Prevod

Nekoč je živel mlad fant, ki se je izučil za ključavničarja. Očetu je rekel, da bi zdaj rad šel po svetu in poskusil svojo srečo. »Prav,« je rekel oče, »s tem se strinjam,« in mu dal nekaj denarja za na pot. Tako je hodil naokrog in iskal delo. Čez čas pa mu ključavničarsko delo ni šlo več od rok in ga tudi ni več veselilo, zato si je zaželel postati lovec. Na svojem popotovanju je srečal lovca v zeleni obleki, ki ga je vprašal, od kod prihaja in kam je namenjen. Fant mu je povedal, da je ključavničarski pomočnik, vendar mu obrt ne ugaja več in bi se rad naučil loviti, pa ga je vprašal, ali bi ga sprejel za vajenca. »Seveda, če hočeš z menoj.« Mladenič je šel z njim, se za nekaj let udinjal pri njem in se izučil v lovski obrti. Potem je hotel spet poskusiti srečo drugje, lovec pa mu za plačilo ni dal drugega kakor zračno puško, ki je imela to lastnost, da je z vsakim strelom nezmotljivo zadela cilj. Odpravil se je torej na pot in prišel v silno velik gozd, ki mu v enem dnevu ni mogel priti do konca. Ko se je zvečerilo, je splezal na visoko drevo, da bi bil varen pred divjimi zvermi. Proti polnoči se mu je zazdelo, da v daljavi miglja drobna lučka. Skozi veje je gledal proti njej in si dobro zapomnil, kje je. Preden pa je splezal dol, je snel klobuk in ga vrgel na tla v smeri luči, da bi mu bil za znamenje, ko se spusti z drevesa. Nato je splezal dol, stopil do klobuka, si ga spet poveznil na glavo in se odpravil naravnost naprej. Dlje ko je hodil, večja je postajala svetloba, in ko je prišel blizu, je videl, da tam gori velikanski ogenj. Ob njem so sedeli trije velikani in pekli vola na ražnju. Tedaj je eden rekel: »Pokusiti moram, ali je meso že pečeno.« Odtrgal je kos in ga hotel vtakniti v usta, a mu ga je lovec s strelom izbil iz roke. »No, glej,« je rekel velikan, »veter mi je odnesel kos iz roke,« in si vzel drugega. Ravno ko je hotel ugrizniti vanj, mu ga je lovec spet odstrelil. Velikan je tedaj primazal zaušnico tistemu, ki je sedel poleg njega, in jezno zavpil: »Zakaj mi trgaš meso iz roke?« »Nisem ti ga jaz iztrgal,« je rekel drugi, »gotovo ti ga je odstrelil kak ostrostrelec.« Velikan si je vzel še tretji kos, vendar tudi tega ni mogel obdržati v roki, saj mu ga je lovec odstrelil. Tedaj so velikani rekli: »Ta, ki nam strelja grižljaje izpred ust, mora biti dober strelec. Tak bi nam prišel prav.« Glasno so zaklicali: »Pridi sem, ostrostrelec, sedi k nam ob ogenj in se najej! Nič ti ne bomo storili. Če pa ne prideš in te bomo morali privleči na silo, si pogubljen.« Mladenič je stopil k njim in povedal, da je izučen lovec ter da s svojo puško zanesljivo zadene vse, v kar pomeri. Rekli so mu, da mu bo dobro, če pojde z njimi, in mu povedali, da je onkraj gozda velika voda, za njo pa stoji stolp, v katerem prebiva lepa kraljična, ki bi jo radi ugrabili. »Prav,« je rekel, »kmalu vam jo bom priskrbel.« Oni pa so nadaljevali: »Le še ena težava je. Tam leži majhen psiček, ki začne takoj lajati, če se kdo približa. Brž ko zalaja, se na kraljevem dvoru vsi zbudijo, zato ne moremo noter. Si upaš ustreliti psička?« »Seveda,« je odvrnil, »to je zame mala malica.« Nato je sedel v čoln in odplul čez vodo. Ko se je že približal bregu, je psiček pritekel in hotel zalajati, a je lovec zgrabil zračno puško in ga ustrelil. Ko so velikani to videli, so se razveselili in menili, da je kraljična že njihova. Lovec pa je hotel najprej pogledati, kako stvari stojijo, zato jim je naročil, naj ostanejo zunaj, dokler jih ne pokliče. Stopil je v grad, kjer je bilo vse tiho kakor v grobu in so vsi spali. Ko je odprl vrata prve sobe, je zagledal na steni sabljo iz čistega srebra, na njej pa zlato zvezdo in kraljevo ime. Zraven je na mizi ležalo zapečateno pismo. Odprl ga je in v njem prebral, da lahko tisti, ki ima to sabljo, pokonča vse, kar mu pride naproti. Snel je sabljo s stene, si jo opasal in šel naprej. Prišel je v sobo, kjer je ležala kraljična in spala. Bila je tako lepa, da je obstal, jo gledal in zadrževal dih. Pri sebi je pomislil: »Kako naj nedolžno dekle izročim divjim velikanom, ki imajo z njo zle namene?« Ozrl se je še naokrog in pod posteljo zagledal par copat. Na desnem je bilo ime njenega očeta z zvezdo, na levem pa njeno ime z zvezdo. Okrog vratu je imela tudi veliko svileno ruto, izvezeno z zlatom; na desni strani je bilo očetovo ime, na levi njeno, vse z zlatimi črkami. Lovec je vzel škarje, odrezal desni konec rute in ga spravil v svojo torbo. Nato je vzel še desni copat s kraljevim imenom in ga prav tako vtaknil vanjo. Dekle je še vedno ležalo in spalo, spalno srajco pa je imelo zašito tesno okoli sebe. Zato je odrezal še košček srajce in ga spravil k drugim stvarem, vse to pa je storil, ne da bi se je dotaknil. Nato je odšel in jo pustil mirno spati. Ko je spet prišel do vrat, so velikani še vedno stali zunaj, ga čakali in mislili, da jim bo prinesel kraljično. On pa jim je zaklical, naj pridejo noter, saj je dekle že v njegovi oblasti. Vrat jim sicer ne more odpreti, je rekel, je pa tam luknja, skozi katero se morajo splaziti. Prvi se je približal, lovec pa si je njegove lase ovil okoli roke, mu potegnil glavo skozi luknjo in mu jo z enim zamahom sablje odsekal, nato pa ga do konca zvlekel noter. Potem je poklical drugega in tudi njemu odsekal glavo, nazadnje pa še tretjemu. Vesel je bil, da je lepo dekle rešil njenih sovražnikov. Velikanom je odrezal jezike in jih spravil v torbo. Nato je pomislil: »Vrnil se bom domov k očetu in mu pokazal, kaj sem že storil, potem pa bom spet hodil po svetu. Sreča, ki mi jo bo Bog namenil, me bo že našla.«

Ko pa se je kralj v gradu zbudil, je zagledal tri velikane, ki so ležali mrtvi. Šel je v hčerino spalnico, jo zbudil in vprašal, kdo neki je pokončal velikane. »Dragi oče, ne vem,« je odgovorila, »spala sem.« Ko je vstala in si hotela obuti copate, je desni manjkal. Ko je pogledala svojo ruto, je videla, da je prerezana in da ji manjka desni konec, in ko si je ogledala srajco, je tudi v njej manjkal košček. Kralj je dal sklicati ves dvor, vojake in vse, ki so bili tam, ter vprašal, kdo je rešil njegovo hčer in pokončal velikane. Imel je stotnika, ki je bil enook in grd človek; ta je rekel, da je to storil on. Stari kralj je odvrnil, da sme, če je res opravil to dejanje, tudi vzeti njegovo hčer za ženo. Kraljična pa je rekla: »Dragi oče, rajši grem po svetu, tako daleč, kolikor me bodo nesle noge, kakor da bi se poročila z njim.« Kralj ji je tedaj rekel, da mora, če se noče poročiti s stotnikom, sleči kraljevska oblačila, obleči kmečka in oditi. Naj gre k lončarju in začne prodajati lončeno posodo. Slekla je torej kraljevska oblačila, šla k lončarju in pri njem vzela nekaj lončene posode na up. Obljubila mu je, da jo bo plačala zvečer, ko jo proda. Kralj ji je naročil, naj se s posodo usede na ulični vogal in jo prodaja. Nato je naročil nekaj kmečkih vozov in jim ukazal, naj zapeljejo naravnost čez posodo, da se bo razletela na tisoče kosov. Ko je kraljična postavila svoje blago na cesto, so pripeljali vozovi in vse razbili v črepinje. Začela je jokati in rekla: »O Bog, kako bom zdaj plačala lončarju?« Kralj jo je hotel s tem prisiliti, da bi se poročila s stotnikom, ona pa se je namesto tega vrnila k lončarju in ga vprašala, ali bi ji še enkrat dal posodo na up. Rekel je, da ne, naj prej plača prejšnjo. Tedaj je šla k očetu, jokala in tožila ter rekla, da bo odšla po svetu. On pa ji je rekel: »Zunaj v gozdu ti bom dal postaviti hišico. V njej boš živela do konca svojih dni in kuhala vsakomur, vendar ne smeš jemati denarja.« Ko je bila hišica končana, so pred vrata obesili tablo z napisom: »Danes zastonj, jutri za denar.« Tam je živela dolgo časa in po svetu se je razvedelo, da v gozdu prebiva dekle, ki kuha zastonj, kakor piše na tabli pred njenimi vrati. To je slišal tudi lovec in pomislil: »To bi bilo nekaj zate, saj si reven in nimaš denarja.« Vzel je torej zračno puško in torbo, v kateri je bilo še vedno vse, kar je takrat v gradu vzel za dokaz, odšel v gozd in našel hišico s tablo: »Danes zastonj, jutri za denar.« Opasano je imel tudi sabljo, s katero je trem velikanom odsekal glave. Tako je stopil v hišico in prosil za nekaj hrane. Razveselil se je lepega dekleta, saj je bila resnično čudovita. Vprašala ga je, od kod prihaja in kam je namenjen, on pa je odgovoril: »Potujem po svetu.« Nato ga je vprašala, kje je dobil sabljo, saj je na njej ime njenega očeta. On pa jo je vprašal, ali je kraljeva hči. »Da,« je odgovorila. »S to sabljo,« je rekel, »sem trem velikanom odsekal glave.« Za dokaz je vzel njihove jezike iz torbe, nato pa ji pokazal še copat, konec rute in košček srajce. Vsa radostna je rekla, da je on tisti, ki jo je rešil. Nato sta šla skupaj k staremu kralju in ga pripeljala s seboj. Peljala ga je v svojo sobo in mu povedala, da je lovec pravi rešitelj, ki jo je osvobodil velikanov. Ko je stari kralj videl vse dokaze, ni mogel več dvomiti. Rekel je, da je vesel, ker zdaj ve, kako se je vse zgodilo, in da sme lovec vzeti njegovo hčer za ženo. Kraljična se je tega iz srca razveselila. Nato so ga oblekli kakor plemenitega gospoda iz tujih krajev, kralj pa je dal pripraviti gostijo. Ko so sedli za mizo, je stotnik sedel kraljični na levo, lovec pa na desno. Stotnik je mislil, da je to tuj gospod, ki je prišel na obisk. Ko so se najedli in napili, je stari kralj rekel stotniku, da mu bo zastavil uganko, ki jo mora razvozlati: če bi kdo trdil, da je pokončal tri velikane, potem pa bi ga vprašali, kje so njihovi jeziki, in bi moral pogledati ter bi videl, da jih v njihovih glavah ni, kako bi bilo to mogoče? Stotnik je odgovoril: »Najbrž jih niso imeli.« »Ni res,« je rekel kralj, »vsaka žival ima jezik,« in ga vprašal še, kakšno kazen bi si zaslužil tak človek. Stotnik je odgovoril: »Raztrgati bi ga morali na kose.« Tedaj je kralj rekel, da si je sam izrekel sodbo. Stotnika so zaprli in ga nato raztrgali na štiri kose, kraljično pa poročili z lovcem. Lovec je potem pripeljal še očeta in mater in veselo sta živela pri svojem sinu. Po smrti starega kralja je dobil kraljestvo.