Prevod
Stari guverner Hermenegildo Salvatierra iz Presidia v Kaliforniji je premogel eno samo oko — levo —, kajti drugo mu je izstrelila indijanska puščica. S svojim zdravim očesom je nekega vetrovnega popoldneva v deževni dobi strmel v ogenj, ko so predenj privedli čokatega moža v nepremočljivem mornarskem klobuku. Ko se je ta predstavil kot nihče drug kot kapitan Peleg Scudder s škune General Court iz Salema, ga je guverner sprejel s toplino, ki je bila povsem nesorazmerna s pomenom, kakršnega bi takšno razkritje imelo za navadnega smrtnika.
Pozdravili so ga z zdravicami in celo z vinom. Poveljnikovo veselje je bilo tolikšno, da je ob tretji čaši z nekoliko počenim glasom zapel ljubezensko balado in zlezel na mizo, da bi Jenkija naučil plesati kačučo. Zakon je Američanom prepovedoval daljše zadrževanje v španskih vodah, zato je General Court odplula še tisto noč — kajti to se je, pomislite, dogajalo leta 1797, ko so Španci vladali daljni zahodni obali.
Naslednji dan se je Salvatierra pred svojimi osuplimi podložniki prikazal z desnim očesom. Duhovniki, ki so službovali v trdnjavi, so opravili posebno zahvalno bogoslužje in o čudežu pripovedovali okoliškim rdečekožcem kot o dokazu moči dobrote, molitve in vere. Ljudje so prihajali od blizu in daleč, da bi šli v cerkev in si ta čudež ogledali na lastne oči. A gorje guvernerjevemu slovesu pobožnega moža! Kmalu so začele krožiti šepetave govorice, da je novo oko zlo; da s svojim neizprosnim, hladnim pogledom bere najgloblje človeške misli; da so nekateri patri pod njegovim vplivom izdali o sebi reči, za katere poveljnik nikoli ne bi pomislil, da jih je duhovnik sploh zmožen. Ljudje so se tega očesa bali in starcu pripisovali vsakršne lopovščine, ki so bile dotlej njegovi naravi povsem tuje.
Ta vsesplošni strah in sumničavost sta neizogibno vplivala tudi nanj in Salvatierra je nezavedno začel kazati nekatere lastnosti, ki so mu jih pripisovali podložniki. Iz prizanesljivega očeta se je počasi spreminjal v strogega in zahtevnega zakonodajalca. Vendar ni vedel, kaj ljudje govorijo o njem, in niti slutil ni, da bi ga utegnilo njegovo oko spraviti v težave.
Bila je topla noč in k počitku je legel pri odprtih oknih — oknih, ki so gledala na vrt in katerih spodnji rob je bil v višini tal. Po peščeni stezi se je prikradla temna postava in vstopila skozi eno izmed oken. Bil je Indijanec iz misijona. Iz pogovorov vernikov je razbral, da bi z uničenjem moči tega zlega očesa storil uslugo tako Bogu kakor ljudem. Stopil je k postelji in si pozorno ogledal guvernerja, ki je tam spal v soju sveče. Nato je zatulil od groze — tako glasno, da je starec skočil na noge —, kajti medtem ko je levo oko trdno spalo, je bilo zlo oko na stežaj odprto in je strmelo vanj s srhljivim leskom.
Že naslednji hip je bil poveljnik pri oknu in nad glavo vihtel svoj zvesti toledski meč ter sekal ušesa in nosove rdečekožim odpadnikom, ki so prišli za prvim. V prerivanju je dobil še udarec s pestjo v desno oko. Ko se je zdanilo, so z veseljem ugotovili, da je zlo oko ugasnilo — in to za zmeraj. Ljudje so mu spet zaupali. Ko je spoznal, da ne zbuja več groze, je njegov glas postal prijaznejši, vedenje pa milejše. Prav tistega dne je ponehalo nenavadno silovito deževje, ki je trajalo že nekaj časa, in tako je bilo odvrnjeno uničenje zaradi povodnji, kakršno so napovedovali v misijonih, duhovščina pa je v cerkvi zapela »Te Deum«. Stari poveljnik si vse do smrti ni upal priznati, da je bilo zlo oko zgolj stekleno.
