Nenavadno vedenje meniha Zōge v palači Sandžō

Besedilo

Nenavadno vedenje meniha Zōge v palači Sandžō

Nekoč je na gori Tōnomine živel častitljiv sveti mož po imenu Zōga. Bil je silno neustrašen in neizprosen. Ker je iz vsega srca zavračal slavo in dobiček, se je nalašč vedel nekoliko prismuknjeno. Ko je cesarska vdova iz palače Sanjō sklenila postati nuna, je poslala ponj, da bi ji podelil redovne zaobljube. »To je nadvse hvalevredno,« je dejal. »Prav Zōga jo bo zares napravil za nuno!« In se je odpravil na pot. Njegovi učenci so se bali, da se bo razsrdil nad slom in ga nemara celo pretepel; ko pa je v nasprotju z njihovimi pričakovanji povsem mirno odšel z njim, so se vsi čudili. Ko so v palači naznanili njegov prihod, ga je cesarska vdova vesela poklicala k sebi. Ob njenem vstopu v red se je zbralo veliko visokih dvorjanov in menihov, prišli pa so tudi sli iz cesarske palače. Sveti mož je imel strašen pogled in čeprav je bila njegova zunanjost častitljiva, je bilo na njem nekaj neprijetnega. Poklicali so ga pred cesarsko vdovo in pristopil je k zastoru, da bi opravil obred. Njene čudovite dolge lase so potegnili na plano in mu jih dali odrezati. Dvorjanke za zagrinjalom so ob tem neutolažljivo jokale. Ko je končal in se že odpravljal ven, je na ves glas dejal: »Zakaj ste tako vztrajali, da mora priti prav Zōga? Tega nikakor ne razumem. Ste mar slišali, da imam veliko tisto nespodobno reč? Res je večja kakor pri drugih, a zdaj je že vsa mlahava kakor zmehčana svila!« Ko so to slišale dvorjanke tik za zagrinjalom in zunaj zbrani velikaši, dvorjani ter menihi, so od osuplosti obstali z izbuljenimi očmi in odprtimi usti. Kako je bilo šele cesarski vdovi pri srcu! Ves občutek svetosti je izpuhtel; vsi so se potili in bili povsem iz sebe. Sveti mož pa si je pred odhodom potegnil rokave skupaj in rekel: »Star sem že in hudo boleham, zdaj pa me kar naprej muči še driska. Ne bi smel priti, a ker ste izrecno poslali pome, sem se na vso moč zadrževal. Zdaj ne morem več trpeti, zato se moram hitro posloviti.« Ob odhodu je počepnil na leseno verando zahodnega krila, privzdignil zadnjico in se s hrupom podelal, kakor bi izlivali vodo iz vrča z dulcem. Smrad je bil nepopisen in celo do cesarske vdove je bilo slišati. Mladi dvorjani so se krohotali in glasno razburjali, menihi pa so grajali, da so sploh poklicali takega norca. Tako se je ob vsaki priložnosti nalašč vedel prismuknjeno, a prav zaradi tega je njegov sloves svetosti le še rasel.