Waltey

Waltey

Dva mladi psa

Ezopove basni · Ezop / Karl Halm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Dva mladi psa

Vir
Ezopove basni
Avtor
Ezop / Karl Halm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Ancient Greek
Čas branja
2 min branja
Obseg
1 stran
Naslov izvirnika
390. Σκύλακες δύο. (Plut. Apophth. Lacon. p.225 F. Cf. Cor. 394.)

O izvirniku

Ezopove basni

Kratke basni, kjer živali v nekaj potezah razkrijejo človeške slabosti. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ezopove basni v jeziku Ancient Greek.

Besedilo

Dva mladi psa

Zakonodajalec Likurg je želel meščane odvrniti od dotedanjih navad in jih privesti k zmernejšemu načinu življenja ter iz njih napraviti plemenite in krepostne ljudi, saj so živeli v razkošju. Zato je vzredil dva mladiča istega očeta in matere: enega je pustil doma in ga navadil na posladke, drugega pa je jemal s seboj in ga uril za lov. Nato ju je pripeljal na ljudsko skupščino, postavil prednju sklede in nekaj priboljškov ter izpustil zajca. Ko je vsak planil k tistemu, česar je bil vajen, in je drugi ujel zajca, je dejal: »Vidite, meščani, kako zelo sta se v svojem vedenju razlikovala, čeprav sta istega rodu, in kako je pri oblikovanju plemenitih lastnosti vaja učinkovitejša od narave.« Nekateri pa pravijo, da ni pripeljal mladičev istih staršev, temveč je bil eden potomec hišnih psov, drugi pa lovskih. Tistega iz slabšega rodu je nato uril za lov, tistega iz boljšega pa je navajal zgolj na posladke. Ko je vsak planil k tistemu, česar je bil vajen, je tako pokazal, koliko vzgoja prispeva k boljšemu ali slabšemu, in dejal: »Tudi nam torej, meščani, prav nič ne koristita plemeniti rod, ki ga toliko ljudi občuduje, in dejstvo, da izviramo od Herakla, če ne delamo tistega, zaradi česar se je on izkazal za slavnejšega in plemenitejšega od vseh drugih ljudi, ter se vse življenje ne urimo v dobrem in se ga učimo.«

Izvirnik

390. Σκύλακες δύο. (Plut. Apophth. Lacon. p.225 F. Cf. Cor. 394.)

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Λυκοῦργος ὁ νομοθέτης βουλόμενος ἐκ τῆς προϋπαρχούσης διαίτης τοὺς πολίτας εἰς σωφρονεστέραν βίου τάξιν μετάγειν, καὶ καλοκαγαθικοὺς ἀπεργάζεσθαι (ἁβροδίαιτοι γὰρ ἦσαν), δύο σκύλακας ἀνέθρεψε τοῦ αὐτοῦ πατρὸς καὶ μητρὸς γενομένους· καὶ τὸν μὲν εἴθισε περὶ λιχνείας, οἴκοι ἐάσας· τὸν δὲ ἐπαγόμενος ἤσκησε περὶ κυνηγέσια. Ἔπειτα ἀγαγὼν εἰς τὴν ἐκκλησίαν, ἔθηκε λεκάνας καὶ λιχνείας τινὰς, ἀφῆκε δὲ καὶ λαγών· ἐπὶ τὰ συνήθη δʼ ἑκατέρου ὁρμήσαντος, καὶ θατέρου τὸν λαγὼν χειρωσαμένου, εἶπεν· ,,ὁρᾶτε, ὦ πολῖται, ὅτι ταὐτοῦ γένους ὑπάρχοντες, ἐν τῇ τοῦ βίου ἀγωγῇ παρὰ πολὺ ἀλλήλων διάφοροι ἀπέβησαν, καὶ ποιητικωτέρα τῆς φύσεως ἡ ἄσκησις πρὸς τὰ καλὰ τυγχάνει.“ Τινὲς δέ φασιν, ὡς οὐ παρῆγε σκύλακας, οἳ ἐκ τῶν αὐτῶν γεγονότες ἐτύγχανον, ἀλλʼ ὁ μὲν ἐξ οἰκουρῶν, ἕτερος δὲ κυνηγετῶν· κἄπειτα τὸν μὲν ἐκ τοῦ χείρονος γένους πρὸς τὰ κυνηγέσια ἤσκησε, τὸν δὲ ἐκ τοῦ ἀμείνονος περὶ λιχνείας μόνον ἤσκησεν· εἶθʼ ἑκατέρου ἐφʼ ἃ εἴθιστο ὁρμήσαντος, φανερὸν ποιήσας, ὅσον ἡ ἀγωγὴ πρὸς τὰ ἀμείνω καὶ χείρω συλλαμβάνε- ται, εἶπεν· ,,οὐκοῦν καὶ ἡμᾶς, ὦ πολῖται, οὐδὲν ἡ παρὰ τοῖς πολλοῖς θαυμαζομένη εὐγένεια καὶ τὸ ἀφʼ Ἡρακλέους εἶναι ὀνίνησιν, εἰ μὴ πράττομεν, διʼ ἅ ἐκεῖνος ἀπάντων ἀνθρώπων ἐπιδοξότερος καὶ εὐγενέστερος ἐφάνη, ἀσκούμενοι καὶ μανθάνοντες καλὰ διʼ ὅλου τοῦ βίου.“