Prevod

Zakaj ima medved štrcljast rep. Medved je nekoč srečal lisjaka, ki se je pritihotapil s svežnjem ukradenih rib. »Kje si pa to dobil?« je vprašal medved. »Ribe sem lovil, gospod medved!« je odgovoril lisjak. Tedaj se je tudi medved zaželel naučiti ribariti in je prosil lisjaka, naj mu pove, kako se to dela. »Zate je to prav lahka umetnost,« je odgovoril lisjak, »in hitro se je naučiš: samo na led moraš iti, si izsekati luknjo in vanjo vtakniti rep; potem pa ga moraš kar pošteno dolgo držati v njej.

Nikar se ne meni, če te bo malce skelil: to pomeni, da ribe prijemljejo; dlje ko ga boš držal v vodi, več rib boš ujel. Potem pa ga na vsem lepem sunkoma potegni ven!« In res je medved naredil, kakor mu je naročil lisjak, ter držal rep dolgo, dolgo v luknji, dokler ni dodobra primrznil; nato ga je sunkoma potegnil — in si ga odtrgal, tako da še dandanes hodi naokrog s štrcljastim repom.

II. Kako lisjak medveda ogoljufa za božično jedačo. Medved in lisjak sta si nekoč skupaj kupila četrtinski sodček masla; prihraniti sta ga hotela za božič, zato sta ga skrila pod košato smrečico. Nato sta odšla malo naprej in legla spat na prisojno pobočje. Ko sta nekaj časa ležala, je lisjak vstal in zaklical: »Da!« Potem je stekel naravnost k sodčku masla in ga pojedel dobro tretjino.

Ko se je vrnil in ga je medved vprašal, kje je bil, da ima tako masten gobec, je rekel: »Pomislil bi si ne, na krst so me povabili!« »A tako! Kako pa je bilo otroku ime?« je vprašal medved. »Načeto!« je rekel lisjak.

Nato sta spet legla spat. Čez nekaj časa je lisjak znova skočil pokonci, zaklical: »Da!« in stekel k sodčku masla. Tudi tokrat ga je pojedel dobršen kos. Ko se je vrnil in ga je medved spet vprašal, kje je bil, je odgovoril: »Oh, pomisli, spet so me povabili na krst!« »Kako pa je bilo tokrat otroku ime?« je rekel medved.

»Napolpojedeno,« je odgovoril lisjak. Medvedu se je zdelo to čudno ime, a ni dolgo premišljeval o njem, že je spet zazehal in zaspal; komaj je malo poležal, že se je zgodilo enako kakor obakrat poprej: lisjak je spet skočil pokonci, zaklical: »Da!« in stekel k sodčku masla, iz katerega je tokrat pojedel vse do zadnjega. Ko se je vrnil, je bil spet na krstu; in ko je medved hotel vedeti, kako je bilo temu otroku ime, je odgovoril: »Do-dna-polizano!« Nato sta spet legla spat in spala lep čas; potem pa sta šla pogledat maslo, in ko sta videla, da je vse pojedeno, je medved obdolžil lisjaka, lisjak pa medveda;

drug drugemu sta očitala, da je hodil k sodčku masla, medtem ko je sam spal. »No, no,« je rekel Mikkel, »kmalu bova izvedela, kateri od naju je ukradel maslo. Zdaj bova legla tjakaj na prisojno pobočje: kdor bo imel bolj mastno zadnjico, ko se zbudiva, tisti ga je ukradel.« Medved je rad privolil v tak preizkus, in ker je dobro vedel, da masla ni niti pokusil, je povsem brez skrbi legel spat na sonce. Mikkel pa se je pritihotapil k sodčku po trohico masla, ki je ostala v špranji, se nato prikradel nazaj k medvedu in mu z njo namazal zadnjico; potem je legel spat, kakor da se ni nič zgodilo. Ko sta se zbudila, je sonce že stopilo maslo, in tako je bil nazadnje vendarle medved tisti, ki naj bi ga bil pojedel.