Prevod

Nekoč je živel trgovec, ki je imel tri hčere. Starejši dve sta bili kar čedni, tretja pa je bila prava lepotica; njene oči so bile modre kakor nebo, lasje črni kakor ebenovina in lica kakor vrtnice. Trgovec je imel starejši hčeri zelo rad, toda Lepotica mu je bila najljubša.

Dolgo časa jim je življenje prijetno teklo in trgovec je bil bogat in uspešen, nato pa se mu je sreča obrnila. Druga za drugo so njegove ladje izginjale na morju, z njimi pa tudi velik del njegovega premoženja.

Nekega dne je trgovec poklical hčere k sebi in rekel: »Otroci moji, kaže, da bom moral na dolgo pot. Nisem več bogat, vendar bi rad vsaki od vas prinesel darilo, zato mi povejte, kaj si želite.«

Starejši hčeri sta začeli premišljevati o vsem, kar sta si želeli, in vsaka se je bala, da bo druga dobila kaj lepšega od nje.

Naposled je spregovorila najstarejša. »Dragi oče,« je rekla, »želim si, da bi mi prinesel žametno obleko, izvezeno z zlatom, čevlje, ki bi se podali k njej, in pahljačo, s katero bi se lahko hladila.«

»Jaz pa,« je rekla druga, »bi rada biserno ogrlico, bisere za lase in lepo zapestnico.« Trgovca je zaskrbelo, ker sta hčeri prosili za tako drage reči, vendar jima ni hotel odreči. »In ti, Lepotica,« je rekel in se obrnil k najmlajši hčeri, »kaj si želiš?«

»Dragi oče,« je rekla, »toliko si mi že dal, da si ničesar več ne želim; če pa mi že kaj prineseš, naj bo to vrtnica.«

Ko sta starejši sestri to slišali, sta se zelo razjezili. Mislili sta, da je Lepotica prosila samo za vrtnico zato, da bi ju osramotila pred očetom in mu pokazala, kako je manj sebična od njiju. Toda Lepotici kaj takega niti na misel ni prišlo.

Trgovec se je nasmehnil najmlajši hčeri in jo trikrat poljubil, starejši hčeri pa je poljubil le po enkrat. Nato je zajahal konja in odjezdil.

Potoval je več dni in nazadnje prispel v mesto, kamor je bil namenjen. Tam je izvedel, da je izgubil še več premoženja, kakor je mislil. Zdaj je bil reven človek. Vseeno mu je uspelo kupiti darila, za katera sta ga prosili starejši hčeri, nato pa se je s težkim srcem odpravil proti domu.

Vendar ni prišel daleč, ko ga je zajela nevihta in se je izgubil v globokem gozdu. Jezdil je sem in tja ter skušal najti pot iz njega, ko je nenadoma prišel na jaso in pred seboj zagledal veličasten grad.

Trgovec je osupnil. Nikoli še ni slišal, da bi v tem gozdu stal tak grad. Prijezdil je do vrat in potrkal v upanju, da bo našel zavetje za čez noč.

Komaj je potrkal, so se velika vrata pred njim odprla. Vstopil je in se ozrl naokrog; nikjer ni bilo nikogar, vse je bilo tiho. Začuden je hodil iz sobe v sobo. Vse je bilo razkošno in lepo urejeno, vendar nikjer ni bilo žive duše. Nazadnje je prišel v sobo, kjer je bila pripravljena večerja. Vsi krožniki so bili zlati, sadje in mesne jedi pa so bile najredkejše in najokusnejše vrste.

Trgovec je bil tako lačen, da je sedel za mizo, in takoj so mu nevidne roke postregle z jedjo, iz skrite sobe v bližini pa je zazvenela nežna glasba.

Dodobra se je najedel, nato pa vstal in šel iskat prostor za spanje. Kmalu ga je našel. V veliki spalnici ga je čakala pripravljena postelja. Slekel se je, legel in nemoteno spal do jutra.

Ko se je zbudil, je ugotovil, da so njegova od poti umazana oblačila izginila. Namesto njih so mu pripravili lepo obleko in druge potrebščine, vse nadvse razkošne. Tam je bila tudi mošnja, polna zlatnikov. Še bolj začuden je trgovec vstal, se oblekel in odšel na vrtove, da bi si jih ogledal. Tam je bilo vse lepše kakor na katerem koli vrtu, ki ga je kdaj videl. Po njih so se vile stezice, žuboreli so vodnjaki, raslo je sadno drevje in cvetoče rastline.

Ob enem od vodnjakov je rasel grm, ves prekrit z vrtnicami. Pogled nanje je trgovca spomnil na Lepotičino željo in pomislil je, da ne bo nič hudega, če utrga eno in ji jo odnese. Izbral je največjo in najlepšo vrtnico. Toda komaj jo je utrgal, je zrak napolnilo grmenje, tla pod njegovimi nogami so se zamajala in pred njim se je pojavila strašna zver.

»Nesrečnik!« je zavpila Zver. »Kaj si storil? Ponujeno ti je bilo vse najboljše, kar premore grad. Zakaj si poškodoval moj rožni grm, ki mi je ljubši od vsega na svetu? Za to boš moral umreti.«

Trgovec se je silno prestrašil. »O, draga, dobra Zver, nikar me ne ubij!« je vzkliknil. »Nisem hotel storiti nič slabega. Samo pusti me oditi in nikoli več te ne bom nadlegoval.«

»Ne, ne,« je odgovorila Zver. »Tako zlahka se ne boš izmuznil. Poškodoval si moj rožni grm in za to moraš trpeti.« Trgovec pa je še naprej prosil in rotil, naj mu prizanese, dokler se ga Zver naposled ni usmilila. »Če ti prihranim življenje,« je rekla, »kaj mi boš dal v zameno?«

»Gorje,« je rekel trgovec, »kaj ti sploh lahko dam? Izgubil sem vse premoženje in zdaj sem reven človek. Na svetu mi ni ostalo nič drugega kakor moje tri hčere.«

»Daj mi eno svojih hčera za ženo in s tem bom zadovoljna,« je rekla Zver. Trgovec se je ob tej misli zgrozil. Rad bi odklonil, a se je bal, da ga bo Zver v hipu raztrgala, če to stori.

»Tri mesece ti dam, da premisliš,« je rekla Zver. »Toda obljubiti mi moraš, da se boš po tem času vrnil sem in mi bodisi pripeljal eno svojih hčera bodisi prišel pripravljen na smrt.«

Trgovec je moral obljubiti; druge izbire ni imel. Takoj ko je dal obljubo, je Zver izginila in lahko je odšel, kar je tudi nemudoma storil.

Jezdil je proti domu in srce mu je bilo težko. Ni si mogel predstavljati, kako bi lahko dal eno svojih hčera za nevesto ostudni zveri, vendar tudi umreti ni hotel.

Hčere so ga veselo sprejele in starejši sestri sta bili navdušeni, ko sta zagledali lepa darila, ki jima jih je prinesel. Le Lepotica je opazila njegov žalostni, potrti obraz.

»Dragi oče,« je rekla, »zakaj si zaskrbljen? Se ti je zgodilo kaj hudega?« Sprva ji oče ni hotel povedati, vendar ga je tako dolgo prosila in rotila, naj ji pove, da nazadnje ni mogel več molčati. Hčeram je povedal vse o gradu in o tem, kar se mu je tam pripetilo, o Zveri in o tem, da bo moral izgubiti življenje, če se nobena od njih ne bo hotela poročiti z njo.

Ko sta starejši hčeri to slišali, bi skoraj omedleli. Niti zato, da bi rešili očetovo življenje, se ne bi mogli poročiti s takim bitjem.

»Dragi oče,« je rekla Lepotica, »ne boš umrl. Jaz bom Zverina nevesta.« »Da, da,« sta vzkliknili sestri. »Tako je edino prav. Če Lepotica ne bi prosila za vrtnico, se ta nesreča sploh ne bi zgodila.«

Trgovec sprva ni hotel privoliti. Lepotica mu je bila najljubša izmed vseh hčera. Upal je, da bo, če se že mora katera poročiti z Zverjo, to ena od starejših sester. Toda onidve o tem nista hoteli niti slišati, in ko se je trgovec po treh mesecih odpravil nazaj v grad, je vzel Lepotico s seboj.

Jezdila sta in jezdila, čez čas prispela do gozda, potem pa trgovec ni potreboval dolgo, da je našel grad. Potrkal je na vrata in odprla so se kakor prej. Z Lepotico sta hodila iz sobe v sobo in vse je bilo tako veličastno, da je morala občudovati, kar je videla. Nazadnje sta prišla v jedilnico, kjer ju je čakala okusna pojedina. Sedla sta in jedla, okoli njiju pa je zvenela nežna glasba. Lepotica je začela razmišljati, da gospodar vsega tega vendarle ne more biti tako strašno bitje.

Toda komaj sta povečerjala, se je pred njima pojavila Zver, in ko jo je Lepotica zagledala, se je začela tresti in drgetati, saj je bila videti še strašnejša, kakor jo je opisal oče.

»Ne boj se me, Lepotica,« je rekla z blagim glasom. »Nič žalega ti ne bom storila. Tvoj oče te je pripeljal sem in res je, da moraš tu ostati, vendar se ti ni treba poročiti z menoj, če tega sama ne želiš.«

»Nočem se poročiti s teboj, Zver, in to moraš vedeti,« je rekla Lepotica. »Toda bojim se, da boš škodovala mojemu očetu, če se ne poročim s teboj.« »Ne, Lepotica, nič mu ne bom storila. V miru lahko odide, morda pa me boš, ko boš nekaj časa živela tu, dovolj vzljubila, da se boš hotela poročiti z menoj.«

Lepotica temu ni verjela, toda Zver je govorila tako blago, da se je ni več bala. Ko je prišel čas, da oče odide, se je poslovila od njega in ga ni žalostila z jokom.

Odtlej je Lepotica živela v Zverinem gradu in bila zadovoljna. Vsak dan je odšla na vrtove in Zver je prišla ter se nekaj časa igrala z njo, tako da jo je Lepotica zelo vzljubila. Vsak dan, preden jo je zapustila, je vprašala: »Lepotica, ali se hočeš poročiti z menoj?«

Toda Lepotica je vselej odgovorila: »Ne, draga Zver, nočem se poročiti s teboj.« Tedaj je Zver globoko vzdihnila in odšla. Nekega dne je Lepotica sedela pred velikim ogledalom v svoji sobi in bila žalostna, ker že tako dolgo ni videla očeta.

»Želim si,« je rekla, »da bi lahko videla, kaj moj dragi oče počne prav ta hip.« Ob teh besedah je dvignila pogled k ogledalu. Kako je bila presenečena, ko je v njem zagledala odsev sobe, povsem drugačne od tiste, v kateri je sedela! V ogledalu je videla sobo iz svojega doma. V njej je zagledala očeta in sestri. Videla je, kako se smehljajo in premikajo, in lahko je natančno razločila, kaj počnejo. Ugotovila je, da jih lahko opazuje v ogledalu, kolikor dolgo hoče in kadar koli si zaželi.

Odtlej je Lepotica pogosto sedla pred ogledalo in samo zaželeti si je morala, pa je lahko videla svoj dom in vse, kar se je v njem dogajalo.

Nekega dne pa je, ko je sedla pred ogledalo, videla, da je oče bolan. Ležal je v postelji, tako bled in slaboten, da se je Lepotica prestrašila. Skočila je pokonci in stekla na vrt ter klicala Zver.

Ta se je takoj pojavila pred njo. »Kaj je?« je zaskrbljeno vprašala. »Kaj te je prestrašilo, Lepotica?« »Gorje,« je vzkliknila, »moj oče je bolan. O, draga, dobra Zver, prosim, pusti me k njemu in za vselej te bom imela rada.«

Zver se je zresnila. »Prav, Lepotica,« je rekla, »pustila te bom oditi, saj ti ne morem ničesar odreči. Toda obljubi mi, da se boš čez teden dni vrnila, kajti če se ne boš, me bo doletela velika nesreča.«

Lepotica je to prav rada obljubila. Zver ji je nato dala prstan z velikim rubinom. »Ko boš nocoj legla v posteljo,« je rekla, »obrni rubin proti dlani in si zaželi, da bi bila v očetovi hiši, pa se boš zjutraj znašla tam. Ko se boš hotela vrniti, stori enako in spet se boš znašla v gradu. In ne pozabi: vrniti se moraš čez natanko teden dni, do ure natančno, sicer mi boš povzročila trpljenje.«

Lepotica je storila, kakor ji je naročila Zver. Tisti večer je, ko je legla, obrnila rubin na prstanu proti dlani in si zaželela, da bi bila v očetovi hiši. Kako se je razveselila, ko se je naslednje jutro zbudila v svoji postelji doma! Vstala je in stekla v očetovo sobo. Trgovec je bil tako vesel, da jo vidi, da se mu je od tiste ure zdravje začelo izboljševati in je bil čez nekaj dni spet povsem zdrav.

Lepotičini sestri sta jo zasuli z vprašanji o gradu, kjer je živela, in ko sta slišali, kako razkošen je in kako srečna je tam, ju je prevzela zavist. »Lepotica vedno dobi vse najboljše,« sta govorili druga drugi. »Mlajša je od naju obeh, pa poglej, kako razkošno živi; veliko bolje kot midve.« Nato sta skupaj skovali načrt, kako bi Lepotici preprečili, da se ob koncu tedna vrne v grad. »Če jo le pripraviva do tega, da prelomi obljubo, ki jo je dala Zveri,« sta rekli, »se bo ta morda tako razjezila nanjo, da jo bo odgnala in namesto nje vzela eno od naju v svoj grad.«

Dan pred Lepotičino vrnitvijo k Zveri sta v čašo, iz katere je pila, vsuli uspavalni prašek. Komaj ga je Lepotica pogoltnila, je postala zelo zaspana. Veke so ji bile težke kakor svinec in kmalu je utonila v globok spanec, iz katerega se ni zbudila dva dni in dve noči. Ob koncu tega časa je imela sanje in v njih se je sprehajala po grajskih vrtovih. Prišla je do rožnega grma ob vodnjaku in tam je na tleh ležala uboga Zver, skoraj mrtva. Odprla je oči in jo žalostno pogledala. »Ah, Lepotica, Lepotica,« je rekla, »zakaj si prelomila obljubo, da se boš vrnila čez teden dni? Poglej, kakšno trpljenje si mi povzročila.«

Lepotica se je zbudila v bridkem joku. »Gorje, gorje!« je vzkliknila. »Takoj moram nazaj. Čutim, da se je Zveri zgodilo nekaj hudega in da sem za to kriva jaz, čeprav ne vem, kako.« Ni namreč vedela, da je prespala dva dni in dve noči.

Obrnila je prstan z rubinom proti dlani in si zaželela, da bi bila spet v gradu, nato pa legla in zaspala.

Ko se je zbudila, je bila spet v gradu in bilo je zgodaj zjutraj. Stekla je na vrt in naravnost k rožnemu grmu. Tam je kakor v sanjah zagledala Zver, iztegnjeno na tleh, in zdelo se je, da v njej ni več ne življenja ne diha. Lepotica je pokleknila na tla in si položila njeno glavo v naročje. Solze so ji tekle po licih in padale na Zver, in zdelo se ji je, da niti očeta nima tako rada kakor njo. »O, Zver — draga, draga Zver,« je vzkliknila, »ali me ne slišiš? Ali si res, čisto zares mrtva?«

Tedaj je Zver odprla oči in jo pogledala. »Ah, Lepotica,« je rekla, »mislila sem, da si me zapustila. Ali me še vedno nimaš dovolj rada, da bi se poročila z menoj?«

»O, pa te imam! Dovolj te ljubim in z veseljem bom tvoja nevesta,« je vzkliknila Lepotica. Komaj je to izrekla, se je grobi, kosmati kožuh Zveri razprl in pred njo je stal čeden mlad princ, ves oblečen v bel saten in srebro. Lepotica ga je začudeno gledala. »Da, res boš moja ljuba nevesta,« je vzkliknil princ, »saj si ti in samo ti razbila urok, ki me je držal v oblasti.«

Nato je princ, ki ni bil več Zver, Lepotici povedal, da ga je hudobna vila spremenila v zver in da se urok ne bi razblinil, dokler ga ne bi lepa mlada deklica tako vzljubila, da bi hotela postati njegova nevesta. Toda Lepotica ga je kljub grdemu videzu vzljubila zaradi njegove prijaznosti in dobrote, zato hudobna vila nikoli več ni mogla imeti oblasti nad njim.

Zdaj pa so se po vsem gradu zaslišali živahni glasovi in hitenje sem ter tja. Isti urok, ki je princa spremenil v Zver, je namreč vse njegove ljudi naredil nevidne, zdaj pa so bili tudi oni rešeni čarov.

Kako srečna je bila tedaj Lepotica! Če je ljubila Zver, je čednega mladega princa ljubila tisočkrat bolj. Pripravili so veliko svatovsko pojedino in poslali po njenega očeta in sestri. Oče je dobil častno mesto, s sestrama pa je bilo povsem drugače: zaradi njunih trdih src so ju spremenili v dva kipa, ki sta stala vsak na svoji strani vhoda.

Toda Lepotica je bila preblaga, da bi jima kaj zamerila. Po poroki je pogosto stopila h kipoma in se pogovarjala z njima. Njene solze so padale nanju, tako da sta se čez čas njuni trdi srci omehčali in kamen se je spet spremenil v živo meso. Potem so bili vsi skupaj zelo srečni. Sestri sta se poročili z dvema plemičema z dvora.

Ljubezni med Lepotico in princem pa ni bilo para. Živela sta srečno skupaj do konca svojih dni in nikoli več ju ni doletelo nič hudega.