Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli poprej. Živela sta starka in starček. Dočakala sta že visoko starost, pa nista imela niti enega otroka. Česa vsega nista poskusila! Česa vsega nista ukrenila, da bi dobila vsaj drobceno detece! Hodila sta k zagovarjalkam, k veščim čarovnikom in zvezdogledom, a da bi starka zanosila, o tem ni bilo ne duha ne sluha. Ko sta se postarala, so ju začele tareti skrbi. »Kaj bova, starka moja,« je nekega dne dejal starček, »če naju doletijo dnevi onemoglosti ali stiske? Saj veš, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči, pa se naju Bog ni usmilil in nama ni naklonil otročiča, ki bi nama bil v oporo na stara leta.« »Eh, starček, kdo pa je tega kriv? Saj veš, da sem prehodila svet po dolgem in počez, obiskovala vračarke in zdravilce ter storila vse, kar so mi svetovali eni in drugi. Pa nama vendarle ni bilo dano, da bi imela vsaj malo tolažbe za ta nesrečna stara leta, ki so tako težka!« »Veš kaj, pojdiva vsak na svojo stran, kamor nama bo Bog pokazal pot, saj zaman tičiva skupaj, dve nadlogi pod eno streho.« »Pa se ločiva, starček, če se ti zdi tako prav. Ampak pomisli: kdo nama bo zatisnil oči ob poslednji uri?« »Prav praviš, starka. Počakaj torej: ti vzemi mojo ruto, tisto, ki sem jo imel na poročni dan, jaz pa vzamem črtasto brisačo, ki si mi jo prinesla za doto. Vsak dan si ju bova ogledala, in ko bova na njiju zagledala tri kaplje krvi, se vrneva domov. To nama bo znamenje, da se je enemu od naju približala smrt.« »Tako storiva, starček.« Kakor sta rekla, tako sta storila. Pripravila sta se na pot in si vsak oprtala svojo bisago; starka je na dno svoje položila moževo ruto, starček pa ženino črtasto brisačo. Nato je eden krenil proti vzhodu, drugi proti zahodu. Devet dni in devet noči sta hodila, hodila in spet hodila ter spraševala dobre in hudobne, velike in male, kaj naj storita, da bi dobila otroka. Karkoli so jima svetovali, sta odgovarjala, da sta vse to že poskusila, a zaman. Iskala sta koga, ki bi jima povedal kaj, česar še nista vedela, pa ga nista našla. Desetega dne je starček vstal in stopil ven, da bi se umil, preden bi nadaljeval pot. Ko je prijel brisačo, da bi si obrisal obraz, kaj je zagledal? Tri kaplje krvi na njej. Rekel si je: »Moram se vrniti domov, kajti sam Bog ve, kaj se je pripetilo moji starki.« Brž se je podvizal na pot. Ni se več menil ne za jed ne za počitek in vrnil se je domov, od koder je bil odšel. »Kaj se ti je zgodilo, starka?« jo je vprašal, brž ko je zagledal svojo ženo. »Kaj naj bi se mi zgodilo, starček? Hodila sem po svoji poti, spraševala na desno in levo ter prosila vsakogar, naj me pouči, kaj naj storiva, da bi dobila otroka. A vsa moja vprašanja in prošnje so bile zaman, samo jezik sem si brusila v prazno. Hodila sem naprej in prišla v velik, neizmerno velik gozd. V njegovih goščavah sem se izgubila, da nisem več vedela, kod naj pridem spet med ljudi. Tedaj pa sem pred seboj zagledala starca, vsega zgrbljenega od starosti, kakor da sta nanj pozabila tako smrt kot Bog. Povedala sem mu, kaj iščem in kako sem zašla. Starec, tako zelo obložen z leti, je sedel, se začel pogovarjati z menoj in mi z blagim glasom pokazal pot iz gozda proti domu. Rekel mi je, naj se vrnem, kajti Bog je uslišal najino srčno željo.«

»Je bilo torej to tisto znamenje na moji brisači?« »Kaže že tako.« Tedaj sta sklenila, da se ne bosta nikoli več ločila, temveč bosta ostala skupaj in skupaj prenašala svojo bridkost. Kmalu zatem je starka povedala starčku, da se čuti nosečo. Ojoj! Ko bi le Bog videl starčkovo veselje ob tej prelepi novici! Od same radosti je begal sem ter tja in ni vedel, česa naj se loti in kaj naj stori. Tako so minevali dnevi drug za drugim, dokler ni preteklo devet mesecev in je starka s pomočjo Matere božje rodila ljubkega, okrogličnega fantiča, ki je v roki držal knjigo. Tretji večer, ko so prišle rojenice, je bil starček po naključju buden. Od veselja mu namreč spanec ni več legel na oči; že tri dni ni zatisnil očesa, saj je ves čas hodil okoli starke, ji stregel in skrbel zanjo, da bi si opomogla. Zato tudi ob prihodu rojenic ni spal, temveč je čepel v kotu kakor Matracuca, gospejina sestra. Ko so rojenice začele prerokovati, se je spremenil v samo uho in slišal prav vse. Najstarejša je rekla: »Ta otrok bo Făt-Frumos in obogatel bo.« Srednja je rekla: »Ko bo temu otroku dvanajst let, ga bodo ugrabili zli duhovi.« Najmlajša pa je rekla: »Če uide zlim duhovom, bo ta otrok postal cesar.« Dovolj je bilo, da je starček to slišal, pa mu je bilo, kakor da mu je oster nož prebodel srce. Nikakor se ni mogel sprijazniti s tem, kar je izrekla druga rojenica. Prevzela ga je huda skrb in že takoj je začel premišljevati, kako bi svojega otročiča rešil takšnega zla.

Medtem je deček rasel, ubogal starše in ni nikoli izpustil iz rok knjige, s katero se je rodil. Kar naprej je bral in se učil, da so se vsi čudili njegovi marljivosti in učenosti. Ko je dopolnil kakih devet let, je znal vse po dolgem in počez. Sam je postal kakor živa knjiga in vsi sosedje so hodili k njemu po nasvet v svojih težavah. Starec se je sina veselil, pa vendar ne povsem; starka pa kar ni vedela, kam bi od same sreče, ko ga je gledala tako lepega in tako bistrega. Starcu je namreč nekaj ležalo na srcu; vedel je, kar je vedel, a nikomur ni povedal. Bolj ko je deček rasel, lepši in bolj učen je postajal. Vsa vas ga je spoštovala in poslušala kakor kakega imenitnika; starec pa je bil iz dneva v dan bolj žalosten. Ko se je bližal dečkov dvanajsti rojstni dan, ni mogel več molčati; moral si je olajšati dušo. Sklenil je domačima povedati, kaj čaka njunega sina. Tako je nekega večera, ko so vsi sedeli ob ognju in si krajšali čas s pomenkovanjem o tem in onem, povedal vse, kar je slišal od sojenic. Starka, dečkova mati, je ob takih besedah od žalosti skoraj umrla. Starec in sin sta planila k njej, jo škropila z vodo in jo komaj spravila k sebi. Deček pa se je zamislil. Premleval je in premleval, dokler ni čez nekaj dni očetu povedal, kaj je sklenil storiti. Oče, ki je njegove besede poslušal kakor modrost iz knjige, je šel nemudoma po vasi in sporočil vsem sosedom, naj se tistega in tistega večera, ko bo njegov sin dopolnil dvanajst let, prav vsi zberejo v cerkvi in molijo zanj, da bi ga obvarovali hudobnih duhov. Pogovoril se je tudi s starim duhovnikom in vsi so obljubili, da bodo ustregli njegovi prošnji. In tako so tudi storili. Tistega večera, ko naj bi starčev sin dopolnil dvanajst let, so se vsi vaščani, možje, žene in otroci, s starim duhovnikom vred zbrali v cerkvi k molitvi. Ko so prišli še starec, starka in njun sin, ki je kakor vselej držal knjigo v roki, so jih sosedje vzeli v svojo sredo in molitev se je začela. Molili so in molili, ko se je cerkev nenadoma napolnila z gosto meglo. Tedaj so vsi popadali na kolena in začeli tako goreče moliti, da bi omehčali srce še tako hudobnemu duhu. Megla se je razkadila in ostali so nepoškodovani. Naslednji večer, ko so ob istem času spet molili, se je cerkev na lepem napolnila z mišmi, netopirji in sovami. Te so začele švigati sem ter tja po cerkvi, plezati po ljudeh in jih ščipati, kjer so jih le dosegle. Vsi so se prestrašili, celo stari duhovnik. Tedaj je deček s knjigo v roki padel na kolena in začel goreče moliti. Enako so storili starec, stari duhovnik in vsi sosedje, ki so bili v cerkvi. Miši in vse tiste prikazni so izginile. Tretji večer so se spet zbrali in začeli moliti. Molili so in molili, dokler se ni proti polnoči cerkev nenadoma začela tresti; zaslišali so strašno pokanje in grmenje, bobnenje in hrumenje, kakor da bi udarjala strela. Tudi tokrat so padli na kolena in z vso vero v Boga molili. Toda kaj se je zgodilo prav sredi molitve! S cerkvenega stolpa se je spustil menih, zgrabil starčevega sina pod pazduhama, ga iztrgal iz njihove srede in se z njim dvignil v zrak. Še preden so ljudje dobro dojeli, kaj se godi, sta jim izginila izpred oči kakor privid. Morda sta ostala v stolpu, morda sta za cerkvijo, morda sta tu, morda tam! Toda menih, ki ga je ugrabil, je odšel z njim in ni ju bilo več. Vsi so od strahu obstali kakor okameneli, starec in starka pa še toliko bolj. Ko so se nekoliko pomirili in je v cerkvi spet zavladal mir, so ljudje odšli vsak na svoj dom. Starčev sin pa, čeprav ga je menih ugrabil, knjige ni izpustil iz rok. Kar naprej je bral na ves glas; ko je prišel nekako do sredine knjige, ga menih ni mogel več držati. Hotel mu jo je iztrgati iz rok, a deček jo je krepko stiskal. Ko se je tako v zraku ruval z njim za knjigo, ga je izpustil in starčev sin je padel v globoko sotesko. Bog ve, kako dolgo je ležal tam, preden se je ovedel od omotice, ki ga je obšla ob padcu. Ko je prišel k sebi, je še vedno držal knjigo v roki. Zahvalil se je Gospodu, da ga je rešil iz krempljev hudobnih duhov in mu ohranil življenje; toda zdaj ga je težila druga skrb: ni vedel, kje je. Vstal je in se odpravil na pot. Hodil je in hodil, dokler se ni komaj izkopal iz soteske. Potem je krenil, kamor ga bo pač vodilo Gospodovo usmiljenje. Obrnil se je proti zahodu in hodil od jutra do večera, ne da bi naletel na kako vas ali zagledal živo dušo. Ko je prehodil še kos poti, je prišel do drevesa in tam prenočil. Ker ves dan ni ničesar jedel ne pil, ni mogel zaspati. Medtem ko so ga mučili lakota, žeja in nespečnost, je premišljeval, kam naj gre, da bi prišel med ljudi. Naslednjega dne je po svojem načrtu spet krenil proti zahodu, dokler ni naletel na kupe človeških lobanj in kosti. Od strahu ga je spreletel leden srh; začel je brati iz svoje knjižice in tako nekoliko pregnal grozo, ki ga je hotela prevzeti. Zbral je torej pogum in šel naprej. Bolj ko je napredoval, več je bilo kupov človeških kosti. Delal se je, kakor da jih ne vidi, in vztrajno hodil dalje, dokler ni prišel do velikega mesta, od katerega so ostale le ruševine. Le redki zidovi so še stali pokonci. Hodil je še naprej in prišel do prelepe palače. Ko je dospel do nje, je potrkal na vrata. Nameraval je poprositi za kaj hrane, saj že sam ni vedel, koliko dni ni jedel, in za prenočišče, ker se že dolgo ni pošteno odpočil. A nihče mu ni odgovoril. Potrkal je še enkrat. Toda spet ni bilo glasu. Nazadnje je potrkal še tretjič, tokrat nekoliko močneje. Zdaj se je od znotraj zaslišal tenak glas, ki je vprašal: »Kdo je?« Odgovoril je, da je človek kakor vsi drugi in da prosi prenočišča. Ko so se mala vrata odprla, kaj mislite, da je zagledal? Človeško senco: starca z brado do kolen, suhljatega, drobcenega in grbastega, kakor da bi jedel samo ob petkih. Ko je starec zagledal Fet-Frumosa, se je prekrižal in mu povedal, da človeka ni videl že od svojih otroških let. Ta starec je bil vratar, ki so ga pustili na dvoru, da bi čuval palačo, dokler se ne najde kdo, ki bo razdrl urok nad tem krajem. Ko je Fet-Frumos vstopil, mu je starec pogrnil čisto mizo ter nanjo postavil kruh, bel kakor sneg, in dobro zelenjavno jed, pripravljeno brez posebnih kuharskih zvijač. Mladenič je jedel kakor sestradan volk, saj še sam ni več vedel, kdaj je nazadnje kaj zaužil. Ko se je najedel in nasitil, se je začel pogovarjati s starcem. »Povej mi, očanec, kako to, da v vseh teh dneh, odkar hodim, nisem pri vas srečal niti ene žive duše, temveč samo kupe in kupe človeških kosti, raztresenih tu in tam? In tudi v tej palači sem našel živega samo tebe, vse drugo pa je kakor v kraljestvu smrti.« »Eh, sinko, zgodba tega cesarstva je dolga. Povedal ti bom vsaj delček. Vidiš, dragi moj, tudi to cesarstvo je bilo nekoč veliko in mogočno. Tukajšnji cesar in cesarica nista imela otrok. Namesto da bi Boga prosila za dediča, sta se zatekla k čarovnijam. Iskala sta in iskala, dokler nista našla čarovnika. Ne vem, kaj je storil in kako je to opravil, toda cesarica je zanosila in čez devet mesecev rodila deklico, lepšo od ne vem katere nebeške vile. Še zdaj živi. Tako je lepa, da je, če jo enkrat vidiš, vse življenje ne pozabiš. Ko so tretji dan prišle sojenice, so ji prisodile, da se ne bo mogla omožiti, dokler se ne najde nekdo, ki bo prebil noč v njeni sobi in ostal živ in zdrav. Očitno je Bog otroka kaznoval zaradi greha njegovih staršev. A ne le to: sojenice so kazen razširile še na vse cesarstvo. Rekle so, naj se od dne, ko pride prvi snubec in mu ne uspe odnesti cele kože, vsa mesta in vse vasi porušijo, kakor si videl tudi sam, vsi ljudje pa strohnijo, da od njih ostanejo le kosti. S tem naj bi prestrašile mladeniče, da ne bi hodili snubit. Vidiš, tudi tisti čarovnik, ki je cesarici pomagal do otroka, je bil kaznovan, kajti on ponoči prihaja mučit in trpinčit uboge mladeniče, ki si upajo ostati v cesaričnini sobi. Veliko jih je že poskusilo in vsi so poginili.« Ko je Fet-Frumos to slišal, je vratarju rekel, da bi tudi sam rad videl cesarjevo hčer. »Beži od tod, sinko, nikar ne spravljaj svoje duše v pogubo. Prekrižaj se in odidi iz teh krajev, da ne izgubiš življenja. Škoda bi bilo tvoje mladosti.« »Pa naj bo!« si je rekel mladenič in pomislil na vse, kar je dotlej prestal. »Saj tako ali tako nimam za kaj živeti sam v tej puščavi.« In vztrajal je, naj ga odpelje v cesaričnino sobo. Ko je vratar videl, da ga nikakor ne more odvrniti, ga je odvedel k cesarjevi hčeri. Brž ko sta se zagledala, sta si bila všeč. Očitno sta bila ustvarjena drug za drugega. In kako bi tudi ne bila! Uboga cesarična bi si bila želela, da bi mladenič tisto noč ostal v njeni sobi; a smilila se ji je njegova mladost, saj bi bilo škoda, da pogine tako plemenit mladenič. Zato sta ga z vratarjem še enkrat poskusila pregovoriti, naj ne ostane. Toda vse je bilo zaman, kajti Fet-Frumos je bil eden tistih, ki jim, ko si kaj vtepejo v glavo, še sam hudič tega ne more izbiti iz nje. Ko se je torej zvečerilo, je šel s knjižico v roki in ostal na preži. Kaj je počel in česa ni počel, dovolj, da je dočakal beli dan. Naslednjega jutra so ga našli še vedno s knjigo v roki, bledega in rumenega kakor voščena pogača, kot da bi kdo ve koliko noči brez jedi in pijače opravljal kdo ve kako težka dela. Prebudila se je tudi cesarična in ko ga je zagledala živega pred seboj, mu je rekla: »Ti boš moj mož.« Tedaj so na lepem začeli oživljati ljudje po mestih in vaseh, služinčad po dvorih in vsa bitja, ki so bila živa tistega dne, ko je prišel prvi snubec. Začela so se premikati in vstajati kakor iz globokega spanca. Ljudje so se lotili svojih opravil, vojska je začela bobnati in trobiti ter prihajati na cesarski dvor, da bi se poklonila svojemu vladarju. Kjer sta dotlej vladali tišina in smrt, so zdaj ušesa ogluševali vzkliki in hrup množice ljudi in živali, ko je vsak hitel po svojih opravkih. Vratar je bil ves iz sebe od tega, kar je videl. Ni vedel, kam naj najprej obrne pogled in čemu naj se bolj čudi. Fet-Frumos in cesarična sta prišla ven in se pokazala ljudstvu. Množica je zavriskala od veselja, da je odmevalo do neba, in iz vsakih ust so prihajale besede: »Živela naš cesar in naša cesarica!« Ko se je Fet-Frumos poročil s cesarično, je sedel na cesarski prestol ter uredil vojsko, plemstvo in preprosto ljudstvo, kakor je sam menil, da je prav. Vsi so bili z njegovo ureditvijo zadovoljni. Tako sta nekaj časa srečno živela v zakonu, dokler se ni nekega dne spomnil očeta in matere ter postal žalosten, ker ni nič vedel o njuni usodi. Cesarica je opazila njegovo potrtost, in ker ga je srčno ljubila, ni hotela, da bi bil tudi za hip slabe volje. Začela ga je spraševati. Ko ji je povedal, ga je spodbudila, naj gre ponju, da bodo živeli vsi skupaj brez skrbi in v obilju. Prav to si je želel tudi Fet-Frumos. A vendar se ni mogel odločiti, da bi ženo pustil samo. Predobro je namreč vedel, kaj pomeni samota. Toda hrepenenje po starših je bilo vse hujše in nazadnje je sklenil, da pojde. Pred odhodom pa mu je cesarica, njegova žena, dala prstan, za katerega je dejala, da ga je podedovala od davnih prednikov, in mu povedala, da ima čudežno moč: če ga sname s prsta, pogleda vanj in si kaj zaželi, se lahko pred njim dvigne palača, ki ji ni para na svetu. Z njim je poslala tudi dvornega kočijaža, starega, zvestega in urnega služabnika, ki naj se niti za trenutek ne loči od svojega gospodarja. Tako preskrbljen in pripravljen na pot se je poslovil od cesarice, plemičev in vojakov ter odpotoval proti vasi, kjer so živeli njegovi starši. Pot ga je vodila skozi cesarstvo cesarja Seferja, skozi pasjo deželo in Bog ve, kod še. Tri leta, tri mesece in tri dni je potoval, preden je prispel v vas svojih staršev. Ko je potoval skozi cesarstvo cesarja Seferja, so mu prišli naproti dvorni dostojanstveniki in ga prijazno pospremili. In ko je šel skozi pasjo deželo, so psi kar tekmovali, kateri mu bo izkazal več časti in ga bolje pospremil. Ko je prispel v vas svojih staršev, je dal ustaviti kočijo pred njuno zemljanko. Oče in mati ga nista prepoznala. Ko je to videl, ju je prosil, naj ga vzameta pod streho. Starčka sta ga sprejela in ga prosila odpuščanja, ker mu ne moreta ponuditi več od tega, kar imata: svoje zemljanke. Pristal je in prenočil pri njiju. Ponoči je tiho odšel ven, pogledal prstan in si zaželel, da bi na kraju tiste zemljanke stala čudovita palača. Še dobro ni domislil svoje želje, že se je dvignila veličastna palača, okrašena z vsakršnimi lepotami, s sijajnimi vrtovi in bistrimi studenci, da bi jo človek gledal in se je ne bi mogel nagledati. Kaj šele v notranjosti! Tam se je šele imelo kaj videti. Sobe, klopi, postelje, vse sama dragocenost. Ko sta se starec in starka naslednjega jutra prebudila in se zagledala obdana s samim zlatom, sta se prestrašila. Mencala sta si oči, se ozirala na vse strani in nista mogla verjeti temu, kar sta videla. Zdelo se jima je, da sanjata. Tedaj je k njima prišel Fet-Frumos, ju odrešil začudenja in se jima razodel: povedal je, da je njun ugrabljeni sin in da je postal cesar. Ko sta starec in starka to slišala, sta od veselja skoraj umrla in spet oživela. Potem sta ga objela ter ga poljubljala zdaj na eno, zdaj na drugo lice, on pa jima je poljubljal roke. Po vasi se je nemudoma razširila govorica, da sta starec in starka obogatela, kakor da bi še Bog ne vedel kako, in ljudje so trumoma hiteli, da bi si čudež ogledali na lastne oči. Ko je govorica prišla na ušesa zemljiškemu gospodu, je tudi on prišel pogledat palačo in ob njej debelo zazijal. Ta človek je bil zavisten in hudoben po srcu. Za nobeno ceno ni hotel, da bi ga kdo prekašal, ne po bogastvu ne po veljavi. Prišel je torej, da bi se na lastne oči prepričal o tem čudežu; ko pa je zagledal Fet-Frumosa, si ga je zaželel za zeta, saj je imel tri hčere. Povabil ga je, naj se oglasi pri njem doma, da bi sklenila prijateljstvo. Fet-Frumos, ki je bil čistega srca in ni v sebi skrival nobene zlobe, je šel, ker se mu je to zdelo vljudno. Ko je prišel, je zemljiški gospod napeljal pogovor na ženitev in mu povedal, da bi mu z veseljem dal katerokoli od svojih hčera, ki bi si jo izbral. Fet-Frumos jim je odkrito povedal, da je že poročen in da se namerava kmalu vrniti k ženi. Ko so ga vprašali, pa jim je povedal tudi, s kakšno močjo je ustvaril tisto prelepo palačo. Zavistni zemljiški gospod je tedaj s hčerami skoval načrt, kako bi Fet-Frumosu ukradli prstan s prsta. Ni minilo veliko dni, ko so ga povabili k sebi na gostijo, češ da bi se skupaj poveselili in pozabavali, saj kdo ve, ali se bodo še kdaj videli. Fet-Frumos, ki se mu ni niti sanjalo, kaj so sklenili, je prišel. Ko so se najedli, napili in poveselili, kolikor jim je srce poželelo, ter hoteli vstati od mize, je hudobni gospodar naročil, naj jim nalijejo še po en kozarec za na pot. Zadnjega, kakor pravijo, konju na gobec. V kozarec, ki ga je dal Fet-Frumosu, je brez njegove vednosti primešal uspavalna zelišča. Komaj ga je ta izpil, že ga je vzel vrag. Pogreznil se je v omamo, podobno smrti. Glava mu je omahovala sem ter tja, kakor da bi imel zlomljen vrat. Previdno so ga dvignili, ga položili v posteljo in tam je ostal do naslednjega dne. Medtem ko je trdno spal, so mu s prsta sneli prstan in ga skrili. Ko se je Fet-Frumos naslednjega dne prebudil, ga je bilo sram tega, kar je storil. Očital si je in očital, kako je mogel storiti nekaj, česar ni še nikoli v življenju: piti, dokler ni izgubil pameti in vseh čutov. Mislil je namreč, da je pil kakor kak nepridiprav in se zato tako opijanil. Brž ko se je zbudil, je odšel domov, ne da bi opazil, da na prstu nima več prstana. Ko pa je prišel domov, palače nikjer! Izginila je, kakor da je nikoli ne bi bilo, in na njenem mestu je spet stala zemljanka njegovih staršev. Še dolgo se je kesal svoje nespameti, toda zdaj je bilo prepozno; kakor pravijo, primi slepca in mu iztakni oči. Sklenil je torej, da se vrne v svoje cesarstvo in se nikoli več ne sreča s tako hudobnimi ljudmi. Tudi staršema je rekel, naj gresta z njim, da bosta živela kakor v raju. A bila sta zadovoljna, če lahko ostaneta v svojem skromnem domovanju, kjer sta se rodila, sinu pa sta zaželela lepo življenje brez vražjih nadlog. Ubogi Fet-Frumos, žalosten, ker je izgubil prstan, in žalosten, ker starši nočejo z njim, je sedel z glavo, naslonjeno na roko, ter premišljeval, kaj naj stori, da bi se vse srečno izteklo. Tedaj je nenadoma stopil predenj kočijaž, ki mu ga je dala cesarica. »Kaj ti je, gospodar, da si tako žalosten in te nič ne more potolažiti? Mar si dobil slabe novice iz cesarstva?« »Ne, dragi moj, nobenih slabih novic nisem dobil iz cesarstva. Toda glej, to in to se mi je pripetilo.« In povedal mu je vse od prve do zadnje niti. »No, no, gospodar, nikar se ne žalosti toliko zaradi take malenkosti.« »Kaj govoriš, človek? Praviš, da je malenkost, če sem izgubil prstan, tako redko dragocenost? In ali se ti zdi malenkost ločiti se od staršev brez upanja, da jih bom še kdaj videl?« »Ne, gospodar, toda prav se razumeva. Če starši tvojega cesarskega veličanstva nočejo priti živet k tebi, jim lahko tudi tukaj omogočiš lepo življenje, če jim pustiš lepo vsoto denarja, ki ga imaš, hvala Bogu, dovolj. Kar pa zadeva prstan, je naša gospa cesarica poskrbela tudi za to. Ob odhodu mi je dala tale prstan s strogim naročilom, naj ti ga izročim šele takrat, ko bom videl, da te žalost premaguje. In prav zdaj se mi zdi pravi trenutek. Izvoli!« Nemudoma je iz nedrja potegnil prstan, enak tistemu, ki ga je imel Fet-Frumos, in mu ga izročil. Dodal je še, da ima ta prstan takšno moč: če ga pogledaš in si zaželiš, se pred teboj takoj prikažeta dva črnca, ki izpolnita vsak tvoj ukaz. Prav tedaj se je mimo peljal tisti zemljiški gospod, ki je bil kriv vsega, v kočiji s štirimi konji, po svojih opravkih. Ko je Fet-Frumos dobil prstan v roke, ga je pogledal in si zaželel, naj prideta črnca. Pri priči sta pred njim stala dva moža, črna kakor dno kotla, urna in gibčna kakor leoparda. »Kaj ukazuješ, gospodar?« sta vprašala. »Zgrabita mi tistega gospoda, ki se pelje mimo v kočiji, in ga ne izpustita, dokler ne izroči prstana, ki mi ga je zahrbtno snel s prsta.« Spoznal je namreč, da tista pijanost ni bila čisto naravna; a ker ni mogel ničesar ukreniti, je dotlej molčal. Joj, kako sta se črnca pognala, kakor zmaja in besna leva, da ju še s pračo ne bi dohitel! V hipu sta bila tam: eden je zgrabil konje za vajeti in jih ustavil, kakor bi jih prikoval, drugi pa je zavistnega zemljiškega gospoda zgrabil za prsi in ga, še preden bi si človek pomel oči, vrgel na tla.

Začeli so ga zvijati in neusmiljeno obdelovati, da se je človeku kar zasmilil. Ko so Arabci zahtevali prstan, je vse zanikal kakor kak nepridiprav. Hudič mu je sedel na srce in mu nikakor ni pustil, da bi prstan pokazal. Pa mislite, da so se Arabci kar tako vdali? Še na misel naj vam ne pride! Znova so ga vzeli v precep. Iz rok v roke je letel kakor žoga. Tako so ga premetavali in mučili, da si že mislil, da bo izdihnil med njihovimi rokami, on pa še vedno ni hotel ničesar priznati. Ko so Arabci videli, kako trmasto vztraja in noče izročiti prstana, so ga položili na tla. Eden ga je držal, drugi pa je izza pasu potegnil nož, ga položil na mizo in se delal, kakor da ga namerava živega odreti. Tedaj je spoznal, da ne gre za šalo in da mu življenje visi le še na nitki. Da bi si rešil kožo, je priznal, da ima prstan, ga vzel na plan in izročil Arabcem. Njegova človeka, kočijaž in hlapec, bi bila rada priskočila gospodarju na pomoč in ga rešila iz arabskih rok. A kdo se jim je sploh mogel približati? Vsakemu so prisolili eno samo klofuto, pa se je prekopicnil, da je komaj spet vstal. Făt-Frumos je gledal in od zadovoljstva kar cvetel, ko je videl, kako pošteno obdelujejo tistega ničvrednega pobiralca desetin, kakor si je tudi zaslužil. Prstan si je nataknil na prst poleg drugega in sklenil, da se vrne v svoje cesarstvo. Staršema je dal kakšne tri mošnje zlatnikov, in ker nista hotela z njim, se je pripravil na pot, sedel v kočijo in odrinil. A kakšno je bilo šele slovo! Še les in kamen bi se zjokala nad žalostjo starčka in starke. Saj sta slutila, da se ne bodo nikoli več videli. Morda v nebesih, tu na zemlji pa prav gotovo ne. In šel je Făt-Frumos, šel po dolgi, daljni poti; kar odslej se godi, še lepša pravljica pripovedi. Šel je, dokler ni prišel na lepo jaso, ob robu katere je tekel potoček. Tu si je izbral kraj za počitek. Ko je dobil nazaj še drugi prstan, si ne bi mogel želeti lepšega kraja, saj je bila jasa tako čudovita, da se je človek le stežka ločil od nje. Tisti podlež, gospodar posestva, pa si je na vsak način hotel prilastiti Făt-Frumosov prstan in nič drugega mu ni šlo po glavi. Odpravil se je za njim in premišljeval, kako bi ga z zvijačami, pretkanostjo in hinavščino ukanil ter ga spravil ob vse. Ko je videl, da namerava Făt-Frumos počivati, se je tudi sam ustavil nekoliko proč, za trnovim grmovjem, in čakal, da zaspi. Făt-Frumos na takšne podlosti še pomislil ni. Po travi je razgrnil dragocene preproge, ki jih je imel s seboj, sedel nanje, pojedel in legel. Njegov zvesti kočijaž je še lep čas stražil, ko pa je videl, da se niti voda več ne zgane, in ker je bil tudi sam utrujen od poti, je položil glavo na tla in spanec ga je premagal. Ko je podlež videl, da oba trdno spita, se je prikradel iz goščave in se tiho, tiho, kakor mačka, ki preži na miši, približal Făt-Frumosu, mu snel prstana s prsta in jo ucvrl. Ko se je Făt-Frumos zbudil in opazil, da prstanov ni, je pomislil, da ju je morda vzel kočijaž in ju varno spravil, da ju med spanjem ne bi izgubil, zato ga je povprašal po njiju. Kočijaž je odvrnil, da bog ne daj, on ju že ni vzel. Zdaj je Făt-Frumos razumel, da mu ju je izmaknil tat, in silna žalost ga je obšla. Ves potrt je ukazal vpreči konje v kočijo in odrinil. Ni vedel, kdo bi mu ju mogel vzeti, in nikogar ni imel, ki bi ga lahko terjal zanju. Tako se je peljal naprej, se jezil in grizel od žalosti ter tuhtal, kaj naj odgovori cesarici, ko ga bo vprašala po prstanih. Nikakor mu ni šlo v glavo, da bi ga kdo imel za nesposobnega nerodneža in zaspanca. Prav ko ga je obžalovanje še huje stisnilo kakor dotlej, so se peljali skozi velik, gost gozd. Nenadoma je zaslišal vražje godce, ki so tako vlekli po goslih, da bi človek mislil, da požirajo ogenj, in vse bliže so prihajali. Ni minilo dolgo, ko so godci prišli mimo njegove kočije in mu med igranjem voščili dober dan. Făt-Frumos se jim je zahvalil in jih vprašal: »Od kod pa prihajate, dobri ljudje, in kam ste namenjeni?« Godci so odgovorili: »Igrat gremo na svatbo tvoje cesarice.« »Kako, na svatbo moje cesarice?« je vprašal Făt-Frumos in srce mu je od strahu poskočilo. »Takole je, vidiš. Neki sosednji cesar je opazil, da je minilo že toliko časa, odkar si odšel, tebe pa še zmeraj ni nazaj. Zato je z vojsko napadel tvoje cesarstvo, da bi cesarico prisilil v poroko s svojim sinom. Cesarica se je odločno upirala. Dvakrat sta se vojski spopadli in obakrat je zmagal tisti cesar. Nazadnje tudi cesarica ni več upala, da se boš vrnil. Iz usmiljenja, da ne bi še naprej propadala mesta in vasi in toliko vojakov, je privolila v cesarjevo zahtevo. Jutri bo svatba.« »Kako je to mogoče?« »Mogoče je, pa še kako. Toda ker se vračaš in bi rad prišel pred svatbo, naj kočija pride za tabo, ti pa pojdi z nami.« Făt-Frumos ni čakal, da bi mu morali reči še enkrat. Brž je stopil iz kočije in se odpravil z godci. Eden izmed njih si ga je oprtal na hrbet, se odgnal naravnost pod nebo in zletel kakor vihar. Rad bi bil švignil kakor misel, a se je bal, da Făt-Frumosu od strahu ne bi počil žolč. Na lepem je Făt-Frumos zavpil: »Počakaj, da poberem kučmo! Z glave mi je padla!« »Kaj vendar govoriš? Pusti nesrečno kučmo pri miru! Zdaj je že tako daleč za nama, da bi moral šest mesecev pešačiti, preden bi prišel do kraja, kamor je padla.« Še nekaj časa sta letela, potem pa sta se spustila pred stopnišče palače njegovega cesarstva. Brž ko je prišel, so mu naproti prihiteli cesarica, vsi bojarji in vsa vojska. Ko so se pozdravili in mu izrekli dobrodošlico, so mu povedali, kako jih je sosednji cesar napadel, kako je njegova vojska že dvakrat premagala vojsko njegovega cesarstva in kako se pripravljajo na tretji spopad. Nato mu je cesarica povedala, da je ona poslala godce in si izmislila vso zvijačo, da bi ga čim prej pripeljala domov, ter da ve, kako je izgubil prstana in kaj vse je prestal. Ko sta se še pogovarjala, so prednju že stopili sli ter cesarici izročili tista prstana, cesarju pa kučmo, ki mu je padla z glave. Povedala mu je, da sta dva izmed godcev, ki jih je srečal v gozdu, dobila vsak svojo nalogo: eden naj pripelje njega, drugi pa prinese prstana. Cesar se je silno razveselil, vendar ga je hudo jezilo, da si je sosednji cesar drznil z vojsko napasti njegovo cesarico. Ko so ljudje slišali, da se je Făt-Frumos vrnil, so kar trumoma prihajali, da bi se vpisali med vojake. Vzdignilo se je torej vse, malo in veliko, in zbrala se je vojska, ki je je bilo kakor listja in trave. Făt-Frumos jih je razvrstil in jih naučil, kako naj se bojujejo. Ljudje so ga ubogali in ga neizmerno ljubili. Kaj pa bojarji? Tudi ti niso hoteli zaostajati. Saj je bil pravičen, usmiljen in pogumen. S tako veliko in mogočno vojsko se je odpravil na vojno in strl cesarstvo predrznega soseda. V boju je ujel tudi sovražnega cesarja skupaj z njegovim sinom ter ju zvezana pripeljal pred cesarico. Potem je svoje ozemlje razširil še na tisto cesarstvo, uredil vse, da bi bili njegovi podložniki srečni, in se prepustil življenju. Dolga človeška leta sta živela, ne da bi ju kdo nadlegoval. Jaz pa sem zajahal sedlo in tako dalje.