Pik in Kanens

Besedilo

Pik in Kanens

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Celo leto smo se mudili tam in v tem dolgem času sem marsikaj videl na lastne oči, marsikaj slišal, med mnogimi zgodbami tudi to, ki mi jo je skrivaj povedala ena izmed štirih služabnic, zadolženih za takšne svete obrede. Ko je namreč Kirka ostala sama z mojim vodjem, mi je služabnica pokazala iz snežno belega marmorja izklesan kip mladeniča, ki je imel na glavi žolno, postavljen v svetem hramu in okrašen s številnimi venci.

Ko sem jo vprašal, kdo je bil in zakaj ga častijo v svetem hramu, ter hotel izvedeti, zakaj nosi to ptico, je rekla: »Poslušaj, Makarej, in tudi iz tega spoznaj, kolikšna je moč moje gospodarice; pozorno prisluhni mojim besedam! Pik, Saturnov potomec, je bil v avzonski deželi kralj, vnet ljubitelj konj, primernih za boj; takšno postavo je imel, kakršno vidiš: sam si lahko ogledaš njegovo lepoto in po izklesani podobi presodiš, kakšna je bila v resnici.

Njegov duh je bil enak njegovi lepoti; po svojih letih še ni mogel štirikrat videti petletnih iger v grški Elidi. Nase je pritegnil poglede driad, rojenih v latijskih gorah, po njem so hrepenele božanske nimfe izvirov, najade, ki so jih rodile vode Albule in Numika, Aniena in Almon s svojim kratkim tokom, deroči Nar in Farfar v senčnih gozdovih, pa tudi tiste, ki prebivajo ob gozdnem jezeru skitske Diane in sosednjih jezerih; a zavrnil jih je vse in ljubil le eno nimfo, ki jo je, kakor pravijo, nekoč na Palatinskem griču Venilija rodila jonskemu Janu.

Brž ko je dozorela za možitev, so jo dali lavrentskemu Piku, ki mu je dala prednost pred vsemi. Izjemna je bila njena lepota, še izjemnejša pevska umetnost, zato so jo imenovali Kanenta: s svojim glasom je znala premikati gozdove in skale, krotiti zveri, zadrževati dolge tokove rek in ustavljati ptice na njihovih poteh. Medtem ko je s svojim ženskim glasom prepevala pesmi, je Pik odšel od doma na lavrentska polja, da bi prebadal tamkajšnje merjasce; sedel je na hrbtu iskrega konja in v levici držal dve kopji, škrlatni plašč pa mu je spenjalo rumeno zlato.

V iste gozdove je prišla tudi Sončeva hči; da bi na rodovitnih gričih nabrala sveža zelišča, je zapustila kirkejska polja, ki nosijo njeno ime. Brž ko je, skrita v grmovju, zagledala mladeniča, je obstala: iz rok so ji padla nabrana zelišča in zdelo se je, da ji plamen prežema vse kosti. Ko si je nekoliko opomogla od silovite vročice, mu je hotela priznati svoje poželenje; a približati se mu ni mogla zaradi konjevega dirjanja in spremstva, ki ga je obdajalo.

»Ne boš mi ušel,« je rekla, »četudi te ponese veter, če le poznam samo sebe, če ni povsem izginila moč zelišč in me moje zagovorne pesmi ne varajo.« Tako je rekla in ustvarila privid merjasca, podobo brez telesa, ter mu ukazala, naj steče kralju pred očmi in se navidez zateče v gozd z gostimi debli, kjer je drevje najgostejše in konj ne more skozi. Brez odlašanja je Pik, nič hudega sluteč, planil za senco plena, hitro zapustil konjev peneči se hrbet in v praznem upanju peš blodil po globokem gozdu.

Ona pa je sestavila molitev in izgovarjala proseče besede, z neznanim urokom klicala neznane bogove, s kakršnim je navadno zatemnila obličje snežno bele Lune in pred očetov obraz razgrnila oblake, polne vlage. Tudi tedaj se je ob njeni zagovorni pesmi nebo zgostilo, zemlja je izdihnila meglice, spremljevalci pa so tavali po zastrtih poteh in kralj je ostal brez varstva.

Ko je našla pravi kraj in trenutek, je rekla: »Pri tvojih očeh, ki so ujele moje, pri tej tvoji lepoti, najlepši mladenič, zaradi katere te jaz, boginja, ponižno prosim: usmili se mojega žara in sprejmi za tasta Sonce, ki vidi vse; ne bodi trdosrčen, ne zavračaj Kirke, Titanove hčere!« Tako je rekla. On pa je ponosno zavrnil njo in njene prošnje ter dejal: »Kdor koli že si, nisem tvoj: druga me je osvojila in me ima v oblasti; naj me ima, prosim, še dolga leta!

Z drugo ljubeznijo ne bom prekršil zakonske zvestobe, dokler mi bo usoda ohranjala Kanento, Janovo hčer!« Ko je Titanova hči večkrat zaman ponovila prošnje, je rekla: »Ne boš ostal nekaznovan in ne boš se vrnil h Kanenti; spoznal boš, kaj zmore užaljena, kaj zaljubljena, kaj ženska.« To boš spoznal iz dejanj, je rekla, saj je Kirka zaljubljena, užaljena in ženska.

Nato se je dvakrat obrnila proti zahodu, dvakrat proti vzhodu, trikrat se je mladeniča dotaknila s palico in izrekla tri uroke. On je zbežal, a se začudil, da se premika hitreje kakor navadno: na telesu je zagledal perje in ogorčen, da je nenadoma postal nova ptica latijskih gozdov, je s trdim kljunom udarjal po divjih hrastih in v jezi zadajal rane dolgim vejam. Perje je prevzelo škrlatno barvo njegovega plašča; zlato, ki je bilo prej sponka in je stiskalo oblačilo, je postalo puh, vrat pa mu je obkrožalo rumeno zlato.

Od nekdanjega Pika mu ni ostalo nič razen imena. Medtem so njegovi spremljevalci, ki so ga po poljih večkrat zaman klicali in ga nikjer niso našli, naleteli na Kirko — kajti zrak je že razredčila in dovolila vetru in soncu, da razženeta meglice — ter jo zasuli z upravičenimi obtožbami in zahtevali kralja nazaj; lotili so se je s silo in ji pretili s krutim orožjem.

Zločinska boginja je razškropila strup in strupene sokove, poklicala Noč in bogove noči iz Ereba in Kaosa ter z dolgimi tulečimi klici molila k Hekati. Gozdovi so poskočili s svojega mesta — neverjetno je to povedati —, zemlja je zastokala in bližnje drevo je pobledelo, trava se je zmočila od razpršenih krvavih kapelj, zdelo se je, da kamenje zamolklo muka, da lajajo psi, da se po zemlji gnetejo črne kače in da naokrog letajo breztelesne duše.

Osupli nad čudesi so možje trepetali; ona pa se je s strupeno palico dotaknila njihovih prestrašenih, začudenih obrazov in ob njenem dotiku so se mladeniči spremenili v pošastne podobe različnih zveri: nobeden ni ohranil svojega obličja. Zahajajoči Feb je s svetlobo obsul tarteške obale, Kanenta pa je z očmi in srcem zaman pričakovala moža; služabniki in ljudstvo so se razkropili po vseh gozdovih in mu nosili luči naproti.

Nimfi ni bilo dovolj jokati, si ruvati lase in se žalostno tolči po prsih — čeprav je počela vse to —, temveč je planila od doma in blazna tavala po latijskih poljih. Šest noči in prav toliko sončnih vzhodov jo je videlo brez spanja in hrane hoditi čez grebene in po dolinah, kamor jo je vodilo naključje. Nazadnje jo je zagledala Tibera, izmučeno od žalosti in poti, ko je legla na njen dolgi breg.

Tam je v solzah, s pesmijo, ki ji jo je narekovala sama bolečina, žalostna s tihim glasom izlivala besede, kakor nekoč labod, ki že umira, zapoje svojo pogrebno pesem. Neizmerna žalost ji je raztopila nežno notranjost, usah­nila je in polagoma izginila v lahkem zraku; a spomin nanjo je ostal v kraju, ki so ga starodavne Kamene po nimfinem imenu upravičeno poimenovale Kanenta.« Veliko takšnih zgodb sem slišal v tistem dolgem letu in marsikaj videl. Ko smo se polenili in odvadili potovanj, nam je bilo ukazano, naj znova odrinemo na morje in razpnemo jadra.

Titanova hči nam je povedala, da nas čakajo negotove poti, dolgo potovanje in še nevarnosti divjega morja. Priznam, silno sem se prestrašil; ko sem dosegel to obalo, sem ostal na njej.«