Prevod

Razpisana je bila nagrada, pravzaprav kar dve, mala in velika, za največjo hitrost, a ne v eni sami tekmi, temveč v teku skozi vse leto.

»Jaz sem dobil prvo nagrado!« je rekel zajec. »Pravica že mora biti, če v svetu sedijo tvoji sorodniki in dobri prijatelji; toda da je polž dobil drugo nagrado, se mi zdi skoraj žalitev!«

»Nikakor,« je zatrdil steber pri vratih, ki je bil navzoč pri podelitvi nagrad. »Upoštevati je treba tudi marljivost in dobro voljo, tako je reklo več uglednih oseb in tako sem razumel tudi sam. Polž je resda potreboval pol leta, da je prišel čez prag, a si je pri tem zlomil stegnenico, saj je bila to zanj vendarle velika naglica. Živel je samo in izključno za svoj tek, in tekel je s hišo na hrbtu! Vse to je vredno spoštovanja! In tako je dobil drugo nagrado!«

»Lahko bi vendar upoštevali tudi mene!« je rekla lastovka. »Mislim, da se v letu in zavojih nihče ni izkazal za hitrejšega od mene, in kod vse sem bila: daleč, daleč, daleč!«

»Prav v tem je vaša smola!« je rekel steber pri vratih. »Preveč se potepate! Vedno morate na pot, iz dežele, brž ko začne pri nas zmrzovati; prav nič ne ljubite domovine! Vas ne moremo upoštevati!«

»Kaj pa, če bi vso zimo ležala v močvirju?« je rekla lastovka. »Če bi ves ta čas prespala, bi me potem upoštevali?«