Prevod

Zdaj ti bom povedal zgodbo, ki sem jo slišal, ko sem bil še majhen, in vsakokrat, ko sem pozneje pomislil nanjo, se mi je zdela še lepša; z zgodbami je namreč kakor z mnogimi ljudmi: z leti postajajo vse lepše in lepše, in to je prav prijetno!

Saj si že bil na deželi? Videl si pravo staro kmečko hišo s slamnato streho; mah in zel tam rasteta kar sama od sebe; na slemenu je štorkljino gnezdo, brez štorklje pač ne gre, stene so postrani, okna nizka, in pomisli, samo eno se da odpreti; krušna peč štrli iz hiše kakor majhen, debel trebušček, bezgov grm pa se sklanja čez plot, kjer je tik pod grčasto vrbo majhna mlaka z raco ali račkami. Da, pa pes na verigi je tudi tam, ki laja na vsakogar.

Prav takšna kmečka hiša je stala na deželi in v njej sta živela mož in žena, kmet in kmetica. Čeprav sta imela le malo, sta eno stvar vendarle lahko pogrešala: konja, ki se je pasel v obcestnem jarku. Ata je na njem jezdil v mesto, sosedje so si ga izposojali in mu v zameno naredili kakšno uslugo, vendar bi jima bilo najbrž koristneje, če bi konja prodala ali ga zamenjala za kaj, kar bi jima prišlo še bolj prav. Toda kaj naj bi to bilo?

»To boš ti najbolje vedel, ata!« je rekla žena. »Zdaj je v mestu semenj, odjezdi tja in prodaj konja ali ga dobro zamenjaj; kar narediš ti, je vedno prav. Odjezdi na semenj!«

Potem mu je zavezala ovratno ruto, kajti to je vendar znala bolje od njega; zavezala jo je v dvojno pentljo in videti je bilo prav imenitno. Nato mu je s plosko dlanjo očistila klobuk, ga poljubila na topla usta in že je odjezdil na konju, ki naj bi ga prodal ali zamenjal. Da, ata se je spoznal na te reči.

Sonce je pripekalo, na nebu ni bilo niti oblačka! Cesta je bila prašna in po njej je hitelo vse polno ljudi na semenj, z vozovi, na konjih in peš. Bila je silna sončna pripeka in na cesti ni bilo niti trohice sence.

Neki mož je gnal kravo, ki je bila tako lepa, kot je krava le lahko. »Ta gotovo daje dobro mleko!« si je mislil kmet. Prav dobra menjava bi bila, če bi jo dobil. »Veš kaj, ti s kravo!« je rekel. »Kaj, ko bi se malo pomenila! Glej, konj je, kolikor vem, vreden več kot krava, ampak nič zato! Meni bi krava bolj koristila; ali zamenjava?«

»Pa dajva!« je rekel mož s kravo in sta zamenjala. Tako, opravljeno je bilo in kmet bi se lahko obrnil proti domu, saj je dosegel, kar je hotel. Ker pa si je že namenil iti na semenj, je hotel na semenj tudi priti, četudi samo zato, da bi si ga ogledal; in tako je šel naprej s svojo kravo. Stopal je urno, tudi krava je stopala urno in kmalu sta se znašla tik ob možu, ki je vodil ovco. Bila je dobra ovca, lepo rejena in bogato poraščena z volno.

»To bi pa rad imel!« je pomislil kmet. »Na bregu našega jarka ji paše ne bi manjkalo, pozimi pa bi jo lahko vzela k sebi v izbo. Pravzaprav bi bilo za naju bolje, da bi redila ovco kakor kravo. Ali zamenjava?«

Mož z ovco je bil seveda takoj za to, in tako sta opravila menjavo, kmet pa je šel s svojo ovco naprej po cesti. Tam pri prehodu čez plot je zagledal moža z veliko gosjo pod pazduho.

»To je pa prava velikanka!« je rekel kmet. »Perja ima in tolšče tudi! Prav lepo bi bilo videti, ko bi jo privezala ob naši mlaki! Mama bi ji lahko zbirala olupke! Večkrat je že rekla: ›Ko bi le imela gos!‹ Zdaj jo lahko dobi – in jo tudi bo! Ali zamenjava? Jaz ti dam ovco za gos in se ti še zahvalim!«

Drugi je bil seveda takoj za to, in tako sta zamenjala; kmet je dobil gos. Bil je že blizu mesta, gneča na cesti je postajala vse večja, vse je mrgolelo ljudi in živine; hodili so po cesti in po jarku, celo med krompir pobiralca cestnine, kjer je bila privezana njegova kokoš, da se ne bi preplašila, zbegala in izgubila. Bila je kokoš s kratkim repom, ki je mežikala z enim očesom, in videti je bila prav lepa. »Kok, kok!« je rekla; kaj si je pri tem mislila, ne znam povedati, kmet pa je ob pogledu nanjo pomislil: To je najlepša kokoš, kar sem jih kdaj videl, lepša je od župnikove koklje, prav rad bi jo imel! Kokoš vedno najde kakšno zrno, skoraj sama lahko skrbi zase! Mislim, da bi bila dobra menjava, če bi jo dobil za gos! »Ali zamenjava?« je vprašal. »Zamenjava!« je rekel drugi. »To pa res ne bi bilo slabo!« In tako sta zamenjala. Pobiralec cestnine je dobil gos, kmet pa kokoš.

Na tej poti v mesto je opravil že marsikaj; bilo je vroče in bil je utrujen. Potreboval je šilce žganja in kos kruha; ravno je prišel do krčme in hotel vstopiti, krčmarski hlapec pa je hotel ven, in tako ga je srečal prav na vratih, z vrečo, polno nečesa, ki mu je nihala v roki.

»Kaj pa imaš tu?« je vprašal kmet. »Gnila jabolka!« je odgovoril hlapec. »Celo vrečo za prašiče!« »To je pa strašansko veliko! Privoščil bi mami, da bi jih videla. Lani sva imela na starem drevesu ob lopi za šoto eno samo jabolko! Tisto jabolko sva morala prihraniti in je ležalo na predalniku, dokler ni počilo. ›To je vendar pravo bogastvo!‹ je rekla naša mama. Tu bi se pa lahko nagledala bogastva! Da, prav privoščil bi ji!«

»No, kaj pa daste zanje?« je vprašal hlapec. »Dam? Svojo kokoš dam v zameno!« In tako je dal kokoš v zameno, dobil jabolka in šel v krčmo naravnost k točilnemu pultu. Vrečo z jabolki je prislonil ob peč, v kateri so zakurili, a na to ni pomislil. V krčmi je bilo veliko tujcev, trgovcev s konji, trgovcev z voli in dva Angleža, ti pa so tako bogati, da jim žepi pokajo od zlatnikov; radi stavijo, le poslušaj!

»Ššš! Ššš!« Kakšen zvok je prihajal od peči? Jabolka so se začela peči. »Kaj pa je to?« No, to so kmalu izvedeli! Vso zgodbo o konju, ki ga je zamenjal za kravo, in tako naprej vse do gnilih jabolk.

»No! Ko prideš domov, jih boš pa dobil od svoje žene!« sta rekla Angleža. »To bo še rompompom!« »Poljube bom dobil, ne pa udarcev!« je rekel kmet. »Naša mama bo rekla: Kar naredi ata, je vedno prav!«

»Ali stavimo?« sta rekla. »Za cele funte zlatnikov! Sto funtov je en ladijski cent!« »Že poln mernik bi bil dovolj!« je rekel kmet. »Jaz lahko zastavim samo mernik jabolk, sebe in mamo povrhu, ampak to je več kot poravnan mernik, to je zvrhan mernik!«

»Velja! Velja!« sta rekla in stava je bila sklenjena. Pripeljali so krčmarjev voz, nanj sta sedla Angleža, nanj je sedel kmet, naložili so gnila jabolka in se odpeljali do kmetove hiše.

»Dober večer, mama!« »Pozdravljen, ata!« »No, pa sem opravil menjavo!« »Saj se spoznaš na to!« je rekla žena, ga objela okoli pasu in pozabila tako na vrečo kakor na tujca.

»Konja sem zamenjal za kravo!« »Hvala bogu za mleko!« je rekla žena. »Zdaj bova imela na mizi mlečne jedi, maslo in sir. To je bila čudovita menjava!«

»Da, ampak kravo sem potem zamenjal za ovco!« »To je gotovo še boljše!« je rekla žena. »Ti si vedno tako preudaren; za ovco imava ravno dovolj paše. Zdaj bova imela ovčje mleko in ovčji sir in volnene nogavice, da, celo volneno nočno srajco! Tega krava ne daje! Njej dlaka le izpada! Ti si res nadvse preudaren mož!«

»Ampak ovco sem zamenjal za gos!« »Ali bova letos za martinovo res imela gos, ljubi ata! Vedno misliš na to, kako bi me razveselil! Kako lepo si se tega domislil! Gos bova privezala in do martinovega se bo še bolj poredila!«

»Ampak gos sem zamenjal za kokoš!« je rekel mož. »Kokoš! To je bila dobra menjava,« je rekla žena. »Kokoš nese jajca, vali piščance, imela bova piščance, imela bova celo kokošje dvorišče! Prav tega sem si tako srčno želela!«

»Da, ampak kokoš sem zamenjal za vrečo gnilih jabolk!« »Zdaj te pa moram poljubiti!« je rekla žena. »Hvala ti, moj dragi mož! Zdaj ti bom nekaj povedala. Ko si odšel, sem pomislila, da bi ti pripravila res dobro kosilo: jajčno omleto z drobnjakom. Jajca sem imela, drobnjaka pa ne. Pa sem šla k učiteljevim, tam imajo drobnjak, to vem, ampak njegova žena je skopa, ta presnetka! Prosila sem, ali mi ga posodi –! ›Posodi?‹ je rekla. ›Na našem vrtu nič ne raste, niti gnilo jabolko! Še tega ji ne morem posoditi!‹ Zdaj ji jih lahko posodim deset, da, celo vrečo! To bo smeh, ata!« In ga je poljubila naravnost na usta.

»To mi je pa všeč!« sta rekla Angleža. »Vse gre navzdol, ona pa je še kar vesela! To je res vredno denarja!« In tako sta kmetu izplačala ladijski cent zlatnikov, on pa je dobil poljube, ne udarcev.

Da, vedno se splača, če žena uvidi in pove, da je ata najpametnejši in da je vse, kar naredi, prav. Vidiš, to pa je zgodba! Slišal sem jo, ko sem bil še majhen, zdaj pa si jo slišal tudi ti in veš, da je vse, kar naredi ata, vedno prav.