Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja V Hajmoniji je gaj, ki ga od vseh strani zapira gozd na strmih pobočjih: Tempe mu pravijo. Skozenj Penej, ki izvira ob vznožju Pinda, vali peneče se valove in z mogočnim padcem zbira oblake, iz katerih se dvigajo rahle meglice; s pršcem moči vrhove gozdov, njegov hrup pa odmeva daleč prek bližnjih krajev.
To je dom, to je bivališče, to je notranje svetišče velikega rečnega boga; tu je sedel v votlini, izoblikovani iz skal, in dajal postave vodam in nimfam, ki prebivajo v njih. Tja se najprej zberejo reke njegove dežele, ne vedoč, ali naj očetu čestitajo ali ga tolažijo: Sperhej s topoli ob bregovih in nemirni Enipej, stari Apidan in mirni Amfriz ter Ajas, kmalu pa še druge reke, ki, kamor jih žene njihov tok, odvajajo v morje vode, utrujene od dolgega tavanja.
Le Inaha ni; skrit v globoki votlini s solzami množi svoje vode in ves nesrečen objokuje hčer Io, kakor da jo je izgubil. Ne ve, ali še živi ali je med mrtvimi; ker pa je nikjer ne najde, misli, da je ni več nikjer, in v srcu se boji najhujšega. Jupiter jo je videl, ko se je vračala od očetove reke, in ji rekel: »O devica, vredna Jupitra, ki boš s svojo posteljo osrečila ne vem koga, zateci se v senco visokih gajev« — in pokazal ji je senčne gaje —, »dokler pripeka in je sonce najvišje sredi neba.
Če pa se bojiš sama stopiti v skrivališča zveri, boš pod božjim varstvom varno vstopila v gozdno samoto, in ne pod varstvom kakega navadnega boga, temveč mene, ki v mogočni roki držim nebeško žezlo, mene, ki lučam blodeče strele. Ne beži pred menoj!« — Bežala je namreč. Že je pustila za seboj pašnike Lerne in z drevjem porasla lirkejska polja, ko je bog prostrano deželo zagrnil v gosto meglo, ustavil njen beg in ji vzel devištvo.
Medtem je Junona pogledala navzdol na polja in se začudila, da so bežeče meglice ustvarile podobo noči sredi svetlega dne; spoznala je, da niso prišle iz reke in da se tudi ne dvigajo iz vlažne zemlje. Ozre se naokrog, kje je njen mož, saj je dobro poznala prevare moža, ki ga je že tolikokrat zalotila. Ko ga ni našla na nebu, je rekla: »Ali se motim ali pa me vara,« in se spustila iz nebesnih višav na zemljo ter ukazala meglicam, naj se umaknejo.
On pa je že vnaprej zaslutil ženin prihod in Inahovo hčer spremenil v bleščečo telico. Tudi kot krava je lepa. Saturnova hči pohvali njeno podobo, čeprav nerada, in povpraša, čigava je, od kod prihaja in iz katere črede je, kakor da ne bi poznala resnice. Jupiter se zlaže, da se je rodila iz zemlje, da bi nehala spraševati po njenem izvoru. Saturnova hči jo zahteva za dar.
Kaj naj stori? Kruto je izročiti svojo ljubljeno, a če je ne da, bo sumljiv. Na eni strani ga sram spodbuja, na drugi mu ljubezen brani. Ljubezen bi premagala sram; a če bi družici po rodu in zakonski postelji odrekel tako neznaten dar, kravo, bi se lahko zdelo, da to ni krava. Čeprav je dobila tekmico v dar, boginja ni takoj opustila vseh strahov; bala se je Jupitra in trepetala pred novo prevaro, dokler ni izročila telice v varstvo Arestorjevemu sinu Argosu.
Argos je imel glavo obdano s sto očmi: po dve sta izmenoma počivali, druge pa so stražile in ostajale na svojem mestu. Kakor koli se je postavil, je gledal Io: tudi ko ji je obrnil hrbet, jo je imel pred očmi. Podnevi ji dovoli, da se pase; ko je sonce globoko pod zemljo, jo zapre in ji okoli vratu, nevrednega take sramote, nadene vezi. Hrani se z drevesnim listjem in grenko travo, namesto na ležišču nesrečnica leži na zemlji, ki ni vselej porasla s travo, in pije kalno rečno vodo.
Ko je hotela proseče iztegniti roke proti Argosu, ni imela rok, ki bi jih lahko iztegnila, in ko se je skušala potožiti, je iz ust prišlo mukanje; prestrašila se je teh glasov in zgrozila nad lastnim glasom. Prišla je tudi na bregove, kjer se je nekoč pogosto igrala, na Inahove bregove; ko je v vodi zagledala svoje nove rogove, se je prestrašila in v grozi zbežala pred seboj.
Najade ne vedo, kdo je, niti sam Inah je ne prepozna; ona pa hodi za očetom in za sestrami, dovoli, da se je dotikajo, in se ponuja njihovemu občudovanju. Ostareli Inah ji je ponudil natrgane trave: ona mu liže roke in poljublja očetove dlani, ne more zadržati solz; ko bi le mogla izreči besede, bi prosila pomoči in povedala svoje ime in svojo nesrečo. Namesto besed je napis, ki ga je s kopitom zarisala v prah, žalostno razodel, da je njeno telo spremenjeno.
»O jaz nesrečnik!« vzklikne oče Inah ter se oklene rogov in vratu stokajoče, snežno bele telice. »O jaz nesrečnik!« ponavlja. »Si ti moja hči, ki sem jo iskal po vseh deželah? Manjšo žalost si mi povzročala, ko te še nisem našel, kakor zdaj, ko sem te našel. Molčiš in na moje besede ne odgovarjaš, le iz globine prsi vzdihuješ in na moje besede zamukaš, saj le to še zmoreš.
Jaz pa sem ti, nič hudega sluteč, pripravljal poročno sobo in bakle; najprej sem upal na zeta, nato na vnuke. Zdaj boš morala imeti moža iz črede in iz črede tudi otroka. Pa še s smrtjo ne morem končati tolikšne bolečine; to, da sem bog, mi je v pogubo, in zaprta vrata smrti raztezajo mojo žalost v vso večnost!« Ko tako žaluje, ga Argos, ves posut z očmi kakor z zvezdami, odrine, očetu iztrga hčer in jo odvleče na oddaljene pašnike. Sam se povzpne na visok vrh gore in od tam sede opazuje vse strani.
Vladar bogov pa ne more več prenašati tolikšnega trpljenja Foronejeve potomke; pokliče sina, ki mu ga je rodila svetla Plejada, in mu ukaže, naj Argosa usmrti. Le hip potrebuje, da si na noge nadene krila, v mogočno roko vzame uspavalno palico in si glavo pokrije s klobukom. Ko si vse to pripravi, Jupitrov sin iz očetovega nebeškega domovanja skoči na zemljo. Tam sname klobuk in odloži krila; obdrži le palico.
Z njo kakor pastir žene koze po samotnih poljih, ki jih je spotoma zbral, in igra na piščal iz povezanih trstik. Junonin čuvaj, očaran nad novim zvokom, reče: »Ti, kdor koli si že, bi lahko sedel z menoj na to skalo,« pravi Argos, »saj nikjer ni za živino bujnejše trave, in glej, tudi senca je pravšnja za pastirje.« Atlasov vnuk sede in z mnogimi besedami krajša minevajoči dan ter skuša z igranjem na povezane trstike premagati budne oči.
Argos pa se bojuje, da bi premagal prijetni spanec, in čeprav se je del njegovih oči že vdal dremežu, z drugim delom še bedi. Tudi vpraša — piščal je bila namreč šele pred kratkim iznajdena —, kako je nastala. Tedaj bog reče: »V hladnih gorah Arkadije je med nonakrijskimi hamadriadami slovela neka najada; nimfe so jo imenovale Sirinks. Več kot enkrat je ušla satirom, ki so jo zasledovali, in vsem drugim bogovom, ki prebivajo v senčnem gozdu in na rodovitnem podeželju. Z načinom življenja in z devištvom je častila ortigijsko boginjo. Tudi oblečena je bila kakor Diana in lahko bi ju zamenjali ter jo imeli za Latonino hčer, če ne bi
imela ena loka iz roga, druga pa zlatega. Pa so ju tudi tako zamenjevali. Ko se je vračala z Likajskega griča, jo je zagledal Pan, z glavo ovenčano z ostrimi borovimi iglicami, in ji rekel takole …« — Povedati bi moral še njegove besede in kako je nimfa zavrnila njegove prošnje ter zbežala po brezpotjih, dokler ni prišla do mirnega toka peščenega Ladona. Tam so ji vode zaprle pot in prosila je svoje vodne sestre, naj jo preobrazijo; Pan pa je, ko je mislil, da je Sirinks že ujel, namesto nimfinega telesa objel močvirske trstike.
Ko je tam vzdihoval, je zrak, ki se je premikal med trstikami, izvabil nežen zvok, podoben tožbi. Bog, očaran nad novim čudom in sladkostjo zvoka, je rekel: »Tako bova ostala povezana!« Nato je z voskom povezal različno dolge trstike in glasbilu ohranil dekletovo ime. Ko je hotel Kilenijec to povedati, je videl, da so se vse oči vdale in da je spanec zagrnil njihov pogled.
Pri priči utihne in utrdi spanec, ko z začarano palico poboža utrujene oči. Brez odlašanja s srpasto ukrivljenim mečem udari spečega tam, kjer se glava stika z vratom, in krvavo glavo vrže s skale ter s krvjo poškropi strmo pečino. Argos, mrtev ležiš, in svetloba, ki si jo imel v tolikih očeh, je ugasnila; ena sama noč je zagrnila vseh sto oči. Saturnova hči jih pobere in jih namesti v perje svoje ptice ter ji rep poseje z dragulji, bleščečimi kakor zvezde.
Takoj jo prevzame bes in ne odlaša s svojo jezo: pred oči in v duha argoške tekmice pošlje grozljivo Erinijo, v prsi ji zarine nevidne ostne in jo v strahu prežene po vsem svetu. Ti, Nil, si ostal zadnji cilj njenega brezmejnega trpljenja. Brž ko je prišla do tebe, je na robu brega padla na kolena, iztegnila vrat nazaj in k zvezdam dvignila obraz, edino, kar je lahko dvignila; s stokanjem, solzami in žalostnim mukanjem se je, kot je bilo videti, pritoževala Jupitru in prosila konca nesreč.
On pa je z rokami objel vrat svoje žene in jo prosil, naj vendar konča kazen. »Za prihodnost odloži strah,« je rekel, »nikoli več ti ne bo povzročila bolečine.« In stigijske vode pokliče za pričo tej obljubi. Ko se boginja omehča, Io spet dobi prejšnjo podobo in postane, kar je bila: dlake ji izginejo s telesa, rogovi se zmanjšajo, očesni krogi se zožijo, gobec se skrči, vrnejo se ramena in roke, kopito se razcepi v pet nohtov in izgine: od kravje podobe ji ne ostane nič razen beline.
Nimfa se zdaj opre le na dve nogi in se vzravna; boji se spregovoriti, da ne bi kakor telica zamukala, in plaho spet poskuša besede, ki jih je tako dolgo molčala.
