Zgodba o bagdadskem mladeniču in sužnji

Besedilo

Zgodba o bagdadskem mladeniču in sužnji

Pripovedujejo tudi, da je nekoč v davnih časih v Bagdadu živel mladenič iz premožne družine, ki je po očetu podedoval veliko bogastvo. Zaljubil se je v sužnjo in jo kupil, ona pa ga je ljubila prav tako kakor on njo. Zanjo je trošil in trošil, dokler ni zapravil vsega premoženja in mu ni ostalo nič več. Iskal je delo, s katerim bi se preživljal, vendar ga ni našel. V dneh svojega bogastva je obiskoval družbe mojstrov pevske umetnosti in se v njej tudi sam izuril do popolnosti. Ko je za nasvet prosil enega izmed prijateljev, mu je ta rekel: »Ne poznam primernejšega dela zate, kakor da s svojo sužnjo pojeta. Tako bosta zaslužila veliko denarja in imela za jedačo in pijačo.« Toda ne njemu ne sužnji ta misel ni bila všeč. Tedaj mu je sužnja rekla: »Domislila sem se nečesa, kar bi ti lahko pomagalo.« »Česa?« jo je vprašal. »Prodaj me,« je odgovorila, »pa se bova oba rešila te stiske. Meni bo dobro, saj takšne, kakršna sem jaz, ne kupi nihče drug kakor premožen človek, in tako bom sama našla pot nazaj k tebi.« Odpeljal jo je na trg in prvi, ki jo je tam zagledal, je bil neki Hašimit iz Basre, izobražen, uglajen in plemenit mož. Kupil jo je za tisoč petsto dinarjev. Mladenič, ki je bil njen gospodar, je pripovedoval: »Ko sem prejel kupnino, sem se pokesal in oba s sužnjo sva zajokala. Prosil sem kupca, naj razveljavi kupčijo, vendar ni privolil. Dinarje sem spravil v mošnjo in nisem vedel, kam naj grem, saj je bil moj dom brez nje pust in prazen. Tako sem jokal, se bil po obrazu in ihtel, kakor še nikoli v življenju. Zatekel sem se v neko mošejo, sedel in jokal. Od obupa sem bil ves iz sebe in se nisem več zavedal, kaj se dogaja z menoj. Nazadnje sem zaspal in si mošnjo položil pod glavo namesto blazine. Nenadoma sem začutil, da mi jo je nekdo izmaknil izpod glave in z njo stekel proč. Ves prestrašen sem se zdramil in videl, da mošnje ni več. Planil sem za tatom, toda nogo sem imel privezano z vrvjo, zato sem padel na obraz. Začel sem jokati in se biti po licih ter si dejal: ‘Izgubil si svojo dušo, zdaj pa še premoženje.’« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto sedemindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, ko mu je izginila mošnja, pripovedoval: ‘Rekel sem si: Izgubil si svojo dušo, zdaj pa še premoženje. Moja stiska je postajala vse hujša, zato sem šel k Tigrisu, si s svojim oblačilom zakril obraz in se vrgel v vodo. Ljudje, ki so bili tam, so me opazili in rekli: »Tega človeka je morala zadeti silna nesreča.« Vrgli so se za menoj, me potegnili iz vode in vprašali, kaj se mi je zgodilo. Povedal sem jim vse in globoko so sočustvovali z menoj. Nato je pristopil starec in mi rekel: »Premoženje si izgubil, zakaj bi si vzel še življenje in se s tem obsodil na pekel? Pojdi z menoj in mi pokaži, kje stanuješ.« Ubogal sem ga. Ko sva prišla k meni domov, je nekaj časa posedel ob meni, dokler se nisem pomiril. Zahvalil sem se mu, potem pa je odšel. Ko sem ostal sam, sem si skoraj vzel življenje, a sem se spomnil onostranstva in peklenskega ognja. Pobegnil sem iz hiše k prijatelju in mu povedal, kaj se mi je pripetilo. Od usmiljenja je zajokal, mi dal petdeset dinarjev in rekel: »Poslušaj moj nasvet in še to uro zapusti Bagdad. Ta denar naj ti služi za pot, dokler se tvoje srce ne zaposli z drugimi stvarmi in je ne preboliš. Izhajaš iz družine pisarjev in tajnikov, lepo pišeš in si izvrstno izobražen. Pojdi k kateremu izmed upraviteljev in mu ponudi svoje usluge. Morda te bo Bog spet združil s tvojo sužnjo.« Prisluhnil sem mu, v meni se je okrepila odločnost in del skrbi se je razblinil. Sklenil sem oditi v Vasit, kjer sem imel sorodnike. Šel sem k rečnemu bregu in zagledal zasidrano ladjo, na katero so mornarji nosili prtljago in dragocene tkanine. Prosil sem jih, naj me vzamejo s seboj, pa so rekli: »Ta ladja pripada nekemu Hašimitu in takšnega te ne moremo vzeti na krov.« Ponudil sem jim plačilo za prevoz. »Če že vztrajaš,« so odvrnili, »sleci ta razkošna oblačila, obleci se kakor mornar in sedi med nami, kot da si eden izmed nas.« Vrnil sem se, kupil nekaj mornarskih oblačil, jih oblekel in znova prišel k ladji, ki je bila namenjena v Basro. Vkrcal sem se z njimi in komaj je minila ura, že sem zagledal svojo sužnjo v spremstvu dveh suženj, ki sta ji stregli. Vsa muka v meni se je polegla in rekel sem si: »Vsaj gledal jo bom in poslušal njeno petje vse do Basre.« Kmalu je prijezdil Hašimit s spremstvom. Vkrcali so se in ladja je odplula po reki navzdol. Prinesel je jedi in jedel s sužnjo, drugi pa so jedli na sredi ladje. Nato ji je rekel: »Kako dolgo še ne boš hotela peti in se boš predajala žalosti in joku? Saj nisi prva, ki se je ločila od ljubljenega!« Tedaj sem spoznal, kako močno me še ljubi. Hašimit je zanjo ob strani ladje postavil zaveso, poklical može, ki so sedeli blizu mene, in z njimi sedel pred zaveso. Povprašal sem, kdo so, in izvedel, da so njegovi bratje. Prinesel jim je vino in prigrizke, oni pa so sužnjo vztrajno nagovarjali, naj zapoje, dokler ni zahtevala uda, ga uglasila in zapela ta verza:

»Karavana je odšla in z njo moj ljubljeni; ponoči so krenili, brez pomisleka odnesli moje hrepenenje. Ko so njihove kamele odrinile, je zaljubljencu v srcu zagorela žerjavica puščavskega lesa.« Nato jo je premagal jok, odvrgla je ud in nehala peti. Družbi je skazila veselje, jaz pa sem padel v nezavest. Mislili so, da me je obsedel duh, in nekateri so mi na uho recitirali svete verze. Sužnjo so še naprej prijazno pregovarjali in jo prosili, naj poje, dokler ni spet uglasila uda in zapela ta verza:

»Obstal sem in objokoval popotnike, ki so odšli; četudi so daleč in blodijo po svetu, ostajajo v mojem srcu. Med razvalinami sem stal in spraševal po njih, a hiša je prazna in bivališča zapuščena.« Tedaj je tudi ona omedlela in med ljudmi se je razlegel jok. Jaz sem zakričal in znova padel v nezavest, mornarji pa so začeli godrnjati nad menoj. Eden izmed Hašimitovih služabnikov je rekel: »Kako ste mogli vzeti na krov tega norca?« Nato so govorili drug drugemu: »Ko pridemo do kakšne vasi, ga spravite na kopno, da bomo imeli mir pred njim.« To me je navdalo s hudo skrbjo in bolečo tesnobo. Zbral sem vse svoje moči in si rekel: »Iz njihovih rok se lahko rešim le tako, da ji razkrijem, da sem na ladji, pa bo preprečila, da me izkrcajo.« Pluli smo naprej, dokler se nismo približali nekemu posestvu. Lastnik ladje je rekel: »Pristanimo ob bregu.« Ljudje so odšli na kopno; bil je že večer. Vstal sem, stopil za zaveso, vzel ud in mu enega za drugim spremenil napeve, nato pa zaigral tistega, ki se ga je naučila od mene. Zatem sem se vrnil na svoje mesto na ladji.’« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto osemindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič pripovedoval: ‘Nato sem se vrnil na svoje mesto na ladji. Kmalu zatem so se ljudje vrnili z brega in posedli vsak na svoje mesto, mesečina pa se je razlivala po kopnem in vodi. Hašimit je sužnji rekel: »Pri Bogu te prosim, ne greni nam veselja.« Vzela je ud, se z roko dotaknila strun in kriknila, da so že mislili, da je izdihnila. Nato je rekla: »Pri Bogu, moj učitelj je z nami na tej ladji!« Hašimit je odvrnil: »Pri Bogu, če bi bil z nami, bi ga povabil v našo družbo. Morda bi ti olajšal gorje in bi lahko uživali v tvojem petju. Toda malo verjetno je, da bi bil na tej ladji.« »Ne morem igrati na ud in prebirati napevov, ko pa je moj gospodar z nami,« je rekla. Hašimit jo je vprašal: »Naj povprašamo mornarje?« »Povprašaj jih,« je odgovorila. Vprašal jih je: »Ste vzeli koga s seboj?« »Ne,« so odvrnili. Zbal sem se, da bo nehal spraševati, zato sem se zasmejal in rekel: »Da, jaz sem njen učitelj. Učil sem jo, ko sem bil njen gospodar.« Sužnja je vzkliknila: »Pri Bogu, to je glas mojega gospodarja!« Služabniki so prišli pome in me odpeljali k Hašimitu. Ko me je zagledal, me je prepoznal in rekel: »Nesrečnik, kaj je s teboj? Kaj te je doletelo, da si se znašel v takšnem stanju?« Povedal sem mu, kaj se mi je zgodilo, in zajokal. Ihtenje sužnje je vse glasneje odmevalo izza zavese, Hašimit in njegovi bratje pa so iz sočutja z menoj bridko jokali. Nato je rekel: »Pri Bogu, tej sužnji se nisem približal niti nisem spal z njo, njenega petja pa do danes sploh še nisem slišal. Bog me je obdaril z obilnim premoženjem. V Bagdad sem prišel samo zato, da bi poslušal petje in pri poveljniku vernikov prejel svojo odmerjeno plačo. Oboje sem dosegel. Ko sem se hotel vrniti domov, sem si rekel: Rad bi še malo poslušal bagdadsko petje. Tako sem kupil to sužnjo, ne da bi vedel, kako je z vama. Boga kličem za pričo, da jo bom, ko prispemo v Basro, osvobodil in poročil s teboj. Obema bom odmeril več kot dovolj za življenje, toda pod enim pogojem: kadar bom želel poslušati njeno petje, bomo postavili zaveso in pela bo za njo, ti pa boš eden izmed mojih prijateljev in družabnikov.« Tega sem se silno razveselil. Hašimit je pomolil glavo za zaveso in jo vprašal: »Si zadovoljna s tem?« Začela se mu je zahvaljevati in prositi Boga, naj ga blagoslovi. Nato je poklical služabnika in mu rekel: »Primi tega mladeniča za roko, sleci mu oblačila in ga obleci v razkošno opravo, odišavi ga s kadilom in ga pripelji k nam.« Služabnik me je odpeljal, storil vse, kar mu je ukazal gospodar, in me pripeljal nazaj. Hašimit je postavil pijačo predme, kakor jo je postavil predse in pred svoje brate. Sužnja pa je zapela z najlepšimi napevi te verze:

»Očitali so mi, da sem točila solze, ko se je ljubljeni prišel poslovit. Niso okusili grenkobe ločitve in ne vedo, kako mi je žgoča žalost ožgala prsi. Ljubezensko muko pozna le potrti, ki mu je srce ostalo tam, med tistimi domovi.« Pripovedovalec je dejal: »Družba je bila nad tem silno očarana in mladeničevo veselje je še naraslo.« Nato je vzel ud iz sužnjinih rok, zaigral najlepše napeve in zapel te verze:

»Če že prosiš, prosi dobroto pri plemenitem, ki od nekdaj pozna bogastvo in blaginjo. Prošnja plemenitemu ti prinese čast, prošnja nizkotnemu sramoto. Če se ponižanju ni mogoče izogniti, ga sprejmi, kadar prosiš velike. Spoštovati plemenitega ni ponižanje; ponižanje je spoštovati malovredne.« »Družba se me je razveselila,« je nadaljeval mladenič, »in njihovo veselje je še naraslo. Ostali smo vedri in razigrani, zdaj sem pel jaz, zdaj sužnja, dokler nismo prispeli do nekega brega. Ladja je tam pristala in vsi so se izkrcali, tudi jaz. Bil sem pijan. Počepnil sem, da bi se olajšal, pa me je premagal spanec in sem zaspal. Potniki so se vrnili na ladjo in odpluli po reki navzdol, ne da bi opazili, da me ni, saj so bili pijani. Denar za pot sem bil izročil sužnji, tako da pri sebi nisem imel ničesar več. Oni so prispeli v Basro, mene pa je prebudila šele sončna pripeka. Vstal sem in se ozrl naokrog, vendar nisem videl nikogar. Pozabil sem bil Hašimita vprašati, kako mu je ime, kje v Basri ima hišo in po čem ga ljudje poznajo. Ostal sem ves zmeden in zdelo se mi je, da je bilo vse veselje ob ponovnem snidenju s sužnjo le sen. Nisem vedel, kaj naj storim, dokler ni mimo pripeljala velika ladja. Vkrcal sem se nanjo in prispel v Basro. Tam nisem poznal nikogar in tudi za Hašimitovo hišo nisem vedel. Stopil sem k trgovcu z živili ter ga prosil za črnilnik in list papirja.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto devetindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Bagdadčan, gospodar sužnje, ko je prišel v Basro in se znašel ves izgubljen, saj ni poznal nikogar niti ni vedel, kje je Hašimitova hiša, pripovedoval: ‘Stopil sem k trgovcu z živili, ga prosil za črnilnik in list papirja, sedel in začel pisati. Všeč mu je bila moja pisava, opazil pa je tudi moje umazano oblačilo in me vprašal, kdo sem. Povedal sem mu, da sem reven tujec. Rekel je: »Bi ostal pri meni? Vsak dan ti dam pol dirhama, hrano in obleko, ti pa boš vodil račune moje trgovine.« Privolil sem, ostal pri njem, uredil njegovo poslovanje ter skrbel za prihodke in izdatke. Po mesecu dni je opazil, da so prihodki večji, izdatki pa manjši, in se mi zahvalil. Nato mi je povišal plačilo na dirham na dan. Ko je minilo leto, mi je ponudil svojo hčer za ženo in delež v trgovini. Sprejel sem ponudbo, začel zakonsko življenje in se posvetil trgovini, vendar sem bil strtega srca in moja žalost je bila očitna. Trgovec je pil vino in me vabil, naj pijem z njim, a sem zaradi žalosti odklanjal. Tako sem živel dve leti. Nekega dne sem bil v trgovini, ko sem zagledal skupino ljudi, ki so nosili jedačo in pijačo. Vprašal sem trgovca, kaj se dogaja, in odvrnil je: »Danes je praznik uživanja. Ljubitelji petja in zabave ter mladeniči iz premožnih družin gredo na breg, kjer pod drevesi ob reki Ajli jedo in pijejo.« Zaželel sem si, da bi si to ogledal, in si rekel: »Morda bom med temi ljudmi srečal svojo ljubljeno.« Trgovcu sem povedal, da bi rad šel. »Kar pojdi z njimi,« je odvrnil. Pripravil mi je hrano in pijačo in odpravil sem se na pot. Ko sem prišel do reke Ajle, so se ljudje že vračali. Tudi sam sem hotel oditi z njimi, ko sem na reki Ajli zagledal prav kapitana tiste ladje, na kateri sta bila Hašimit in sužnja. Zaklical sem jim. On in njegovi možje so me prepoznali, me vzeli k sebi in vzkliknili: »Si res še živ?« Objemali so me in spraševali, kaj se mi je zgodilo. Povedal sem jim svojo zgodbo, oni pa so rekli: »Mislili smo, da te je pijača premagala in si utonil.« Vprašal sem jih, kako je s sužnjo. Odvrnili so: »Ko je izvedela, da si izginil, si je raztrgala oblačila, sežgala ud ter se začela biti po licih in ihteti. Ko smo se s Hašimitom vrnili v Basro, smo ji rekli: Nehaj že jokati in žalovati. Ona pa je odgovorila: Oblekla se bom v črno in si ob strani te hiše dala postaviti grob. Ob njem bom prebivala in se za vselej odpovedala petju. To smo ji dovolili in tako živi še zdaj.«

Odpeljali so me s seboj. Ko sem prišel v hišo, sem jo našel takšno, kakor so mi jo opisali. Ko me je zagledala, je tako silovito kriknila, da sem pomislil, da je umrla. Dolgo sem jo objemal. Nato mi je Hašimit rekel: »Vzemi jo.« »Rad,« sem odvrnil, »vendar jo osvobodi, kakor si mi obljubil, in naju poroči.« Tako je tudi storil. Podaril nama je dragoceno opremo, veliko oblačil, preproge in blazine ter petsto dinarjev. Rekel je: »Toliko vama nameravam dajati vsak mesec, vendar pod pogojem, da ostaneš moj družabnik in da smem poslušati njeno petje.« Nato nama je izpraznil hišo in ukazal vanjo prinesti vse, kar bova potrebovala. Ko sem šel tja, sem jo našel polno preprog, blazin in tkanin, tja pa so pripeljali tudi sužnjo. Potem sem odšel k trgovcu, mu povedal vse, kar se mi je zgodilo, in ga prosil, naj mi ne zameri, če se ločim od njegove hčere, čeprav ni ničesar zakrivila. Izplačal sem ji poročni dar in vse, kar sem ji bil dolžan. S Hašimitom sem tako živel dve leti in si pridobil veliko premoženje. S sužnjo sva spet živela tako kakor nekoč v Bagdadu. Plemeniti Bog naju je rešil stiske, naju obsul z obilnimi darovi in najino potrpežljivost nazadnje poplačal z izpolnitvijo želja. Njemu hvala na začetku in ob končni vrnitvi; Bog pa ve najbolje.’«