Prevod

Nedaleč od reke Gudenå, sredi silkeborškega gozda, se kakor velik nasip dviga dolg greben, ki mu pravijo »ås«, in pod njim je na zahodni strani stala, da, še zmeraj stoji, majhna kmečka hiša s skopo zemljo; skozi redko rž in ječmen proseva pesek. Od takrat je minilo že precej let; ljudje, ki so tam živeli, so obdelovali svojo malo posest, poleg tega pa so imeli tri ovce, prašiča in dva vola; skratka, za hrano jim je kar dobro zadoščalo, če so se zadovoljili s tistim, kar so imeli. Najbrž bi si bili lahko privoščili tudi par konj, vendar so govorili kakor drugi tamkajšnji kmetje: »Konj samega sebe poje!« – kar koristnega naredi, tudi sproti porabi. Jeppe-Jæns je poleti obdeloval svojo krpico zemlje, pozimi pa je bil spreten izdelovalec cokel. Imel je tudi pomočnika, hlapca, ki je znal izrezovati cokle, čvrste, lahke in lepo oblikovane; rezljala sta tudi žlice in kuhalnice; to je prinašalo novce, in Jeppe-Jænsa res ni bilo mogoče šteti med reveže.

Mali Ib, sedemletni deček in edini otrok pri hiši, je sedel zraven in gledal, rezljal palico in se pri tem tudi urezal v prste, nekega dne pa mu je uspelo izrezljati dva koščka lesa, da sta bila podobna drobnima coklama. Rekel je, da ju bo podaril mali Christine, čolnarjevi hčerkici, ki je bila tako prikupna in ljubka kakor otrok iz imenitne hiše; če bi imela obleko, kakršna je pristajala njeni postavi in drži, ne bi nihče verjel, da prihaja iz koče, krite z rušo iz resja, na Sejshedeju. Tam je živel njen oče, vdovec, ki se je preživljal s prevažanjem drv iz gozda do lovišča jegulj pri Silkeborgu, pogosto pa od tam še naprej do Randersa. Nikogar ni imel, ki bi pazil na malo Christine, leto dni mlajšo od Iba, zato je bila skoraj ves čas z njim, na tovornem čolnu ali med resjem in grmički brusnic; kadar pa je moral prav do Randersa, je mala Christine prišla k Jeppe-Jænsovim.

Ib in mala Christine sta se lepo razumela pri igri in pri jedi; brskala sta in kopala, se plazila in hodila, nekega dne pa sta si sama drznila skoraj do vrha grebena in še malo naprej v gozd; nekoč sta tam našla slokina jajca, in to je bil velik dogodek.

Ib še nikoli ni bil na Sejshedeju in se še nikoli ni peljal s tovornim čolnom skozi jezera po Gudenåju, zdaj pa naj bi se: čolnar ga je povabil in večer pred odhodom je šel z njim domov.

Zgodaj zjutraj sta otroka sedela na visoko naloženih polenih v čolnu ter jedla kruh in maline. Čolnar in njegov pomočnik sta se odrivala z dolgima drogovoma; tok jih je hitro nosil po reki navzdol, skozi jezera, za katera se je zdelo, da jih zapirata gozd in trstičje, a zmeraj se je našel prehod, čeprav so se stara drevesa nagibala daleč nad vodo in so hrasti iztezali oguljene veje, kakor da bi si bili zavihali rokave in hoteli pokazati svoje grčave, gole roke; stare jelše, ki jih je tok izpodjedel in odtrgal od brega, so se s koreninami držale dna in bile videti kakor majhni gozdni otoki; lokvanji so se zibali na vodi; kako čudovita vožnja! – Potem so prispeli do lovišča jegulj, kjer je voda bučala skozi zapornice; to je bilo nekaj za Iba in Christine!

Takrat tu še ni bilo ne tovarne ne mesta, stalo je le staro posestvo in ljudi na njem ni bilo veliko; voda, ki je padala skozi zapornico, in krik divje race sta bila tedaj najstalnejši znamenji življenja. – Ko so drva preložili, si je Christinin oče kupil velik šop jegulj in majhnega zaklanega prašička; vse skupaj so v košari postavili na krmo čolna. Zdaj so se odpravili proti toku domov, toda veter jim je bil naklonjen, in ko so razpeli jadro, je bilo prav tako dobro, kakor da bi jih vlekla dva konja.

Ko so pripluli že precej visoko ob gozdu, do kraja, od koder je imel čolnarjev pomočnik le še kratko pot do doma, sta s Christininim očetom stopila na breg, otrokoma pa zabičala, naj bosta mirna in previdna. Toda to nista ostala dolgo; morala sta pogledati v košaro, kjer so bile spravljene jegulje in prašiček, prašička pa sta morala dvigniti in ga držati, in ker sta ga hotela držati oba, jima je zdrsnil iz rok, naravnost v vodo; tok ga je odnesel s seboj, in to je bil strašen dogodek.

Ib je skočil na breg in stekel malo naprej, za njim pa je prišla še Christine. »Vzemi me s seboj!« je zavpila, in kmalu sta bila med grmovjem; čolna in reke nista več videla. Še malo sta tekla, potem pa je Christine padla in zajokala; Ib ji je pomagal vstati.

»Pridi z menoj!« je rekel. »Hiša je tamle!« A hiše ni bilo tam. Hodila sta in hodila po ovenelem listju in suhih odpadlih vejah, ki so pokale pod njunimi drobnimi nogami; tedaj sta zaslišala glasno vpitje – obstala sta in prisluhnila; potem je zakričal orel, grozen krik je bil in hudo sta se prestrašila, toda pred njima so v gozdu rasle najlepše borovnice, neverjetno veliko jih je bilo; preveč vabljive so bile, da ne bi ostala, in ostala sta ter jedla, dokler nista bila vsa modra okoli ust in po licih. Tedaj se je spet zaslišalo vpitje.

»Zaradi prašička jih bova dobila!« je rekla Christine. »Pojdiva k nam domov!« je rekel Ib. »Tukaj v gozdu je!« In šla sta; prišla sta na kolovoz, vendar ju ni vodil domov, mračilo se je in bilo ju je strah. Nenavadno tišino okoli njiju so prekinjali strašni kriki velike uharice ali glasovi ptic, ki jih nista poznala; nazadnje sta oba obtičala v grmu, Christine je jokala in Ib je jokal, in ko sta se nekaj časa izjokavala, sta legla v listje in zaspala.

Ko sta se zbudila, je bilo sonce že visoko; zeblo ju je, a na bližnji vzpetini je sonce sijalo med drevjem, tam bi se lahko ogrela in od tam bi, je menil Ib, gotovo videla hišo njegovih staršev; toda bila sta daleč od nje, v povsem drugem delu gozda. Splezala sta prav na vrh in obstala na pobočju nad bistrim, prozornim jezerom; v njem so jate rib lebdele v sončnih žarkih; ta pogled je bil tako nepričakovan, tik zraven pa je rasel velik grm, poln lešnikov, celo po sedem jih je bilo v šopu; trgala sta jih, jih trla in jedla nežna jedrca, ki so se šele začela oblikovati. – Potem pa je prišlo še eno presenečenje, ki ju je prestrašilo. Izza grma je stopila visoka stara žena, z zelo rjavim obrazom in bleščečimi črnimi lasmi; beločnice so ji sijale kakor pri zamorcu; na hrbtu je nosila culo, v roki pa grčavo palico; bila je ciganka. Otroka nista takoj razumela, kaj govori; iz žepa je vzela tri velike lešnike in povedala, da se v vsakem skrivajo najlepše reči, to so lešniki, ki izpolnjujejo želje.

Ib jo je gledal, bila je tako prijazna, in nazadnje se je opogumil ter vprašal, ali bi lahko dobil te lešnike. Žena mu jih je dala, sebi pa jih je z grma natrgala poln žep.

Ib in Christine sta z velikimi očmi gledala tri čudežne lešnike. »Ali je v tem voz s konji?« je vprašal Ib. »Zlata kočija z zlatimi konji je v njem!« je rekla žena.

»Potem ga daj meni!« je rekla mala Christine, in Ib ji ga je dal, žena pa ji ga je zavozlala v rutico okoli vratu. »Ali je v tem takšna lepa rutica, kakršno ima Christine?« je vprašal Ib.

»Deset rutic je v njem!« je rekla žena. »Pa lepe obleke, nogavice in klobuk!« »Potem hočem tudi tega!« je rekla Christine, in mali Ib ji je dal še drugi lešnik; tretji je bil majhen in črn.

»Tega obdrži ti!« je rekla Christine, »saj je tudi lep.« »In kaj je v njem?« je vprašal Ib. »Tisto, kar je zate najboljše!« je rekla ciganka.

Ib je trdno držal lešnik. Žena je obljubila, da ju bo popeljala na pravo pot domov, in odšli so, resda v povsem nasprotno smer, kot bi morali, vendar je zaradi tega še ne smemo obdolžiti, da je hotela otroka ukrasti.

V gozdu, kjer se je bilo tako lahko izgubiti, so srečali gozdnega čuvaja Chræna, ki je poznal Iba, in z njim sta Ib in mala Christine prišla domov, kjer so bili zanju hudo v skrbeh. Odpustili so jima, čeprav bi si bila oba zaslužila pošteno šibanje, najprej zato, ker sta prašička spustila v vodo, potem pa še zato, ker sta zbežala.

Christine se je vrnila domov na resavo, Ib pa je ostal v hišici v gozdu; prvo, kar je tisti večer naredil, je bilo, da je vzel lešnik, ki je skrival »tisto najboljše«; položil ga je med vrata in podboj ter pritisnil, lešnik je počil, a v njem ni bilo niti sledu o jedrcu, bil je poln nečesa, kar je bilo podobno njuhancu ali prsti; črv ga je načel, kakor pravijo.

»Saj sem si mislil!« je rekel Ib. »Kako naj bi bilo v tako majhnem lešniku dovolj prostora za tisto najboljše! Tudi Christine ne bo dobila ne lepih oblek ne zlate kočije iz svojih dveh lešnikov!«

Prišla je zima in prišlo je novo leto. In minilo je še več let. Zdaj je moral Ib hoditi k župniku na priprave za birmo, župnik pa je živel daleč proč. V tistem času je nekega dne prišel čolnar in Ibovima staršema povedal, da bo mala Christine zdaj odšla služit za svoj kruh in da je zanjo prava sreča, da bo prišla v tako dobre roke, v službo k tako poštenim ljudem; pomislita, šla bo k bogatim gostilničarjem na zahod, v okolico Herninga; tam bo pomagala gospodinji, in če se bo lepo vedla, jo bodo obdržali tudi potem, ko bo birmana.

Ib in Christine sta se poslovila; pravili so jima zaljubljenca; ob slovesu mu je pokazala, da ima še vedno oba lešnika, ki ji ju je dal, ko sta se izgubila v gozdu, in povedala mu je, da v skrinji za obleko hrani coklici, ki ji ju je kot deček izrezljal in podaril. Potem sta se razšla.

Ib je bil birman, a je ostal v materini hiši, saj je bil spreten rezbar cokel in je poleti dobro skrbel za malo posest; mati je imela za to le njega, kajti Ibov oče je umrl.

Le redko, po kakem poštnem vozniku ali kmetu, ki je trgoval z jeguljami, so kaj slišali o Christine: pri bogatih gostilničarjih se ji je dobro godilo, in ko je bila birmana, je očetu napisala pismo ter v njem pozdravila Iba in njegovo mater; v pismu je pisalo o šestih novih spodnjih srajcah in čudoviti obleki, ki ju je Christine dobila od gospodarja in gospodinje. To so bile zares dobre novice.

Naslednjo pomlad je nekega lepega dne potrkalo na vrata Iba in njegove matere; prišel je čolnar s Christine; prišla je na enodnevni obisk; ravno se je ponudila priložnost za prevoz v Them in nazaj in izkoristila jo je. Lepa je bila kakor imenitna gospodična in nosila je lepo obleko, dobro sešito, ki ji je pristajala. Stala je tam v vsej svoji opravi, Ib pa je bil v starih vsakdanjih oblačilih. Niti besede ni mogel spraviti iz sebe; prijel jo je za roko in jo trdno držal, bil je iz srca vesel, toda jezik se mu ni hotel razvezati. Mali Christine pa se je; govorila je, znala je pripovedovati in Iba je poljubila naravnost na usta:

»Ali me ne poznaš več?« je rekla; toda celo potem, ko sta ostala sama in je še vedno stal ob njej ter jo držal za roko, ni mogel izreči drugega kakor: »Prava imenitna dama si postala! Jaz pa sem videti tako razkuštran! Koliko sem mislil nate, Christine! In na stare čase!«

Z roko v roki sta šla na greben in se zazrla čez Gudenå proti Sejshedeju z velikimi vzpetinami, poraslimi z resjem, toda Ib ni rekel ničesar; ko pa sta se poslovila, mu je bilo jasno, da mora Christine postati njegova žena; saj so jima že od malega pravili zaljubljenca, po njegovem sta bila zaročena, čeprav tega ni izrekel nobeden od njiju.

Le še nekaj ur sta lahko ostala skupaj, kajti morala se je vrniti v Them, od koder je voz naslednje jutro zgodaj odpeljal nazaj na zahod. Oče in Ib sta jo pospremila v Them, mesečina je bila jasna, in ko so prišli tja in je Ib še vedno držal Christinino roko, je ni mogel izpustiti; oči so mu tako svetlo sijale, besede pa so prihajale le počasi, vendar je prav vsaka prišla iz srca: »Če se nisi preveč navadila imenitnega življenja,« je rekel, »in če bi lahko živela v hiši moje matere z menoj kot možem, bova nekoč mož in žena! – – Saj lahko še malo počakava!«

»Da, pustiva času čas, Ib!« je rekla; potem mu je stisnila roko, on pa jo je poljubil na usta. »Zaupam ti, Ib!« je rekla Christine, »in mislim, da te imam rada! A naj še prespim!«

Potem sta se poslovila. Ib je čolnarju povedal, da sta s Christine zdaj tako rekoč zaročena, in čolnar je menil, da se je zgodilo prav to, kar je že od nekdaj pričakoval; z Ibom je šel domov in spal z njim v postelji, o zaroki pa nista več govorila.

Minilo je leto; Ib in Christine sta si izmenjala dve pismi; »Zvest do smrti!« je pisalo ob podpisu. Nekega dne je k Ibu stopil čolnar in mu prinesel Christinine pozdrave; z vsem drugim, kar je imel povedati, je šlo bolj počasi, a povedal je, da se Christine dobro godi, še več kot dobro, saj je lepo dekle, spoštovano in priljubljeno. Gostilničarjev sin je bil doma na obisku; v Københavnu je imel službo pri nekem velikem podjetju, v pisarni. Christine mu je bila všeč, tudi ona je našla v njem človeka po svojem srcu, njegovi starši najbrž ne bi imeli nič proti, toda Christine je zdaj težilo, da Ib toliko misli nanjo, zato je pomislila, da bi se svoji sreči odpovedala, je povedal čolnar.

Ib sprva ni rekel niti besede, postal pa je bel kakor platno, malo je zmajal z glavo in nato rekel: »Christine se ne sme odpovedati svoji sreči!«

»Napiši ji teh nekaj besed!« je rekel čolnar. In Ib je pisal, toda besed ni znal prav sestaviti tako, kakor je hotel, prečrtaval je in trgal papir, – zjutraj pa je bilo pismo mali Christine vendarle pripravljeno, in tukaj je!

– »Prebral sem pismo, ki si ga napisala očetu, in vidim, da se ti v vseh pogledih dobro godi in da se ti lahko godi še bolje! Vprašaj svoje srce, Christine! In dobro premisli, kaj te čaka, če vzameš mene; prav malo imam. Ne misli name in na to, kako je meni, temveč misli na svojo srečo! Name te ne veže nobena obljuba, in če si mi jo v svojem srcu dala, te od nje odvežem. Naj te spremlja vse veselje tega sveta, mala Christine! Bog bo gotovo našel tolažbo za moje srce!

Za zmeraj tvoj iskreni prijatelj, Ib.« Pismo so odposlali in Christine ga je dobila. Okoli martinovega so s prižnice oklicali njeno poroko, v cerkvi na resavi in v Københavnu, kjer je živel ženin; tja je odpotovala s svojo gospodinjo, kajti ženin zaradi številnih poslov ni mogel priti tako daleč na Jutlandijo. Christine se je po dogovoru srečala z očetom v vasi Funder, skozi katero pelje cesta in ki je bila zanj najbližji kraj za srečanje; tam sta se poslovila. O tem je padlo nekaj besed, Ib pa ni rekel ničesar; postal je tako zamišljen, je rekla njegova stara mati; res je bil zamišljen, in zato so mu prišli na misel trije lešniki, ki jih je kot otrok dobil od ciganke in od katerih je dva dal Christine. To so bili čudežni lešniki; v enem od njenih je bila zlata kočija s konji, v drugem najlepše obleke; vse se je uresničilo! Vse to razkošje je zdaj dobila v kraljevem Københavnu! Njej se je izpolnilo –! Za Iba pa je bila v lešniku samo črna prst. »Tisto, kar je zate najboljše,« je rekla ciganka, – da, tudi to se je izpolnilo! Črna prst je bila zanj najboljša. Zdaj je jasno razumel, kaj je žena mislila: v črni zemlji, v zavetju groba, tam bi bilo zanj najbolje!

Minila so leta, – ne veliko, toda Ibu so se zdela dolga; stara gostilničarja sta umrla, drug za drugim v kratkem času; vse premoženje, več tisoč državnih tolarjev, je pripadlo sinu. Da, zdaj je Christine lahko dobila zlato kočijo in lepih oblek, kolikor je hotela.

Naslednji dve dolgi leti od Christine ni bilo pisma, in ko ga je oče nazadnje dobil, nikakor ni bilo napisano v blagostanju in veselju. Uboga Christine! Ne ona ne njen mož nista znala zmerno ravnati z bogastvom, odšlo je, kakor je prišlo, nad njim ni bilo blagoslova, saj ga sama nista hotela.

Resje je cvetelo in resje se je sušilo; sneg je že mnogo zim zametaval Sejshede in greben, pod katerim je Ib živel v zavetju; sijalo je pomladno sonce in Ib je zasadil plug v zemljo, ko je ta, tako je mislil, zadel ob kremenov kamen. Iz zemlje je pogledalo nekaj kakor velik črn oblancek, in ko se ga je Ib dotaknil, je začutil, da je kovina, tam, kjer je vanjo zarezal plug, pa se je svetlo lesketala. Bila je težka, velika zlata zapestnica iz poganskih časov; tu so nekoč zravnali staro grobno gomilo in zdaj našli njen dragoceni nakit. Ib ga je pokazal župniku, ki mu je povedal, kako čudovita najdba je to, nato pa je šel z njim k okrajnemu sodniku; ta je o najdbi poročal v København in Ibu svetoval, naj dragocenost sam odnese tja.

»V zemlji si našel najboljše, kar si lahko našel!« je rekel okrajni sodnik. »Najboljše!« je pomislil Ib. »Tisto, kar je zame najboljše – in v zemlji! Potem je imela ciganka vendarle prav tudi glede mene, če je bilo to tisto najboljše!«

Ib je z jadrnico odplul iz Århusa v kraljevi København; zanj, ki je dotlej le prečkal Gudenå, je bilo to kakor potovanje čez svetovni ocean. In Ib je prispel v København.

Izplačali so mu vrednost najdenega zlata, velik znesek je bil: šeststo državnih tolarjev. Tako je po velikem Københavnu, kjer se je človek zlahka izgubil, hodil Ib iz gozda pri Sejshedeju.

Prav na večer pred dnem, ko se je nameraval z ladjarjem vrniti v Århus, se je izgubil med ulicami, zavil v povsem drugo smer, kot je hotel, in čez most Knippelsbro prišel v Christianshavn namesto proti mestnemu obzidju pri Vesterportu! Čisto prav se je držal zahodne smeri, le da ne tam, kjer bi se moral. Na ulici ni bilo videti žive duše. Tedaj je iz ubožne hiše prišla drobcena deklica; Ib jo je vprašal za pot, ki jo je iskal; zdrznila se je, pogledala k njemu in bridko jokala. Zdaj jo je vprašal, kaj ji je, in rekla je nekaj, česar ni razumel; ker pa sta oba stala prav pod ulično svetilko in ji je svetloba sijala naravnost v obraz, ga je prevzel nenavaden občutek, saj je pred seboj videl živo malo Christine, prav takšno, kakršne se je spominjal iz časov, ko sta bila oba otroka.

Z deklico je šel v ubožno hišo, po ozkem, obrabljenem stopnišču visoko navzgor, do majhne podstrešne sobice s poševnim stropom. V njej je bil težak, zadušljiv zrak, nobena luč ni gorela; iz kota so prihajali vzdihi in težko dihanje. Ib je prižgal žvepleno vžigalico. Na bedni postelji je ležala otrokova mati.

»Vam lahko kako pomagam?« je rekel Ib. »Deklica me je ustavila, toda tudi sam sem tujec v mestu. Ali ni tu nobenega soseda ali koga, ki bi ga lahko poklical?« – In privzdignil ji je glavo.

Bila je Christine s Sejshedeja. Doma na Jutlandiji že leta niso izgovorili njenega imena, saj bi to vznemirilo Ibove tihe misli; pa tudi govorice in resnična poročila niso prinašala nič dobrega: silni denar, ki ga je njen mož podedoval po starših, ga je naredil objestnega in razbrzdanega; pustil je svojo stalno službo, pol leta potoval po tujih deželah, se vrnil, zabredel v dolgove in se še vedno šopiril; voz se je vse bolj nagibal in se nazadnje prevrnil. Številni veseli prijatelji, ki so sedeli za njegovo mizo, so rekli, da si je svojo usodo zaslužil, saj je živel kakor norec! – Njegovo truplo so nekega jutra našli v kanalu grajskega parka.

Christine je nosila smrt v sebi; njen najmlajši otrok, star le nekaj tednov, donošen v blagostanju, rojen v bedi, je že ležal v grobu, in zdaj je prišlo s Christine tako daleč, da je ležala na smrt bolna in zapuščena v siromašni sobici, v takšni bedi, kakršno bi bila v mladih letih na Sejshedeju lahko prenesla, zdaj pa, vajena boljšega, jo je šele zares občutila. Njen starejši otročiček, prav tako mala Christine, je z njo trpel pomanjkanje in lakoto in je pripeljal Iba gor.

»Bojim se, da bom umrla in pustila ubogega otroka samega!« je vzdihnila. »Kam na svetu naj potem gre!« – Več ni mogla reči. Ib je prižgal še eno žvepleno vžigalico in našel košček sveče; zagorela je in razsvetlila bedno sobico.

Ib je pogledal deklico in pomislil na Christine v mladih letih; zaradi Christine bi lahko bil dober temu otroku, ki ga ni poznal. Umirajoča ga je gledala, oči so se ji vse bolj širile –! Ali ga je prepoznala? Ni vedel, niti besede ni slišal iz njenih ust.

–––––––– Bilo je v gozdu ob Gudenåju, blizu Sejshedeja; nebo je bilo sivo, resje brez cvetov, zahodni viharji so odnašali rumeno listje iz gozda v reko in čez resavo, kjer je stala koča, krita z rušo, v kateri so zdaj živeli tuji ljudje; toda pod grebenom, dobro zavarovana za visokimi drevesi, je stala hišica, pobeljena in prepleskana; v sobi je v peči gorela šota, v sobi je bilo sonce, ki je sijalo iz dveh otroških oči, v besedah iz rdečih, smejočih se ust je zvenela pomladna škrjančkova pesem; tam sta bila življenje in veselje, tam je bila mala Christine; sedela je Ibu na kolenih; Ib ji je bil oče in mati, onadva sta izginila, kakor izginejo sanje otroku in odraslemu. Ib je sedel v lični, urejeni hiši, premožen mož; dekličina mati je ležala na pokopališču za reveže pri kraljevem Københavnu.

Ib je imel denar na dnu skrinje, so pravili, zlato iz prsti, imel pa je tudi malo Christine.