Prevod

Nekoč je živel reven drvar, ki je delal od jutra do pozne noči. Ko mu je naposled uspelo prihraniti nekaj denarja, je rekel svojemu sinu: »Ti si moj edini otrok, zato hočem denar, ki sem ga zaslužil s trdim delom in znojem, porabiti za tvoje šolanje. Če se naučiš česa poštenega, me boš lahko na stara leta preživljal, ko mi bodo udje otrdeli in bom moral ostajati doma.« Fant je odšel na visoko šolo in se pridno učil, tako da so ga učitelji hvalili, in nekaj časa je ostal tam. Ko je končal že nekaj šol, vendar še ni bil v vsem izučen, so skromni očetovi prihranki pošli in moral se je vrniti domov. »Oh,« je žalostno rekel oče, »ničesar več ti ne morem dati, v teh dragih časih pa tudi ne morem zaslužiti niti vinarja več, kot potrebujem za vsakdanji kruh.« – »Ljubi oče,« je odgovoril sin, »ne belite si glave zaradi tega. Če je taka božja volja, se bo že izteklo v moje dobro; sprijaznil se bom.« Ko se je oče odpravljal v gozd, da bi kaj zaslužil s sekanjem in zlaganjem drv, je sin rekel: »Šel bom z vami in vam pomagal.« – »Eh, sin moj,« je rekel oče, »to bi ti bilo pretežko. Nisi vajen trdega dela in ga ne bi zdržal. Poleg tega imam samo eno sekiro, denarja za drugo pa nimam.« – »Stopite k sosedu,« je odgovoril sin, »posodil vam bo svojo sekiro, dokler ne zaslužim za lastno.«

Oče si je torej pri sosedu izposodil sekiro in naslednje jutro sta ob svitu skupaj odšla v gozd. Sin je pomagal očetu ter bil pri delu ves živahen in čil. Ko je sonce stalo visoko nad njima, je oče rekel: »Odpočijva si in pomalicajva, potem bo šlo delo še enkrat tako dobro od rok.« Sin je vzel kruh v roko in rekel: »Kar odpočijte si, oče, jaz nisem utrujen. Malo se bom sprehodil po gozdu in poiskal kakšno ptičje gnezdo.« – »Ti prismoda,« je rekel oče, »kaj bi tekal naokrog? Potem boš utrujen in še roke ne boš mogel dvigniti. Ostani tu in sedi k meni!«

Sin pa je odšel v gozd, jedel kruh, bil ves vesel in pogledoval med zelene veje, ali bo kje zagledal gnezdo. Tako je hodil sem in tja, dokler ni prišel do velikega, mogočnega hrasta, ki je bil gotovo star že več sto let in ga niti pet ljudi ne bi moglo objeti. Obst obstal je, ga pogledal in pomislil: V njem si je gotovo marsikatera ptica spletla gnezdo. Tedaj se mu je nenadoma zazdelo, da sliši glas. Prisluhnil je in zaslišal, kako je z zamolklim glasom klicalo: »Spusti me ven, spusti me ven!« Ozrl se je na vse strani, a ni mogel ničesar odkriti; zdelo pa se mu je, da glas prihaja iz zemlje. Zato je zaklical: »Kje si?« Glas je odgovoril: »Tu spodaj sem, med hrastovimi koreninami. Spusti me ven, spusti me ven!« Študent je začel odgrinjati listje in vejevje pod drevesom ter iskati med koreninami, dokler ni v majhni votlinici našel steklenice. Dvignil jo je in jo podržal proti svetlobi. V njej je zagledal nekaj žabi podobnega, kar je skakalo gor in dol. »Spusti me ven, spusti me ven!« je spet zaklicalo in študent, ki ni slutil nič hudega, je iz steklenice izvlekel zamašek. Takoj se je iz nje dvignil duh in začel rasti; rasel je tako hitro, da je že čez nekaj trenutkov stal pred študentom kot strašen možakar, velik za polovico drevesa. »Ali veš,« je zaklical z grozljivim glasom, »kakšno plačilo dobiš za to, da si me izpustil?« – »Ne,« je brez strahu odgovoril študent, »kako naj bi to vedel?« – »Pa ti bom povedal,« je zaklical duh, »za to ti moram zaviti vrat.« – »To bi mi moral povedati prej,« je odgovoril študent, »pa bi te pustil, kjer si bil. Moja glava pa bo že ostala trdno na svojem mestu; o tem bo treba vprašati še koga.« – »Še koga gor ali dol,« je zaklical duh, »dobil boš plačilo, ki si si ga zaslužil. Misliš, da sem bil toliko časa zaprt iz milosti? Ne, to je bila moja kazen. Jaz sem vsemogočni Merkurius. Kdor me izpusti, temu moram zaviti vrat.« – »Počasi,« je odgovoril študent, »tako hitro pa ne bo šlo. Najprej se moram prepričati, da si res tičal v tej steklenički in da si pravi duh. Če lahko zlezeš nazaj vanjo, ti bom verjel, potem pa lahko storiš z menoj, kar hočeš.« Duh je ošabno rekel: »To ni nobena umetnost,« se skrčil in postal tako droben in majhen, kakor je bil na začetku, da je skozi isto odprtino in vrat steklenice spet zlezel vanjo. Komaj pa je bil notri, je študent znova vtisnil zamašek v steklenico in jo vrgel med hrastove korenine na staro mesto. Tako je bil duh ukanjen.

Študent se je zdaj hotel vrniti k očetu, toda duh je prav milo zaklical: »Oh, spusti me vendar ven, spusti me vendar ven!« – »Ne,« je odgovoril študent, »drugič pa ne. Kdor mi je enkrat stregel po življenju, tega ne izpustim, če mi ga uspe spet ujeti.« – »Če me osvobodiš,« je zaklical duh, »ti bom dal toliko, da boš imel dovolj za vse življenje.« – »Ne,« je odgovoril študent, »spet bi me prevaral kakor prvič.« – »Svojo srečo zapravljaš,« je rekel duh, »ničesar ti ne bom storil, temveč te bom bogato nagradil!« Študent je pomislil: Tvegal bom; morda bo držal besedo, škodovati pa mi tako ali tako ne sme. Izvlekel je zamašek in duh se je kakor prej dvignil iz steklenice, se raztegnil in postal velik kakor velikan. »Zdaj boš dobil svoje plačilo,« je rekel in študentu izročil majhno krpico, podobno obližu, ter dejal: »Če z enim koncem podrgneš po rani, se zaceli; če pa z drugim koncem podrgneš po jeklu ali železu, se spremeni v srebro.« – »To moram najprej preizkusiti,« je rekel študent, stopil k drevesu, s sekiro zarezal v lubje in ga podrgnil z enim koncem obliža. Lubje se je pri priči spet zraslo in rana se je zacelila. »No, res je,« je rekel duhu, »zdaj se lahko razideva.« Duh se mu je zahvalil, ker ga je osvobodil, študent pa se je duhu zahvalil za darilo in se vrnil k očetu.

»Kje si se potepal?« je vprašal oče. »Zakaj si pozabil na delo? Saj sem ti takoj rekel, da iz tebe ne bo nič.« – »Pomirite se, oče, vse bom nadoknadil.« – »Ja, nadoknadil,« je jezno rekel oče, »tako se ne dela.« – »Poglejte, oče, tole drevo bom pri priči posekal, da bo kar počilo.« Vzel je obliž, z njim podrgnil sekiro in silovito zamahnil; ker pa se je železo spremenilo v srebro, se je rezilo zvilo. »No, oče, poglejte, kako slabo sekiro ste mi dali, vsa se je zvila.« Oče se je prestrašil in rekel: »Oh, kaj si naredil! Zdaj bom moral plačati sekiro, pa ne vem, s čim. To imam od tvoje pomoči.« – »Ne jezite se,« je odgovoril sin, »sekiro bom že plačal.« – »Ti tepček,« je zaklical oče, »s čim jo boš pa plačal? Saj nimaš ničesar razen tistega, kar ti dam jaz. Po glavi ti rojijo študentske zvijače, o sekanju drv pa nimaš pojma.«

Čez nekaj časa je študent rekel: »Oče, saj ne morem več delati, raje za danes končajva.« – »Kaj še,« je odgovoril oče, »misliš, da bom kakor ti držal roke križem? Jaz moram še delati, ti pa se lahko pobereš domov.« – »Oče, prvič sem v tem gozdu in sam ne poznam poti. Pojdite vendar z menoj!« Ker se je njegova jeza že polegla, se je oče naposled pustil pregovoriti in odšel z njim domov. Tam je rekel sinu: »Pojdi prodat to uničeno sekiro in poglej, koliko dobiš zanjo. Preostalo bom moral zaslužiti jaz, da jo bom plačal sosedu.« Sin je vzel sekiro in jo odnesel v mesto k zlatarju. Ta jo je preizkusil, položil na tehtnico in rekel: »Vredna je štiristo tolarjev, toliko pa nimam v gotovini.« Študent je rekel: »Dajte mi, kolikor imate, preostalo mi lahko ostanete dolžni.« Zlatar mu je dal tristo tolarjev in mu ostal dolžan še sto. Nato je študent odšel domov in rekel: »Oče, denar imam. Pojdite vprašat soseda, koliko hoče za sekiro.« – »To že vem,« je odgovoril starec, »en tolar in šest grošev.« – »Potem mu dajte dva tolarja in dvanajst grošev, to je dvojno in bo dovolj. Vidite, denarja imam na pretek.« Očetu je dal sto tolarjev in rekel: »Nikoli vam ne bo ničesar manjkalo, živite, kakor vam je ljubo.« – »Moj bog,« je rekel starec, »kako si prišel do tolikšnega bogastva?« Sin mu je povedal, kako se je vse zgodilo in kako je v zaupanju v svojo srečo prišel do tako bogatega plena. S preostalim denarjem se je vrnil na visoko šolo in nadaljeval študij. Ker je s svojim obližem lahko zacelil vse rane, je postal najslavnejši zdravnik na vsem svetu.