Prevod

Zgodba o Hiawathi — ob jezerih znanem kot Manabozho, na vzhodu pa kot Glooskap — je najbolj razširjena med indijanskimi legendami. Na zemljo je prišel z mesijanskim poslanstvom: rdečekožce je učil pravičnosti, srčnosti in potrpežljivosti, jim kazal, kako naj izpopolnijo svoje rokodelske spretnosti, gozdove in griče osvobajal pošasti in se nazadnje povzpel v nebo ob začudenih vzklikih tistih, za katere je delal in jim svetoval. Kot otrok je odraščal med njimi, si za ženo vzel dakotsko dekle Minnehaho (»Smejoča se voda«), lovil, se bojeval in živel kot bojevnik; kadar pa je bilo treba, se je lahko spremenil v katerokoli ptico, ribo ali rastlino. S prijatelji je govoril z ženskim glasom, s sovražniki pa z glasom, podobnim grmenju. Bil je orjaške postave in le redki so si ga drznili izzvati v boju, vendar je trpel tudi običajne bolečine in nadloge svojega rodu. Ko je nekoč lovil ribe na enem od velikih jezer v svojem belem kamnitem kanuju, ki je plul, kamor je hotel, je ribji kralj pogoltnil njega in njegov čoln. Bitje je ubil tako, da je s kamnitim kijem udarjal po njegovem srcu. Ko je nato plavalo na gladini, so galebi kljuvali njegovo meso, dokler ni skoznje zagledal dnevne svetlobe; tedaj je zlezel skozi odprtino, ki so jo naredili, in se vrnil v svojo kočo.

Ker je verjel, da je oče ubil njegovo mater, se je več dni bojeval z njim in ga pregnal na rob sveta, preden sta sklenila mir. Zlobni Pearl Feather je ubil enega od njegovih sorodnikov, in da bi maščeval ta zločin, se je Hiawatha prebil skozi stražo kač, ki so bruhale ogenj in obdajale tega strašnega moža. Ko so se zaganjale vanj, jih je streljal s puščicami, in ko je tako dosegel sovražnikovo kočo, se je spopadel z njim. Ves dan sta se bojevala brez uspeha, proti večeru pa je nad njima priletel detel in zaklical: »Tvoj sovražnik ima le eno ranljivo mesto. Ustreli ga v čop na temenu.« Hiawatha je storil tako in njegov nasprotnik se je zgrudil mrtev. Prst si je namazal s sovražnikovo krvjo in se dotaknil ptice; še danes ima zato vsak detel na glavi rdečo liso. Ko ga je neka raca dolgo vodila naokrog, medtem ko jo je skušal ujeti za hrano, jo je jezno brcnil. S tem ji je sploščil hrbet, ukrivil noge in izruval polovico repnih peres, zato so race še danes tako nerodne.

V zahvalo, ker ga je vodomec pripeljal do bivališča kačjega kneza, mu je nadel medaljo in mu pri tem razmršil perje na glavi; zato imajo vsi vodomci razmršene čopke in bele lise na prsih. Potem ko je ubil kačjega kneza, je potoval po vsej Ameriki in opravljal dobra dela, ob prihodu v Onondago pa je ustanovil prijateljsko zvezo trinajstih plemen, ki je obstala dolga leta. S tem je bilo njegovo poslanstvo končano. Ko je stal sredi zbora poglavarjev, se je na neizmerni višini prikazala bela ptica, se spustila kakor meteor in s tolikšno silo zadela Hiawathovo hčer, da je njene ostanke potisnila v zemljo, sama pa se raztreščila ob tla. Njena srebrnkasta peresa so se razletela na vse strani in očividci so jih shranili kot okras za lase — tako se je navada nošenja pernatih naglavnih okrasov ohranila do naših dni. Čeprav je bil Hiawatha pretresen, je v tem prepoznal klic. Svoje tovariše je nagovoril s tako blagim glasom in tako zgovornimi besedami, kakršnih dotlej še niso slišali. Pozval jih je, naj živijo pravično in uveljavljajo dobre zakone, ter jim — kakšna nesreča! — obljubil, da se bo vrnil, ko bo napočil pravi čas. Pričakovanje njegove vrnitve je privedlo do plesov duhov in podobnih izrazov sovražnosti do belcev. Ko je končal, je stopil v svoj kamniti kanu in se ob zvokih ganljive glasbe začel dvigati v zrak. Dvigal se je vse više in više, belo plovilo se je bleščalo v sončni svetlobi, dokler ni izginil v nebesnih prostranstvih.

Vsi dogodki iz legende o Hiawathi niso umeščeni v določen kraj, vendar naj bi se rodil blizu velikih jezer, morda v Mackinacku. Nekatere legende mu celo pripisujejo, da si je v Mackinacku uredil dom in iz tega središča okoli sebe ustvaril novo zemljo. Boj z očetom se je začel ob zgornjem toku Mississippija, balvani vzdolž njegovih bregov pa so bili njuni izstrelki. Južna obala Gornjega jezera je bila prizorišče njegovega spopada s kačami. Ob Gornjem jezeru je lovil velikega bobra in pri Sault Sainte Marie porušil njegov jez. Vdolbina v skali na južnem robu zaliva Michipicotea označuje kraj, kjer je pristal po skoku čez jezero. V večji vdolbini blizu zaliva Thunder Bay je sedel, ko je kadil svojo zadnjo pipo. Velike skale na vzhodni strani zaliva Grand Traverse, blizu Antrim Cityja v Michiganu, so kosti kamnite pošasti, ki jo je ubil.

Celo tako neznaten dogodek, kot je brca raci, so umestili k jezeru Itasca. [Mimogrede velja omeniti, da je to ime, ki zveni, kakor da bi bilo indijanskega izvora, po mnenju nekaterih sestavljeno iz zadnjih zlogov besede veritas in začetnih črk besede caput. Ti besedi pomenita »pravo povirje«, zgodnji raziskovalci pa naj bi ju uporabili, da bi pokazali svoje prepričanje, da so odkrili resnični izvir Mississippija.] Minnehaha je živela blizu slapa v Minneapolisu, ki nosi njeno ime. Končno pobožanstvenje se je zgodilo na obali jezera Onondaga v zvezni državi New York, čeprav Hiawatha leži pokopan pod tri milje dolgo goro na vzhodni strani zaliva Thunder Bay ob Gornjem jezeru, ki je z vodne strani videti kakor človek, ležeč na hrbtu. Ko rdečekožec vesla mimo, mu daruje tako, da v vodo spusti ščepec tobaka. Nekateri pravijo, da Hiawatha zdaj živi na vrhu zemlje, sredi ledu, in usmerja sonce. Živeti mora v mrzli deželi, kajti če bi se vrnil, bi s svojimi koraki zažgal zemljo.