Prevod
Gospodu ***. Če bi upošteval vse različne nasvete, ki sem jih dobil glede dela, ki vam ga pošiljam, bi od njega ostala le gola, povsem preprosta pripoved; v tem primeru pa bi bilo bolje, ko bi se je sploh ne dotaknil in jo pustil v njenem modrem papirnatem ovitku, kjer je že toliko let. Najprej sem jo prebral dvema prijateljema. »Zakaj,« je dejal prvi, »tako na dolgo opisujete značaj svojega junaka? Kaj nam mar, kaj je dopoldne počel v svojem svetu, še manj pa, s čim se je kratkočasil po kosilu? Vse to bi veljalo črtati. — Prosim vas,« je rekel drugi, »odstranite njegov šaljivi odgovor poslancem njegovega ljudstva, ki ga silijo k ženitvi; resnemu in dostojanstvenemu knezu se prav nič ne poda. Dovolite mi še,« je nadaljeval, »da vam svetujem izpustiti dolgi opis lova. Kaj ima vse to opraviti z bistvom vaše zgodbe? Verjemite mi, to so prazni, bahavi okraski, ki vašo pesnitev siromašijo, namesto da bi jo bogatili. Enako velja,« je dodal, »za priprave na knezovo poroko; vse to je odveč in brez koristi. Kar pa zadeva vaše dame, ki znižujejo pričeske, zakrivajo dekolteje in podaljšujejo rokave, je to medla šala, prav kakor tista o govorniku, ki občuduje lastno zgovornost.
— Poleg tega zahtevam,« je spet povzel prvi, »da odstranite krščanska premišljevanja Griselidis, ki pravi, da jo hoče Bog preizkusiti: to je pridiga na nepravem mestu. Prav tako ne prenesem nečloveških dejanj vašega kneza, ki me spravljajo v jezo: jaz bi jih izpustil.
Resda sodijo v zgodbo, a nič zato. Odstranil bi tudi epizodo z mladim plemičem, ki je tam samo zato, da se poroči z mlado kneginjico:
zaradi tega je vaša pripoved predolga. — Toda,« sem mu dejal, »brez tega bi se zgodba slabo končala. — Ne bi vam znal povedati,« je odgovoril, »vseeno pa bi to izpustil.«
Nekaj dni zatem sem delo prebral še dvema prijateljema, ki nista rekla niti besede o mestih, o katerih sem pravkar govoril, pač pa sta grajala številna druga. »Še zdaleč se ne pritožujem nad ostrino vajine kritike,« sem jima dejal, »temveč nad tem, da ni dovolj stroga: spregledala sta nešteto mest, ki se drugim zdijo zelo vredna graje. — Katera, na primer?« sta vprašala. »Menijo,« sem odgovoril, »da je knezov značaj opisan preobširno in da nam ni treba vedeti, kaj je počel dopoldne, še manj pa po kosilu. — Kdor vam izreka takšne kritike, se norčuje iz vas,« sta rekla oba hkrati. »Grajajo tudi,« sem nadaljeval, »knezov odgovor tistim, ki ga silijo k ženitvi, češ da je preveč šaljiv in nevreden resnega, dostojanstvenega kneza. — Lepo vas prosim!« je vzkliknil eden od njiju;
»kaj pa je narobe, če se mlad knez iz Italije, dežele, kjer smo vajeni slišati šale iz ust najresnejših mož na najvišjih položajih, nekoliko pošali na ta račun, še zlasti ker odkrito govori slabo o ženskah in zakonu, temah, ki tako zlahka vabita k posmehu? Kakor koli že, prosim vas, prizanesite temu mestu, pa tudi tistemu o govorniku, ki je mislil, da je kneza spreobrnil, in onemu o znižanih pričeskah; tisti, ki jim ni ugajal knezov šaljivi odgovor, so namreč gotovo brez milosti udarili tudi po teh dveh odlomkih. — Uganili ste,« sem mu rekel. »Po drugi strani pa tisti, ki imajo radi samo zabavne reči, niso prenesli krščanskih premišljevanj kneginje, ki pravi, da jo hoče Bog preizkusiti;
trdijo, da je to pridiga, ki ne sodi tja. — Ne sodi tja?« je povzel drugi. »Ta premišljevanja ne le ustrezajo snovi, temveč so v njej nujno potrebna. Potrpežljivost svoje junakinje ste morali narediti verjetno;
in kakšno drugo sredstvo ste imeli, kot da jo pripravite do tega, da moževo grdo ravnanje sprejema, kakor da prihaja iz božje roke? Brez tega bi jo imeli za najbolj neumno med vsemi ženskami, kar prav gotovo ne bi napravilo dobrega vtisa.
— Grajajo tudi,« sem jima dejal, »epizodo z mladim plemičem, ki se poroči z mlado kneginjico. — Po krivici,« je odgovoril. »Ker je vaše delo prava pesnitev, čeprav mu dajete naslov Novela, ob njegovem koncu ne sme ostati nič, kar bi si še želeli. Če pa bi se mlada kneginjica vrnila v samostan neporočena, potem ko je pričakovala poroko, ne bi bila zadovoljna, prav tako ne bralci novele.«
Po tem pogovoru sem se odločil, da delo pustim približno takšno, kakršno je bilo prebrano v Akademiji. Skratka, skrbno sem popravil vse, za kar so mi pokazali, da je slabo samo po sebi;
tistega pa, pri čemer nisem našel druge hibe, kot da ni po okusu nekaterih ljudi, nemara nekoliko preveč izbirčnih, po moji sodbi ni bilo treba spreminjati.
Mar je zadosten razlog, da dobro jed z mize umaknemo, če med gosti sedi kdo, ki je po nesreči ne mara? Vsakomur je treba pustiti živeti;
in da bi bile jedi vsem po volji, naj bodo različne kakor okusi. Kakor koli že, menil sem, da se moram prepustiti občinstvu, ki vselej dobro sodi. Od njega bom izvedel, kaj naj si mislim o svojem delu, in natančno bom upošteval vse njegove nasvete, če bom kdaj pripravil njegovo drugo izdajo.
Ob vznožju znamenitih gora, kjer Pad izpod trstičja privre in po bližnjih poljih razliva svoje mlade vode, je živel mlad in hraber knez, ljubljenec svoje dežele. Nebo je ob njegovem rojstvu nanj hkrati izlilo vse svoje najredkejše darove, ki jih navadno razdeli med svoje ljubljence in jih skupaj nakloni le velikim kraljem.
Obdarjen z vsemi odlikami telesa in duha je bil krepak, spreten, ustvarjen za Marsovo obrt; in po skrivnem vzgibu božanskega ognja je goreče ljubil lepe umetnosti.
Ljubil je boje, ljubil zmage, velike načrte, junaška dejanja in vse, kar ohrani slavno ime v zgodovini; a njegovo nežno, plemenito srce je še bolj čutilo resnično slavo, ki jo prinese sreča lastnega ljudstva.
Ta junaški značaj je zastirala mračna megla, ki ga je z mrkostjo in otožnostjo navdajala z globokim prepričanjem, da je ves nežni spol nezvest in varljiv. Tudi v ženski, ki so jo krasile najredkejše vrline, je videl hinavsko dušo, duha, opitega od napuha, krutega sovražnika, ki si nenehno želi le popolne oblasti nad nesrečnim moškim, izročenim njegovi moči.
Pogosto zahajanje v družbo, kjer je videval same podjarmljene ali prevarane može, je skupaj z ljubosumnim duhom njegove dežele to globoko sovraštvo še okrepilo. Zato je večkrat prisegel, da se nikoli ne bo uklonil zakonom zakonske zveze, četudi bi mu naklonjeno nebo ustvarilo novo Lucrèce.
Ko je tako dopoldne, namenjeno državnim poslom, modro uredil vse, kar je bilo potrebno za blagor dežele, ko je zavaroval pravice nebogljene sirote in zatirane vdove ali odpravil kak davek, ki ga je nekoč terjala neizogibna vojna, je drugo polovico dneva posvetil lovu. Tam so mu divji prašiči in medvedi kljub svoji besnosti in orožju vzbujali manj strahu kakor očarljivi spol, ki se mu je vedno izogibal.
Njegovi podložniki pa, ki jim je lastna korist velevala zagotoviti si naslednika, da bi jim nekoč vladal z enako blagostjo, so ga nenehno prosili, naj jim da sina.
Nekega dne so se vsi skupaj zbrali v palači, da bi poskusili še zadnjič. Govornik dostojanstvenega videza, najboljši, kar jih je bilo tedaj, je povedal vse, kar je mogoče povedati ob takšni priložnosti.
Izrazil je njihovo gorečo željo, da bi knez dobil srečno potomstvo, ki bi njihovi državi zagotovilo večen razcvet; ob koncu je celo dejal, da vidi vzhajati novo zvezdo, rojeno iz njegove čiste zakonske zveze, pred katero bledi polmesec.
V preprostejšem tonu in z manj donečim glasom je knez svojim podložnikom odgovoril takole: »Goreča vnema, s katero me danes spodbujate k zakonskim vezem, me veseli in je prijetno pričevanje vaše ljubezni;
globoko me gane in rad bi vam ustregel že jutri. Toda po moji sodbi je zakon stvar, pri kateri je človek tem bolj v zadregi, čim bolj je preudaren.
Dobro opazujte mlada dekleta: dokler živijo v krogu svojih družin, so sama krepost, sama dobrota, sama sramežljivost in iskrenost. A brž ko poroka napravi konec pretvarjanju in jim je usoda določena, tako da ni več treba biti kreposten, odvržejo svojo vlogo, ki jim je povzročala nemalo muk, in vsaka si v svojem domu po lastni volji izbere pot.
Ena, čemerna in nedovzetna za vsako veselje, postane pretirana pobožnjakarica, ki ves čas kriči in godrnja; druga se prelevi v spogledljivko, ki nenehno prisluškuje ali klepeta in nikoli nima dovolj ljubimcev;
tretja, noro vneta za lepe umetnosti, o vsem razsoja zviška, kritizira najspretnejšega pisca in postane izumetničena modrijanka; spet druga se preda igram na srečo in izgubi vse: denar, dragulje, prstane, dragoceno pohištvo, celo svoja oblačila.
Naj se njihove poti še tako razlikujejo, vidim le eno stvar, v kateri se nazadnje vse ujemajo: vsaka hoče ukazovati.
Sam pa sem prepričan, da v zakonu nikoli ni mogoče srečno živeti, kadar ukazujeta oba. Če torej želite, da se poročim, poiščite mlado lepotico brez napuha in nečimrnosti, popolnoma poslušno, dokazano potrpežljivo in brez lastne volje; ko jo boste našli, jo vzamem.«
Ko je knez končal ta poučni govor, je naglo zajahal konja in v diru odhitel k svojim lovskim psom, ki so ga čakali sredi ravnine.
Prečkal je travnike in njive ter našel lovce, polegle po zeleni travi. Vsi so vstali in brž z rogovi pognali strah v prebivalce gozdov.
Lajajoča tropa goničev se tu in tam pokaže med strniščem, sledniki z žarečimi očmi pa, ki se iz zverinega zavetja vračajo na svoja mesta, že s pogledom vlečejo za seboj krepke hlapce, ki jih zadržujejo.
Ko je od enega svojih ljudi izvedel, da je vse pripravljeno in da so že na sledi, je nemudoma ukazal začeti lov in spustiti pse za jelenom.
Odmevanje rogov, rezget konj in predirno lajanje razvnetih psov napolnijo gozd s hrupom in nemirom; medtem ko jih odmev brez prestanka podvaja, prodirajo z lovci vred v najgloblje goščave.
Knez je po naključju ali po svoji usodi ubral stransko pot, po kateri mu ni sledil nihče od lovcev. Bolj ko je hitel, bolj se je oddaljeval od njih; nazadnje je tako zašel, da ni več slišal ne psov ne rogov.
Kraj, kamor ga je zaneslo to nenavadno doživetje, svetel od potokov in temen od zelenja, je dušo prevzel s skrivnostno grozo. Preprosta, nedotaknjena narava se je tam kazala tako lepa in čista, da je tisočkrat blagoslovil svojo zmoto. Zatopljen v sladke sanjarije, kakršne navdihujejo prostrani gozdovi, vode in travniki, je nenadoma začutil, kako mu oči in srce prevzame najprijetnejši, najnežnejši in najljubkejši prizor, kar jih je kdaj videl pod nebom.
Bila je mlada pastirica, ki je predla ob potoku in med varovanjem svoje črede s spretno, skrbno roko sukala urno vreteno.
Lahko bi bila ukrotila najbolj divja srca. Njena polt je bila bela kakor lilije in njena naravna svežina je vselej našla zavetje v senci gajev. Njene ustnice so imele ves čar otroštva, oči, katerih pogled so mehčale temne veke, pa so bile modrejše od nebesnega svoda in še bolj svetle.
Knez se je ves prevzet prikradel skozi gozd in občudoval lepoto, ki mu je vznemirjala dušo; a šum njegovih korakov je lepotico pripravil do tega, da je obrnila pogled proti njemu;
brž ko je opazila, da jo gleda, je nagla, živa rdečica podvojila sijaj njene lepe polti in se razlila po njenem obrazu, na katerem je zasijala sramežljivost.
Pod nedolžno tančico te ljubke zadrege je knez odkril preprostost, blagost in iskrenost, za katere je verjel, da jih nežni spol ne premore, tu pa jih je videl v vsej njihovi lepoti.
Prevzet od strahu, kakršnega še ni poznal, je zmeden stopil bliže in, še bolj plah kakor ona, s tresočim glasom povedal, da je izgubil sled za vsemi svojimi lovci, ter jo vprašal, ali je lovska druščina morda šla kje skozi gozd.
»Nič se ni prikazalo, gospod, v tej samoti,« je dejala, »in nihče razen vas ni prišel sem; a nikar ne skrbite, popeljala vas bom nazaj na znano pot.«
»Za svojo srečno usodo,« ji je rekel, »se bogovom ne morem dovolj zahvaliti. Že dolgo zahajam v te kraje, a vse do danes nisem vedel za njihov najdragocenejši zaklad.«
Tedaj je opazila, da se knez sklanja nad vlažni breg potoka, da bi si z njegovo vodo pogasil žgočo žejo.
»Gospod, počakajte trenutek,« je dejala in naglo stekla do svoje koče, kjer je vzela skodelico ter jo z veseljem in prikupno prijaznostjo ponudila novemu zaljubljencu.
Dragocene posode iz kristala in ahata, na katerih se na tisočerih mestih blešči zlato in jih je skrbno oblikovala izbrana umetnost, se mu v svojem odvečnem razkošju nikoli niso zdele tako lepe kakor lončena skodelica, ki mu jo je podala pastirica.
Da bi našla lahko pot, ki bi kneza pripeljala v mesto, sta medtem prečkala gozdove in strme skalnate kraje, prepredene s hudourniki;
knez ni stopil na nobeno novo pot, ne da bi si natančno ogledal vse okoli nje, in njegova iznajdljiva ljubezen, ki je že mislila na vrnitev, si je iz tega napravila zvest zemljevid.
Nazadnje ga je pastirica privedla v temen, hladen gaj, od koder je izpod gostega vejevja daleč na ravnini zagledal zlate strehe svoje razkošne palače.
Ko se je ločil od lepotice, ga je prevzela ostra bolečina; s počasnimi koraki se je oddaljil od nje, ranjen s puščico, ki mu je prebodla srce. Spomin na nežno doživetje ga je prijetno spremljal domov.
Toda že naslednji dan je začutil svojo rano in se pogreznil v žalost in tesnobo. Brž ko je mogel, se je znova odpravil na lov, kjer se je spretno izmuznil spremstvu in se ga otresel, da bi spet srečno zašel.
Visoki vrhovi dreves in gora, ki si jih je bil tako skrbno ogledal, in skrivni napotki njegove zveste ljubezni so ga vodili tako dobro, da je kljub razpotjem neštetih poti našel dom svoje mlade pastirice.
Izvedel je, da živi le še z očetom, da ji je ime Griselidis, da mirno živita od mleka svojih ovac in da si iz njihove volne, ki jo prede sama, sama izdelujeta oblačila, ne da bi morala po kaj v mesto.
Bolj ko jo videva, bolj ga vnemajo žive lepote njene duše. Ob tolikih dragocenih darovih spoznava, da je pastirica tako lepa zato, ker je drobna iskra duha, ki jo oživlja, zasijala v njenih očeh.
Neizmerno ga veseli, da je svojo prvo ljubezen tako dobro izbral; zato je brez nadaljnjega odlašanja še istega dne sklical svoj svet in ga nagovoril takole: »Nazadnje se bom po vaših željah uklonil zakonom zakonske zveze;
žene si ne jemljem iz tuje dežele, temveč izmed vas: lepo, krepostno, plemenite duše, kakor so večkrat storili moji predniki. Toda o svoji izbiri vas bom obvestil šele na veliki dan.«
Brž ko se je novica razvedela, se je razširila povsod. Ni mogoče povedati, s kakšno vnemo se je na vseh straneh izražalo splošno veselje;
najbolj zadovoljen je bil govornik, ki je verjel, da je s svojim ganljivim govorom edini povzročil tolikšno srečo. Kako pomemben mož se je zdel samemu sebi!
»Veliki zgovornosti se nič ne more upreti,« si je brez prestanka govoril. Zabavno pa je bilo gledati zaman vloženi trud vseh mestnih lepotic, da bi pritegnile svojega gospoda kneza in si zaslužile njegovo izbiro, saj ga je, kakor je že stokrat povedal, očaral zgolj čist in skromen videz, bolj kakor vse drugo.
Vse so spremenile obleko in vedenje, pobožno pokašljevale, omehčale glasove, za pol čevlja znižale pričeske, zakrile dekolteje in podaljšale rokave, tako da je bilo komaj še videti konice njihovih prstov.
V mestu se za bližajočo se poroko marljivo trudijo vse umetnosti. Tu izdelujejo veličastne vozove povsem novih oblik, tako lepe in domiselno zasnovane, da je zlato, ki se blešči vsepovsod, še najmanjši izmed njihovih okrasov.
Tam postavljajo dolge tribune, da bi bilo mogoče zlahka in brez ovir spremljati ves sijaj slovesnosti; tu velike slavoloke, ki poveličujejo slavo bojevitega kneza in bleščečo zmago Ljubezni nad njim.
Drugje s spretno umetnostjo izdelujejo ognjemete, ki s poki nedolžnega grmenja strašijo zemljo in s tisočerimi novimi zvezdami krasijo nebo.
Tam skrbno pripravljajo prijetno razigranost domiselnega baleta, drugje pa je slišati vaje za spevne napeve opere, naseljene s tisoč bogovi, najlepše, kar jih je kdaj ustvarila Italija.
Naposled je napočil veliki dan slavne poroke. Komaj je rdeča zarja na jasnem, čistem nebu začela mešati zlato z modrino, že se je povsod nežni spol sunkoma prebujal;
radovedno ljudstvo se je razlivalo na vse strani, na različnih krajih pa so postavili straže, da bi zadrževale množico in jo prisilile narediti prostor.
Po vsej palači odmevajo fanfare, piščali, oboe in pastirske dude, v okolici pa je slišati le bobne in trobente.
Nazadnje knez stopi ven, obdan z dvorom. Razleže se dolg krik veselja; toda vsi se silno začudijo, ko vidijo, da pri prvem odcepu ubere pot proti bližnjemu gozdu, kakor je počel vsak dan.
»Glejte,« pravijo, »njegovo nagnjenje ga je premagalo in med vsemi njegovimi strastmi je lov kljub Ljubezni še vedno najmočnejši.« Hitro prečka njive na ravnini, se povzpne proti gori in na veliko začudenje spremstva vstopi v gozd.
Po različnih ovinkih, ki jih njegovo zaljubljeno srce z veseljem prepoznava, nazadnje najde podeželsko kočo, kjer prebiva njegova nežna ljubezen.
Griselidis, ki ji je glas ljudske govorice prinesel novico o poroki, si je nadela svojo lepo obleko in prav tisti trenutek stopala iz skromne koče, da bi si šla ogledat veličastno slovesnost.
»Kam hitite tako urno in lahkotno?« jo je vprašal knez, ko je pristopil in jo nežno pogledal. »Nikar tako ne hitite, preljuba pastirica. Svatba, na katero greste in na kateri sem jaz ženin, ne more biti brez vas.
Da, ljubim vas in med tisočerimi mladimi lepoticami sem izbral vas, da bi z vami preživel preostanek svojega življenja, če le ne zavrnete moje prošnje.«
»Ah, gospod,« je dejala, »še pomisliti si ne drznem, da bi mi bila namenjena tolikšna čast; le zabavati se hočete. — Ne, ne,« je rekel, »iskren sem. Vaš oče je že privolil.« (Knez je bil namreč poskrbel, da so ga o tem obvestili.)
»Blagovolite privoliti še vi, pastirica; samo to je še treba storiti. A da bi med nama za vekomaj vladal trden mir, mi morate priseči, da nikoli ne boste imeli druge volje kakor mojo.«
»Prisegam,« je dejala, »in vam obljubljam. Ko bi se poročila z najnižjim med vaščani, bi ga ubogala in njegov jarem bi mi bil sladek; koliko bolj torej, če v vas najdem hkrati svojega gospoda in svojega moža.«
Tako je knez razglasil svojo odločitev, in medtem ko je dvor ploskal njegovi izbiri, je pastirico prepričal, naj dovoli, da jo okrasijo z okrasjem, kakršnega nosijo žene kraljev.
Dame, ki jim je dolžnost nalagala to opravilo, so stopile v kočo in tam urno uporabile vse svoje znanje in spretnost, da bi vsakemu kosu oprave dale milino.
V tej koči, kjer se zdaj gnetejo, dame kar naprej občudujejo, kako spretno se revščina skriva pod snažnostjo; in ta skromna koča, ki jo pokriva in hladi široka platana, se jim zdi začaran dom.
Nazadnje iz tega zavetja veličastna in bleščeča stopi očarljiva pastirica. Njeno lepoto in opravo pozdravlja sam aplavz; a knez je pod tem tujim razkošjem že večkrat obžaloval nedolžno preprostost njenih pastirskih okraskov.
Na velik voz iz zlata in slonovine sede pastirica v vsem dostojanstvu; knez ponosno stopi nanj in se mu ne zdi nič manj slavno sedeti ob njej kot zaljubljenec kakor v zmagoslavnem sprevodu po dobljenem boju;
dvor jima sledi in vsak ohranja mesto, ki mu ga določa služba ali plemenitost rodu. Skoraj vse mesto se je izlilo na polja in prekrilo okoliške ravnine; ko je izvedelo za knezovo izbiro, je nestrpno čakalo njegovo vrnitev.
Prikaže se in ljudje mu pohitijo naproti. Med gosto množico, ki se razmika, se voz komaj pomika; dolgi vzkliki veselja, ki se venomer ponavljajo, vznemirijo in zmedejo konje, da se vzpenjajo, topotajo, se zaganjajo in stopajo bolj nazaj kakor naprej.
Nazadnje prispejo v svetišče in tam zakonca z večno vezjo slovesne obljube združita svoji usodi; nato se odpravita v palačo, kjer ju čaka tisoč radosti, kjer ples, igre, dirke in turnirji povsod razlivajo veselje;
proti večeru je svetlolasi Himen s svojimi čistimi sladkostmi ovenčal dan. Naslednje jutro so stanovi vse dežele pohiteli pozdravit kneginjo in kneza z govori svojih predstavnikov.
Obdana s svojimi damami jih je Griselidis poslušala kot kneginja, ne da bi pokazala zadrego, in jim kot kneginja tudi odgovorila. Vse je opravila s tolikšno preudarnostjo, da se je zdelo, kakor da je nebo svoje zaklade še obilneje izlilo na njeno dušo kakor na njeno telo.
Zaradi bistrega duha in živega razuma je nemudoma prevzela navade visoke družbe, že prvi dan. Tako dobro je spoznala sposobnosti in značaj dam svojega dvora, da jih je njen zdravi razum, ki nikoli ni bil v zadregi, vodil z manj truda kakor nekoč njene ovce.
Še pred koncem leta je nebo njuno srečno zakonsko posteljo blagoslovilo s sadom poroke. Ni bil princ, čeprav bi si ga bili zelo želeli; a mlada kneginjica je bila tako lepa, da so mislili le še na to, kako bi jo ohranili pri življenju;
oče, ki se mu je zdela mila in ljubka, jo je prihajal gledat vsak hip, mati pa, še bolj očarana, ni odmaknila pogleda od nje. Hotela jo je dojiti sama. »Ah,« je dejala, »kako bi se mogla brez skrajne nehvaležnosti izogniti dolžnosti, h kateri me kliče njen jok?
Mar bi si smela iz nagiba, nasprotnega naravi, želeti biti le na pol mati svojemu ljubljenemu otroku?« Bodisi da je knezova duša gorela nekoliko manj kakor v prvih dneh njegove strasti, bodisi da je znova vzplamtela nakopičena zloba njegovega značaja in z gostim dimom zatemnila njegove čute ter mu spridila srce — v vsem, kar je kneginja storila, se mu je dozdevalo, da vidi le malo iskrenosti.
Njena prevelika krepost ga je žalila: bila je past, nastavljena njegovi lahkovernosti. Njegov nemirni, razburkani duh je verjel vsakemu sumu, ki mu je prisluhnil, in z užitkom postavljal pod vprašaj svojo preobilno srečo.
Da bi ozdravil žalost, ki mu razjeda dušo, ji sledi, jo opazuje in jo rad vznemirja s tegobami prisile, s tesnobo strahu in z vsem, kar lahko loči resnico od pretvarjanja.
»Predolgo sem se pustil uspavati,« pravi. »Če so njene vrline resnične, jih bo še tako neznosno ravnanje le utrdilo.« V svoji palači jo drži zaprto, daleč od vseh užitkov, ki jih ponuja dvor, in v sobo, kjer živi sama in odmaknjena, komaj pusti prodreti dnevni svetlobi. Prepričan, da so nakit in razkošna oblačila najmilejši čar spola, ki ga je narava ustvarila, da bi ugajal, od nje osorno zahteva bisere, rubine, prstane in dragulje, ki ji jih je podaril v znamenje nežnosti, ko je iz njenega ljubimca postal njen mož.
Ona, ki živi brez madeža in nikoli ni stremela k ničemur drugemu kakor k izpolnjevanju svoje dolžnosti, mu jih izroči, ne da bi se vznemirila; in ko vidi, kako rad jih jemlje nazaj, jih vrača z nič manj veselja, kot jih je nekoč prejela. »Moj mož me muči, da bi me preizkusil,« pravi, »in jasno vidim, da mi zadaja trpljenje le zato, da bi prebudil mojo dremajočo krepost, ki bi jo dolgotrajen in blag mir utegnil pogubiti.
Če nima tega namena, sem vsaj prepričana, da tako z menoj ravna Gospod in da je mučno trajanje tolikšnih tegob namenjeno le urjenju moje stanovitnosti in vere.
Medtem ko toliko nesrečnic po volji svojih želja tava po tisočerih nevarnih poteh za lažnimi in praznimi užitki; medtem ko jih Gospod v svoji počasni pravičnosti pušča, da stopajo na rob prepada, ne da bi posegel v njihovo nevarnost, mene iz same svoje najvišje dobrote izbere kakor otroka, ki ga ljubi, in si prizadeva, da bi me poboljšal.
Ljubimo torej njegovo strogost, ki je kruta v naše dobro; sreča nam je dana le toliko, kolikor smo trpeli. Ljubimo njegovo očetovsko dobroto in roko, po kateri deluje.«
Zaman knez vidi, kako brez odpora uboga vse njegove brezpogojne ukaze. »Vidim, na čem sloni ta hlinjena krepost,« pravi, »in zakaj so vsi moji udarci zaman: zadeli so le tja, kjer njene ljubezni ni več.
V svojega otroka, v mlado princeso, je položila vso svojo nežnost. Če jo hočem uspešno preizkusiti, moram udariti tja; tam bom lahko spoznal resnico.«
Pravkar je podojila nežno bitje, ki ga je tako goreče ljubila in ki se je, ležeč na njenih prsih, igralo z njo ter se ji smehljalo, ko jo je gledalo. »Vidim, da jo ljubite,« ji reče, »vendar vam jo moram vzeti že v tej rosni dobi, da ji oblikujem značaj in jo obvarujem nekaterih slabih navad, ki bi se jih lahko navzela pri vas.
Sreča mi je naklonila, da sem našel razumno gospo, ki jo bo znala vzgojiti v vseh vrlinah in v oliki, kakršna se spodobi za princeso.
Pripravite se na slovo od nje; kmalu pridejo ponjo.« S temi besedami jo zapusti, saj nima ne poguma ne dovolj brezčutnih oči, da bi gledal, kako ji iz rok trgajo edino vez njune ljubezni.
Obraz ji zalivajo neštete solze in v mrki potrtosti čaka usodni trenutek svoje nesreče. Brž ko se pred njenimi očmi pojavi osovraženi izvrševalec tako žalostnega in krutega dejanja, mu reče: »Ubogati je treba.«
Nato vzame svojo deklico, jo pogleda in jo poljubi z vso materinsko gorečnostjo; otrok jo nežno objame z drobnimi ročicami, ona pa ga vsa objokana izroči.
Ah, kako bridka je bila njena bolečina! Iztrgati otroka ali srce iz prsi tako nežne matere pomeni enako gorje. Blizu mesta je stal samostan, sloveč po svoji starodavnosti, kjer so device živele po strogih pravilih pod vodstvom opatinje, znane po svoji pobožnosti.
Tja so na skrivaj, ne da bi razkrili njen rod, pripeljali deklico in prinesli dragocene prstane, obenem pa obljubili nagrado, vredno skrbi, ki je bo deležna.
Knez, ki je skušal z lovom pregnati žgočo vest, ki ga je mučila zaradi njegove pretirane krutosti, se je bal znova srečati kneginjo, kakor se človek boji srečati divjo tigrico, ki so ji pravkar vzeli mladiča.
Toda sprejela ga je blago, ljubeznivo in celo s tisto nežnostjo, ki mu jo je izkazovala v najlepših dneh svoje sreče. Njena tako velika in tako takojšnja ustrežljivost ga je navdala z obžalovanjem in sramom.
A njegova mračna bolest je ostala močnejša. Tako ji je dva dni pozneje s hlinjenimi solzami, da bi jo še huje prizadel, prišel povedat, da je smrt končala življenje njunega ljubega otroka.
Ta nepričakovani udarec jo smrtno rani. Vendar je kljub žalosti, ko je videla, kako njen mož bledi, kakor pozabila na lastno nesrečo in kazala nežnost le še zato, da bi ga potolažila v njegovi lažni bolečini. Ta dobrota, ta neprimerljiva gorečnost zakonske ljubezni nenadoma razoroži kneževo strogost, ga gane, pretrese in mu tako spremeni srce, da si že zaželi razkriti, da njun otrok še živi.
Toda v njem se dvigne žolč in mu s svojo ošabnostjo prepove razkriti skrivnost, ki jo bo morda še koristno zamolčati. Od tega srečnega dne sta si zakonca izkazovala tolikšno nežnost, da je niti ljubimec in njegova ljubljena ne poznata večje v svojih najslajših trenutkih.
Petnajstkrat je sonce, da bi zvrstilo letne čase, po vrsti prebivalo v svojih dvanajstih hišah, ne da bi videlo kaj, kar bi ju razdvojilo. In če mu je kdaj iz muhe ugajalo, da jo razjezi, je bilo to le zato, da njuna ljubezen ne bi opešala, kakor kovač, ki med zavzetim delom zlije malo vode na žerjavico pojemajoče peči, da bi podvojil njeno vročino. Medtem je mlada princesa rasla v bistroumnosti in modrosti.
Milini in preprostosti, ki ju je podedovala po svoji ljubi materi, je pridružila prijetni in plemeniti ponos svojega slavnega očeta. Vse, kar je bilo ljubkega v obeh značajih, se je v njej združilo v popolno lepoto.
Povsod sije kakor zvezda; in neki mlad dvorni plemič, postaven in lepši od belega dne, jo je po naključju zagledal ob samostanski mreži in se vanjo strastno zaljubil.
Po nagonu, ki ga je narava podarila lepemu spolu in ki vsem lepoticam omogoča, da nevidno rano svojih oči opazijo prav v trenutku, ko jo zadajo, je princesa spoznala, da jo nežno ljubi.
Potem ko se je nekaj časa upirala, kakor se spodobi, preden se vdaš, ga je tudi sama vzljubila z enako nežno ljubeznijo. Temu ljubimcu ni bilo mogoče ničesar očitati: bil je lep, hraber, potomec slavnih prednikov, in že dolgo si ga je knez želel za zeta.
Nanj je torej knez že prej vrgel oko. Tako je z veseljem izvedel novico o nežni in vzajemni strasti, v kateri sta gorela mlada zaljubljenca.
Toda obšla ga je nenavadna želja, da bi ju prisilil največjo srečo njunega življenja plačati s krutimi mukami. »Z veseljem ju bom osrečil,« je dejal,
»vendar mora tesnoba z vsem, kar premore najhujšega, še utrditi njuno ljubezensko vnemo. Obenem bom preizkusil potrpežljivost svoje žene, pa ne več kakor doslej, da bi pomiril svojo noro nezaupljivost, saj o njeni ljubezni ne smem več dvomiti,
temveč zato, da pred očmi vsega sveta zasijejo njena dobrota, njena blagost in njena globoka modrost; naj bo zemlja, ki jo krasijo ti veliki in dragoceni darovi, navdana s spoštovanjem in naj se zanje hvaležno zahvaljuje nebesom.«
Javno oznani, da nima potomstva, v katerem bi država nekega dne dobila svojega vladarja; da je hči, ki jo je imel iz svojega nespametnega zakona, umrla takoj po rojstvu in da mora zato več sreče poiskati drugje.
Pove, da je nevesta, ki si jo je izbral, plemenitega rodu, da so jo do tega dne v samostanu vzgajali v nedolžnosti in da bo svojo ljubezen okronal s poroko.
Lahko si mislimo, kako kruta je bila ta strašna novica za mlada zaljubljenca. Nato, ne da bi pokazal žalost ali bolečino, svoji zvesti ženi sporoči, da se mora ločiti od nje, da bi preprečil skrajno nesrečo;
da ga ljudstvo, ogorčeno nad njenim nizkim rodom, sili, naj si drugje poišče dostojno zakonsko zvezo. »Vrniti se morate,« pravi, »pod svojo streho iz slame in praproti, potem ko boste spet oblekli pastirska oblačila, ki sem vam jih dal pripraviti.« Kneginja je z mirno in nemo stanovitnostjo poslušala izrek svoje obsodbe.
Za spokojnim obrazom je goltala svojo žalost in iz lepih oči so ji padale debele solze, ne da bi ji bolečina zmanjšala čar; tako ob pomladni vrnitvi včasih hkrati sije sonce in dežuje.
»Vi ste moj mož, moj gospod in moj gospodar,« je rekla vzdihujoč, na robu omedlevice, »in naj bo še tako strašno, kar sem pravkar slišala, vam bom znala pokazati, da mi nič ni ljubše kakor ubogati vas.« Takoj se sama umakne v svojo sobo in tam sleče bogata oblačila ter mirno in brez besed, medtem ko ji srce vzdihuje, spet obleče tista, ki jih je nosila, ko je pasla ovce.
V tej skromni in preprosti opravi stopi pred kneza ter mu reče: »Ne morem oditi od vas, ne da bi mi odpustili, ker sem vas užalostila.
Prenesem lahko težo svoje bede, ne morem pa, gospod, prenesti vaše jeze. Naklonite to milost mojemu iskrenemu obžalovanju in zadovoljna bom živela v svojem žalostnem bivališču, ne da bi čas kdaj spremenil moje ponižno spoštovanje ali mojo zvesto ljubezen.«
Tolikšna vdanost in tolikšna plemenitost duše pod tako ubogo obleko sta v kneževem srcu v tistem trenutku obudili ves žar njegove prve ljubezni in že skoraj preklicali odločitev o njenem izgonu.
Ganjen od tolikšnih čarov in tik pred solzami je že stopil naprej, da bi jo objel, ko je oblastna častihlepnost, ki mu je velevala vztrajati pri svoji odločitvi, nenadoma premagala njegovo ljubezen in ga prisilila, da je trdo odgovoril: »Vse, kar je bilo, sem pozabil. Zadovoljen sem z vašim kesanjem. Pojdite, čas je, da odidete.« Takoj odide in se ozre k očetu, ki so ga spet oblekli v njegovo kmečko obleko in ki je, s srcem, prebodenim od bridke bolečine, objokoval tako hitro in nenadno spremembo. »Vrniva se,« mu reče, »v najine senčne gaje, vrniva se živet v najina samotna bivališča in brez obžalovanja zapustiva razkošje palač.
Najini koči nista tako veličastni, toda v njiju najdeš več nedolžnosti, trdnejši pokoj in slajši mir.« Komaj prispe v svojo samoto, že znova vzame preslico in vretena ter gre prest k isti vodi, ob kateri jo je knez nekoč našel.
Tam njeno mirno srce, brez vsakršne grenkobe, stokrat na dan prosi nebesa, naj njenega moža obsujejo s slavo in bogastvom ter naj ne odrečejo ničesar njegovim željam.
Niti ljubezen, hranjena z ljubkovanjem, ni bolj goreča od njene. Ta ljubi mož, ki ga pogreša, jo hoče še enkrat preizkusiti in ji v njeno samoto pošlje sporočilo, naj pride k njemu.
»Griselidis,« reče, brž ko se pojavi, »princesa, ki ji bom jutri v svetišču podal roko, mora biti zadovoljna tako z vami kakor z menoj.
Od vas zahtevam vso skrbnost in želim, da mi pomagate ugajati izvoljenki mojega srca. Veste, kako mi je treba streči: brez varčevanja, brez zadržkov.
Naj vse razodeva kneza, in to zaljubljenega kneza. Uporabite vso svojo spretnost, da okrasite njene sobane; obilje, bogastvo, snažnost in izbranost naj se v njih kažejo v enaki meri.
Predvsem pa imejte ves čas v mislih, da gre za mlado princeso, ki jo nežno ljubim. Da bi se še bolj zavzeli za svojo dolžnost, vam želim pokazati tisto, ki ji morate po mojem ukazu dobro streči.«
Kakor se ob vratih vzhoda pokaže porajajoča se zarja, tako se je ob prihodu prikazala princesa, še lepša od nje. Ko je stopila pred Griselidis, je ta v globini srca začutila sladek vzgib materinske nežnosti.
V srcu ji oživi spomin na preteklost, na njene srečne dni. »Gorje,« si reče, »moja hči bi bila, če bi naklonjena nebesa uslišala moje želje, skoraj tako velika in morda prav tako lepa.«
V tistem trenutku je mlado princeso vzljubila tako živo in tako silno, da je takoj, ko je odšla, knezu takole spregovorila, nevede sledeč nagonu, ki se je prebudil v njej: »Dovolite, gospod, da vas opozorim: ta očarljiva princesa, ki ji boste postali mož, vzgojena v udobju, sijaju in škrlatu, ne bo mogla prenesti ravnanja, kakršnega sem bila deležna od vas, ne da bi izgubila življenje.
Pomanjkanje in moj skromni rod sta me utrdila za napore. Vsakršno gorje sem lahko prenašala brez težav in celo brez godrnjanja.
Ona pa, ki nikoli ni poznala bolečine, bo umrla že ob najmanjši strogosti, ob najmanjši nekoliko osorni, nekoliko trdi besedi. Ah, gospod, rotim vas, ravnajte z njo blago.«
»Skrbite,« ji s strogim glasom reče knez, »da mi boste stregli po svojih najboljših močeh. Preprosta pastirica mi ne sme dajati naukov in si drzniti, da me opozarja na mojo dolžnost.«
Ob teh besedah Griselidis brez besede povesi oči in se umakne. Medtem so z vseh strani prihajali plemiči, povabljeni na poroko.
V veličastni dvorani, kjer jih je knez zbral, jim je, preden bi prižgali poročno baklo, takole spregovoril: »Nič na svetu, razen upanja, ni tako varljivo kakor videz.
Tukaj lahko vidite sijajen primer tega. Kdo ne bi verjel, da je moja mlada izvoljenka, ki jo bo poroka povzdignila v kneginjo, srečna in zadovoljnega srca?
Pa vendar ni tako. Kdo bi se mogel ubraniti misli, da se ta mladi bojevnik, zaljubljen v slavo, veseli te poroke, on, ki na turnirjih zmaguje nad vsemi svojimi tekmeci?
Pa vendar to ni res. Kdo ne bi tudi verjel, da Griselidis v svoji upravičeni jezi joče in obupuje? Ona pa se prav nič ne pritožuje, v vse privoli in nič ni moglo izčrpati njene potrpežljivosti.
In kdo nazadnje, ko vidi čare izvoljenke mojega srca, ne bi verjel, da se nič ne more primerjati s srečnim tokom moje usode? Toda če bi me zvezale vezi te poroke, bi občutil globoko bolečino in bil bi najnesrečnejši izmed vseh knezov na svetu.
Uganka se vam zdi težko razumljiva; nekaj besed vam jo bo pojasnilo in s temi besedami bodo izginile vse nesreče, o katerih ste pravkar slišali.
Vedite,« je nadaljeval, »da je ljubko bitje, za katero mislite, da mi je ranilo srce, moja hči in da jo dajem za ženo temu mlademu plemiču, ki jo neizmerno ljubi in ki ga ona prav tako ljubi.
Vedite tudi, da sta me potrpežljivost in vdanost moje modre in zveste žene, ki sem jo nedostojno pregnal, globoko ganili. Sprejemam jo nazaj, da bi z vsem najslajšim, kar zmore ljubezen, popravil trdo in barbarsko ravnanje, ki ga je bila deležna zaradi moje ljubosumne narave.
Še bolj se bom trudil vnaprej izpolniti vse njene želje, kakor sem se v svoji nemirnosti trudil zasipati jo z bridkostmi. In če mora spomin na tegobe, ki niso strle njenega srca, živeti v vseh časih, želim, da se še več govori o slavi, s katero bom okronal njeno najvišjo krepost.«
Kakor tedaj, ko gost oblak zatemni dan in z vseh strani počrnelo nebo grozi s strašnim viharjem, pa vetrovi razmaknejo temno tančico in se čez pokrajino razlije bleščeč žarek svetlobe, tako da se vse nasmehne in znova zasije v lepoti,
tako nenadoma v vseh očeh, kjer je vladala žalost, zasije živo veselje. Ob tem nepričakovanem razkritju se mlada princesa, presrečna ob spoznanju, da ji je knez dal življenje, vrže k njegovim kolenom in jih goreče objame.
Oče, ki ga tako ljuba hči gane, jo dvigne, poljubi in odvede k njeni materi, ki ji je preveč radosti v enem samem trenutku skoraj odvzelo vse čutenje.
Njeno srce, ki je tolikokrat prestalo najostrejše puščice nesreče in tako dobro prenašalo bolečino, klone pod sladko težo veselja. Komaj je mogla z rokami objeti ljubega otroka, ki ji ga nebesa vračajo; zmogla je le jokati.
»Pozneje boste imeli dovolj časa, da potešite nežnost krvnih vezi,« ji reče knez. »Spet oblecite oblačila, ki jih zahteva vaš stan; poroko moramo obhajati.«
Mlada zaljubljenca so odvedli v svetišče, kjer je vzajemna obljuba, da se bosta nežno ljubila, za vselej utrdila njune sladke vezi.
Vrstijo se same zabave, veličastni turnirji, igre, plesi, glasba in slastne gostije, ob katerih se vse oči obračajo h Griselidis in njeno preizkušeno potrpežljivost s tisočerimi sijajnimi hvalnicami povzdigujejo do nebes. Razveseljeno ljudstvo je do svojega muhastega kneza tako prizanesljivo, da celo hvali njegovo kruto preizkušnjo, ki ji gre zasluga za tako popoln zgled kreposti, tako lepe, tako primerne lepemu spolu in povsod tako redke.
GOSPODIČNI***. Ko vam, mlada in modra lepotica, ponujam ta zgled potrpežljivosti, si nikoli nisem laskal, da ga boste v vseh pogledih posnemali.
To bi bilo, po pravici povedano, preveč. Toda Pariz, kjer je moški uglajen in kjer lepi spol, rojen, da ugaja, najde popolno srečo, je na vseh straneh tako poln zgledov nasprotne pregrehe,
da človek nikoli ne more imeti preveč protistrupa, naj se je hoče obvarovati ali se je otresti. Gospa, tako potrpežljiva kakor tista, katere vrednost tukaj povzdigujem, bi bila povsod nekaj osupljivega;
v Parizu pa bi bila pravi čudež. Tam so ženske vladarice, vse se ureja po njihovih željah; skratka, to je srečna dežela, v kateri prebivajo same kraljice.
Tako vidim, da bo Griselidis tam v vsakem pogledu malo cenjena in da bo s svojimi prestarimi nauki dajala povod za posmeh. Pa ne, da potrpežljivost ne bi bila vrlina pariških dam:
le da so si z dolgoletno prakso pridobile znanje, kako v njej uriti lastne može.
Izvirnik
GRISELIDIS NOUVELLE. A Monsieur ***. Si je m’étais rendu à tous les différens avis qui m ont été donnés sur l’ouvrage que je vous envoie, il n’y serait rien demeuré que le conte tout sec et tout uni ; et, en ce cas, j’aurais mieux fait de n’y pas toucher, et de le laisser dans son papier bleu, où il est depuis tant d’années. Je le lus d’abord à deux de mes amis. « Pourquoi, dit l’un, s’étendre si fort sur le caractère de votre héros ? Qu’a-t-on à faire de savoir ce qu’il faisait le matin dans son
conseil, et moins encore à quoi il se divertissait l’après-dînée ? Tout cela est bon à retrancher. — Otez-moi, je vous prie, dit l’autre, la réponse enjouée qu’il fait aux députés de son peuple, qui le pressent de se marier ; elle ne convient point à un prince grave et sérieux. Vous voulez bien encore, poursuivit-il, que je vous conseille de supprimer la longue description de votre chasse. Qu’importe tout cela au fond de votre histoire ? Croyez-moi, ce sont de vains et ambitieux ornemens qui appauvrissent votre poëme au lieu de l’enrichir. Il en est de même, ajouta-t-il, des préparatifs qu’on fait pour le mariage du prince ; tout cela est oiseux et
inutile. Pour vos dames, qui rabaissent leurs coiffures, qui couvrent leurs gorges, et qui allongent leurs manches, froide plaisanterie, aussi bien que celle de l’orateur, qui s’applaudit de son éloquence. — Je demande encore, reprit celui qui avait parlé le premier, que vous ôtiez les réflexions chrétiennes de Griselidis, qui dit que c’est Dieu qui veut l’éprouver : c’est un sermon hors de sa place. Je ne saurais non plus souffrir les inhumanités de votre prince, qui me mettent en colère : je les supprimerais.
Il est vrai qu’elles sont de l’histoire ; mais il n’importe. J’oterais encore l’épisode du jeune seigneur, qui n’est là que pour épouser la jeune princesse : cela allonge trop votre conte. — Mais, lui dis-je, le conte finirait mal sans cela. — Je ne saurais vous dire, répondit-il ; je ne laisserais pas de l’ôter. » À quelques jours de là, je fis la même lecture à deux autres de mes amis, qui ne me dirent pas un seul mot sur les endroits dont je viens de parler, mais qui en reprirent quantité d’autres. « Bien loin de me plaindre de la rigueur de votre critique,
leur dis-je, je me plains de ce qu’elle n’est pas assez sévère : vous m’avez passé une infinité d’endroits que l’on trouve très-dignes de censure. — Comme quoi ? dirent-ils. — On trouve, leur dis-je, que le caractère du prince est trop étendu, et qu’on n’a que faire de savoir ce qu’il faisait le matin, et encore moins l’après-dînée. — On se moque de vous, dirent-ils tous deux ensemble, quand on vous fait de semblables critiques. — On blâme, poursuivis-je, la réponse que fait le prince à ceux qui le pressent de se marier, comme trop enjouée, et indigne d’un prince grave et sérieux. — Bon ! reprit l’un d’eux ; et où est l’inconvénient qu’un jeune prince d’Italie,
pays où l’on est accoutumé à voir les hommes les plus graves et les plus élevés eu dignité dire des plaisanteries, et qui d’ailleurs fait profession de mal parler et des femmes et du mariage, matières si sujettes à la raillerie, se soit un peu réjoui sur cet article ? Quoi qu’il en soit, je vous demande grâce pour cet endroit, comme pour celui de l’orateur qui croyait avoir converti le prince, et pour le rabaissement des coiffures ; car ceux qui n’ont pas aimé la réponse enjouée du prince, ont bien la mine d’avoir fait main-basse sur ces deux endroits-là. — Vous l’avez deviné, lui dis-je. Mais, d’un autre
côté, ceux qui n’aiment que les choses plaisantes n’ont pu souffrir les réflexions chrétiennes de la princesse, qui dit que c’est Dieu qui la veut éprouver ; ils prétendent que c’est un sermon hors de propos. — Hors de propos ? reprit l’autre ; non-seulement ces réflexions conviennent au sujet ; mais elles y sont absolument nécessaires. Vous aviez besoin de rendre croyable la patience de votre héroïne ; et quel autre moyen aviez-vous que de lui faire regarder les mauvais traitemens de son époux, comme venant de la main de Dieu ? Sans cela, on la prendrait pour la plus stupide de toutes les femmes ; ce qui ne ferait pas assurément un bon effet.
— » On blâme encore , leur dis-je, l’épisode du jeune seigneur, qui épouse la jeune princesse. — On a tort, reprit-il : comme votre ouvrage est un véritable poëme , quoique vous lui donniez le titre de Nouvelle, il faut qu’il n’y ait rien à désirer quand il finit. Cependant, si la jeune princesse s’en retournait dans son couvent, sans être mariée, après s’y être attendue, elle ne serait pas contente, ni ceux qui liraient la nouvelle. » Ensuite de cette conférence , j’ai pris le parti de laisser mon ouvrage tel à peu près qu’il a été lu dans l’Académie. En un mot, j’ai eu soin de corriger les
choses qu’on m’a fait voir être mauvaises en elles-mêmes ; mais à l’égard de celles que j’ai trouvées n’avoir point d’autre défaut que de n’être pas au goût de quelques personnes, peut-être un peu trop délicates, j’ai cru n’y devoir pas toucher. Est-ce une raison décisive D’ôter un bon mets d’un repas, Parce qu’il s’y trouve un convive Qui, par malheur, ne l’aime pas ?
Il faut que tout le monde vive ; Et que les mets, pour plaire à tous, Soient différens comme les goûts. Quoi qu’il en soit, j’ai cru devoir m’en remettre au public, qui juge toujours bien. J’apprendrai de lui ce que j’en dois croire, et je suivrai exactement tous ses avis, s’il m’arrive jamais de faire une seconde édition de cet ouvrage. Au pied des célèbres montagnes Où le Pô, s’échappant de dessous des roseaux, Va, dans le sein des prochaines campagnes Promener ses naissantes eaux, Vivait un jeune et vaillant Prince, Les délices de sa Province Le ciel, en le formant, sur lui tout à la fois Versa ce qu’il a de plus rare,
Ce qu’entre ses amis d’ordinaire il sépare, Et qu’il ne donne qu’aux grands rois. Comblé de tous les dons et du corps et de l’âme, Il fut robuste, adroit, propre au métier de Mars, Et par l’instinct secret d’une divine flamme, Avec ardeur il aima les beaux Arts. Il aima les combats, il aima la victoire, Les grands projets, les actes valeureux, Et tout ce qui fait vivre un beau nom dans l’histoire ; Mais son cœur, tendre et généreux, Fut encor plus sensible à la solide gloire De rendre ses Peuples heureux.
Ce tempérament héroïque Fut obscurci d’une sombre vapeur Qui, chagrine et mélancolique, Lui faisait voir dans le fond de son cœur Tout le beau sexe infidèle et trompeur Dans la femme où brillait le plus rare mérite, Il voyait une âme hypocrite, Un esprit d’orgueil enivré, Un cruel ennemi qui sans cesse n’aspire Qu’à prendre un souverain empire Sur l’homme malheureux qui lui sera livré.
Le fréquent usage du monde, Où l’on ne voit qu’Époux subjugués ou trahis, Joint à l’air jaloux du Pays, Accrut encor cette haine profonde. Il jura donc plus d’une fois Que quand même le Ciel pour lui plein de tendresse Formerait une autre Lucrèce, Jamais de l’hyménée il ne suivrait les lois. Ainsi, quand le matin, qu’il donnait aux affaires, Il avait réglé sagement Toutes les choses nécessaires Au bonheur du gouvernement,
Que du faible orphelin, de la veuve oppressée, Il avait conservé les droits, Ou banni quelque impôt qu’une guerre forcée Avait introduit autrefois, L’autre moitié de la journée À la chasse était destinée, Où les Sangliers et les Ours, Malgré leur fureur et leurs armes Lui donnaient encor moins d’alarmes Que le sexe charmant qu’il évitait toujours. Cependant ses sujets que leur intérêt presse De s’assurer d’un successeur
Qui les gouverne un jour avec même douceur, À leur donner un fils le conviaient sans cesse. Un jour dans le Palais ils vinrent tous en corps Pour faire leurs derniers efforts ; Un Orateur d’une grave apparence, Et le meilleur qui fût alors, Dit tout ce qu’on peut dire en pareille occurrence. Il marqua leur désir pressant De voir sortir du Prince une heureuse lignée Qui rendît à jamais leur État florissant ; Il lui dit même en finissant Qu’il voyait un Astre naissant
Issu de son chaste hyménée Qui faisait pâlir le Croissant. D’un ton plus simple et d’une voix moins forte, Le Prince à ses sujets répondit de la sorte Le zèle ardent, dont je vois qu’en ce jour Vous me portez aux nœuds du mariage, Me fait plaisir et m’est de votre amour Un agréable témoignage ; J’en suis sensiblement touché, Et voudrais dès demain pouvoir vous satisfaire Mais à mon sens l’hymen est une affaire Où plus l’homme est prudent, plus il est empêché.
Observez bien toutes les jeunes filles ; Tant qu’elles sont au sein de leurs familles, Ce n’est que vertu, que bonté, Que pudeur que sincérité, Mais sitôt que le mariage Au déguisement a mis fin Et qu’ayant fixé leur destin Il n’importe plus d’être sage, Elles quittent leur personnage, Non sans avoir beaucoup pâti, Et chacune dans son ménage Selon son gré prend son parti.
L’une d’humeur chagrine, et que rien ne récrée, Devient une Dévote outrée, Qui crie et gronde à tous moments ; L’autre se façonne en Coquette Qui sans cesse écoute ou caquette, Et n’a jamais assez d’Amants ; Celle-ci des beaux Arts follement curieuse, De tout décide avec hauteur Et critiquant le plus habile Auteur Prend la forme de Précieuse ; Cette autre s’érige en Joueuse, Perd tout, argent, bijoux, bagues, meubles de prix,
Et même jusqu’à ses habits. Dans la diversité des routes qu’elles tiennent, Il n’est qu’une chose où je vois Qu’enfin toutes elles conviennent, C’est de vouloir donner la loi. Or je suis convaincu que dans le mariage On ne peut jamais vivre heureux, Quand on y commande tous deux ; Si donc vous souhaitez qu’à l’hymen je m’engage, Cherchez une jeune beauté Sans orgueil et sans vanité, D’une obéissance achevée,
D’une patience éprouvée, Et qui n’ait point de volonté, Je la prendrai quand vous l’aurez trouvée. Le Prince ayant mis fin à ce discours moral, Monte brusquement à cheval, Et court joindre à perte d’haleine Sa meute qui l’attend au milieu de la plaine. Après avoir passé des prés et des guérets, Il trouve ses Chasseurs couchés sur l’herbe verte ; Tous se lèvent et tous alertes Vont trembler de leurs cors les hôtes des forêts.
Des chiens courants l’aboyante famille, Deçà, delà, parmi le chaume brille, Et les limiers à l’œil ardent Qui du fort de la Bête à leur poste reviennent, Entraînent en les regardant Les forts valets qui les retiennent. S’étant instruit par un des siens Si tout est prêt, si l’on est sur la trace, Il ordonne aussitôt qu’on commence la chasse, Et fait donner le Cerf aux chiens.
Le son des cors qui retentissent, Le bruit des chevaux qui hennissent Et des chiens animés les pénétrants abois, Remplissent la forêt de tumulte et de trouble, Et pendant que l’écho sans cesse les redouble, S’enfoncent avec eux dans les plus creux du bois. Le Prince, par hasard ou par sa destinée, Prit une route détournée Où nul des Chasseurs ne le suit ; Plus il court, plus il s’en sépare Enfin à tel point il s’égare Que des chiens et des cors il n’entend plus le bruit.
L’endroit où le mena sa bizarre aventure, Clair de ruisseaux et sombre de verdure, Saisissait les esprits d’une secrète horreur ; La simple et naïve Nature S’y faisait voir et si belle et si pure, Que mille fois il bénit son erreur Rempli des douces rêveries Qu’inspirent les grands bois, les eaux et les prairies, Il sent soudain frapper et son cœur et ses yeux Par l’objet le plus agréable, Le plus doux et le plus aimable Qu’il eût jamais vu sous les Cieux.
C’était une jeune Bergère Qui filait aux bords d’un ruisseau, Et qui conduisant son troupeau, D’une main sage et ménagère Tournait son agile fuseau. Elle aurait pu dompter les cœurs les plus sauvages ; Des lys, son teint a la blancheur Et sa naturelle fraîcheur S’était toujours sauvée à l’ombre des bocages Sa bouche, de l’enfance avait tout l’agrément, Et ses yeux qu’adoucit une brune paupière, Plus bleus que n’est le firmament,
Avaient aussi plus de lumière. Le Prince, avec transport, dans le bois se glissant, Contemple les beautés dont son âme est émue, Mais le bruit qu’il fait en passant De la Belle sur lui fit détourner la vue ; Dès qu’elle se vit aperçue, D’un brillant incarnat la prompte et vive ardeur De son beau teint redoubla la splendeur, Et sur son visage épandue, Y fit triompher la pudeur.
Sous le voile innocent de cette honte aimable, Le Prince découvrit une simplicité, Une douceur, une sincérité, Dont il croyait le beau sexe incapable, Et qu’il voit là dans toute leur beauté. Saisi d’une frayeur pour lui toute nouvelle, Il s’approche interdit, et plus timide qu’elle, Lui dit d’une tremblante voix, Que de tous ses veneurs il a perdu la trace, Et lui demande si la chasse N’a point passé quelque part dans le bois.
Rien n’a paru, Seigneur dans cette solitude, Dit-elle, et nul ici que vous seul n’est venu ; Mais n’ayez point d’inquiétude, Je remettrai vos pas sur un chemin connu. De mon heureuse destinée Je ne puis, lui dit-il, trop rendre grâce aux Dieux ; Depuis longtemps je fréquente ces lieux, Mais j’avais ignoré jusqu’à cette journée Ce qu’ils ont de plus précieux. Dans ce temps elle voit que le Prince se baisse Sur le moite bord du ruisseau, Pour étancher dans le cours de son eau
La soif ardente qui le presse. Seigneur, attendez un moment, Dit-elle, et courant promptement Vers sa cabane, elle y prend une tasse Qu’avec joie et de bonne grâce, Elle présente à ce nouvel Amant. Les vases précieux de cristal et d’agate Où l’or en mille endroits éclate, Et qu’un Art curieux avec soin façonna, N’eurent jamais pour lui, dans leur pompe inutile, Tant de beauté que le vase d’argile Que la Bergère lui donna.
Cependant pour trouver une route facile Qui mène le Prince à la Ville, Ils traversent des bois, des rochers escarpés Et de torrents entrecoupés ; Le Prince n’entre point dans de route nouvelle Sans en bien observer tous les lieux d’alentour Et son ingénieux Amour Qui songeait au retour En fit une carte fidèle. Dans un bocage sombre et frais Enfin la Bergère le mène, Où de dessous ses branchages épais
Il voit au loin dans le sein de la plaine Les toits dorés de son riche Palais. S’étant séparé de la Belle, Touché d’une vive douleur, À pas lents il s’éloigne d’Elle, Chargé du trait qui lui perce le cœur ; Le souvenir de sa tendre aventure Avec plaisir le conduisit chez lui. Mais dès le lendemain il sentit sa blessure, Et se vit accablé de tristesse et d’ennui. Dès qu’il le peut il retourne à la chasse, Où de sa suite adroitement
Il s’échappe et se débarrasse Pour s’égarer heureusement. Des arbres et des monts les cimes élevées, Qu’avec grand soin il avait observées, Et les avis secrets de son fidèle Amour, Le guidèrent si bien que malgré les traverses De cent routes diverses, De sa jeune Bergère il trouva le séjour. Il sut qu’elle n’a plus que son Père avec elle, Que Griselidis on l’appelle, Qu’ils vivent doucement du lait de leurs brebis, Et que de leur toison qu’elle seule elle file,
Sans avoir recours à la ville, Ils font eux-mêmes leurs habits. Plus il la voit, plus il s’enflamme Des vives beautés de son âme Il connaît en voyant tant de dons précieux, Que si la Bergère est si belle, C’est qu’une légère étincelle De l’esprit qui l’anime a passé dans ses yeux. Il ressent une joie extrême D’avoir si bien placé ses premières amours ; Ainsi sans plus tarder il fit dès le jour même Assembler son Conseil et lui tint ce discours
Enfin aux Lois de l’Hyménée Suivant vos vœux je me vais engager ; Je ne prends point ma femme en Pays étranger, Je la prends parmi vous, belle, sage, bien née, Ainsi que mes aïeux ont fait plus d’une fois. Mais j’attendrai cette grande journée A vous informer de mon choix. Dès que la nouvelle fut sue, Partout elle fut répandue. On ne peut dire avec combien d’ardeur L’allégresse publique De tous côtés s’explique ;
Le plus content fut l’Orateur, Qui par son discours pathétique Croyait d’un si grand bien être l’unique Auteur Qu’il se trouvait homme de conséquence ! Rien ne peut résister à la grande éloquence, Disait-il sans cesse en son cœur Le plaisir fut de voir le travail inutile Des Belles de toute la Ville Pour s’attirer et mériter le choix Du Prince leur Seigneur qu’un air chaste et modeste Charmait uniquement et plus que tout le reste, Ainsi qu’il l’avait dit cent fois.
D’habit et de maintien toutes elles changèrent, D’un ton dévot elles toussèrent, Elles radoucirent leurs voix, De demi-pied les coiffures baissèrent, La gorge se couvrit, les manches s’allongèrent, À peine on leur voyait le petit bout des doigts. Dans la Ville avec diligence, Pour l’Hymen dont le jour s’avance, On voit travailler tous les Arts Ici se font de magnifiques chars D’une forme toute nouvelle, Si beaux et si bien inventés,
Que l’or qui partout étincelle En fait la moindre des beautés. Là pour voir aisément et sans aucun obstacle Toute la pompe du spectacle, On dresse de longs échafauds, Ici de grands Arcs triomphaux Où du Prince guerrier se célèbre la gloire, Et de l’Amour sur lui l’éclatante victoire. Là, sont forgés d’un art industrieux, Ces feux qui par les coups d’un innocent tonnerre, En effrayant la Terre, De mille astres nouveaux embellissent les Cieux.
Là d’un ballet ingénieux Se concerte avec soin l’agréable folie, Et là d’un Opéra peuplé de mille Dieux, Le plus beau que jamais ait produit l’Italie, On entend répéter les airs mélodieux. Enfin, du fameux Hyménée, Arriva la grande journée. Sur le fond d’un Ciel vif et pur À peine l’Aurore vermeille Confondait l’or avec l’azur, Que partout en sursaut le beau sexe s’éveille ; Le Peuple curieux s’épand de tous côtés,
En différents endroits des Gardes sont postés Pour contenir la Populace, Et la contraindre à faire place. Tout le Palais retentit de clairons, De flûtes, de hautbois, de rustiques musettes, Et l’on n’entend aux environs Que des tambours et des trompettes. Enfin le Prince sort entouré de sa Cour Il s’élève un long cri de joie, Mais on est bien surpris quand au premier détour, De la Forêt prochaine on voit qu’il prend la voie, Ainsi qu’il faisait chaque jour.
Voilà, dit-on, son penchant qui l’emporte, Et de ses passions, en dépit de l’Amour, La Chasse est toujours la plus forte. Il traverse rapidement Les guérets de la plaine et gagnant la montagne, Il entre dans le bois au grand étonnement De la Troupe qui l’accompagne. Après avoir passé par différents détours, Que son cœur amoureux se plaît à reconnaître, Il trouve enfin la cabane champêtre, Où logent ses tendres amours.
Griselidis de l’Hymen informée, Par la voix de la Renommée, En avait pris son bel habillement ; Et pour en aller voir la pompe magnifique, De dessous sa case rustique Sortait en ce même moment. Où courez-vous si prompte et si légère ? Lui dit le Prince en l’abordant Et tendrement la regardant ; Cessez de vous hâter trop aimable Bergère La noce où vous allez, et dont je suis l’Epoux, Ne saurait se faire sans vous.
Oui, je vous aime, et je vous ai choisie Entre mille jeunes beautés, Pour passer avec vous le reste de ma vie, Si toutefois mes vœux ne sont pas rejetés. Ah ! dit-elle, Seigneur je n’ai garde de croire Que je sois destinée à ce comble de gloire ; Vous cherchez à vous divertir. Non, non, dit-il, je suis sincère, J’ai déjà pour moi votre Père (Le Prince avait eu soin de l’en faire avertir).
Daignez, Bergère, y consentir, C’est là tout ce qui reste à faire. Mais afin qu’entre nous une solide paix Éternellement se maintienne, Il faudrait me jurer que vous n’aurez jamais D’autre volonté que la mienne. Je le jure, dit-elle, et je vous le promets ; Si j’avais épousé le moindre du Village, J’obéirais, son joug me serait doux ; Hélas ! combien donc davantage, Si je viens à trouver en vous Et mon Seigneur et mon Epoux.
Ainsi le Prince se déclare, Et pendant que la Cour applaudit à son choix, Il porte la Bergère à souffrir qu’on la pare Des ornements qu’on donne aux Épouses des Rois. Celles qu’à cet emploi leur devoir intéresse Entrent dans la cabane, et là diligemment Mettent tout leur savoir et toute leur adresse À donner de la grâce à chaque ajustement. Dans cette Hutte où l’on se presse Les Dames admirent sans cesse Avec quel art la Pauvreté S’y cache sous la Propreté ;
Et cette rustique Cabane, Que couvre et rafraîchit un spacieux Platane, Leur semble un séjour enchanté. Enfin, de ce Réduit sort pompeuse et brillante La Bergère charmante ; Ce ne sont qu’applaudissements Sur sa beauté, sur ses habillements ; Mais sous cette pompe étrangère Déjà plus d’une fois le Prince a regretté Des ornements de la Bergère L’innocente simplicité. Sur un grand char d’or et d’ivoire,
La Bergère s’assied pleine de majesté ; Le Prince y monte avec fierté, Et ne trouve pas moins de gloire À se voir comme Amant assis à son côté Qu’à marcher en triomphe après une victoire ; La Cour les suit et tous gardent leur rang Que leur donne leur charge ou l’éclat de leur sang. La ville dans les champs presque toute sortie Couvrait les plaines d’alentour Et du choix du Prince avertie, Avec impatience attendait son retour.
Il paraît, on le joint. Parmi l’épaisse foule Du Peuple qui se fend le char à peine roule ; Par les longs cris de joie à tout coup redoublés Les chevaux émus et troublés Se cabrent, trépignent, s’élancent, Et reculent plus qu’ils n’avancent. Dans le Temple on arrive enfin, Et là par la chaîne éternelle D’une promesse solennelle, Les deux Époux unissent leur destin ; Ensuite au Palais ils se rendent, Où mille plaisirs les attendent,
Où la Danse, les Jeux, les Courses, les Tournois, Répandent l’allégresse en différents endroits ; Sur le soir le blond Hyménée De ses chastes douceurs couronna la journée. Le lendemain, les différents États De toute la Province Accourent haranguer la Princesse et le Prince Par la voix de leurs Magistrats. De ses Dames environnée, Griselidis, sans paraître étonnée, En Princesse les entendit, En Princesse leur répondit.
Elle fit toute chose avec tant de prudence, Qu’il sembla que le Ciel eût versé ses trésors Avec encor plus d’abondance Sur son âme que sur son corps. Par son esprit, par ses vives lumières, Du grand monde aussitôt elle prit les manières, Et même dès le premier jour. Des talents, de l’humeur des Dames de sa Cour, Elle se fit si bien instruire, Que son bon sens jamais embarrassé Eut moins de peine à les conduire Que ses brebis du temps passé.
Avant la fin de l’an, des fruits de l’Hyménée Le Ciel bénit leur couche fortunée ; Ce ne fut pas un Prince, on l’eût bien souhaité ; Mais la jeune Princesse avait tant de beauté Que l’on ne songea plus qu’à conserver sa vie ; Le Père qui lui trouve un air doux et charmant La venait voir de moment en moment, Et la Mère encor plus ravie La regardait incessamment. Elle voulut la nourrir elle-même Ah ! dit-elle, comment m’exempter de l’emploi Que ses cris demandent de moi
Sans une ingratitude extrême ? Par un motif de Nature ennemi Pourrais-je bien vouloir de mon Enfant que j’aime N’être la Mère qu’à demi ? Soit que le Prince eût l’âme un peu mois enflammée Qu’aux premiers jours de son ardeur, Soit que de sa maligne humeur La masse se fût rallumée, Et de son épaisse fumée Eût obscurci ses sens et corrompu son cœur Dans tout ce que fait la Princesse, Il s’imagine voir peu de sincérité.
Sa trop grande vertu le blesse, C’est un piège qu’on tend à sa crédulité ; Son esprit inquiet et de trouble agité Croit tous les soupçons qu’il écoute, Et prend plaisir à révoquer en doute L’excès de sa félicité. Pour guérir les chagrins dont son âme est atteinte, Il la suit, il l’observe, il aime à la troubler Par les ennuis de la contrainte, Par les alarmes de la crainte, Par tout ce qui peut démêler La vérité d’avec la feinte.
C’est trop, dit-il, me laisser endormir ; Si ses vertus sont véritables, Les traitements les plus insupportables Ne feront que les affermir. Dans son Palais il la tient resserrée, Loin de tous les plaisirs qui naissent à la Cour Et dans sa chambre, où seule elle vit retirée, À peine il laisse entrer le jour Persuadé que la Parure Et le superbe Ajustement Du sexe que pour plaire a formé la Nature Est le plus doux enchantement
Il lui demande avec rudesse Les perles, les rubis, les bagues, les bijoux Qu’il lui donna pour marque de tendresse, Lorsque de son Amant il devint son Époux. Elle dont la vie est sans tache, Et qui n’a jamais eu d’attache Qu’à s’acquitter de son devoir, Les lui donne sans s’émouvoir Et même, le voyant se plaire à les reprendre, N’a pas moins de joie à les rendre Qu’elle en eut à les recevoir Pour m’éprouver mon Époux me tourmente,
Dit-elle, et je vois bien qu’il ne me fait souffrir Qu’afin de réveiller ma vertu languissante, Qu’un doux et long repos pourrait faire périr. S’il n’a pas ce dessein, du moins suis-je assurée Que telle est du Seigneur la conduite sur moi Et que de tant de maux l’ennuyeuse durée N’est que pour exercer ma constance et ma foi. Pendant que tant de malheureuses Errent au gré de leurs désirs Par mille routes dangereuses, Après de faux et vains plaisirs ; Pendant que le Seigneur dans sa lente justice
Les laisse aller aux bords du précipice Sans prendre part à leur danger, Par un pur mouvement de sa bonté suprême, Il me choisit comme un enfant qu’il aime, Et s’applique à me corriger. Aimons donc sa rigueur utilement cruelle, On n’est heureux qu’autant qu’on a souffert, Aimons sa bonté paternelle Et la main dont elle se sert. Le Prince a beau la voir obéir sans contrainte À tous ses ordres absolus Je vois le fondement de cette vertu feinte,
Dit-il, et ce qui rend tous mes coups superflus, C’est qu’ils n’ont porté leur atteinte Qu’à des endroits où son amour n’est plus. Dans son Enfant, dans la jeune Princesse, Elle a mis toute sa tendresse ; À l’éprouver si je veux réussir, C’est là qu’il faut que je m’adresse, C’est là que je puis m’éclaircir. Elle venait de donner la mamelle Au tendre objet de son amour ardent, Qui couché sur son sein se jouait avec elle, Et riait en la regardant
Je vois que vous l’aimez, lui dit-il, cependant Il faut que je vous l’ôte en cet âge encor tendre, Pour lui former les mœurs et pour la préserver De certains mauvais airs qu’avec vous l’on peut prendre ; Mon heureux sort m’a fait trouver Une Dame d’esprit qui saura l’élever Dans toutes les vertus et dans la politesse Que doit avoir une Princesse. Disposez-vous à la quitter, On va venir pour l’emporter.
Il la laisse à ces mots, n’ayant pas le courage, Ni les yeux assez inhumains, Pour voir arracher de ses mains De leur amour l’unique gage ; Elle de mille pleurs se baigne le visage, Et dans un morne accablement Attend de son malheur le funeste moment. Dès que d’une action si triste et si cruelle Le ministre odieux à ses yeux se montra, Il faut obéir lui dit-elle ; Puis prenant son Enfant qu’elle considéra, Qu’elle baisa d’une ardeur maternelle,
Qui de ses petits bras tendrement la serra, Toute en pleurs elle le livra. Ah ! que sa douleur fut amère ! Arracher l’enfant ou le cœur Du sein d’une si tendre Mère, C’est la même douleur Près de la Ville était un Monastère, Fameux par son antiquité, Où des Vierges vivaient dans une règle austère, Sous les yeux d’une Abbesse illustre en piété. Ce fut là que dans le silence, Et sans déclarer sa naissance,
On déposa l’Enfant, et des bagues de prix, Sous l’espoir d’une récompense Digne des soins que l’on en aurait pris. Le Prince qui tâchait d’éloigner par la chasse Le vif remords qui l’embarrasse Sur l’excès de sa cruauté, Craignait de revoir la Princesse, Comme on craint de revoir une fière Tigresse À qui son faon vient d’être ôté ; Cependant il en fut traité Avec douceur avec caresse, Et même avec cette tendresse
Qu’elle eut aux plus beaux jours de sa prospérité. Par cette complaisance et si grande et si prompte, Il fut touché de regret et de honte ; Mais son chagrin demeura le plus fort Ainsi, deux jours après, avec des larmes feintes, Pour lui porter encor de plus vives atteintes, Il lui vint dire que la Mort De leur aimable Enfant avait fini le sort. Ce coup inopiné mortellement la blesse, Cependant malgré sa tristesse, Ayant vu son Époux qui changeait de couleur Elle parut oublier son malheur
Et n’avoir même de tendresse Que pour le consoler de sa fausse douleur Cette bonté, cette ardeur sans égale D’amitié conjugale, Du Prince tout à coup désarmant la rigueur Le touche, le pénètre et lui change le cœur Jusque-là qu’il lui prend envie De déclarer que leur Enfant Jouit encore de la vie ; Mais sa bile s’élève et fière lui défend De rien découvrir du mystère Qu’il peut être utile de taire.
Dès ce bienheureux jour telle des deux Époux Fut la mutuelle tendresse, Qu’elle n’est point plus vive aux moments les plus doux Entre l’Amant et la Maîtresse. Quinze fois le Soleil, pour former les saisons, Habita tour à tour dans ses douze maisons, Sans rien voir qui les désunisse ; Que si quelquefois par caprice Il prend plaisir à la fâcher C’est seulement pour empêcher Que l’amour ne se ralentisse, Tel que le Forgeron qui pressant son labeur
Répand un peu d’eau sur la braise De sa languissante fournaise Pour en redoubler la chaleur Cependant la jeune Princesse Croissait en esprit et en sagesse ; À la douceur à la naïveté Qu’elle tenait de son aimable Mère, Elle joignit de son illustre Père L’agréable et noble fierté ; L’amas de ce qui plaît dans chaque caractère Fit une parfaite beauté. Partout comme un Astre elle brille ;
Et par hasard un Seigneur de la Cour Jeune, bien fait et plus beau que le jour L’ayant vu paraître à la grille, Conçut pour elle un violent amour. Par l’instinct qu’au beau sexe a donné la Nature, Et que toutes les beautés ont De voir l’invisible blessure Que font leurs yeux, au moment qu’ils la font, La Princesse fut informée Qu’elle était tendrement aimée. Après avoir quelque temps résisté Comme on le doit avant que de se rendre,
D’un amour également tendre Elle l’aima de son côté. Dans cet Amant, rien n’était à reprendre, Il était beau, vaillant, né d’illustres aïeux Et dès longtemps pour en faire son Gendre. Sur lui le Prince avait jeté les yeux. Ainsi donc avec joie il apprit la nouvelle De l’ardeur tendre et mutuelle Dont brûlaient ces jeunes Amants ; Mais il lui prit une bizarre envie De leur faire acheter par de cruels tourments Le plus grand bonheur de leur vie.
Je me plairai, dit-il, à les rendre contents ; Mais il faut que l’Inquiétude, Par tout ce qu’elle a de plus rude, Rende encor leurs feux plus constants ; De mon Épouse en même temps J’exercerai la patience, Non point, comme jusqu’à ce jour, Pour assurer ma folle défiance, Je ne dois plus douter de son amour ; Mais pour faire éclater aux yeux de tout le Monde Sa Bonté, sa Douceur sa Sagesse profonde, Afin que de ces dons si grands, si précieux,
La Terre se voyant parée, En soit de respect pénétrée, Et par reconnaissance en rende grâce aux Cieux. Il déclare en public que manquant de lignée, En qui l’État un jour retrouve son Seigneur, Que la fille qu’il eut de son fol hyménée Étant morte aussitôt que née, Il doit ailleurs chercher plus de bonheur ; Que l’Épouse qu’il prend est d’illustre naissance, Qu’en un Couvent on l’a jusqu’à ce jour Fait élever dans l’innocence, Et qu’il va par l’hymen couronner son amour.
On peut juger à quel point fut cruelle Aux deux jeunes Amants cette affreuse nouvelle ; Ensuite, sans marquer ni chagrin, ni douleur, Il avertit son Épouse fidèle Qu’il faut qu’il se sépare d’elle Pour éviter un extrême malheur ; Que le Peuple indigné de sa basse naissance Le force à prendre ailleurs une digne alliance. Il faut, dit-il, vous retirer Sous votre toit de chaume et de fougère Après avoir repris vos habits de Bergère Que je vous ai fait préparer
Avec une tranquille et muette constance, La Princesse entendit prononcer sa sentence ; Sous les dehors d’un visage serein Elle dévorait son chagrin, Et sans que la douleur diminuât ses charmes, De ses beaux yeux tombaient de grosses larmes, Ainsi que quelquefois au retour du Printemps, Il fait Soleil et pleut en même temps. Vous êtes mon Époux, mon Seigneur et mon Maître (Dit-elle en soupirant, prête à s’évanouir), Et quelque affreux que soit ce que je viens d’ouïr Je saurai vous faire connaître
Que rien ne m’est si cher que de vous obéir Dans sa chambre aussitôt seule elle se retire, Et là se dépouillant de ses riches habits, Elle reprend paisible et sans rien dire, Pendant que son cœur en soupire, Ceux qu’elle avait en gardant ses brebis. En cet humble et simple équipage, Elle aborde le Prince et lui tient ce langage Je ne puis m’éloigner de vous Sans le pardon d’avoir su vous déplaire ; Je puis souffrir le poids de ma misère, Mais je ne puis, Seigneur, souffrir votre courroux ;
Accordez cette grâce à mon regret sincère, Et je vivrai contente en mon triste séjour Sans que jamais le Temps altère Ni mon humble respect, ni mon fidèle amour. Tant de soumission et tant de grandeur d’âme Sous un si vil habillement, Qui dans le cœur du Prince en ce même moment Réveilla tous les traits de sa première flamme, Allaient casser l’arrêt de son bannissement.
Ému par de si puissants charmes, Et prêt à répandre des larmes, Il commençait à s’avancer Pour l’embrasser, Quant tout à coup l’impérieuse gloire D’être ferme en son sentiment Sur son amour remporta la victoire, Et le fit en ces mots répondre durement De tout le temps passé j’ai perdu la mémoire, Je suis content de votre repentir Allez, il est temps de partir Elle part aussitôt, et regardant son Père
Qu’on avait revêtu de son rustique habit, Et qui, le cœur percé d’une douleur amère, Pleurait un changement si prompt et si subit Retournons, lui dit-elle, en nos sombres bocages, Retournons habiter nos demeures sauvages, Et quittons sans regret la pompe des Palais ; Nos cabanes n’ont pas tant de magnificence, Mais on y trouve avec plus d’innocence, Un plus ferme repos, une plus douce paix.
Dans son désert à grand-peine arrivée, Elle reprend et quenouille et fuseaux, Et va filer au bord des mêmes eaux Où le Prince l’avait trouvée. Là son cœur tranquille et sans fiel Cent fois le jour demande au Ciel Qu’il comble son époux de gloire, de richesses, Et qu’à tous ses désirs il ne refuse rien ; Un amour nourri de caresses N’est pas plus ardent que le sien. Ce cher Époux qu’elle regrette Voulant encore l’éprouver
Lui fait dire dans sa retraite Qu’elle ait à venir le trouver. Griselidis, dit-il, dès qu’elle se présente, Il faut que la Princesse à qui je dois demain Dans le Temple donner la main, De vous et de moi soit contente. Je vous demande ici tous vos soins, et je veux Que vous m’aidiez à plaire à l’objet de mes vœux ; Vous savez de quel air il faut que l’on me serve, Point d’épargne, point de réserve ; Que tout sente le Prince, et le Prince amoureux.
Employez toute votre adresse À parer son appartement, Que l’abondance, la richesse, La propreté, la politesse S’y fassent voir également ; Enfin songez incessamment Que c’est une jeune Princesse Que j’aime tendrement. Pour vous faire entrer davantage Dans les soins de votre devoir, Je veux ici vous faire voir Celle qu’à bien servir mon ordre vous engage.
Telle qu’aux Portes du Levant Se montre la naissante Aurore, Telle parut en arrivant La Princesse plus belle encore. Griselidis à son abord Dans le fond de son cœur sentit un doux transport De la tendresse maternelle ; Du temps passé, de ses jours bienheureux, Le souvenir en son cœur se rappelle. Hélas ! ma fille, en soi-même dit-elle, Si le Ciel favorable eût écouté mes vœux, Serait presque aussi grande, et peut-être aussi belle.
Pour la jeune Princesse en ce même moment Elle prit un amour si vif, si véhément, Qu’aussitôt qu’elle fut absente, En cette sorte au Prince elle parla, Suivant, sans le savoir, l’instinct qui s’en mêla Souffrez, Seigneur, que je vous représente Que cette Princesse charmante, Dont vous allez être l’Époux, Dans l’aise, dans l’éclat, dans la pourpre nourrie, Ne pourra supporter sans en perdre la vie, Les mêmes traitements que j’ai reçus de vous.
Le besoin, ma naissance obscure, M’avaient endurcie aux travaux. Et je pouvais souffrir toutes sortes de maux Sans peine et même sans murmure ; Mais elle qui jamais n’a connu la douleur Elle mourra dès la moindre rigueur, Dès la moindre parole un peu sèche, un peu dure. Hélas ! Seigneur je vous conjure De la traiter avec douceur. Songez, lui dit le Prince avec un ton sévère, À me servir selon votre pouvoir ; Il ne faut pas qu’une simple Bergère
Fasse des leçons, et s’ingère De m’avertir de mon devoir. Griselidis, à ces mots, sans rien dire, Baisse les yeux et se retire. Cependant pour l’Hymen les Seigneurs invités, Arrivèrent de tous côtés ; Dans une magnifique salle Où le Prince les assembla Avant que d’allumer la torche nuptiale, En cette sorte il leur parla Rien au monde, après l’Espérance, N’est plus trompeur que l’Apparence ;
Ici l’on en peut voir un exemple éclatant. Qui ne croirait que ma jeune Maîtresse, Que l’Hymen va rendre Princesse, Ne soit heureuse et n’ait le cœur content ? Il n’en est rien pourtant. Qui pourrait s’empêcher de croire Que ce jeune Guerrier amoureux de la gloire N’aime à voir cet Hymen, lui qui dans les Tournois Va sur tous ses Rivaux remporter la victoire ? Cela n’est pas vrai toutefois.
Qui ne croirait encor qu’en sa juste colère, Griselidis ne pleure et ne se désespère ? Elle ne se plaint point, elle consent à tout, Et rien n’à pu pousser sa patience à bout. Qui ne croirait enfin que de ma destinée Rien ne peut égaler la course fortunée, En voyant les appas de l’objet de mes vœux ? Cependant si l’Hymen me liait de ses nœuds, J’en concevrais une douleur profonde, Et de tous les Princes du Monde Je serais le plus malheureux.
L’Énigme vous paraît difficile à comprendre ; Deux mots vont vous la faire entendre, Et ces deux mots feront évanouir Tous les malheurs que vous venez d’ouïr. Sachez, poursuivit-il, que l’aimable Personne Que vous croyez m’avoir blessé le cœur, Est ma Fille, et que je la donne Pour Femme à ce jeune Seigneur Qui l’aime d’un amour extrême Et dont il est aimé de même. Sachez encor que touché vivement De la patience et du zèle
De l’Épouse sage et fidèle Que j’ai chassée indignement, Je la reprends, afin que je répare, Par tout ce que l’amour peut avoir de plus doux, Le traitement dur et barbare Qu’elle a reçu de mon esprit jaloux. Plus grande sera mon étude À prévenir tous ses désirs, Qu’elle ne fut dans mon inquiétude À l’accabler de déplaisirs ; Et si dans tous les temps doit vivre la mémoire Des ennuis dont son cœur ne fut point abattu,
Je veux que plus encore on parle de la gloire Dont j’aurai couronné sa suprême vertu. Comme quand un épais nuage A le jour obscurci, Et que le Ciel de toutes parts noirci, Menace d’un affreux orage ; Si de ce voile obscur par les vents écarté Un brillant rayon de clarté Se répand sur le paysage, Tout rit et reprend sa beauté ; Telle, dans tous les yeux où régnait la tristesse, Éclate tout à coup une vive allégresse.
Par ce prompt éclaircissement, La jeune Princesse ravie D’apprendre que du Prince elle a reçu la vie Se jette à ses genoux qu’elle embrasse ardemment. Son père qu’attendrit une fille si chère, La relève, la baise, et la mène à sa mère, À qui trop de plaisir en un même moment Était presque tout sentiment. Son cœur, qui tant de fois en proie Aux plus cuisants traits du malheur, Supporta si bien la douleur, Succombe au doux poids de la joie ;
À peine de ses bras pouvait-elle serrer L’aimable Enfant que le ciel lui renvoie, Elle ne pouvait que pleurer. Assez dans d’autres temps vous pourrez satisfaire, Lui dit le Prince, aux tendresses du sang ; Reprenez les habits qu’exige votre rang, Nous avons des noces à faire. Au Temple on conduisit les deux jeunes Amants, Où la mutuelle promesse De se chérir avec tendresse Affermit pour jamais leurs doux engagements.
Ce ne sont que Plaisirs, que Tournois magnifiques, Que Jeux, que Danses, que Musiques, Et que Festins délicieux, Où sur Griselidis se tournent tous les yeux, Où sa patience éprouvée Jusque au Ciel est élevée Par mille éloges glorieux Des Peuples réjouis la complaisance est telle Pour leur Prince capricieux, Qu’ils vont jusqu’à louer son épreuve cruelle, À qui d’une vertu si belle, Si séante au beau sexe, et si rare en tous lieux,
On doit un si parfait modèle. A MADEMOISELLE***. En vous offrant, jeune et sage beauté, Ce modèle de patience, Je ne me suis jamais flatté Que par vous, de tout point, il serait imité ; C’en serait trop, en conscience. Mais Paris , où l'homme est poli, Où le beau sexe, né pour plaire , Trouve son bonheur accompli, De tous côtés est si rempli D’exemples du vice contraire .
Qu’on ne peut, en toute saison. Pour s’en garder ou s’en défaire , Avoir trop de contre-poison. Une dame aussi patiente Que celle dont ici je relève le prix , Serait partout une chose étonnante ; Mais ce serait un prodige à Paris. Les femmes y sont souveraines, Tout s’y règle selon leurs vœux ; Enfin, c’est un climat heureux Qui n’est habité que de reines. Ainsi je vois que, de toutes façons ,
Griselidis y sera peu prisée, Et qu’elle y donnera matière de risée Par ses trop antiques leçons. Ce n’est pas que la patience Ne soit une vertu des dames de Paris : Mais par un long usage, elles ont la science De la faire exercer par leurs propres maris.