Venera in Atalantina tekma

Besedilo

Venera in Atalantina tekma

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja »Morda si slišal za dekle, ki je v tekmovanju v teku premagovalo hitre može. Ta govorica ni bila izmišljena: res jih je premagovala; in težko bi dejal, ali je bolj slovela po hitrosti nog ali po daru lepote. Ko je boga vprašala o možu, ji je odgovoril: »Moža ne potrebuješ, Atalanta: ogibaj se zakonske zveze!

Vendar ji ne boš ušla in še živa boš izgubila samo sebe.« Prestrašena od božje prerokbe živi neomožena v senčnih gozdovih in s krutim pogojem odganja množico snubcev, ki silijo vanjo: »Nihče me ne dobi,« pravi, »če me prej ne premaga v teku. Pomerite se z menoj: hitremu bosta za nagrado pripadla žena in poročna postelja, počasnim bo plačilo smrt. Tak naj bo zakon tekmovanja.« Res je bila neusmiljena, a tolikšna je moč lepote, da je kljub temu pogoju prihajala drzna množica snubcev.

Hipomenes je sedel med gledalci tega krivičnega teka in dejal: »Mar kdo išče ženo za ceno tolikšne nevarnosti?« Obsojal je preveliko ljubezensko vnemo mladeničev. Ko pa je zagledal njen obraz in telo brez obleke, podobno mojemu ali tvojemu, če bi postal ženska, je ostrmel, dvignil roke in dejal: »Oprostite mi, vi, ki sem vas pravkar grajal. Nisem še poznal nagrade, za katero ste se potegovali.« Ob občudovanju se v njem vname ogenj in želi si, da nobeden od mladeničev ne bi tekel hitreje od nje, ter v ljubosumju trepeta. »Toda zakaj bi pustil srečo v tem tekmovanju nepreizkušeno?« si pravi.

»Drznim pomaga sam bog.« Medtem ko Hipomenes tako razmišlja, dekle leti s krilatimi koraki. Čeprav se je aonskemu mladeniču zdelo, da ne hiti nič počasneje od skitske puščice, ga je še bolj prevzemala njena lepota; že sam tek jo je delal še lepšo. Sapa ji je od hitrih stopal odnašala trakove na gležnjih, lasje so ji valovali po slonokoščenem hrbtu in plapolali trakovi s pisanim robom, ki jih je nosila pod koleni; dekliško belo telo pa se ji je oblilo z rdečico, kakor tedaj, ko škrlatno platno, razpeto nad belim dvoriščem, obarva sence, ki jih meče.

Medtem ko tujec to opazuje, je zadnja meja že dosežena in zmagovalki Atalanti nadenejo praznični venec. Poraženci zastokajo in po dogovoru plačajo kazen. A mladeniča njihova usoda ni prestrašila: stopil je na sredo in, z očmi uprt v dekle, dejal: »Zakaj si iščeš lahko slavo s premagovanjem slabotnih? Pomeriva se! Če mi bo sreča naklonila zmago, te ne bo sram, da te je premagal tako imeniten mož: moj oče je namreč Megarej iz Onhesta, njegov ded je Neptun, jaz pa pravnuk vladarja voda; in moj pogum nič ne zaostaja za rodom. Če pa bom premagan, ti bo zmaga nad Hipomenesom prinesla veliko in nepozabno slavo.«

Shójnejeva hči ga ob teh besedah gleda z blagim obrazom in omahuje, ali bi raje izgubila ali zmagala. Takole si pravi: »Kateri bog, sovražen lepim, ga hoče pogubiti in mu veleva, naj za ceno ljubega življenja išče ta zakon? Po moji sodbi nisem vredna tolikšne cene. — Ne gane me njegova lepota, čeprav bi me lahko tudi ta, temveč to, da je še deček: ne prevzema me on, temveč njegova mladost.

In kaj naj rečem o njegovem pogumu in duhu, ki se ne boji smrti? Pa o tem, da je četrti v rodu boga morja? In da me ljubi ter tako visoko ceni zakon z menoj, da je pripravljen umreti, če mu me kruta usoda odreče? Dokler še smeš, tujec, odidi in zapusti krvavo poročno posteljo: zakon z menoj je krut. Nobena se ne bo branila poroke s teboj in razumno dekle bi si te lahko želelo. — Toda zakaj me skrbi zate, ko jih je pred teboj že toliko umrlo?

Naj sam premisli! Naj umre, če ga smrt tolikih snubcev ni posvarila in mu je življenje že odveč. — Torej bo umrl, ker je hotel živeti z menoj, in bo za ljubezen plačal z nezasluženo smrtjo? Moja zmaga bo vzbudila sovraštvo, ki ga ne bom mogla prenesti. Vendar krivda ni moja. Ko bi le hotel odnehati ali pa bi bil, ko si že tako nespameten, vsaj hitrejši! Ah, kako dekliško nežen je njegov deški obraz!

Ah, nesrečni Hipomenes, ko bi me le nikdar ne videl! Zaslužil bi si živeti. Če bi bila srečnejša in mi neusmiljena usoda ne bi branila zakona, bi bil ti edini, s katerim bi hotela deliti posteljo.« Tako je rekla; in ker je bila neizkušena in jo je Kupid prvič zadel, ni vedela, kaj počne: ljubila je, ne da bi prepoznala ljubezen. Že ljudstvo in oče zahtevata običajno tekmo, ko me Neptunov potomec Hipomenes z zaskrbljenim glasom pokliče: »Kitereja, rotim te, podpri moj drzni podvig in pomagaj ognju, ki si ga zanetila!« Blaga sapa mi je brez zavisti prinesla njegove ljube prošnje; ganile so me, priznam. In za pomoč ni bilo veliko časa.

Na Cipru je polje, domačini mu pravijo Tamazensko, najboljši del tamkajšnje zemlje, ki so ga starodavni starci posvetili meni in odredili, naj ta posest pripada mojim templjem. Sredi polja se blešči drevo z zlatim listjem in vejami, na katerih šelesti rumeno zlato. Prav od tam sem prihajala in po naključju v roki nosila tri utrgana zlata jabolka. Nevidna vsem razen njemu sem pristopila k Hipomenesu in ga poučila, kako naj jih uporabi.

Trobente so dale znamenje in oba se, nagnjena naprej, poženeta s starta ter se s hitrimi stopali komaj dotikata peska. Mislil bi, da lahko z nogami drsita čez morje, ne da bi se zmočila, in tečeta po pokončnih klasih dozorelega žita. Mladeniču vlivajo pogum vzkliki, naklonjenost množice in besede: »Zdaj, zdaj je čas, da se poženeš! Hipomenes, pohiti! Zdaj napni vse moči!

Nikar ne odlašaj, zmagal boš!« Težko je reči, ali so te besede bolj veselile Megarejevega sina ali Shójnejevo hčer. O, kolikokrat se je, ko bi ga že lahko prehitela, zadržala in ga še dolgo gledala v obraz, preden ga je nerada pustila za seboj! Iz njegovih utrujenih ust je prihajalo suho sopenje, cilj pa je bil še daleč. Tedaj je Neptunov potomec naposled vrgel enega od treh drevesnih sadežev.

Dekle je ostrmelo in v želji po bleščečem jabolku zavilo s proge ter pobralo kotaleče se zlato. Hipomenes jo prehiti! Gledališče odmeva od ploskanja. Ona pa s hitrim tekom nadomesti zamudo in izgubljeni čas ter mladeniča spet pusti za seboj. Ko jo znova zadrži met drugega jabolka, ga spet dohiti in prehiti. Ostal je le še zadnji del proge. »Zdaj mi pomagaj, boginja, ki si mi dala ta dar!« je dejal in poševno proti robu polja, da bi se dekle počasneje vrnilo, z mladeniško močjo zalučal bleščeče zlato.

Zdelo se je, da dekle omahuje, ali naj gre ponj; prisilila sem jo, da ga je pobrala, pobranemu jabolku pa dodala težo in jo ovirala tako s težkim bremenom kakor z zamudo. Da moja pripoved ne bo počasnejša od samega teka: dekle je bilo prehiteno, zmagovalec pa je odpeljal svojo nagrado. Mar nisem bila vredna, Adonis, da se mi zahvali in mi daruje kadilo? — A nehvaležnež se mi ni zahvalil in mi ni daroval kadila. Nenadoma me prevzame jeza; prizadeta zaradi prezira sklenem s svarilnim zgledom preprečiti, da bi me še kdo zaničeval, in sama sebe podžigam proti obema.

Šla sta mimo templja Matere bogov, ki ga je nekoč slavni Ehion zgradil v izpolnitev zaobljube, skritega v senčnatem gozdu, in dolga pot ju je vabila k počitku. Tam Hipomenesa prevzame neprimerna želja po ljubezenskem objemu, ki jo je vzbudila moja božanska moč. Blizu templja je bil slabo osvetljen kotiček, podoben votlini, obokan z naravnim plovcem, posvečen že po starodavnem verovanju; duhovnik je vanj znesel mnogo lesenih podob starodavnih bogov.

Tja stopi in s prepovedanim dejanjem oskruni svetišče. Svete podobe odvrnejo oči; Mati s stolpasto krono pa omahuje, ali naj krivca potopi v valove Stiksa. Kazen se ji zdi preblaga. Zato njuna še malo prej gladka vratova prekrijeta rumenorjavi grivi, prsti se ukrivijo v kremplje, ramena postanejo pleča zveri, vsa teža se prenese na prsi, repa pometata površje peska.

Obraza izražata jezo, namesto besed se oglaša renčanje, namesto v poročni sobi prebivata v gozdovih; leva, ki drugim vzbujata strah, z ukročenimi zobmi grizeta Kibeline uzde. Ti pa, ki si mi ljub, se ogibaj njiju in z njima vseh zveri, ki ne pokažejo hrbta v begu, temveč prsi v boju, da ne bo tvoj pogum poguben za naju oba.«