Prevod

Tako so Indijanci imenovali kraj Westboro v Massachusettsu, bližnji ribnik pa se je imenoval Hochomocko. Nekega dne je bilo v taboru rdečekožcev ob bregu vse polno vrveža, saj naj bi se njihova lepotica Iano poročila z mladim poglavarjem Sassacusom. Gostija je bila pripravljena in vsi so že čakali, da sedejo k njej, ko so ugotovili, da neveste ni. Neko dekle jo je videlo, kako se je z navihanim nasmehom na ustnicah izmuznila v gozd, in vedelo je, da se namerava s Sassacusom igrati skrivalnice, preden jo razglasijo za njegovo ženo, toda dan se je prevešal h koncu, nje pa ni bilo nazaj. Med tistimi, ki so pozno prispeli v tabor, je bil tudi Wequoash; prinesel je panterja, ki ga je ubil na Boston Hillu, in se kakor navadno bahal s svojo spretnostjo. Nekoč je s poglavarjem tekmoval za roko Iano in zdaj je kazal začudenje in zaskrbljenost, ker je še vedno ni bilo. Iskanje je trajalo dva dni, ob koncu drugega dne pa so iz jezera potegnili dekletovo truplo.

Na pogrebu ni nihče tako pretresljivo ječal kakor Wequoash. Sassacusa pa je izguba tako hudo prizadela, da je naslednji dan zbolel, in nihče ni tako vztrajno skrbel zanj kakor Wequoash; vendar je bilo vse zaman, saj je v tednu dni umrl tudi Sassacus. Wequoasha, ki je bil najmočnejši in najpogumnejši med preostalimi možmi v plemenu, so izvolili za njegovega naslednika.

Leto pozneje je čemerno posedal ob jezeru, ko je iz vode švignil plamen in je proti njemu priplul kanu. Skrivnostna sila ga je prisilila, da je vstopil vanj. Čoln je zdrvel proti plamenu, ki je ob njegovem približevanju privzel podobo Iano. Ko je plul čez mesto, kjer je migetala prikazen, je zaslišal žuborenje vode, toda nobenega drugega glasu ni bilo in nič ga ni ustavilo. Naslednje leto se je vse ponovilo, tedaj pa je duh spregovoril: »Samo še enkrat.«

Še tretjič ga je usoda privedla na tisti kraj, in ko se je bližala usodna ura, je sklical svoje ljudstvo: »Danes,« je dejal, »je dan moje smrti. Zlo sem storil in ta ura nikakor ne prihaja prezgodaj. Sassacus je bil vaš poglavar. Zavidal sem mu srečo in mu dal strupa, ko sem ga negoval. Še huje pa je bilo to, da sem na njen poročni dan zagledal Iano v kanuju. Zavrnila je mojo roko. Sedel sem v svoj kanu in jo začel preganjati po vodi, kakor da se le igrava, sredi jezera pa sem prevrnil njen čoln iz brezovega lubja in utonila je. Glejte! Prihaja!«

Medtem ko je govoril, je namreč luč spet zaplesala iz vode in čoln je sam od sebe priplul k bregu. Wequoash je vstopil vanj in s sklonjeno glavo naglo odplul. Tisti na obali so videli, kako se je plamen zgostil v žensko podobo, in iz njega se je oglasil glas: »To je moja ura!« Udarila je slepeča strela in ob grozljivem tresku groma so si vsi zakrili obraze. Ko so spet pogledali, sta čoln in plamen izginila. Odtlej je vsak Indijanec, ki je veslal čez kraj, kjer je potonil morilec, spustil v vodo kamen, in spomenik, ki je tako zrasel, je še danes mogoče videti na dnu ribnika.