Prevod

Zgodba, ki vam jo pripovedujemo, je pravzaprav iz dveh delov; prvi bi lahko tudi manjkal, toda daje nam nekaj predznanja, in to je koristno!

Bivali smo na podeželskem dvorcu v notranjosti dežele in naneslo je, da so gospodarji za en dan odpotovali. Tedaj je iz najbližjega mesta prišla neka gospa; s seboj je imela svojega mopsa in prišla je zato, kot je rekla, da bi kupili »delnice« njene strojarne. S seboj je prinesla svoje listine in svetovali smo ji, naj jih vloži v ovojnico, nanjo pa napiše naslov graščaka: »Generalni vojni komisar, vitez, in tako dalje.«

Prisluhnila nam je, vzela pero, se ustavila in nas prosila, naj ji naslov ponovimo, vendar počasi. Storili smo tako in pisala je; toda sredi »generalnega vojnega« je obstala, zavzdihnila in rekla: »Saj sem samo ženska!« Med pisanjem je mopsa odložila na tla in ta je renčal; saj je šel vendar z njo za svoje veselje in zdravje, v takem primeru pa človeka ne smejo postaviti na tla. Potlačen smrček in tolst hrbet — takšna je bila njegova zunanjost.

»Ne grize!« je rekla gospa. »Nima zob. Je tako rekoč član družine, zvest in razdražljiv, toda za to so krivi moji vnuki; igrajo se poroko in hočejo, da bi bil družica, to pa ga utruja, starčka ubogega!«

Oddala je svoje listine in vzela mopsa v naročje. To je prvi del — ki bi ga prav lahko izpustili! »Mops je umrl!« To je drugi del. Bilo je kak teden pozneje; prišli smo v mesto in se nastanili v gostišču. Naša okna so gledala na dvorišče, ki ga je lesena ograja delila na dva dela; na eni strani so visele kože in kožuhovine, surove in strojene; tam je bilo vse, kar potrebuje strojarna, in ta je bila vdovina. — Mops je tisto jutro umrl in pokopali so ga tu na dvorišču; vdovini vnuki, se pravi vnuki strojarjeve vdove, kajti mops ni bil poročen, so poteptali zemljo na grobu, in grob je bil tako lep, da je moralo biti pravo veselje ležati v njem.

Grob je bil obdan z lončenimi črepinjami in posut s peskom; na vrh so postavili polovico pivske steklenice z vratom navzgor, kar pa nikakor ni bilo mišljeno alegorično.

Otroci so plesali okoli groba in najstarejši izmed dečkov, praktičen mladenič sedmih let, je predlagal, da bi mopsov grob razstavili na ogled vsem iz ulice; vstopnina naj bi bila gumb za naramnice, saj ga ima vsak deček in ga lahko prispeva tudi za deklice; predlog so soglasno sprejeli.

In prišli so vsi otroci iz ulice, pa še iz stranske ulice, in oddali svoj gumb; mnogi so morali tisto popoldne hoditi naokrog z eno samo naramnico, toda videli so mopsov grob, in to je bilo kar precej vredno.

Toda zunaj strojarskega dvorišča, tik ob vratcih, je stala majhna razcapana deklica, tako ljubka, s prečudovitimi kodrastimi lasmi in očmi, tako modrimi in jasnimi, da jo je bilo veselje pogledati; ni rekla niti besede, pa tudi jokala ni, le vsakič, ko so se vratca odprla, je pogledala noter, kolikor daleč je mogla. Vedela je, da nima niti enega gumba, in je zato žalostna obtičala zunaj; stala je tam, dokler si niso vsi ogledali groba in odšli; tedaj je sedla, si z drobnima rjavima rokama zakrila oči in planila v jok; samo ona ni videla mopsovega groba. To je bila srčna bolečina, velika, kakršna je pogosto bolečina odraslega človeka.

Vse to smo videli od zgoraj — in če gledamo od zgoraj na to žalost, kakor na marsikatero svojo in tujo, se ji lahko celo smejimo! — To je vsa zgodba, in kdor je ne razume, lahko kupi delnice vdovine strojarne.