Prevod

Jacob Hurd, neizprosni preganjalec čarovnic iz Ipswicha, ne prenese ničesar, kar odstopa od običajnega reda stvari, pa naj gre za letenje na metli ali napačno seštevanje števil; zato mu sin povzroča skrbi, saj je domišljav deček, ki se sam sprehaja, govori s pticami, sestavlja rime, nabira rože in sanjari. Da nikoli ne bo kmet, rokodelec ali trgovec, je skoraj gotovo, in nekega dne, ko otrok priteče v hišo z zgodbo o zlatem konju s srebrnim repom in grivo, na katerem je jezdil čez kopno in morje, se vzpenjal na gore in plaval čez reke, oče prebledi od strahu, da je deček začaran; potem pa, ko se zave vse grozote te izmišljije, vzklikne: »Saj veš, da lažeš,« in malčka udari.

Deček opotekaje se pade materi v naročje in tisto noč ga obide vročica, v kateri v blodnjah govori o svojem konju in krajih, ki jih bo videl, medtem ko Jacob sedi ob njem, s preveč bolečine v srcu, da bi mogel spregovoriti. Od posteljice se ne gane ne jest ne spat, dokler vročica ne dogori. Tik preden zapre oči, se otrok ozre naokrog in reče, da sliši konja, kako na cesti grebe s kopitom, in za hip se zazdi, bodisi zaradi prahu, oblaka ali sončnega lesketa, kakor da konj res stoji tam. Deček radostno vzklikne, nato pa se brez življenja zgrudi na blazino.

Nekaj časa zatem se Jacob nekega jutra, ko so na nebu še zvezde, odpravi gledat obešanje treh čarovnic, zvečer pa njegov konj pridrvi po cesti, ves oškropljen s krvjo in peno, in sosedje po tem vedo, da je Jacob mrtev, saj leži ob poti z indijansko puščico v srcu in rano od sekire na glavi. Žena steče k vratom, in čeprav se ob konjevem približevanju trese od strahu, vidi, da se mu v siju zahajajočega sonca boki lesketajo kakor zlato, griva in rep pa sta srebrno bela. Zdaj je žival pred hišo, toda žena ob krvavih madežih na sedlu ne omedli in ne zakriči, kajti — ali je oblak prahu dobil takšno podobo? — na konjevem hrbtu zagleda dečka z žarečim obrazom, ki ji pošlje poljub — njenega Paula. Mali pesnik živi v duhu in je našel srečo.