Prevod

Nekoč je bilo, kakor nikoli poprej, in tako dalje. Živela sta mož in žena, pridna človeka, kakršna je pač Bog ustvaril. Vse njuno upanje je bilo v kobili, ki jima je dajala kruh. Tudi otročička sta si želela, pa jima ni bil usojen. Povpraševala sta na vse strani, da bi našla kakšno zdravilo, ki bi odpravilo urok njune nerodovitnosti, a zaman: kakor da bi povsod naletela na gluhe in neme. Nihče jima ni znal svetovati. Še naprej sta hodila naokrog in nazadnje izvedela za čarovnika, tako veščega, da je znal celo vodo strditi. Mož se je odpravil še k njemu, mu povedal svojo stisko in ga prosil za zdravilo. Čarovnika ni bilo treba dolgo prositi; ko sta se pogodila, mu je dal jabolko. »Od tega jabolka,« mu je dejal, »sme jesti samo tvoja žena. Pazi, da ne dobi od njega niti grižljaja nobeno drugo živo bitje na tem svetu.« »Zavoljo tega bodi brez skrbi,« je odgovoril mož. »Le meni prepusti. Mar nisi dal jabolka meni v roke? Zdaj si lahko miren.« Ko je mož vzel jabolko, ni mislil na nič drugega kakor na veselje, ki ga bosta z ženo občutila, ko se bosta videla obdana z otroki. S takimi mislimi je prišel domov in dal ženi jabolko, naj ga poje, drugega pa ji ni povedal ničesar. Z veseljem ga je vzela. Ko je mož odšel po svojih opravkih, je sedla na hišni prag, olupila jabolko in ga pojedla. Tudi kobila je prišla iz hleva in stopila k svoji gospodinji, saj je bila vajena dobivati zrnje iz torbe. Ker ni našla ničesar drugega za pod zob, je pobrala jabolčne olupke, ki jih je gospodinja odvrgla, in jih slastno pojedla kakor prvo pomladno poslastico. Ni minilo dolgo, ko sta tako gospodinja kakor kobila začutili, da nosita pod srcem. Čez devet mesecev je žena rodila nadvse ljubkega dečka, kobila pa nežnega žrebička. Dvojno je bilo moževo veselje, ko je dobil otroka in še žrebička povrhu. Ker se je žrebiček rodil istega dne kakor njegov sin, je sklenil, da ga ne sme zajahati nihče drug kot deček, ko bo dovolj velik. Otroka sta krstila in skrbela zanj, kakor pač starši skrbijo za edinca. Deček je rasel in postajal velik. Pri enem letu je bil kakor petleten, pri petih kakor petnajstleten, in bolj ko je rasel, lepši in ljubkejši je postajal. Kaj šele njegov uk! Učil se je kakor nihče drug na tem širnem svetu. Komaj je kaj slišal od učitelja, je že znal več in temeljiteje od njega, tako da se je glas o njem razširil daleč naokrog. Eni so govorili, da je učen do gležnjev, drugi do kolen, tretji do pasu. Če bi vprašali mene, bi jim povedal, da je učen do grla. Ker pa me nihče ni vprašal, sem molčal kakor riba in nikomur nisem črhnil niti besedice! Nekega dne pa je tega vražjega dečka nekaj pičilo: skočil je na svojega žrebička in ga pognal v dir. Žrebiček, ki je medtem prav tako zrasel v razposajenega žrebca in ni imel nikoli miru, jo je z dečkom vred ucvrl, da ju odtlej ni bilo več nazaj. Ko sta starša opazila, da dečka ni, sta ga iskala zgoraj, iskala spodaj — nikjer ga ni bilo. Še na desno, še na levo — nič! Povpraševala sta tu in tam, a o dečku ni bilo ne duha ne sluha. Šele pozno sta od nekih popotnikov izvedela, da so videli fantiča, ki je brez sedla jezdil konjiča, hitrega kakor veter. Pravili so, da se niso utegnili niti ozreti za njim; komaj bi človek kaj izgovoril, je že izginil izpred njihovih oči kakor prikazen, kakor da ga nikoli ni bilo. Ko je bilo tako, kaj sta uboga starša sploh še mogla storiti? Jokala sta, dokler nista povsem obnemogla, in solze se jima niso posušile v očeh; a vse zaman, sin se ni več vrnil. Onadva pa sta se, kakor kaže, prepustila svoji razposajenosti, se spustila čez polja in niti pomislila nista, kaj puščata za seboj, temveč sta nadaljevala pot, se podila in veselila, dokler nista opazila, da sta prišla v neznane kraje. Tam sta obstala, da bi se nekoliko odpočila. Ko pa sta se hotela vrniti, sta spoznala, da sta se izgubila. Nista več vedela ne, kod sta prišla, ne, kod bi se vrnila. Tedaj je deček zajokal in zahrepenel po starših. Zlasti ko se je zavedel, da je čisto sam, on, ki še nikoli ni zapustil domače hiše, ga je spreletel tak mraz, da si tega ni znal razložiti. Ko je konj to videl, ga je začel tolažiti: zdaj mu je obljubljal to, zdaj ono. Medtem sta si poiskala ležišče, kjer bi prebila noč. Odpočila sta si in zaspala pod milim nebom. Naslednjega dne pa ne mize ne strehe, zato je deček znova zajokal in si zaželel domov k staršem. Iskala sta svoje sledove, da bi se vrnila po isti poti, a nista našla niti najmanjše sledi. Ko je konj videl, kako je, je rekel: »Gospodar, storila sva napako, ki je ne moreva več popraviti. Dovoli mi, da grem in poiščem kakšno možnost, da se kje ustaliva.« »To pa nikakor ne gre,« je odgovoril deček. »Zdaj ko sva prišla v te neprehojene kraje, v puste dežele brez ljudi, naj me zapustiš še ti? Sam ne morem ostati niti za hip.« »Opaši si mojo uzdo, in kadar boš v stiski, jo potresi, pa bom v trenutku pri tebi. Jaz pa grem pogledat, kod bi prišla med ljudi in kako bi si pomagala.« Kajti konj, da boste vedeli, je bil čudežen. Z veliko težavo se je ločil od svojega gospodarja. Hodil je naokrog in se prav kmalu vrnil. Preletel je nebo in preiskal zemljo, še preden bi se deček utegnil zdolgočasiti. Ko se je vrnil, mu je povedal, da je našel kraj, kjer bi se lahko udinjal za hlapca. Poučil ga je tudi, kaj naj stori in kako naj ravna, da mu bo služba v prid. Ko je deček slišal, da si bo lahko našel dom, ga je zajahal, in odšla sta kakor veter, prav kakor je konj tudi prišel. Ko sta prispela k vilam, je storil, kakor ga je konj naučil. Tri vile, kajti tri so bile, so se nekoliko obotavljale, ali naj ga sprejmejo; ko pa je vztrajal, jih prosil in jim obljubljal, da bo priden in zvest, so ga vzele v službo. Ko se je tako naselil pri vilah, se je deček z vsem srcem poprijel dela, in kadar je bilo treba opraviti kaj posebno težkega ali zamudnega, je poklical konja, da mu je pomagal. Konj, ki je kdo ve kako izvedel za skrivnosti vil — saj navsezadnje ni bil kar tako čudežen — je dečku naročil, naj bo zelo pozoren, kajti ob določenem času bo v kopališču teklo zlato; tedaj naj prehiti vile in se okopa v njem. Povedal mu je tudi, naj si, kadar mu bodo naročile pospravljati, med policami z njihovimi oblekami ogleda orehe, ki so jih vile hranile in varovale kakor punčico svojega očesa. Deček je naredil natanko tako, kakor mu je konj naročil. Nekega dne, ko so vile brez skrbi odšle na lov, je v njihovem kopališču zaslišal glasnejše žuborenje kot po navadi. Prestrašil se je in poklical konja, ki je prišel, kot bi trenil. Brž ko je konj videl, kaj se dogaja v kopališču, je dečku naročil, naj se nemudoma sleče, in ga potisnil vanj, da se je okopal. Ko je prišel iz njega, kaj bi videli, spoštovana gospoda! Lasje so mu postali čisto zlati in zrasli vse do meč, tako da človek kar ni mogel odtrgati oči od njih. Vzel je orehe, ki si jih je že prej ogledal, zajahal konja in hajdi na pot! Komaj je prestopil prag vrat, so hiše začele tako kričati, da bi prebudile še mrtve v grobu. Ko so vile zaslišale krik, so se vrnile domov, še preden bi izgovoril »proso«. Videle so, da hlapca ni doma, videle vodo, ki je ostala v kopališču, kjer se je okopal, in ugotovile, da manjkajo orehi; niso se več obotavljale, temveč so planile za njim. Skoraj bi ju že dohitele. Onadva v beg, vile za njima; onadva še hitreje, vile pa še zmeraj za petami. Ko je konj videl, kako velika je nevarnost, je podaljšal korak in začel leteti kakor misel, dokler nista, prav v hipu, ko bi ju vile že skoraj zgrabile, prestopila meje njihove dežele in obstala. Do sem je segala moč vil. Ko so videle, da sta prestopila njihove meje, so ga začele lepo prositi, naj si odstriže lase in jim jih da, a deček se jim je le rogal. Prosile so ga, naj jim vrne vsaj orehe z oblekami. Deček jim je pokazal figo. Tedaj so ga prosile, naj jim vsaj razpusti lase, da se bodo lahko naužile njihove lepote. Razpustil si je lase, zajahal konja in odletel z njim. Vile so hrepeneče gledale za njim; ker niso mogle storiti nič več, so se vrnile domov in se med seboj dogovorile, da ne bodo nikoli več, dokler bodo žive, sprejele tujega hlapca na svoj dvor. Ko je deček prišel na posestvo mogočnega cesarja, ga je konj poučil, kaj naj naredi. Ubogal ga je in se šel udinjat cesarjevemu vrtnarju. Še preden se je z vrtnarjem pogodil, si je poveznil na glavo kravji mehur, pod katerega je skril svoje zlate lase. Vrtnar ga je učil delati gredice, sejati cvetje, ga presajati in negovati. Prav rad ga je imel, saj mu je bil, kakor se spodobi, prava desna roka in nič manj. Služabniki na cesarskem dvoru pa so ga klicali Pleško sem, Pleško tja, dokler se ga to ime ni oprijelo. Cesarski vrtnar se je na cesarjevem dvoru postaral; bil je sposoben, bogaboječ in pošten mož. Njegova glavna dolžnost je bila, da je vsako jutro prinesel po šopek cvetja vsaki od cesarjevih treh hčera. Ko je nekega dne zbolel, je poklical svojega hlapca in mu naročil, naj izbere toliko najlepših cvetlic, da bo iz njih naredil tri šopke, ter jih odnese cesarjevim hčeram. Pleško je šel nabirat cvetje in naredil tri šopke: velikega, srednjega in majhnega. Največjega, sestavljenega iz cvetov, ki so že začeli veneti in so komaj še dišali, je dal najstarejši cesarjevi hčeri. Srednjega, v katerem so bili cvetovi v polnem razcvetu, je dal srednji; najmanjšega, v katerem so bili sami popki, ki so se pravkar odpirali, pa je dal najmlajši. Brž ko je izročil cvetje, jo je ucvrl in se lotil dela na vrtu. Dekleta so se temu začudila in vsa tri odšla k cesarju ter mu pokazala cvetje. Cesar je poklical vrtnarja, naj mu pojasni, kaj pomenijo šopki, ki jih je poslal njegovim hčeram. Vrtnar se je prestrašil, ko je slišal, da ga cesar kliče, ko pa je vendar bolan. Ko je s trepetajočim srcem prišel predenj in od njega izvedel za zgodbo s cvetjem, se je opravičil in povedal, da je tistega dne zbolel, zato je poslal hlapca, naj odnese šopke. Poklicali so še Pleška. Ko je prišel, je plaho stopil bliže in odgovoril: »Naj vam Bog nakloni dolgo življenje, presvetli cesar! Ko sem nabiral cvetje in delal šopke, nisem imel nobene slabe misli, Bog mi je priča! Le vsaki gospodični sem dal takšne cvetlice, ki kažejo, kakšna je katera.« »In kako si si ti, takšen plešec, drznil storiti kaj takega?« »Kolikor mi je dala glava in kolikor mi je segla pamet, presvetli cesar, toliko sem storil. Vaše veličanstvo pa naj presodi, kakor je prav.« Cesar se je zamislil. Čeprav ga je stvar užalostila, se je še bolj razveselil, da ga je deček spomnil, kaj mora kot oče storiti. Nato je hlapcu poslal mošnjo denarja. Ta jo je odnesel vrtnarju, češ da sam ne ve, kaj naj počne z njim, saj pri gospodarju dobi vse, kar potrebuje. Kmalu zatem je prišel praznik in cesar je z vsemi dvorjani in starešinami cesarstva odšel v cerkev. Med starimi in zvestimi dvornimi služabniki je bil tudi vrtnar. Le najmlajša hči je ostala doma. Ko je hlapec videl, da je sam, si je odpasal uzdo, iz enega od orehov, ki jih je vzel vilam, izvlekel bakrena oblačila, se lepo opravil, stopil na vrt in stresel uzdo. Njegov konj je prišel osedlan, a brez uzde. Hlapec mu jo je nadel, ga zajahal in začel z njim dirjati po vrtu. Okno najmlajše cesarjeve hčere je gledalo na vrt in videla je vse, kar se je dogajalo. Ko je hlapec razdejal vrt, je kakor blisk odjezdil k cerkvi, dal konja v varstvo nekemu možu, ki je stal zunaj, in vstopil. Stopil je naravnost k maziljenju, se priklonil na desno, se priklonil na levo in odšel. Vsi v cerkvi so strmeli vanj. Celo cesar je rekel, da še nikoli ni videl tako lepega mladeniča. Vrtnarjev hlapec je, brž ko je stopil iz cerkve, zajahal in se v hipu vrnil na cesarski vrt. Razjahal je ter naročil konju, naj popravi vse, kar je bil uničil. Konj se je nemudoma lotil dela, uredil vrt in ga naredil še lepšega, kot je bil prej. Najmlajša cesarjeva hči je gledala skozi okno in molčala. Ko sta se starejši sestri vrnili iz cerkve, sta ji rekli: »Kako škoda, da nisi šla z nami v cerkev! Prišel je mladenič, oblečen tako in tako, naredil to in ono ter takoj odšel, da smo vsi kar gledali za njim.« Najmlajša je poslušala in molčala. Ko pa je vrtnar stopil na vrt, je obstal in se začudil. Potem si je mislil, da se mu vrt morda zdi lepši zato, ker ga že dolgo ni videl. Čez nekaj časa je spet prišel praznik in cesar je znova odšel v cerkev z vsem svojim dvorom. Tokrat se je najmlajša hči naredila bolno, ostala doma in sedla k oknu. Vrtnarjev hlapec je zdaj vzel iz oreha srebrna oblačila, stresel uzdo in zajahal konja, ki je prišel, kot bi trenil. Znova je dirjal po vrtu in ga razdejal še huje kakor prvič, potem pa spet odšel v cerkev, prav kakor prejšnjikrat. Ko se je vrnil domov, je konju naročil, naj uredi vrt, in ta ga je naredil še enkrat lepšega, kot je bil prej. Najmlajša cesarjeva hči je gledala skozi okno in molčala. Sestri sta ji pripovedovali, pripovedovala ji je mati, pripovedoval ji je oče o lepem mladeniču, ki je prišel v cerkev in za katerega nihče ni vedel, od kod je. Poslušala je in molčala. Spet je minilo nekaj časa in ob velikem prazniku je cesar odšel v cerkev z vsemi svetovalci in dvorjani, mladimi in starimi. Tudi tokrat se je najmlajša cesarjeva hči pretvarjala, da je bolna, in ostala doma. Med dvorjani, ki so odšli v cerkev, je bil tudi vrtnar, star, zvest in dolgoletni cesarjev služabnik. Ko je plešasti hlapec videl, da je sam, je stresel uzdo in poklical konja. Tokrat je iz orehove lupine vzel zlata oblačila, se lepo opravil, nadel uzdo konju, ki je prišel samo osedlan, si razpustil zlate lase po hrbtu, zajahal in pognal konja po vrtu, ki ga je docela razdejal. Nato je kakor prejšnjikrat odšel v cerkev, stopil k maziljenju, se priklonil na desno in levo ter odšel. Ko se je vrnil domov, je naročil konju, naj naredi vrt trikrat lepši, kot je bil prej. Cesarjeva najmlajša hči ga je videla, ko je odšel in ko se je vrnil, in videla je tudi vse, kar je storil, a je molčala. Ko so se vrnili iz cerkve, so cesar in vsi drugi pripovedovali najmlajši cesarjevi hčeri o čudežu, ki so ga videli. »Ko bi bila šla tudi ti v cerkev,« so govorili, »da bi videla tistega tujega lepotca z zlatimi lasmi! Kako veličasten je bil, ko se je vsem v cerkvi priklonil na desno in levo, potem pa odšel, ne da bi se za kogar koli zmenil.« Najmlajša cesarjeva hči se je delala, da posluša, a je molčala in se skrivaj smejala. Saj je vedela, kar je vedela. Ko se je vrtnar vrnil iz cerkve in zagledal prelepi vrt, kakršnega je naredil hlapčev konj, si je kar naprej mel oči in nikakor ni mogel verjeti. Je to vrt iz njegovih mladih dni ali ne? Zdelo se mu je, da je zašel v kak drug vrt. Svojega ni več prepoznal. Ko je zagledal hlapca, ga je vprašal, od kod takšna sprememba; hlapec pa ga je prosil odpuščanja in povedal, da je naredil le tisto, česar se je naučil od svojega gospodarja. Kaj šele, ko je vrt zagledal cesar! Vrtnarju je izročil mošnjo denarja, ker mu je napravil vrt, kakršnega ni imel noben drug cesar. In ko je minilo še nekaj časa, se je cesar spomnil tistih treh šopkov cvetja. Tedaj se je s cesarico pogovoril, kako bi hčere omožila. Brž ko se je razvedelo za cesarsko odločitev, so od vsepovsod začeli prihajati cesarski snubci. Najstarejša in srednja hči sta si vsaka izbrali cesarskega sina in odšli s svojima možema. Najmlajša pa se ni hotela poročiti z nobenim. Ponujali so ji sina tega cesarja, pa onega — nič! Govorila je, da ji nobeden ni všeč. Kaj naj stori ubogi cesar? Posvetoval se je z velikaši in sklenili so, naj dekle stopi na balkon z zlatim jabolkom v roki, pred njo pa naj se zvrstijo vsi sinovi cesarjev in velikašev; tistega, ki ji bo všeč, naj zadene z jabolkom. Tako so tudi storili. Mimo so šli cesarski sinovi, ki so prišli snubit, a da bi katerega zadela — tega pa ne. Mimo so šli tudi sinovi najvišjih velikašev cesarstva, a niti pomislila ni, da bi katerega zadela. Nazadnje so šli mimo vsi mladeniči v cesarstvu, dobri in slabi, iz nižjega plemstva in iz preprostega ljudstva, a dekle, ki je stalo z jabolkom v roki, jih ni niti pogledalo. Ko pa je tam po naključju šel mimo vrtnarjev hlapec, ga je zadela z jabolkom naravnost v glavo. Sinovi cesarjev in velikašev so ob tem obstali kakor od strele zadeti. Cesar je rekel, da je gotovo pomota, in povabil cesarske in velikaške sinove, naj gredo še enkrat mimo. Tako so tudi storili.

Vsi so šli mimo, pa ni zadela nikogar. Ukazali so še Plešku, naj gre mimo, in tudi tokrat je zadela njega. Cesar se ni mogel sprijazniti s tem, da bi njegova hči vzela tako preprostega človeka, zato je povabil vso zbrano družbo, naj gre mimo še enkrat, saj se je dekle prav gotovo zmotilo. In tudi tretjič je cesarjeva hči z jabolkom zadela plešastega hlapca. Ker cesarju ni preostalo drugega, je dal hčeri hlapca za moža, vendar ju je zavrgel in pregnal od doma. S solzami v očeh in ponižnega srca sta odšla izpred obličja cesarja, ki ju je zavrgel, ter si za prebivališče izbrala zemljanko, v kateri je imel nekoč bivole. Potem pa se je cesarjeva hči spomnila, kaj je njen mož naredil na vrtu, in ga spodbudila, naj pokliče konja. Hlapec, zdaj cesarjev zet, je storil, kakor mu je rekla žena, poklical konja in mu naročil, naj jima pod zemljo naredi palače, kakršnim na svetu ne bo para. Konj ni odlašal in jima je napravil čudovite palače. Česar je bilo v njunih palačah, ni bilo niti v cesarjevem domu. Bogastvo, dragocenosti in vse, kar bi si človek poželel, se je našlo pri njiju. Čez nekaj časa je cesar prejel sporočilo drugega cesarja, naj se pripravi na vojno. Na pomoč je poklical svoja zeta, cesarska sinova, ki sta tudi prišla in se bahala z junaštvi, ki jih bosta opravila. Ko je prišel čas za odhod na vojno, se je pred cesarjem prikazal tudi hlapec, njegov zet, in ga prosil, naj vzame še njega, saj bo morda tudi on posekal kakšnega sovražnika. Cesar in njegova starejša zeta so ga ostro zavrnili, češ naj jim da mir in naj jim ne nalaga še skrbi zase. A je vztrajal, dokler se cesar ni omehčal in ukazal, naj dajo tudi njemu kljuse in zarjavelo sabljo. Hlapec je zajahal kljuse in odrinil pred vojsko. Ko je prišel do močvirja, ki ga je bilo treba prečkati, je konja zagnal v blato in ga začel tepsti, da bi se izkopal iz njega, a zaman. Cesar ga je s starejšima zetoma in vso vojsko dohitel ter šel mimo njega zmajujoč z glavo, vojaki pa so se dregali s komolci in smejali. Ko so šli mimo in se oddaljili tako daleč, da jih ni bilo več videti, je hlapec stresel uzdo in v hipu je pritekel njegov konj. Povedal mu je, kaj namerava, in ga prosil za nasvet. Konj ga je poučil, kaj naj stori, ko pride pred sovražnika. Ko si je dobro zapomnil vse konjeve nauke, ga je zajahal in odšel. Prišel je na bojišče in zagledal svoje v spopadu s sovražnikom, ki je prav tedaj že skoraj premagal njegovega tasta in svaka. Dvignil se je tri sežnje nad vojsko in poletel naravnost k cesarju, svojemu tastu, mu odsekal prst s prstanom in ga vzel s seboj. Potem je planil nad sovražnika in neusmiljeno sekal v živo meso, prav kakor priden kosec brez predaha zamahuje s koso. Kadar ga je sovražnik preveč stisnil, se je konj kakor blisk dvignil v zrak, on pa se je trdno držal njegove grive. Ko se je spustil, je spet sekal, kakor je znal. Tako ga je namreč naučil konj. Trikrat se je dvignil, ko je sovražnik planil nanj, in trikrat se je kakor vihar spustil nad sovražno vojsko. Vsakič so na levi in desni od njega padali v gručah in povsod, koder je šel, je izsekaval široke poti. Še prej, kot sem vam utegnil to povedati, so se povsod, koder je šel, dvigale gomile mrtvih. Tako silen strah je zasejal v sovražna srca, da so začeli bežati, on pa jih je zasledoval in klal kakor živino. Cesar, njegov tast, je ostrmel ob tolikšnem junaštvu. Ko je sovražnik pobegnil, je obstal in se zahvalil Bogu, da jim je poslal svojega angela ter jih rešil iz rok sovražnika, ki je bil trdno odločen, da jih pogubi. Hlapec, cesarjev zet, pa se je, ko jih je rešil, vrnil pred njimi, odpustil konja, spet zajahal kljuse, ki mu ga je dal cesar, in se mučil, da bi zlezel iz blata. Cesar se je dobre volje vračal iz vojne, in ko ga je našel še zmeraj obtičalega v blatu, je ukazal dvema vojakoma, naj ga izvlečeta. Ko je cesarjev plešasti zet prišel domov, je ženi povedal, kaj je storil. Iz vsega srca se je razveselila. Vsa vojska je govorila o Gospodovem angelu, ki jim je tako izdatno pomagal in je bil podoben tujcu, ki je prihajal v cerkev. Tudi cesar sam je slutil to podobnost in bi ga bil rad še enkrat srečal, da bi se mu zahvalil. A kje naj ga najde, če ga ni bilo nikjer? Spet je minilo nekaj časa in cesar je oslepel. Zbrali so se vsi zdravilci in mu dajali zdravila, a nobeno njihovih zelišč mu ni pomagalo. Čarovnice so postavljale vodo pod zvezde, mu jo prinašale in ga zagovarjale, toda kar koli so mu polagali na oči, mu je le škodovalo, pomagalo pa prav nič. Nazadnje je iz tujih dežel z velikimi stroški prišel učen zvezdogled in velik zdravilec. Povedal je, da se cesarju vid ne bo povrnil, dokler ne dobi ptičjega mleka iz dežele onkraj reke Jordan in si z njim ne namaže oči. Tedaj je cesar poslal ljudi, naj po vsem cesarstvu razglasijo: kdor prinese ptičje mleko iz dežele onkraj Jordana, naj bo trdno prepričan, da bo dobil cesarsko darilo in polovico cesarstva. A razglašali so zaman, saj ni bilo nikogar, ki bi se hotel lotiti te naloge. Ko sta starejša cesarjeva zeta to videla, sta se zavezala, da bosta prinesla potrebno mleko. Zajahala sta dobra cesarska konja in vzela s seboj služabnike ter denar. Hodila sta in hodila, a tega, kar sta iskala, nista našla. Nazadnje sta naletela na sleparja, ki jima je dal navadno mleko in jima pobral veliko denarja. Veselo sta se vrnila k svojemu tastu. V istem času se je po ptičje mleko odpravil tudi cesarjev zet, nekdanji hlapec. Stresel je uzdo in njegov žrebec je nemudoma prišel. Povedal mu je, kaj želi, konj pa mu je odgovoril: »Nič lažjega, gospodar, saj tam prebivam tudi sam.« Zajahal je in odšel. Ko je prišel tja, je vzel ptičje mleko iz dežele onkraj reke Jordan in se v nekaj dneh vrnil domov, skoraj hkrati s svojima svakoma. Ta sta odšla k cesarju in mu prinesla svoje mleko.

Cesar si je z njim pomazal oči, a je ostal tak kakor prej, slep in nič drugega. Prav nič mu ni pomagalo. Tedaj je šel še hlapec in tudi on prinesel mleka, toda pravega ptičjega mleka iz krajev onkraj reke Jordan. Cesar si z njim ni preveč želel mazati oči. Šele na prigovarjanje cesarice in svetovalcev se je pustil pregovoriti in se namazal. Brž ko si je dal tega mleka na oči, je opazil, da vidi kakor skozi gosto sito. Namazal se je še enkrat in videl kakor skozi rešeto, ko pa se je namazal še tretjič, je videl jasno kakor vsi drugi ljudje. Cesar je hlapcu odpustil njegovo prejšnje dejanje. Ko je najmlajši zet to videl, je tudi sam prosil cesarja, naj pride pogledat njuno domovanje. Cesar je privolil in odšel z njim. Ko je prišel tja, kaj so zagledale njegove oči! Česar ni bilo v njegovih palačah, je bilo v domu njegovega najmlajšega zeta. Ko je zet videl, kako zelo je cesar osupel, se je opogumil in dejal: »Jaz sem, presvetli cesar, tisti, ki je trikrat prišel v cerkev.« Cesar je uprl oči vanj. »Jaz sem tisti, ki je napravil prelepi vrt.« Cesar njegovim besedam kar ni mogel verjeti. »Jaz sem,« je še dejal, »tisti, ki vas je v vojni rešil iz rok hudobnežev, ki so se dvignili, da bi vas pogubili.« Cesar je od začudenja obstal kakor vkopan. Ko se je nekoliko zbral, je vprašal: »Kako moreš dokazati svoje besede?« Tedaj je njegov najmlajši zet odšel ven, stresel iz orehove lupine zlata oblačila, ki jih je hranil v njej, in se lepo opravil. Lase si je spustil po hrbtu, zajahal konja ter cesarju pokazal prst s prstanom. »Glejte, presvetli cesar, dokaze mojih besed,« je dejal. In začel je jezditi po cesarskem dvorišču. Njegovi zlati lasje in oblačila, ki jih je nosil, so se bleščali kakor sonce. Cesar si je med gledanjem vanj kar naprej zastiral oči z dlanjo. Bal se je namreč, da bi še enkrat oslepel. Pohvalil je hčer, ker si je izbrala takega moža, in ji dejal: »To si si izbrala moža, hči moja!«

»Ali si res lahko mislil, oče,« je odgovorila najmlajša hči, »da bi si za moža izbrala nekoga, ki bi mojega očeta, cesarja, osramotil pred svetom?« Tedaj je cesar, ki je bil že star, stopil s prestola in nanj je sedel njegov najmlajši zet. In vladala sta v miru in spokojnosti, dokler sta živela. Jaz pa sem sedel v sedlo in tako dalje.