Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Prva Febova ljubezen je bila Dafne, Penejeva hči; ni je zanetilo slepo naključje, temveč srdita Kupidova jeza. Delij, prevzeten zaradi nedavne zmage nad kačo, ga je videl, kako z napeto tetivo upogiba kraka loka, in rekel: »Kaj imaš ti, razposajeni deček, z orožjem junakov?

Takšno breme se poda mojim ramenom, saj znam zanesljivo zadeti zver in raniti sovražnika, saj sem pravkar z neštetimi puščicami pokončal nabreklega Pitona, ki je s svojim kužnim trebuhom prekrival toliko oralov zemlje. Ti pa se zadovolji s tem, da s svojo baklo netiš kdove kakšne ljubezni, in si ne prisvajaj moje slave.« Venerin sin mu je odvrnil: »Naj tvoj lok zadene vse, Feb, moj bo zadel tebe; in kolikor vsa živa bitja zaostajajo za bogom, toliko je tvoja slava manjša od moje.« To je rekel in s krili razsekal zrak, nato pa urno obstal na senčnem vrhu Parnasa.

Iz tulca, polnega puščic, je izvlekel dve osti z različnima učinkoma: ena ljubezen preganja, druga jo zbuja. Tista, ki jo zbuja, je zlata in se blešči z ostro konico; tista, ki jo preganja, je topa in ima pod trstičnim steblom svinec. To je bog zasadil v nimfo, Penejevo hčer, z drugo pa prebil Apolonove kosti in mu ranil mozeg. Takoj on vzljubi, ona pa beži že pred besedo ljubimec, vesela gozdnih senc in kož uplenjenih zveri, posnemajoč deviško Febo.

Trak ji je krotil lase, ki so ležali brez reda. Mnogi so jo snubili, a ona je snubce zavračala; ni trpela moških in jih ni poznala, tavala je po brezpotnih gajih in se ni menila ne za Himena ne za Amorja ne za zakon. Oče ji je pogosto govoril: »Hči, dolguješ mi zeta,« pogosto ji je govoril: »Otrok moj, dolguješ mi vnuke.« Ona pa je sovražila poročne bakle kakor hudodelstvo; njen lepi obraz je zalila sramežljiva rdečica in z nežnimi rokami se je oklenila očetovega vratu.

»Predragi oče,« je rekla, »dovoli mi, da za vedno ostanem devica; to je oče nekoč dovolil Diani.« On ji sicer ustreže, a tvoja lepota ti brani, da bi bila, kar si želiš. Tvoja podoba nasprotuje tvoji želji: Feb ljubi Dafne, ki jo je zagledal, in hrepeni po zakonu z njo; na to, kar si želi, tudi upa, in lastne prerokbe ga varajo. Kakor zgori lahko strnišče, ko mu odvzamejo klasje, kakor zagori živa meja od bakel, ki jih je popotnik po naključju bodisi preveč približal bodisi ob svitu pustil za seboj, tako je bog vzplamtel, tako ga v vsem srcu žge ogenj in z upanjem hrani jalovo ljubezen.

Gleda neurejene lase, ki ji padajo na vrat, in pravi: »Kaj šele, če bi bili počesani?« Vidi oči, ki žarijo kakor zvezde, vidi ustnice, ki jih ni dovolj le gledati; hvali njene prste in dlani, roke in nadlakti, razgaljene čez polovico. Kar je skrito, si predstavlja še lepše. Ona beži hitreje od lahne sapice in se ne ustavi ob besedah, s katerimi jo kliče nazaj: »Nimfa, Penejeva hči, prosim te, počakaj! Ne zasledujem te kot sovražnik.

Nimfa, počakaj! Tako jagnje beži pred volkom, tako košuta pred levom, tako golobice s trepetajočimi krili bežijo pred orlom, vsaka pred svojim sovražnikom; mene pa v zasledovanje žene ljubezen. Gorje mi! Le da ne bi padla na obraz ali da ti trnje ne bi opraskalo nog, ki si ne zaslužijo ran, in bi ti jaz povzročil bolečino. Kraji, skozi katere hitiš, so razriti. Prosim te, teci počasneje, umiri beg; tudi sam te bom počasneje zasledoval.

Vendar se pozanimaj, komu si všeč. Nisem prebivalec gora, nisem pastir, ne stražim tu kot neotesanec čred goveda in drobnice. Ne veš, nepremišljena, ne veš, pred kom bežiš, in zato bežiš. Meni služijo delfska dežela, Klaros, Tenedos in kraljevska Patara; Jupiter je moj oče; po meni se razodeva, kar bo, kar je bilo in kar je; po meni se pesmi skladajo s strunami. Moja puščica je sicer zanesljiva, a neka druga je zanesljivejša od moje: tista, ki je ranila moje dotlej ljubezni prazno srce.

Zdravilstvo je moja iznajdba in po vsem svetu me imenujejo pomočnika; moč zdravilnih zelišč mi je podrejena. Gorje mi, ker ljubezni ni mogoče ozdraviti z nobenim zeliščem in ker veščine, ki pomagajo vsem, ne pomagajo svojemu gospodarju.« Še bi govoril, a Penejeva hči mu je v strahu zbežala in za seboj skupaj z njim pustila nedokončane besede; tudi tedaj je bila lepa. Vetrovi so ji razgaljali telo, nasprotni sunki so ji plahutali oblačila, lahna sapica pa ji je lase nosila nazaj; beg je še povečal njeno lepoto. Toda mladi bog ne prenese več, da bi zaman tratil laskave besede, in kakor mu veleva sam Amor, s polnim korakom steče za njo.

Kakor galski hrt, ki na odprtem polju zagleda zajca: eden s tekom išče plen, drugi rešitev; prvi, kakor da ga bo zdaj zdaj zgrabil, že upa, da ga ima, in z iztegnjenim gobcem oplazi njegove pete, drugi pa ne ve, ali je že ujet, in se iztrga samemu ugrizu ter uide gobcu, ki se ga že dotika: tako hitita bog in devica, on zaradi upanja, ona zaradi strahu. Toda zasledovalec, ki mu pomagajo Amorjeva krila, je hitrejši; ne da ji oddiha, visi ji tik za hrbtom in diha v lase, razsute po njenem vratu.

Ko ji poidejo moči, pobledi; premagana od napora naglega bega se zazre v Penejeve vode in reče: »Pomagaj, oče, če imate reke božansko moč! Naj se zemlja razpre ali pa s preobrazbo uniči to podobo, zaradi katere preveč ugajam in zaradi katere trpim. S preobrazbo uniči podobo, zaradi katere preveč ugajam!« Komaj je končala prošnjo, ji težka otrplost zajame ude: mehke prsi ji obda tanka skorja, lasje ji zrastejo v listje, roke v veje, še pravkar tako urna noga se oprime tal z negibnimi koreninami, obraz postane krošnja; le njena bleščeča lepota ostane.

Feb jo ljubi tudi takšno; položi desnico na deblo in začuti, da pod novo skorjo še vedno trepeta srce. Z rokami objame veje kakor njene ude in poljublja les; a les se njegovim poljubom izmika. Bog ji reče: »Ker ne moreš biti moja žena, boš vsaj moje drevo. Vedno boš krasil moje lase, moje citre in moje tulce, lovor; spremljal boš latinske vojskovodje, ko bo radostni glas opeval triumf in bo Kapitol gledal dolge sprevode.

Prav tako boš kot najzvestejši varuh Avgustovih podbojev stal pred vrati in varoval hrastov venec med njima; in kakor je moja glava z nestriženimi lasmi večno mladostna, tako tudi ti za vedno nosi častni okras zimzelenega listja.« Pajan je končal; lovor je prikimal s pravkar nastalimi vejami in zdelo se je, da je zamajal krošnjo kakor glavo.