O besedilu
Začarana košuta
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 12 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata I IX LA CERVA FATATA
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Začarana košuta
_Fonzo in Canneloro se rodita po čarovniji; kraljica, Fonzova mati, zavida Canneloru in mu razbije čelo. Canneloro odide, postane kralj in se znajde v hudi nevarnosti. Fonzo po zaslugi studenca in mirte izve za njegove tegobe ter ga gre rešit._ _Z odprtimi usti so poslušali Paolino prelepo pripoved in vsi sklenili, da je ponižen človek kakor žoga: čim močneje jo treščiš ob tla, tem više odskoči; in kakor oven: čim dlje se umakne, tem siloviteje udari. Ko pa je Taddeo pomignil Ciommetelli, naj nadaljuje pripovedovanje, je takole pognala jezik._ Velika je brez dvoma moč prijateljstva, saj nam pomaga, da zaradi prijatelja z lahkoto prenašamo napore in nevarnosti. Premoženje nam je le bilka, čast drobec plovca, življenje ničvredna cunjica, če jih le lahko žrtvujemo prijatelju v prid. O tem na ves glas pripovedujejo pravljice in zgodovine so tega polne; jaz pa vam bom danes povedala primer, ki mi ga je rada pripovedovala moja babica Semmonella, naj počiva v miru, če boste le zaprli usta in napeli ušesa, da mi za hip prisluhnete.
Nekoč je živel kralj Longa-pergole po imenu Jannone, ki si je silno želel otrok, zato je nenehno prosil bogove, naj njegovi ženi napnejo trebuh. Da bi jih pripravil do tega, da mu izpolnijo željo, je bil tako radodaren do romarjev, da jim je dajal še čez mero. Ko pa je naposled videl, da se stvar vleče in da ni niti najmanjšega znamenja, da bo kaj vzklilo, je trdno zapahnil vrata in s samostrelom streljal na vsakogar, ki se jim je približal. Prav tedaj je skozi tisti kraj prišel imeniten starec, ki bodisi ni vedel, da je kralj obrnil ploščo, bodisi je vedel in je hotel stvar popraviti. Odšel je k Jannonu in ga prosil, naj ga sprejme pod svojo streho. Kralj pa mu je s kislim obrazom in strašno namrščenim čelom dejal: »Če nimaš druge sveče kakor te, se lahko odpraviš spat v temi. Minili so časi, ko je Berta predla; zdaj so mucke že odprle oči in mamice ni več.« Ko ga je starec vprašal, zakaj se je tako spremenil, je kralj odgovoril: »Ker sem si želel otrok, sem zapravljal in razdajal vsakomur, ki je prihajal ali odhajal, ter metal stran svoje imetje. Nazadnje pa sem videl, da imam od vsega le izgubo, zato sem odnehal in pospravil orodje.« »Če je samo to,« je odvrnil starec, »se pomiri, saj bom poskrbel, da bo tvoja žena pri priči noseča do ušes.« »Če to storiš,« je rekel kralj, »ti obljubim polovico kraljestva.« Starec pa je odgovoril:
»Zdaj dobro poslušaj. Če hočeš zadeti v polno, daj prinesti srce morskega zmaja in naj ga skuha mlado dekle, ki je še devica. Že sam vonj iz lonca ji bo napel trebuh. Ko bo srce kuhano, ga daj pojesti kraljici in videl boš, da bo pri priči noseča, kakor da že devet mesecev nosi otroka.«
»Kako je to mogoče?« je vprašal kralj. »Če ti povem po pravici, se mi zdi to precej težko pogoltniti.« »Nikar se ne čudi,« je rekel starec, »saj boš, če bereš pripovedke, izvedel, da je Junoni, ko je hodila po olenskih poljih in povonjala cvetlico, nabreknil trebuh in je rodila.« »Če je tako,« je spet dejal kralj, »naj nemudoma poiščejo to zmajevo srce. Navsezadnje nimam kaj izgubiti.« In tako je poslal na morje sto ribičev, ki so nastavili harpune, zaporne mreže, vlečne mreže, vrše, košare, trnke in vrvi. Toliko so obračali in preiskovali, da so naposled ujeli zmaja, mu izrezali srce in ga prinesli kralju. Ta ga je dal skuhati lepi služabnici, ki se je zaprla v sobo. Komaj je pristavila srce na ogenj in se je iz lonca dvignila para, že je zanosila ne le lepa kuharica, temveč je nabreknilo tudi vse pohištvo v hiši in čez nekaj dni rodilo: postelja z baldahinom je povrgla posteljico, skrinja skrinjico, stoli stolčke, miza mizico, nočni lonec pa ličen lonček, tako ljubek, da ga je bilo veselje pogledati. Ko je bilo srce kuhano in ga je kraljica komaj pokusila, je začutila, kako ji trebuh nabreka, in čez štiri dni sta hkrati s služabnico rodili vsaka krepkega fantiča. Bila sta si podobna kakor jajce jajcu, tako da ni bilo mogoče ločiti enega od drugega. Skupaj sta odraščala v tolikšni ljubezni, da se nikoli nista hotela raziti;
in tako neizmerno sta bila navezana drug na drugega, da je kraljico začelo razjedati ljubosumje, saj je njen sin kazal več ljubezni do sina njene služabnice kakor do nje same. Ni vedela, kako naj se znebi tega trna v očesu. Nekega dne je princ, ki je hotel s prijateljem na lov, dal zakuriti v kaminu svoje sobe in začel taliti svinec za krogle. Ker mu je zmanjkalo ne vem česa, je šel sam ponj. Medtem je prišla kraljica pogledat, kaj počne njen sin, in našla v sobi samo Cannelora, služabničinega sina. Da bi ga spravila s sveta, je zamahnila z razbeljenim kalupom za krogle proti njegovemu obrazu. Sklonil se je, zato ga je zadela nad obrvjo in mu naredila globoko rano. Že ga je hotela udariti še enkrat, ko je prišel njen sin Fonzo. Pretvarjala se je, da je prišla pogledat, kako mu gre, ga nekajkrat prisiljeno pobožala in odšla. Canneloro si je potegnil klobuk na čelo, da Fonzo ne bi opazil rane, ter se držal mirno in trdno, čeprav ga je žgala bolečina. Ko sta končala izdelovati krogle, velike kakor hrošči, je prosil princa za dovoljenje, da odide. Fonzo se je začudil tej nenadni odločitvi in ga vprašal, zakaj:
ta pa je odgovoril: »Nič več me ne sprašuj, moj Fonzo; dovolj naj ti bo, da moram oditi. Nebesa vedo, da se mi ob slovesu od tebe, ki si moje srce, duša trga iz prsi kakor sir iz pogače, duh odhaja iz telesa kakor čoln pod vesli in kri odteka iz žil kakor iztekajoče se vino:
ker pa ni druge pomoči, ostani zdrav in me ohrani v spominu.« Objela sta se in bridko jokala, nato pa je Canneloro odšel v svojo sobo. Tam je vzel oklep in meč, ki sta se rodila iz drugega orožja takrat, ko se je kuhalo srce, se od glave do pet oborožil in pripeljal konja iz hleva. Ravno je hotel stopiti v streme, ko ga je dohitel objokani Fonzo. Rekel mu je, da naj mu, če ga že hoče zapustiti, vsaj pusti kakšno znamenje svoje ljubezni, da bo laže prenašal bolečino njegove odsotnosti. Ob teh besedah je Canneloro izvlekel bodalo in ga zasadil v tla, od koder je privrel lep studenec. »To je najboljši spomin, kar ti ga lahko pustim,« je rekel princu, »kajti po toku tega studenca boš vedel, kako teče moje življenje. Če bo voda bistra, vedi, da bo tudi moje življenje jasno in mirno; če bo kalna, si misli, da prestajam tegobe; če pa bo studenec presahnil, česar naj nebo ne dopusti, vedi, da je zmanjkalo olja v moji svetilki in da sem plačal davek, ki ga dolgujemo naravi.«
Ko je to izrekel, je prijel za meč, ga zasadil v tla in iz zemlje je pognal grmiček mirte. »Dokler jo boš videl zeleno,« je dejal, »vedi, da sem tudi jaz svež kakor zelen česen. Če jo boš videl ovenelo, si misli, da mi sreča ne cveti najbolje; če pa se povsem posuši, lahko svojemu Canneloru zaželiš večni pokoj in pospraviš njegove čevlje in cokle.« Po teh besedah sta se še enkrat objela in Canneloro se je odpravil na pot. Na poti se mu je pripetilo marsikaj, kar bi bilo predolgo pripovedovati: prepiri s kočijaži, sleparije krčmarjev, odiranje mitničarjev, nevarnosti na težavnih poteh in podlosti tatov. Naposled je prispel v Longa-pergolo prav tedaj, ko so prirejali sijajen viteški turnir, na katerem je bila zmagovalcu obljubljena kraljeva hči. Canneloro se je prijavil in se tako junaško odrezal, da je premagal vse viteze, ki so prišli z različnih koncev iskat slavo. Zato so mu dali za ženo Fenizio, kraljevo hčer, in priredili veliko slavje. Nekaj mesecev sta živela v blaženem miru, nato pa je Cannelora obšla nemirna želja, da bi šel na lov. Ko je to povedal kralju, mu je ta dejal: »Pazi nase, moj zet, glej, da te kdo ne pretenta! Ostani pri pameti in imej odprte oči, gospod, kajti po teh gozdovih straši ljudožerski velikan, pravi peklenšček, ki vsak dan menja podobo. Zdaj se pokaže kot volk, zdaj kot lev, zdaj kot jelen, zdaj kot osel, zdaj kot to in zdaj kot ono. S tisočerimi zvijačami zvabi nesrečnike, ki mu pridejo na pot, v votlino, kjer jih pogoltne.
Zato, sin moj, ne postavljaj na kocko svojega zdravja, saj boš tam pustil kožo.« Canneloro pa je ves strah pustil že v materinem trebuhu in se ni zmenil za tastove nasvete. Komaj je sonce z ostro metlo svojih žarkov pometlo saje noči, že je šel na lov. Prišel je v gozd, kjer so se sence pod listnato streho zbirale v združbo in kovale zaroto proti soncu. Ko ga je velikan zagledal, se je spremenil v lepo košuto. Canneloro jo je nemudoma začel loviti, ona pa ga je toliko zavajala in skakala s kraja na kraj, da ga je zvabila v najtemnejši del gozda. Tam je priklicala tolikšen naliv in tako silno sneženje, da se je zdelo, kakor da se podira nebo. Canneloro se je znašel pred velikanovo votlino in stopil vanjo, da bi se zatekel na varno. Ker je bil ves otrpel od mraza, je pobral nekaj drv, ki jih je našel v njej, vzel iz žepa kresilo in zakuril velik ogenj. Ko se je grel in sušil obleko, se je na vhodu v votlino prikazala košuta in rekla: »Gospod vitez, dovolite mi, da se malo pogrejem, saj sem vsa premrla od mraza.«
Canneloro je bil vljuden in ji je rekel: »Pridi bliže, dobrodošla si.« »Prišla bi,« je odgovorila košuta, »a se bojim, da me potem ubiješ.« »Nič se ne boj,« je odvrnil Canneloro, »pridi, dam ti svojo besedo.« »Če hočeš, da pridem,« je spet rekla košuta, »priveži pse, da mi ne storijo nič hudega, in priveži konja, da me ne brcne.« Canneloro je privezal pse in konju spetil noge, košuta pa je rekla: »Zdaj sem že napol pomirjena, toda če ne zvežeš še meča, ne stopim noter, pri duši mojega deda!« Canneloro, ki si je želel udomačiti košuto, je zvezal meč, kakor ga zveže kmet, ko ga nese v mesto, da ne bi imel opravka z biriči. Ko je velikan videl, da je Canneloro brez obrambe, je privzel svojo pravo podobo, ga pograbil in spustil v jamo na dnu votline ter jo pokril s kamnom, da bi ga pozneje pojedel.
Fonzo pa je vsako jutro in vsak večer obiskoval mirto in studenec, da bi izvedel, kako se godi Canneloru. Ko je našel mirto ovenelo in vodo kalno, je takoj pomislil, da je njegov dragi prijatelj v stiski. Ker mu je želel pomagati, je, ne da bi prosil očeta ali mater za dovoljenje, zajahal konja, se dobro oborožil in se z dvema začaranima psoma odpravil v svet. Toliko je blodil in se obračal zdaj sem, zdaj tja, da je prišel v Longa-pergolo. Vse mesto je bilo odeto v žalno črnino, ker so verjeli, da je Canneloro mrtev. Komaj je prispel na dvor, že so ga vsi zaradi njegove podobnosti s Cannelorom zamenjali za prijatelja in tekli k Fenizii po nagrado za veselo novico. Ta je pridrvela po stopnicah in objela Fonza: »Moj mož, moje srce, kje si bil toliko dni?« Fonzo je nemudoma zaslutil, da je Canneloro prišel v ta kraj in ga potem zapustil. Sklenil je princeso spretno izprašati, da bi med pogovorom izvedel, kje ga lahko najde. Ko je slišal, da se je zaradi prekletega lova izpostavil strašni nevarnosti, zlasti če bi naletel na velikana, ki je tako krut do ljudi, je takoj sklepal, da je prijatelj trčil prav obenj. Svoje misli je zamolčal in se zvečer odpravil spat. Pretvarjal pa se je, da se je zaobljubil Diani, da se tisto noč ne bo dotaknil žene, zato je med sebe in Fenizio položil gol meč kot pregrado. Komaj je čakal jutra, ko bo sonce prišlo dat nebu zlate kroglice, da iz njega prežene temo. Vstal je iz postelje in ne Feniziine prošnje ne kraljeve zapovedi ga niso mogle zadržati: hotel je na lov. Zajahal je konja in se z začaranima psoma odpravil v gozd. Zgodilo se mu je prav tisto, kar se je zgodilo Canneloru, in ko je stopil v votlino, je zagledal prijateljevo orožje ter privezane pse in konja. Tedaj je bil prepričan, da se je njegov prijatelj ujel prav tam. Ko mu je košuta rekla, naj zveže orožje, pse in konja, je naščuval psa nanjo in raztrgala sta jo na kosce. Nato je iskal še kakšno sled o prijatelju in ga zaslišal na dnu jame. Dvignil je kamen ter izvlekel Cannelora in vse druge, ki jih je velikan žive zakopal, da bi jih spital.
Z neizmernim veseljem sta se objela in odšla domov. Ko je Fenizia zagledala tako podobna moža, ni vedela, kateri je njen mož. Toda privzdignila je Cannelorov klobuk, videla rano, ga prepoznala in objela. Fonzo je mesec dni preživel v tisti deželi in se prijetno kratkočasil, nato pa se je hotel vrniti v domovino, v svoje gnezdo. Po njem je Canneloro poslal materi pismo, naj pride uživat njegovo srečo, in res je prišla. Od tistega dne pa ni hotel več slišati ne o psih ne o lovu, saj se je spominjal izreka: _Gorje tistemu, ki se spametuje šele na lastni koži._
Izvirnik
Jornata I IX LA CERVA FATATA
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Nasceno pe ffatazione Fonzo, e Ccanneloro; Canneloro è nvidejato da la Regina, mamma de Fonzo, e le rompe lo fronte. Canneloro se parte, e ddeventato Rrè, passa no gran pericolo. Fonzo pe bertute de na Fontana, e de na Mortella sa li travaglie suoje, e vace a lleberarelo._ _Stettero a canna aperta a sentire lo bellissemo cunto de Paola, e cconcrusero tutte, ca l’umele è comme la palla, che quanto cchiù se sbatte ’nterra, cchiù ssauta, e comme a lo caperrone, che quanto cchiù se tira arreto, cchiù fforte tozza. Ma fatto signo Taddeo a Cciommetella, che secotasse la robrica, cossì mettette la lengua nvota._ È granne senza dubbio la forza de l’amecizia, che nce fa tenere le
ffatiche, e li pericole sotto coscia pe sservizio de l’ammico: la rrobba se stimma la pagliosca, lo nnore na cufece, la vita na zubba, dove se pozza spennere pe ghiovare l’ammico, comme nne sbrommano le ffavole, ne sò chiene le storie ed io oje ve ne darraggio no ’nziempro, che me soleva contare vava Semmonella, ch’aggia recola: si pe ddareme no poco d’audienzia chiuderrite la vocca, ed allongarrite l’aurecchie.
Era na vota no cierto Rrè de Longa-pergola chiammato Jannone, lo quale avenno gran desederio de avere figlie, faceva pregare sempre li Deje, che ffacessero ’ntorzare la panza a la mogliere; e pperchè se movessero a darele sto contiento, era tanto caretativo de li pellegrine, che le dava pe fi a le bisole. Ma vedenno all’utemo che le ccose jevano a lluongo, e non c’era termene de criare na sporchia, serraje la porta a mmartiello, e ttirava de valestra a chi ’nce accostava: pe la quale cosa passanno no gran varvante da chella terra, e non sapenno la mutata de registro de lo Rrè, o puro sapennola, e bolennoce remmediare, juto a trovare Jannone, lo pregaje a ddarele recietto ne la casa soja: lo quale co na cera brosca, e co na gronna terribele le disse: Si n’aje
autra cannela de chesta, te puoje corcare a la scura: passaje lo tiempo, che Berta filava: mo hanno apierto l’uocchie li gattille; non c’è chiù mamma mò. E demannanno lo Viecchio la causa de sta motazione, respose lo Rrè. Io pe ddesiderare d’avere figlie; aggio spiso, e spaso co cchi jeva, e chi veneva, e ghiettato la rrobba mia; all’utemo, avenno visto ca nce perdeva la rasa, aggio levato mano, ed auzato lo fierro. Si n’è pe d’autro leprecaje chillo viecchio, cojetate, ca te la faccio scire subbeto prena a ppena de l’aurecchia. Si farraje chesto, disse lo Rrè, te dò pparola darete miezo lo Regno; e chillo respose; ora siente buono, si vuoje ’nzertare a ppiro, fa pigliare lo core de no Drago marino, e ffallo cocinare da na Zitella zita, la quale a
l’addore schitto de chella pignata, deventarrà essa perzì co la panza ’ntorzata, e ccuotto che sarrà sto core, dallo a mmangiare a la Regina, che vedarraje subbeto, che sciarrà prena, comme si fosse de nove mise. Comme po essere sta cosa? (repigliaje lo Rrè) mme pare pe te la dicere assaje dura a gliottere. Non te maravigliare (disse lo viecchio) ca si lieje le ffavole, trovarraje, che a Giunone passanno pe li campe olene sopra no sciore l’abbottaje la panza, e ffigliaje. Si è cossì, tornaje a ddicere lo Rrè, che se trova a sta mmedesema pedata sto core de Dragone. All’utemo no ’nce perdo niente. E ccosì mmannato ciente pescature a maro apararo sperune, chiusatane, pasangrese, buole, nasse, lenze, e ffelacciune, e tanto se votaje, e giraje, ficchè se pigliaje
no Dragone, e cacciatone lo core, lo portaro a lo Rrè, lo quale lo dette a cocinare a na bella damecella, la quale serratase a na cammara, non cossì priesto mese a lo ffuoco lo core, e scette lo fummo de lo vullo, che non sulo sta bella Coca deventaje prena, che tutte li mobele de la casa ntorzaro, e ’ncapo de poche juorne figliattero, tanto che la travacca fece no lettecciuolo, lo forziero fece no scrignetiello, le ssegge facettero seggiolelle, la tavola no tavolino, e lo cantaro fece no cantariello mpetenato accossì bello, ch’era no sapore. Ma cuotto, che fu lo core, e assaporato a ppena da la Regina, se sentette abbottare la panza, e fra quattro juorne tutto a no tiempo co la dammecella fecero no bello mascolone ped’una; cossì spiccecato l’uno
all’autro, che non se canosceva chisto da chillo; li quale crescettero ’nziemme co tanto ammore, che non se sapevano spartere punto fra loro; ed era ccossì sbisciolato lo bene, che se portavano, che la Regina commenzaje ad averne quarche mmidia, pocca lo figlio mostrava cchiù affezzione a lo figlio de na vajassa soja, ch’a se stessa, e non sapeva de che muode levarese sto spruoccolo da ll’uocchie; Ora no juorno volenno lo prencepe ire a ccaccia co lo compagno sujo, fece allommare fuoco a na cemmenera dinto la cammara soja; e accommenzaje a squagliare lo cchiummo pe fare pallottine, e mmancannole non saccio, che ccosa jette de perzona e ttrovarela; e fra sto miezo arrivanno la Regina pe bedere, che ffaceva lo figlio, e ttrovatoce sulo Canneloro lo figlio
de la dammecella; penzanno de levarelo da sto munno, le dette co na pallottera ’nfocata verzo la faccie, pe la quale cosa vasciannose, le cogliette sopra no ciglio, e le fece no male ’ntacco, e già voleva asseconnare l’autro, quanno arrevaje Fonzo lo figlio, ed essa fegnenno essere venuta a bedere comme steva, dapò quattro carizzielle ’nsipete, se nne jette: E Ccanneloro carcatose no cappiello ’nfronte non fece addonare Fonzo de lo chiajeto, e stette saudo saudo, si bè se sentette friere da lo dolore; e comme appe fornuto de fare palle comm’a scarafone, cercaje lecienzia a lo Prencepe de ire fore. E rrestanno maravegliato Fonzo de sta nova deleberazione, le demmannaje la causa: lo quale respose; non cercare autro Fonzo mio, vasta sapere schitto
ca sò fforzato a ppartire; e lo Cielo sà, si partenno da te, che ssi lo core mio, fa sparte casatiello ll’arma da sto pietto, lo spireto fa sia, e boca da lo cuorpo, e lo sango fa marco sfila da le bene: ma pocca non se pò ffare autro, covernamette, e tieneme a mmemoria. Cossì abbracciatose, e ttrivolejanno, s’abbiaje Canneloro a la cammara soja, dove pigliatose n’armatura, e na spata ch’era figliata da n’autra arma, a ttiempo, che se coceva lo core, ed armatose tutto, se pigliaje no cavallo da la stalla, e ttanno voleva mettere lo pede a la staffa, quanno l’arrivaje Fonzo chiagnenno, decennole ch’a lo mmanco pocca lo voleva abbannonare, le lassasse quarche segnale de l’ammore sujo, azzò potesse smesare l’affanno de l’assenzia soja: a le quale parole
Canneloro, caccianno mano a lo pognale, lo mpizzaje nterra, e sciutane na bella fontana, disse a lo Prencepe, chesta è la meglio memoria, che te pozzo lassare, pocca a lo correre de sta fontana saperraje lo curzo de la vita mia: che se la vederraje scorrere chiara, sacce ca starraggio cossì chiaro, e tranquillo de stato, se la vederraje trovola, mmagenate ca passarraggio travaglio; e si la trovarraje secca (non voglia lo Cielo) fa cunto ca sarrà ffornuto ll’uoglio de la cannela mia, e ssarraggio arrivato a la gabella, che tocca a la natura; e ditto chesto mese mano a la spata, e danno na ’mbroccata ’nterra, fece nascere no pede de mortella, decenno, sempre che la vide verde, sacce ca stò berde comm’aglio; se la vide moscia, penza ca non vanno
troppo ’ncriccate le ffortune meje, e si deventarrà secca affatto, puoje dire pe Ccanneloro tujo requie, scarpe, e zuoccolo. E ditto chesto, abbracciatose n’autra vota, se pose ’ncammino, e ccammenato, dapò varie cose, che l’accadettero, che sarria luongo a rraccontare, comme contraste de Vettorine, ’mbroglie de tavernare, assassinamiente de gabellote, pericole de male passe, cacavesse de mariuole, all’utemo arrevaje a Llonga pergola a ttiempo che se faceva na bellissema jostra, e se prometteva la figlia de lo Rrè a lo mantenetore; dove presentantose Canneloro, se portaje cossì bravamente, che frusciaje tutte li Cavaliere venute da deverze parte a guadagnarese nomme. Pe la quale cosa le fu data Fenizia la figlia de lo Rrè pe mmogliere, e se
fece na festa granne; ed essenno state per quarche mese ’nsanta pace venne n’ommore malenconico a Ccanneloro de ire a ccaccia, e decenno sta cosa a lo Rrè, le fu ditto guarda la gamma, jennero mio, vi che non te cecasse parasacco, sta ’ncellevriello, apre ll’uocchie, messere, ca pe ssi vuosche nc’è n’Uorco de lo diantane, lo quale ogne ghiuorno cagna forma, mò comparenno da Lupo, mo da Lione, mò da ciervo, mò da Aseno, e mò da na cosa, e mò da n’autra; e co mmille stratagemme carreja li poverielle, che ’nce mmatteno, a na grotta, dove se le cannareja; perzò non mettere figlio mio la sanetate ’ncostiune, ca ’nce lasse li stracce. Canneloro, ch’aveva lassato la paura ’ncuorpo a la mamma, non curanno li consiglie de lo suocro, non cossì priesto lo Sole co la
scopa de vrusco de li ragge annettaje le ffolinie de la notte, jette a la caccia, ed arrivato a no vosco, dove sotto la pennata de le ffronne, se congregavano l’ombre a ffare monopolio, ed a confarfare contra lo Sole, l’Uorco vedennolo venire, se trasformaje a na bella Cerva, la quale Canneloro, comme la vedde, accommenzaje a ddarele caccia, e tanto la Cerva lo traccheggiaje, e sbauzaje da luoco a lluoco, che l’arreddusse a lo scuro de lo vosco, dove fece venire tanta chioppeta de tanta neve, che pareva che lo Cielo cadesse, e ttrovatose Canneloro nnante la grotta de l’Uorco, trasette dinto pe ssarvarese; ed essenno aggrancato de friddo, pigliaje certe llegna, che trovaje llà dinto, e ccacciatose da la sacca lo focile, allommaje no gran focarone, e
stannose a scarfare, e asciugare li panne, se fece a la vocca de la grotta la cerva, e disse, o Signore Cavaliero, damme lecienzia, ch’io mme pozza scaglientare no pocorillo, ca sò ntesecata de lo friddo: Canneloro, ch’era cortese, disse ’nzeccate, che singhe la benvenuta. Io vengo, respose la Cerva, ma aggio paura, ca po m’accide: non dubetare, leprecaje Canneloro; viene sopra la parola mia. Si vuoje, che benga, tornaje a dicere la cerva, lega sti cane, che non me facciano dispiacere, e lega sto cavallo che non me dia de cauce. E Canneloro legaje li cane, ’mpastoraje lo cavallo, e la cerva disse, si mò sò meza assecorata, ma si non lighe la sferra, io non nce traso pe l’arma de vavo; e Ccanneloro, ch’aveva gusto addomestecarese co la cerva legaje
la spata, comme a parzonaro, quanno la porta dinto la Cetate, pe paura de li sbirre. E l’Uorco, comme vedde Canneloro senza defesa, pigliaje la forma propria, e datole de mano lo calaje dinto la fossa, ch’era ’nfunno a la grotta, e lo commegliaje co na preta pe mmagnaresillo. Ma Fonzo, che mmatina, e sera faceva la viseta a la mortella, ed a la fontana, pe sapere nova de lo stato de Canneloro, trovato l’una moscia, e l’autra trovola, subbeto penzaje che passava travaglie lo cardascio sujo, e desederuso de darele soccurzo, senza cercare lecienzia a lo patre, nè a la mamma, se mese a ccavallo, ed armatose buono co duje cane fatate s’abbiaje pe lo munno, e tanto giraje, e ttornaje da chesta, e da chella parte, che arrivaje a Llonga-pergola, la quale
trovaje tutta apparata de lutto pe la creduta morte de Canneloro, e non tanto priesto fu arrivato a la corte, che ognuno credenno, che ffosse Canneloro pe la someglianza ch’aveva a isso, corzero a ccercare lo veveraggio a Ffenizia, che scapizzannose pe le scale, abbracciaje a Ffonzo, dicenno: marito mio, core mio; dove si stato tanta juorne? Fonzo de sta cosa trasette subbeto ’nmalizia, ch’a sta terra fosse venuto Canneloro, e sse ne fosse partuto, e ffece penziero de ’nsammenare destramente, pe ppigliare ’nsermone la Prencepessa, dove se potesse trovare, e sentenno dire ca pe sta mmardetta caccia, s’era puosto a troppo pericolo, e mmassema si lo trovava l’Uorco, quale è tanto crodele coll’uommene, fece subbeto la massema, che lloco fosse
dato de pietto l’ammico sujo, e ssemmolato sto negozio, la notte se jeze a ccorcare: ma fegnenno avere fatto vuto a Diana de non toccare la mogliere la notte, mese la spata arrancata comme staccione ’miezo ad isso, ed a Fenizia, e non vedde l’ora la matina, che scesse lo Sole a dare li pinole nnaurate a lo Cielo pe ffarele vacoare l’ombra: perchè sosutose da lo lietto, non potennolo retenere li prieghe de Fenizia, nè lo ccommannamiento de lo Rrè, voze ire a ccaccia, e ppuostose a ccavallo co li cane fatate, jette a lo vosco, dove socceduto lo stisso, ch’era socciesso a Ccanneloro, e trasuto a la grotta, vedde l’arme de Canneloro, li cane, e lo cavallo legate, pe la quale cosa tenne pe ccierto, che lloco fosse ncappato l’ammico, e decennole la Cerva,
ch’avesse legate l’arme, cane, e cavallo, isso ’nce le ’nterretaje adduosso, e nne fecero petaccie; e ccercanno quarche autra notizia de l’ammico, lo ntese a bbascio lo fuosso, e auzato la preta nne cacciaje Canneloro co ttutte l’autre che pe ngrassare tenea atterrate vive: ed abbracciatose co na festa granne, jettero a la casa, dove Fenizia vedenno ssi duje simmele, non sapeva scegliere fra loro lo marito sujo: ma auzato lo cappiello de Canneloro, vedde la feruta, e ccanoscennolo l’abbracciaje: e dapò essere stato no mese Fonzo pigliannose spasso a cchillo pajese, voze repatriare, e ttornare a lo nido sujo, pe mmiezo de lo quale, scrisse Canneloro a la mamma, che benesse a ppartecepare de le grannizze soje, comme facette, e dall’ora ’nante non voze sapere
nè de cane, nè de caccia, arrecordannose de chella sentenzia, _Ammaro chi a soje spese se castica._
Nadaljuj z branjem
