Prevod
Boston se je predal. Washington je prihajal z višin, kjer je svoje topove usmeril proti britanskim utrdbam, sir William Howe pa se je še mudil pri vratih Province House — zadnji kraljevi guverner, ki je stal tam — ter preklinjal, mahal z rokami in udarjal s peto ob stopnico, kakor da bi s tem teptal upor. Ta hrup je k njemu privabil staro žensko. »Esther Dudley!« je vzkliknil. »Zakaj še niste odšli?«
»Nikoli ne bom odšla. Kot gospodinja guvernerjev in prejemnica kraljeve pokojnine sem tu imela svoj dom; edini dom, ki ga poznam. Vrnite se v domovino, vendar pošljite še več vojakov. Hišo bom varovala, dokler se ne vrnete.«
»Bog daj, da bi se vrnil,« je zaklical. »Ker boste ostali, vzemite to vrečo gvinej in hranite ta ključ, dokler ga ne bo zahteval kak guverner.« Nato je guverner s srditim, mračnim obrazom odšel in zbledele oči Esther Dudley ga niso videle nikoli več. Ko so vojaki republike po Bostonu iskali nastanitev, so uradno rezidenco prepustili tej stari ženski. Njena našopirjena torijska drža in razkazovanje nekdanje veličine sta jih zabavala in nikomur nista škodovala; njeno zvestobo so celo nekoliko občudovali. Poleg tega nihče ni bil tako ponosen na hišo kakor ona in nihče je ne bi bolje vzdrževal. Da je včasih povabila na večerjo pol ducata zakrknjenih starcev in da so jih sumili, da s staranim portovcem nazdravljajo Juriju III., je bilo nekaj, ob čemer je bilo najbolje zamižati. Govorilo se je, da vsi njeni gostje niso bili iz mesa in krvi, temveč da ima starinsko ogledalo, po katerem na njen ukaz v senčnem sprevodu hodijo nekdanji prebivalci hiše, in da rada kliče Shirleyje, Oliverje, Hutchinsone in Dudleyje iz grobov, da bi tam prirejali sprejeme; zato je bilo v občutju, ki je ljudstvo držalo proč, morda tudi nekaj strahu.
Tako je živela sama zase, zavračala novice o zmagah upornikov ter kresove, bobnanje, vzklike in zvonjenje razlagala kot znamenja novih angleških zmag. Vse bolj se je oddaljevala od svojega časa in bivala v sencah preteklosti. Za kraljev rojstni dan je razsvetljevala okna in pogosto s kupole oprezala za britanskim ladjevjem, ne meneč se za ljudi spodaj, ki so ob pogledu na njen uveli obraz smeje ponavljali prerokbo: »Ko bo zlati Indijanec na Province House izstrelil puščico in bo petelin na zvoniku South Church zapel, tedaj pričakujte, da spet pride kraljevi guverner.« Ko se je torej po ulicah razširila vest, da prihaja guverner, se ji to ni zdelo prav nič nenavadno; oblekla se je v svilo in krinolino, si nadela obilje starinskega nakita in se pripravila, da ga sprejme. Res je šlo za slovesen dogodek, saj je skozi dvorišče že prihajal mož veličastne drže, bogato oblečen, za njim pa spremstvo mož v lasuljah in s čipkami obrobljenih suknjičih ter nekoliko bolj zadaj četa vojakov. Esther Dudley je na stežaj odprla vrata, padla na kolena in iztegnila ključ z vzklikom: »Hvala nebesom za to uro! Bog obvaruj kralja!«
Guverner je snel klobuk in ženski pomagal na noge. »Nenavadna molitev,« je dejal, »vendar jo bomo ponovili v tem smislu: v dobro kraljestva, ki ga še priznava za svojega vladarja, naj Bog obvaruje kralja Jurija.«
Esther Dudley je strmela vanj z divjim pogledom. Zdaj se je spomnila tega obraza — izobčeni upornik John Hancock; guverner, ne po kraljevi milosti, temveč po volji ljudstva.
»Sem mar izrekla dobrodošlico izdajalcu? Potem naj umrem.« »Žal, gospa Dudley, svet se je v teh zadnjih letih za vas spremenil. Amerika nima kralja.« Ponudil ji je roko in za hip se je oklenila je, nato pa se zgrudila; veliki ključ, ki ga je tako dolgo skrbno hranila, je žvenketaje padel na tla.
»Zvesta sem bila do smrti,« je zasopla. »Bog obvaruj kralja!« Ljudje so sneli klobuke, kajti bila je mrtva. »Ob njenem grobu,« je dejal Hancock, »se bomo za vselej poslovili od preteklosti. Za nas je nastopil nov dan. V njegovi polni svetlobi bomo stopali naprej.«
