Prevod

Mestni sodnik je stal pri odprtem oknu; nosil je srajco z manšetami in naprsno iglo v naborkih na prsih in bil je izredno gladko obrit, kar z lastno roko; le malo se je bil urezal, a čez ranico si je prilepil košček časopisnega papirja.

»Hej, ti, mali!« je zaklical. In mali ni bil nihče drug kot peričin sin, ki je prav tedaj šel mimo in spoštljivo snel kapo; ščitek je imela prelomljen, da jo je lahko spravil v žep. V revni, a čisti in skrbno zakrpani obleki ter težkih coklah je deček stal pred njim tako spoštljivo, kakor da bi stal pred samim kraljem.

»Priden fant si!« je rekel mestni sodnik. »Vljuden fant si! Tvoja mati najbrž splakuje perilo spodaj ob rečici; tja ji neseš tisto, kar imaš v žepu. Huda reč je s tvojo materjo! Koliko pa imaš tam?«

»Pol četrtinke!« je odgovoril deček s prestrašenim, komaj slišnim glasom. »In zjutraj je dobila prav toliko!« je nadaljeval mož. »Ne, včeraj je bilo!« je odgovoril deček.

»Dve polovici sta ena cela! Nič ni vredna! Žalostno je s tem slojem ljudi! Reci materi, da bi jo moralo biti sram! In ti nikoli ne postani pijanec, čeprav najbrž boš! Ubogi otrok! Zdaj pa pojdi!«

In deček je šel; kapo je obdržal v roki, veter pa mu je mršil svetle lase, da so se dvigali v dolgih čopih. Šel je po ulici, zavil v ozko uličico in se spustil do rečice, kjer je mati stala v vodi ob pralni klopi in s perilnikom udarjala po težkem platnu. Voda je imela močan tok, saj so bile zapornice pri mlinu dvignjene; rjuho je vleklo s tokom in skoraj bi bila prevrnila pralno klop, zato jo je morala perica zadrževati.

»Še malo, pa bom odplavala!« je rekla. »Dobro, da si prišel, saj mi že pošteno manjka moči! Tu v vodi je mrzlo; že šest ur stojim v njej. Imaš kaj zame?«

Deček je vzel stekleničko iz žepa, mati pa jo je ponesla k ustom in naredila požirek. »Oh, kako dobro dene! Kako pogreje! Prav tako dobro je kot topel obrok, pa manj stane! Pij, sinko! Tako bled si, v tej tanki obleki te zebe! Saj je že jesen. Uh! Kako mrzla je voda! Samo da ne zbolim! Pa saj ne bom! Daj mi še požirek in še ti popij, a samo kapljico, ne smeš se navaditi tega, moj ubogi revni otrok!«

Šla je do brvi, na kateri je stal deček, in stopila na breg; voda je tekla s trstične preproge, ki jo je imela ovito okoli pasu, in curljala iz njenega krila. »Garala in trpela sem toliko, da mi bo kri zdaj zdaj brizgnila izpod nohtov! Pa nič zato, samo da te lahko pošteno spravim do kruha, moj ljubi otrok!«

Prav tedaj je prišla neka nekoliko starejša ženska, revna po obleki in videzu, ki je šepala na eno nogo in ji je čez eno oko visel velikanski umetni koder; z njim je hotela oko skriti, a je le še bolj opozarjala na svojo hibo. Bila je peričina prijateljica; sosedje so ji pravili »šepava Maren s kodrom«.

»Ubožica, kako garate in se mučite in stojite v mrzli vodi! Prav gotovo potrebujete kaj, da se pogrejete, pa vam še tisto kapljico zavidajo!« In kmalu je perica izvedela skoraj vse, kar je mestni sodnik povedal dečku; Maren je namreč vse slišala in razjezilo jo je, da je otroku tako govoril o njegovi lastni materi in o požirku, ki si ga je privoščila, medtem ko je sam prirejal imenitno pojedino, pri kateri je vino teklo v potokih! »Žlahtna vina in močna vina! Marsikdo ga popije več, kot potrebuje za žejo! A temu ne pravijo pijančevanje! Oni so kaj vredni, vi pa niste nič vredni!«

»Torej je govoril s teboj, otrok!« je rekla perica in ustnice so ji zadrhtele. »Imaš mater, ki ni nič vredna! Morda ima prav! A otroku tega ne bi smel govoriti! Sicer pa mi je iz te hiše že marsikaj prišlo na glavo!«

»Saj ste nekoč služili pri njih, ko sta bila sodnikova starša še živa in sta živela tam; tega je že veliko let! Od takrat smo pojedli veliko soli, pa ni čudno, da je človek žejen!« In Maren se je zasmejala. »Danes imajo pri sodniku veliko kosilo. Morali bi ga odpovedati, pa je bilo že prepozno in jedi so bile pripravljene. Hišni hlapec mi je povedal. Pred kakšno uro je prišlo pismo, da je mlajši brat umrl v Københavnu.«

»Umrl!« je vzkliknila perica in pobledela kakor mrlič. »Ojej!« je rekla druga. »Vas je pa res prizadelo! No, saj ste ga poznali, ko ste služili v tisti hiši.« »Da je umrl! Bil je najboljši, najbolj blagoslovljen človek! Naš Gospod ne dobi veliko takih, kot je bil on!« In solze so ji tekle po licih. »O moj Bog! Vse se mi vrti! Zato je, ker sem izpila stekleničko! Nisem prenesla! Tako slabo mi je!« In oprla se je na plot.

»Ljubi Bog, čisto slabi ste, mamka!« je rekla ženska. »Poglejte no, morda bo minilo! Ne, zares ste bolni! Najbolje, da vas spravim domov!« »Kaj pa perilo tam?«

»Že jaz bom poskrbela zanj! Primite me pod roko! Deček lahko medtem ostane tu in ga čuva, potem bom prišla in oprala še ostalo; samo še kupček ga je!«

Perici so se noge šibile. »Predolgo sem stala v mrzli vodi! Od jutra nisem ničesar ne jedla ne pila! Vročica me kuha! O Gospod Jezus! Pomagaj mi domov! Moj ubogi otrok!« In zajokala je.

Tudi deček je jokal in kmalu je sedel sam ob rečici pri mokrem perilu. Ženski sta počasi šli navzgor po uličici, perica z opotekajočim se korakom, nato po ulici mimo sodnikove hiše, in prav pred njo se je zgrudila na tlakovce. Ljudje so se zbrali okoli nje.

Šepava Maren je stekla na dvorišče po pomoč. Sodnik in njegovi gostje so pogledali skozi okna. »Perica je!« je rekel. »Malo preveč ga je popila; nič ni vredna! Škoda za tistega čednega fanta, ki ga ima. Resnično mi je pri srcu ta otrok. Mati pa ni nič vredna!«

Spravili so jo k zavesti in jo odpeljali v njeno revno bivališče, kjer je legla v posteljo. Dobrosrčna Maren ji je šla pripravit skodelico toplega piva z maslom in sladkorjem, saj je verjela, da je to najboljše zdravilo, potem pa se je odpravila k rečici in splaknila perilo, prav slabo, a z dobrim namenom; pravzaprav ga je samo potegnila iz vode in zložila v zaboj.

Zvečer je sedela v revni sobici pri perici. Od sodnikove kuharice je za bolnico dobila nekaj zapečenega krompirja in lep masten kos šunke; dečku in Maren je šlo oboje v slast, bolnica pa se je veselila vonja, češ da jo že ta krepča.

Deček je legel v posteljo, prav v tisto, v kateri je ležala mati, le da je imel svoj prostor počez pri njenih nogah, pokrit pa je bil s staro preprogo, sešito iz modrih in rdečih trakov.

Perici je bilo nekoliko bolje; toplo pivo jo je okrepilo in vonj imenitne hrane ji je dobro del. »Hvala ti, dobra duša!« je rekla Maren. »Vse ti bom povedala, ko bo deček zaspal! Mislim, da že spi! Kako ljubek in blagoslovljen je videti z zaprtimi očmi! Ne ve, kako je njegovi materi. Naj mu naš Gospod nikoli ne da okusiti česa takega! Služila sem pri komornem svetniku in njegovi ženi, sodnikovih starših, in naneslo je, da je najmlajši sin, študent, prišel domov; takrat sem bila mlada, vihrava in nespametna, a poštena, to si upam reči pred božjim obličjem!« je rekla perica. »Študent je bil tako vesel in razigran, tako blagoslovljen! Vsaka kaplja krvi v njem je bila poštena in dobra! Boljšega človeka ni bilo na svetu. Bil je sin hiše, jaz pa samo služkinja, a sva postala zaljubljenca, spodobno in častno! Poljub vendar ni greh, če se imata dva zares rada. In povedal je svoji materi; zanj je bila kakor naš Gospod tu na zemlji! Bila je tako modra, ljubeča in mila! Odpotoval je in mi nataknil svoj zlati prstan na prst. Ko ga ni bilo več, me je gospodinja poklicala k sebi; stala je pred menoj resna, a tako blaga, in govorila, kakor bi mogel govoriti naš Gospod; pojasnila mi je, kolikšna je v resnici razdalja med njegovim in mojim duhom. »Zdaj vidi, kako lepa si, toda lepota bo minila! Nisi izobražena kakor on, v svetu duha se ne moreta srečati in v tem je nesreča. Spoštujem reveža,« je rekla, »pri Bogu bo morda dobil višje mesto kot marsikateri bogataš, a na zemlji ne smemo zapeljati v napačno kolesnico, ko se vozimo naprej, sicer se voz prevrne, in vidva se bosta prevrnila! Vem, da te je zasnubil pošten mož, rokodelec, rokavičar Erik; vdovec je, brez otrok, dobro mu gre, premisli!« Vsaka njena beseda je bila kakor nož v moje srce, a gospa je imela prav! In to me je stiskalo in težilo! Poljubila sem ji roko in točila slane solze, še bolj pa potem, ko sem prišla v svojo kamrico in se zgrudila čez posteljo. Težka noč je sledila; naš Gospod ve, kaj sem pretrpela in kakšen boj sem bojevala. V nedeljo sem šla k obhajilu, da bi našla luč v sebi. In tedaj je bilo, kakor da bi tako hotela previdnost: ko sem stopila iz cerkve, sem srečala rokavičarja Erika. V moji duši ni bilo več dvoma; po stanu in razmerah sva bila primerna drug za drugega, da, bil je celo premožen mož! Šla sem naravnost k njemu, ga prijela za roko in rekla: »Ali še vedno misliš name?« »Da, vedno in vekomaj!« je rekel. »Bi vzel dekle, ki te ceni in spoštuje, a te ne ljubi, čeprav ljubezen morda še pride?« »Prišla bo!« je rekel in segla sva si v roke. Šla sem domov h gospodinji; zlati prstan, ki mi ga je dal njen sin, sem nosila na golih prsih, čez dan si ga nisem mogla natakniti na prst, le vsak večer, ko sem legla v posteljo. Poljubljala sem ga, da so mi ustnice krvavele, potem pa sem ga dala gospodinji in ji povedala, da bodo naslednji teden s prižnice oklicali mene in rokavičarja. Tedaj me je gospodinja objela in poljubila — ni rekla, da nisem nič vredna, a takrat sem bila morda res boljša, čeprav še nisem okusila toliko bridkosti tega sveta. In na svečnico je bila poroka; prvo leto nama je šlo dobro, imela sva pomočnika in vajenca, ti, Maren, pa si služila pri naju.«

»Oh, bili ste blagoslovljena gospodinja!« je rekla Maren. »Nikoli ne bom pozabila, kako blaga sta bila vi in vaš mož!« »V dobrih letih si bila pri nama! Takrat še nisva imela otrok. Študenta nisem nikoli več videla! Pač, videla sem ga, le on mene ni videl! Prišel je sem na materin pogreb. Videla sem ga stati ob grobu; bil je bel kakor kreda in tako žalosten, a to je bilo zaradi matere. Ko je pozneje umrl še oče, je bil v tujih deželah in ni prišel, pa tudi pozneje ga ni bilo več sem. Nikoli se ni poročil, kolikor vem; menda je bil odvetnik! Mene se ni spominjal, in če bi me bil videl, me najbrž sploh ne bi prepoznal, tako strašna sem na pogled. In prav je tako!«

Govorila je o težkih dneh svojih preizkušenj, o tem, kako se je nesreča kar usula nadnje. Imela sta petsto državnih tolarjev, in ko se je v ulici ponudila hiša za dvesto, ki bi jo bilo donosno podreti in postaviti novo, sta jo kupila. Zidar in tesar sta predračunala, da bodo nadaljnja dela stala tisoč dvajset tolarjev. Rokavičar Erik je imel dober kredit, denar so mu posodili v Københavnu, toda ladja, ki naj bi mu ga pripeljala, se je potopila in z njo tudi denar.

»Takrat sem rodila svojega blagoslovljenega dečka, ki tu spi. Oče je hudo zbolel in bolezen se je dolgo vlekla; devet mesecev sem ga morala oblačiti in slačiti. Vse je šlo navzdol, izposojala sva si in izposojala; vse najine stvari so šle, potem pa nama je umrl še oče! Garala sem in se mučila, se borila in trudila za otroka, umivala stopnice, prala grobo in fino perilo, a naš Gospod noče, da bi mi bilo bolje! Vendar me bo že odrešil in poskrbel za dečka.«

Potem je zaspala. Proti jutru se je počutila okrepljeno in dovolj močno, vsaj tako je mislila, da bi se spet lotila dela. Komaj je stopila v mrzlo vodo, jo je obšla tresavica in slabost; krčevito je iztegnila roko, da bi se oprijela, stopila korak proti bregu in se zgrudila. Glava ji je ležala na suhem, noge pa so bile v rečici; njene cokle, v katerih je stala na dnu — v vsaki je bil šop slame —, je odnašal tok. Tu jo je našla Maren, ki ji je prinesla kavo.

Na njen dom je medtem prišlo sodnikovo sporočilo, da se mora nemudoma zglasiti pri njem, ker ji ima nekaj povedati. Bilo je prepozno. Poklicali so brivca, da bi ji puščal kri; perica je bila mrtva.

»Do smrti se je zapila!« je rekel mestni sodnik. V pismu, ki mu je sporočalo bratovo smrt, je bila navedena tudi vsebina oporoke, v njej pa je pisalo, da zapušča šeststo državnih tolarjev rokavičarjevi vdovi, ki je nekoč služila pri njegovih starših. Denar naj bi po najboljši presoji v večjih ali manjših zneskih izplačevali njej in njenemu otroku.

»Nekaj sta imela moj brat in ona med seboj!« je rekel mestni sodnik. »Dobro, da je ni več; zdaj bo deček dobil vse, jaz pa ga bom dal k poštenim ljudem, da bo lahko postal dober rokodelec!« In v te besede je naš Gospod položil svoj blagoslov.

Mestni sodnik je poklical dečka k sebi, mu obljubil, da bo skrbel zanj, in mu povedal, kako dobro je, da mu je mati umrla, saj ni bila nič vredna! Odpeljali so jo na pokopališče, na pokopališče za reveže. Maren je na grob posadila majhen rožni grm, deček pa je stal ob njej.

»Moja ljuba mati!« je rekel in solze so mu tekle v potokih. »Ali je res, da ni bila nič vredna?« »Ne, bila je vredna!« je rekla stara služkinja in pogledala proti nebu. »To vem iz dolgih let in iz zadnje noči. Povem ti, bila je vredna! In naš Gospod v nebeškem kraljestvu pravi isto; svet pa naj kar govori: Ni bila nič vredna!«