Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Zdaj jo kot boginjo časti silna množica v lanenih oblačilih, zdaj naposled verjamejo, da je Epaf spočet iz semena velikega Jupitra, in po mestih si z materjo deli svetišča. Enak mu po značaju in letih je bil Faeton, sin Sonca. Ko se je nekoč bahal, mu ni hotel priznati premoči in se ponašal z očetom Febom, Inahov potomec tega ni prenesel in mu je rekel: »Nespametnež, materi verjameš vse in se napihuješ z lažno podobo očeta.« Faeton je zardel in v sramu zadušil jezo,

nato pa materi Klimeni povedal za Epafove žalitve. »Da te bo še bolj zabolelo, mati,« je dejal, »jaz, tako svobodnih ust, jaz, tako drzen, sem molčal. Sram me je, da mi je lahko izrekel takšne sramotitve in da jih nisem mogel ovreči. Ti pa mi, če sem res potomec nebeškega rodu, daj dokaz tako vzvišenega porekla in potrdi, da pripadam nebu.« Tako je rekel in materi ovil roke okoli vratu ter jo pri svoji in Meropovi glavi in pri poročnih plamenicah svojih sester rotil, naj mu da dokaz, kdo je njegov pravi oče.

Klimena — kdo ve, ali so jo bolj ganile Faetonove prošnje ali razjezila obtožba, izrečena proti njej — je obe roki iztegnila proti nebu in z očmi, uprtimi v sončno svetlobo, dejala: »Pri tem siju, ki ga krasijo bleščeči žarki, ti prisegam, sin, pri njem, ki naju sliši in vidi: rodil si se iz tega Sonca, ki ga gledaš, iz tega, ki vlada svetu. Če lažem, naj mi sam odreče pogled nase in naj bo ta svetloba zadnja, ki jo ugledajo moje oči.

Tudi spoznati očetov dom ti ne bo terjalo dolge poti: tam, kjer vzhaja, stoji njegova hiša ob meji naše dežele. Če te le vleče srce, pojdi in vprašaj njega samega.« Po teh materinih besedah je Faeton ves vesel nemudoma planil na pot in v mislih že segel v nebo. Prečkal je deželo svojih Etiopcev in Indijcev, ki živijo pod zvezdnimi ognji, ter neutrudno prispel na vzhod, kjer vstaja njegov oče.