mladeniča pod svoje peruti in se vrnila na peč. Ni minilo dolgo, ko je zašumel blag veter in prinesel vonj vrtnic in rožmarina. Vrata so se sama odprla in v hišo je stopil lep mladenič z dolgimi zlatimi lasmi, srebrnimi perutmi in palico v roki, opleteno z najrazličnejšimi zelmi in cvetlicami. Brž ko je vstopil, je rekel materi: »Mati, diši mi po človeku z onega sveta.« »Morda ti že tako diši, sinko, toda ljudje z onega sveta tu nimajo kaj iskati.« Veter se je pomiril in sedel k mizi. Ko je pojedel skledo sladkega srninega mleka in iz marmornega vrča popil vodo z vonjem vijolic, se je začel pomenkovati z materjo. Ko je videla, da je dobre volje, ga je vprašala: »Sin moj, povej mi, kje je cesarstvo gospe Chiraline in kako bi jo kdo lahko vzel za ženo?« »Težko reč si me vprašala, mati! Pa naj bo. Cesarstvo gospe Chiraline je od tod oddaljeno deset let hoda. Toda to pot je mogoče prepotovati, kot bi si obrisal oči, če gre človek v črni gozd ob reki smole, ki bruha kamenje in ogenj do neba, in zajaha deblo Elelor, s katerim lahko prečka reko. Kdor to sliši in komu pove, naj okameni do kolen. Ko prispe v cesarstvo, mora narediti zlatega jelena in se skriti vanj, da pride v cesaričnino sobano in jo odpelje. Kdor to sliši in komu pove, naj okameni do pasu. Ko jo bo vzel za ženo, bo mati severnega vetra iz zavisti poslala Juda z lepimi srajcami, tanjšimi od pajčevine. Gospa Chiralina bo kupila srajce, in če jih ne bo zmočila z grličinimi solzami, bo umrla, brž ko si jih nadene. Kdor to sliši in komu pove, naj ves okameni.« Medtem ko je veter vse to pripovedoval, je cesarjevič zaspal, kuharicin sin pa je ostal buden in vse slišal. Naslednji dan, ko je veter odšel od doma, je cesarjevič vprašal njegovo mater, ali ji je sin kaj povedal. Ker pa se je bala, da bi okamenela, mu je odvrnila, da ni ničesar izvedela. Tedaj sta se kuharicin sin in cesarjevič odpravila naprej. Hodila sta ves dolg poletni dan do večera, in ko je sonce že zahajalo, sta zaslišala strašen trušč in silovito bučanje, nato pa zagledala veliko reko goreče smole, ki je bruhala kamenje in ogenj visoko v nebo. Cesarjevič se je prestrašil, kuharicin sin pa mu je rekel: »Ničesar se ne boj. Pojdi z menoj v ta gozd in stori, kar ti bom velel.« Sredi gozda je zagledal deblo Elelor. Oba sta ga zajahala, in ko sta ga trikrat ostrogala, se je spremenilo v kočijo z dvanajstimi ognjenimi konji. V hipu se je dvignila vse do divjega vetra in se nato spustila pred vrata palače gospe Chiraline. Ko sta stopila iz nje, se je kočija spet spremenila v deblo, onadva pa sta stala pred palačo iz safirnega kamna s cipresovimi vrati. Pri enem od oken je stala gospa Chiralina, oblečena v zlata oblačila, pretkana z biseri. Ko je zagledala cesarjeviča, jo je prevzela tolikšna ljubezen do njega, da je hudo zbolela in obležala na smrtni postelji. Česa vse ni storil ubogi cesar, da bi jo rešil! A vse je bilo zaman. Nazadnje je prišla neka starka in mu rekla: »Presvetli cesar, še mnogo let življenja ti želim! Če hočeš, da tvoja hči ozdravi, poišči zlatega jelena, ki poje kakor vse ptice, in ga prinesi v hišo samo za tri dni, pa boš videl, kako bo ozdravela.« Cesar je ukazal glasniku, naj to razglasi po vsem cesarstvu. Čez tri dni je kuharicin sin trikrat udaril po deblu in spremenilo se je v prelepega zlatega jelena. Vanj je skril cesarjeviča in se postavil pred palačo. Ko je cesar zagledal jelena, je prišel dol in vprašal kuharicinega sina, ali ga prodaja.

»Ne prodajam ga, temveč ga dajem v najem,« je ponosno odvrnil kuharicin sin. »Prav! Koliko zahtevaš, da mi ga prepustiš samo za tri dni?« »Tisoč zlatnikov.« Pogodila sta se in cesar je odpeljal jelena v sobano gospe Chiraline, sam pa odšel po svojih opravkih. Ko je jelen ostal sam z gospo Chiralino, je zapel pesem, polno takšnega hrepenenja, da bi ob njej zajokala les in kamen. Gospa Chiralina je zaspala, cesarjevič pa je stopil iz jelena, jo poljubil na čelo in se spet skril vanj. Naslednji dan je gospa Chiralina povedala svojim družabnicam, da je že dvakrat sanjala, kako jo je poljubil lep mladenič. Ena od njih, ki je bila bolj prebrisana, ji je svetovala, naj se takoj, ko jelen začne peti, pretvarja, da spi, in naj zgrabi tistega, ki jo bo poljubil, brž ko začuti njegov poljub. Ko je prišla noč, je jelen spet zapel žalostno pesem. Gospa Chiralina se je delala, da spi, in ko jo je lepi mladenič prišel poljubit, ga je objela in rekla: »Zdaj mi ne uideš več, saj sem tako dolgo hrepenela po tebi.« Ljubkovala sta se kakor golobčka, dokler ju ni zalotil dan. Proti poldnevu je prišel cesar s kuharicinim sinom, da bi mu vrnil jelena. Gospa Chiralina je začela jokati in se nikakor ni hotela ločiti od njega. Tedaj ji je kuharicin sin tiho dejal: »Prosi cesarja, naj ti dovoli pospremiti jelena iz mesta. Tam nas čaka kočija z dvanajstimi ognjenimi konji, ki nas bo odpeljala v cesarstvo tvojega ljubega lepega mladeniča.« Gospa Chiralina je prosila cesarja za dovoljenje in ga dobila ter z velikim spremstvom pospremila jelena iz mesta. Tam je Afin trikrat udaril jelena po trebuhu in pri priči se je spremenil v kočijo z dvanajstimi ognjenimi konji. Z eno roko je prijel gospo Chiralino, z drugo Dafina, skočil z njima v kočijo in že so izginili. Potovali so ves dolg poletni dan do večera, kakor potuje beseda v pravljici, ki se od tod naprej plete, prešli na oni svet in prispeli v svojo deželo. Ko je cesar izvedel, da se vrača njegov sin, mu je prišel naproti z množico bojarjev, nato pa ga poročil z gospo Chiralino in priredil cesarsko svatbo, ki je trajala tri dni in tri noči. Nekega dne je gospa Chiralina sedela pri oknu palače in gledala na cesto, ko je mimo prišel Jud s srajcami naprodaj. Poklicala ga je k sebi, kupila dve srajci, tanjši od pajčevine, in si eno nadela. Kmalu je tako hudo zbolela, da je že gledala smrti v oči. Afin je izvedel za cesaričino bolezen in okoli polnoči vstopil v sobano, kjer je spala. Vso jo je poškropil z grličinimi solzami in odšel. Toda stražarji pred vrati so šli k cesarju Dafinu in ga zatožili, da so ga videli poljubljati cesarico. Cesar je ob tej novici vzplamtel od jeze in ukazal, naj Afinu odsekajo glavo. Ko pa so ga pripeljali na morišče, je Afin rekel cesarju: »Bog ti daj še mnogo let, cesar! Za vse svoje pobratimstvo in ljubezen do tebe te prosim, da zbereš vse velike bojarje svojega cesarstva, kajti pred njimi moram povedati nekaj pomembnega. Potem pa lahko ukažeš, naj mi odsekajo glavo.« Cesar je ukazal sklicati cesarski svet, na katerem naj bo navzoča tudi gospa Chiralina. Pripeljali so Afina in cesar mu je rekel: »Govori, malopridnež, povej, kar imaš povedati!« Tedaj je Afin začel: »Nekoč je živel cesarjevič, ki se je zaljubil v cesarjevo hčer z onega sveta. Ker ni mogel živeti brez nje, se je skupaj s svojim pobratimom odpravil na pot, da jo bodisi najde bodisi izgubi glavo v pustinji. Ko sta prekrižarila svet podolgem in počez, sta prišla do matere severnega vetra in jo prosila, naj jima pokaže pot do cesarične, ki sta jo iskala. Mati severnega vetra ju je poslala k materi pomladnega vetra. Ta ju je prenočila in jima obljubila, da bo povprašala svojega sina. Držala je besedo. Ko je sin prišel domov, ga je vprašala in začel ji je pripovedovati takole: cesarstvo gospe Chiraline je od tod oddaljeno deset let hoda, vendar je mogoče to pot opraviti v hipu, če se najde kdo, ki bo odšel v črni gozd ob reki smole, ki bruha kamenje in ogenj do neba. Tam bo našel deblo Elelor in ga zajahal, da prečka reko. Ko bo prispel v cesarstvo, mora deblo spremeniti v zlatega jelena in se skriti vanj, da pride v sobano gospe Chiraline in jo odpelje. Ko jo bo vzel za ženo, bo sestra divjega vetra iz zavisti poslala Juda s srajcami, tanjšimi od pajčevine. Če jih ne bo znal zmočiti z grličinimi solzami, bo njegova žena v treh dneh umrla, ko si jih bo nadela. Ko je veter materi vse to povedal, jo je zavezal s prisego: če komu izda, kar je slišala, naj vsa okameni. Naslednji dan je cesarjevič vprašal vetrovo mater, ali je kaj izvedela od sina. Ker pa se je bala, da bi okamenela, mu je rekla, da ni izvedela ničesar. Toda cesarjevičev pobratim tisto noč ni spal in je vse slišal. Ne da bi mu izdal skrivnost, je šel z njim v črni gozd, kjer sta zajahala deblo in prečkala reko.« Komaj je Afin izgovoril te besede, je okamenel do kolen. Nato je nadaljeval: »Ko sta prišla do palače gospe Chiraline, je pobratim trikrat udaril po deblu in spremenilo se je v zlatega jelena. Vanj je skril cesarjeviča, ki je tako prišel do svoje ljubljene.« Ob teh besedah je Afin okamenel do pasu. Cesar in cesarica sta spoznala njegovo nedolžnost, začela jokati in ga prosila, naj neha pripovedovati. Toda ni hotel, temveč je nadaljeval: »Ko se je cesar poročil z gospo Chiralino, ni minilo dolgo, preden je cesarica od nekega Juda kupila dve srajci. Eno si je nadela in pri priči hudo zbolela. Afin je vedel, od kod izvira njena bolezen, zato je opolnoči vstopil v cesaričino sobano. Našel jo je spečo, jo poškropil z grličinimi solzami in jo rešil smrti.« Komaj je Afin končal pripoved, je ves okamenel. Cesar Dafin in gospa Chiralina sta jokala tri dni in tri noči, nato pa kamnito telo svojega dobrotnika postavila v svojo sobano, da bi se ga vselej spominjala. Čez nekaj časa se jima je rodil otrok. Nekega jutra je cesar Dafin prišel k cesarici in ji povedal, da je sanjal ženo v belih oblačilih, ki mu je rekla: če hoče obuditi svojega okamenelega pobratima, mora zaklati njunega otroka in kamen namazati z njegovo krvjo. Cesarica je povedala, da je imela prav takšne sanje. Tedaj sta se sporazumela, zaklala otroka in poškropila kamen z njegovo krvjo. Kamnito telo se je začelo premikati, nato pa je Afin docela oživel in rekel: »O, kako trdno sem spal!« »O, brat,« je odvrnil cesar, »še dolgo bi spal, ko ne bi zaklala svojega otroka, da sva te poškropila z njegovo krvjo.« Tedaj se je Afin z nožem urezal v prst in pustil, da je njegova kri kapljala na otroka, ki je v hipu oživel. Cesar je od veselja ukazal prirediti veliko slavje po vsej deželi. In jaz sem na sedlo se zavihtel in vam to zgodbo povedel.