Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo. Živela sta mož in žena. Bila sta tako revna, da še za skorjo kruha, s katero bi poplaknila vodo, nista imela. Ne hiše ne mize, ničesar, prav ničesar svojega nista premogla. Ubogi mož je z ženo garal od ranega jutra do poznega večera, da ju je pot oblival, a da bi se jima kaj poznalo pri imetju — kje neki! Sreča se ju je, kakor pravijo, držala kakor prah psov. S svojimi cunjami sta se potikala sem ter tja, nikjer pa se nista mogla ustaliti. Le kdo bi vzel pod streho dva berača s tolikšno otročadjo za petami? Saj res, pozabil sem vam povedati: ta dva človeka sta imela cel roj otrok. Najstarejši so bile same deklice, dečki pa so bili še drobni in so se jima motali okrog nog, da vas Bog obvaruj, da bi bili kdaj zraven, ko se je mož vračal z dela; še zmešalo bi se vam. Vsi so mu pritekli naproti, shirani in trebušasti, suhljati in slabotni, skratka izčrpani od lakote, ter planili nadenj z vpitjem: »Oče, lačen sem! Oče, umiram od lakote!« Oče je bil ves iz sebe in ni vedel, h komu naj se obrne prej, da bi mednje razdelil ves svoj dnevni zaslužek. A kako naj bi jim zadostovalo tisto malo, kar je prinesel? Še za pod zob jim ni bilo. Ubogi oče in uboga mati sta velikokrat legla lačna. Srce se jima je trgalo od usmiljenja, a nista si mogla pomagati. Da bi otroke pomiril, jim je oče obljubljal, da bo naslednji dan prinesel več. Tako so ob lepih besedah in obljubah naposled zaspali tudi ubogi otroci, v upanju, da bo jutri bolje.

Med vsemi otroki je bila najstarejša hči najbolj molčeča in razsodna. Kadar sta šla starša na delo, je ostajala z mlajšimi sestrami in brati, pazila nanje, jih oštevala in jim prigovarjala, naj bodo potrpežljivejši in prizanesljivejši, da staršev ne bodo tako zelo žalostili. A kaj pomaga bobnati gluhemu na uho! Sicer pa, kaj bi jim zameril? Morda bi res bili potrpežljivejši in razumnejši, toda prazen trebuh jih je prevečkrat gnal v neučakanost. Medtem so se ti ljudje, ki jih je, kakor je kazalo, še Bog pozabil, zasmilili bojarju, na čigar posestvu so živeli. Nekega dne, ko ga je mož prišel prosit za streho nad glavo, mu je rekel: »Človek, vidim, da si priden in garaš, da se ves lomiš, pa vendar nikakor ne moreš zvezati konca s koncem. Usmilil se te bom in ti dal kos zemlje, da bo za vselej tvoj. Pojdi, izberi si, kar ti je všeč, in si nemudoma postavi zemljanko.« »Bog vam povrni, gospod, in naj sprejme vaš dar! Naj vam pri izviru nikoli ne usahne, od koder dajete!« je odvrnil siromak, šel, si izbral košček zemlje in do večera že izkopal jamo za zemljanko. A glej smolo! Po naključju si je izbral prostor tik ob zemlji bogatega kmeta, ki je bil tako prevzeten, da mu še z dolgo palico ne bi dosegel nosa. Ponoči pa je, kdo ve kako in zakaj, ena bogataševih živali padla v jamo in poginila. Ko je bogataš zjutraj našel mrtvo živinče, je z vpitjem planil nad siromaka, ga zgrabil za prsi in odvlekel na bojarjev dvor, naj jima razsodi. Bojar se je začudil, ko ju je zagledal, in vprašal, kaj hočeta. Bogati kmet je dejal: »Gospod, ta nesrečnik, ta pritepenec v naši vasi, da bi ga le nikoli ne bilo sem! Komaj ste se ga usmilili in mu podarili košček zemlje, že si je izbral prostor prav poleg mene, da si tam postavi zemljanko. To je prvo. Pomislite, ne le da je revež, še nos viha! Drugo pa je to: izkopal si je velikansko jamo za zemljanko, a še toliko ni poskrbel, da bi jo ponoči s čim pokril. Samo škodo mi je hotel narediti! In moja žival je padla vanjo ter si zlomila vrat. Zdaj pa razsodite: ali mi je ni dolžan plačati? Pravi, da nima s čim. Kaj to mene briga?« Tudi siromak je spregovoril, ponižno in s solzami, debelimi kakor pest, v očeh: »Gospod, kaj naj rečem? Ubijte me, obesite me, ničesar ne morem, če me je zadela nesreča. Tako je, kakor pravi moj bogati sosed. In ker ima Bog rad pravico, vam bom po pravici povedal, kakor je bilo. Izkopal sem jamo, veliko jamo, da bi v zemljanki našla prostor vsa moja družina, a še na misel mi ni prišlo, da bi komu delal škodo. Tudi prevzetnosti ni bilo v mojem srcu, ko sem si izbral zemljo poleg njegove, saj nimam ničesar, s čimer bi se lahko bahal. Naj vas zdaj Bog razsvetli, gospod, in razsodite po pravici.« Bojar je omahoval. Ni vedel, komu naj da prav. Videl je, da je siromak res povzročil nesrečo, vendar nehote. Nekaj časa je premišljeval, nato pa rekel: »Poslušajta, dobra moža! Zastavil vama bom tri vprašanja. Kdor bo bolje odgovoril nanje, tistemu bom dal prav. Tri dni časa vama dam, da premislita. Čez tri dni pridita in mi povejta odgovore. Dobro si zapomnita. Prvo vprašanje se glasi: Kaj je na svetu najbolj tolsto? Drugo: Kaj je najboljše? In tretje: Kaj teče najhitreje? Zdaj pa pojdita. A še nekaj vama povem: če nobeden od vaju ne bo znal odgovoriti na nobeno vprašanje, vama bosta glavi ležali tam, kjer zdaj stojijo vajine noge.« Pravdarja sta se vrnila vsak na svoj dom. Bogataš se je bahal, da bo že uganil, kajti kaj bi bilo lažjega kakor povedati, da je najbolj tolst njegov prašič na dvorišču, saj ima za dlan debelo plast slanine. Siromak pa je jokal, da je močil zemljo, in se spraševal, kaj naj vendar odgovori. Ko sta prišla vsak k svojim, je bil bogataš ves vesel, da bo dobil pravdo, siromak pa se je zatopil v skrbi in nenehno vzdihoval. Otroci so se zbrali okrog njega in ga gledali, vendar si ga niso drznili ničesar vprašati. Še sami so začeli jokati in v hiši je nastalo tolikšno ihtenje in tarnanje, da bi se človeku srce razpočilo od usmiljenja. Le najstarejša hči se je opogumila in ga vprašala, zakaj je tako žalosten. »Kaj naj mi bo, hčerka moja? Nesreča od Boga! Bojar nama je naložil, naj mu odgovoriva na vprašanja, na katera še učeni ljudje ne bi znali odgovoriti, kaj šele ubog nevednež, kakršen sem jaz.« »Povej jih še nam, morda ti bomo pa lahko kako pomagali.« »Kako bi mi mogli pomagati vi, ki še tega ne veste, kako se jé polenta?« »Kdo ve, oče, morda smo pa vendar za kaj dobri. In kaj bi škodilo, če poveš še nam?« Tedaj jim je siromak povedal: »To in to nama je bojar naročil uganiti; če ne bova, nama bosta glavi tam, kjer imava zdaj stopala.« Najstarejša hči se je zamislila. Nekaj časa je tuhtala, nato pa stopila k očetu in mu rekla: »Nikar, oče, ne bodi več tako žalosten. Bog nas že ne bo pustil poginiti. Ko pojdeš k bojarju po odgovor, mu povej, kar ti bom naročila. Morda bo Bog dal, da boš od njega odšel s celo kožo.« Siromak se je na videz nekoliko potolažil, toda le njegovo srce je vedelo, kako mu je. Saj otrok ni hotel še bolj žalostiti. Tisto jutro, ko je moral pred bojarja z odgovori na vprašanja, mu je hči povedala, kaj naj reče. Delal se je zadovoljnega, a še zmeraj je dvomil. Stopila sta pred bojarja: bogataš ponosen, z izpršenimi prsmi, siromak pa ponižen in tako stisnjen vase, da bi mu njegov razcapani suknjič skoraj počil. Bojar je najprej vprašal bogataša: »No, možak, kaj je na tem svetu najbolj tolsto?« Bogataš je pogumno odgovoril: »Kaj pa naj bi bilo, gospod, bolj tolsto od mojega prašiča na dvorišču, ki ima za dlan debelo plast slanine?« »Lažeš,« je odvrnil bojar. Ko je vprašal še siromaka, je ta plaho odgovoril: »Jaz pa, gospod, s svojo preprosto pametjo mislim, da na tem svetu ni nič bolj tolstega od zemlje, saj nam daje vse dobrote, ki jih imamo.« »Tako je,« je odgovoril bojar. Nato je spet vprašal bogataša: »Kaj pa na tem svetu teče najhitreje?« »Moj žrebec, gospod,« je odvrnil bogataš, »saj kadar ga spustim, drvi čez hribe in doline tako hitro, da mu še kopit ne vidiš.« »Moja glava pa ne seže tako daleč, gospod,« je odgovoril siromak, »a kolikor morem presoditi, nič ne teče tako hitro kakor misel.« »Ti imaš prav. Oni blede.« Nazadnje je bojar bogataša vprašal še: »Kaj je na tem svetu najboljše?« »Nič ni boljšega na svetu, milostljivi gospod,« je odgovoril, »od pravične sodbe vaše milosti.« »Meni pa, gospod,« je rekel siromak, »moja preprosta pamet pravi, da na svetu ni nič boljšega od Boga, ki nas prenaša z vso našo hudobijo vred.« »Res je, tako je,« je dejal bojar. Nato se je obrnil k bogatašu in dodal: »Izgini, pretkani, nesramni kmetavzar, sicer bom ukazal, naj ti jih naložijo po podplatih več, kakor jih moreš prenesti!« Bogataš je odšel z repom med nogami. Siromaka pa je bojar poklical bliže in ga prijazno vprašal: »Povej mi, človek, kdo te je naučil tako modro odgovarjati? Kajti ne verjamem, da bi iz tvoje prazne glave prišle tako pametne besede.« Ubogi siromak se je obotavljal. Ni se mu zdelo varno povedati po pravici,

saj se je bal, da ga ne bi doletelo kaj hudega. Ko pa je videl, da nima kam, je povedal vso resnico, natanko tako, kakor je bilo. Bojar se je pri sebi začudil dekletovi bistrosti in ukazal, naj naslednji dan pride s hčerjo na dvor. Ona pa ne sme biti ne oblečena ne slečena, ne na konju ne peš, ne na poti ne ob poti. Ko je siromak to slišal, je začel tako jokati in tarnati, da ga je bilo težko poslušati, in se vrnil domov. Ko je najstarejša hči slišala, kaj ji je povedal, mu je rekla: »Nič se ne boj, očka, mu bom že kos! Samo dve mački mi priskrbi.« Ko se je zdanilo, si je dekle ogrnilo ribiško mrežo, vzelo mački pod pazduhi, zajahalo kozla in odrinilo na bojarjev dvor. Tako ni bila ne na konju ne peš, saj se je zdaj z eno, zdaj z drugo nogo dotikala tal, ker je bil kozel majhen. Tudi po poti ni šla in ob poti ne, kajti kozel ni hodil naravnost. Zdaj je zavil k ograji, da bi smuknil kak poganjek z drevesca, zdaj je preskočil na drugo stran. Z mrežo čez telo pa ni bila ne oblečena ne slečena. Tako je z muko in trudom prispela na bojarjev dvor. Ko so jo bojar in njegovi ljudje zagledali tako prihajati, so od osuplosti obstali. Bojar pa, vidite, ni hotel priznati poraza in je ukazal spustiti dva velika psa, ki ju je imel na dvorišču priklenjena. Ko sta psa zagledala nenavadni sprevod siromakove hčere, sta planila proti njej. Ona pa je nemudoma izpustila mački, psa sta se pognala za njima in dekle je prišlo do bojarjevih stopnic natanko tako, kakor ji je naročil. Ko je bojar videl še to njeno zvijačo, ni imel druge izbire, kakor da jo sprejme. Ukazal je, naj jo okopajo, oblekel jo je v oblačila, kakršna se spodobijo za nevesto, in sklenil, da jo omoži z mladeničem, ki ga je imel pri sebi in mu je zvesto služil. Ko pa jo je videl umito in urejeno kakor nevesto, in ker je bila tudi sicer prikupna, se mu je zdela še lepša kakor prej. Zaželel si jo je sam za ženo in ker je bil še neoženjen, se je z njo poročil. Pred poroko pa ji je rekel: »Vzel te bom za ženo, toda vedi, da ne smeš nikoli brez mene razsojati.« Privolila je. Nekaj časa po poroki je bojar odšel po opravkih na posestvo. V njegovi odsotnosti sta prišla na dvor dva kmeta, ki sta bila v sporu. Ko sta izvedela, da bojarja ni doma, in zagledala mlado gospo na pokriti verandi, sta se začela pritoževati njej. Poslušala je in molčala. Eden je rekel: »Moral sem na pot v neki kraj, pa se mi je pokvarilo kolo na vozu. Nisem mogel vpreči kobile v voz s tremi kolesi, še posebno ker je bila tik pred žrebitvijo. Zato sem prosil tegale soseda, ki stoji tukaj, naj mi posodi kolo. Res mi je zvečer posodil kolo, za katero sem ga prosil, da bi se jaz zarana lahko odpravil po opravkih. A kaj se je zgodilo, spoštovana gospa? To noč je moja kobila povrgla žrebička.« Kmet, čigar je bilo kolo, mu je segel v besedo: »Ne verjemite mu, gospa, Bog vam daj zdravje! Moje kolo je povrglo žrebička!« Gospa ju je poslušala z verande in molčala. Kmeta sta čakala in čakala, ko pa sta videla, da jima ne bo razsodila, sta vprašala: »Kam pa je šel gospod, gospa?« »Šel je pogledat njivo prosa, ki jo imamo ob jezeru,« je odgovorila, »ker vsako noč prihajajo iz njega žabe in ga objedajo.« Kmeta sta se debelo spogledala in odšla. Pri dvoriščnih vratih pa sta začela spraševati drug drugega: »Kaj neki je gospa mislila s temi besedami? Kako bi mogle žabe jesti proso?« Tuhtala sta in se pogovarjala, nazadnje pa sta se le vrnila, da bi gospo vprašala, kaj je hotela reči. Ko sta spet stopila pred verando, sta vprašala: »Pa vendar, gospa, kaj naj pomeni tisto, kar ste nama rekli? Ali žabe sploh morejo jesti proso?« »Ne vem, ali žabe morejo jesti proso ali ne,«

je odgovorila gospa, »vem pa, da kolo ne more povreči žrebička.« Šele tedaj se je kmetoma posvetilo. Zdaj sta razumela, kam je merila gospa, začudila sta se tolikšni modrosti in se pobotala, kakor sta najbolje vedela in znala. Ko se je bojar vrnil domov, je vprašal: »Kdo je bil tukaj, ko me ni bilo? Kaj se je zgodilo?« »Kaj neki?« je odvrnila. »Ta in ta sta prišla, to in to se jima je zgodilo, jaz pa sem jima rekla tako in tako.« Ko je bojar to slišal, ji je rekel: »Ker si prelomila obljubo in razsojala brez mene, ne moreva več živeti skupaj. Vzemi od mene, kar želiš in kar ti je v moji hiši najljubše, pa pojdi domov k očetu.« Gospa je odgovorila: »Tvoje besede, mož, so mi svete, saj je zato mož gospodar. Ničesar nisem zakrivila, kajti tistima pravdarjema nisem razsodila, samo povedala sem jima, kje je njun gospod. Če pa se ti zdi prav, da me naženeš, se bom uklonila tvoji volji in se ti iz vsega srca zahvaljujem za dobroto, da mi dovoliš vzeti iz tvoje hiše tisto, kar mi je najljubše. Le nekaj te še prosim: ker me odganjaš, mi dovoli, da se še enkrat poveselim v hiši svojega gospoda in moža. Priredi gostijo in povabi najine prijatelje in znance, da bomo še zadnjič skupaj jedli, pili in se veselili.« Bojar se je dal pregovoriti in ukazal pripraviti velikansko pojedino, na katero je povabil prijatelje in vse najbližje. Jedli so, se zabavali in veselili, kolikor jim je srce poželelo. Gospa pa je bojarju nenehno polnila čašo in on jo je venomer praznil. Ponudila mu je še eno in nato še eno, dokler ni bil pijan kot čep. Tedaj si ga je lepo oprtala na hrbet, ne da bi bojar kar koli občutil, in ga odnesla k očetu domov. Tam ga je položila na peč, kjer je spal, dokler se ni streznil. Ko se je naslednji dan prebudil in se zagledal v takem položaju, je vprašal, kje je. Gospa mu je odgovorila: »Pri mojem

očetu doma. Ko si me odgnal, si mi dovolil, naj iz tvoje hiše vzamem, kar mi je najljubše. Prav to sem storila. Nič mi ni bilo ljubše od mojega moža. Upam, da mi ne boš zameril, ker sem ga vzela s seboj.« Ko je bojar slišal tako razumne besede, je nekaj časa premišljeval, nato pa odgovoril: »Pojdiva, žena, domov in živiva kakor v raju. Zdaj šele vidim, kakšno ženo sem dobil.« In sem na sedlo zajahal ter vam tako povedal. Nato sem na kolo se usedel in zgodbo do konca povedal.