Waltey
Sklep pravljice vseh pravljic
Pentameron · Giambattista BasileO besedilu
Sklep pravljice vseh pravljic
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata Quinta X Scompetura de lo cunto de li cunte
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Sklep pravljice vseh pravljic
Za sklep uvoda v Pripovedi, ki bo deseta pripoved petega dne. _Zoza pripoveduje o svojih nesrečah. Sužnja, ki čuti, da ji stopajo na žulj, se na vse pretege upira, da se zgodba ne bi končala.
Toda princ jo hoče kljub njenemu nasprotovanju slišati do konca; ko odkrije ženino prevaro, jo da usmrtiti, čeprav je noseča in zdrava, ter vzame Zozo za ženo._ _Vse so z napetimi ušesi poslušale Ciommetellino zgodbo. Nekatere so hvalile spretnost, s katero jo je povedala, druge pa so godrnjale in ji očitale nespametnost, češ da vpričo princese, ki je bila nekoč sužnja, ne bi smela razglašati sramotnih dejanj druge sužnje; pravile so, da se je močno izpostavila nevarnosti, da pokvari vso zabavo. Lucia pa se je res izkazala za pravo Lucio: med pripovedovanjem se je vsa zvijala in po nemiru njenega telesa je bilo mogoče soditi, kakšen vihar ji divja v srcu, saj je v zgodbi o drugi sužnji prepoznala zvesto podobo svojih lastnih zvijač. Najraje bi pri priči razdrla vso druščino;
toda po eni strani se ni mogla odtrgati od zgodb, saj ji je lutka zanetila v telesu tolikšen ogenj, kakor se človek, ki ga je pičila tarantela, ne more odtrgati od glasbe. Po drugi strani pa ni hotela dati Taddeu povoda za sum, zato je pogoltnila ta grenki grižljaj in sklenila, da se bo ob pravem času in na pravem kraju dodobra maščevala. Taddeo, ki mu je bila ta zabava zelo pri srcu, je pomignil Zozi, naj pove svojo zgodbo. Ko se je vljudno priklonila, je rekla:_ »Resnica, gospod princ, je bila vselej mati sovraštva, zato ne bi rada, da bi s poslušnostjo vašemu ukazu užalila koga od navzočih. Ker nisem vajena izmišljati si zgodb in tkati bajk, sem tako po svoji naravi kakor zaradi okoliščin prisiljena govoriti resnico. In čeprav pregovor pravi: čisto ščij in zdravniku pokaži figo, vendarle vem, da resnica pred knezi ni dobrodošla, zato trepetam, da bi izrekla kaj, kar bi vas utegnilo razjeziti.« »Povej, kar hočeš,« je odgovoril Taddeo, »kajti iz tako lepih ust ne more priti nič drugega kakor same sladkosti.« Te besede so se kakor bodala zapičile sužnji v srce; to bi se ji tudi poznalo, ko bi bili črni obrazi kakor beli knjiga duše. Dala bi prst na roki, ko le ne bi bila slišala teh zgodb;
kajti srce ji je postalo še bolj črno od obraza. Bala se je, da je bila prejšnja zgodba le prvo znamenje nesreče, ki bo sledila, in že zjutraj je slutila slab dan. Zoza pa je medtem začela očarovati navzoče s sladkostjo svojih besed in jim od začetka do konca pripovedovala o vsem svojem trpljenju. Začela je prav pri svoji prirojeni otožnosti, nesrečnem znamenju vsega, kar jo je še čakalo;
že od zibelke je nosila v sebi grenko korenino vseh nesreč, ki so ji s ključem prisiljenega smeha odklenile toliko solz. Nato je pripovedovala o starkinem prekletstvu, o svojem romanju, polnem bridkosti, o prihodu k vodnjaku, o brezkončnem joku in o izdajalskem spancu, ki je povzročil njen propad. Ko je sužnja slišala, da Zoza govori brez ovinkov in naravnost, ter videla, da njena barka pluje v pogubo, je zavpila: _»Biti tiho, zapreti usta, sicer jaz s pestjo po trebuhu udariti in Giorgetiello ubiti!«_
Taddeo, ki je že sprevidel, kam pes taco moli, ni mogel več ostati miren. Odvrgel je krinko in vrgel vso zadržanost na tla ter dejal: »Pusti jo, naj pove do konca, in nehaj že mahati s tem svojim Giorgetiellom in Giorgionom, saj navsezadnje nisi spočela sama! Če mi zavre kri, bi bilo zate bolje, da bi te povozilo vozno kolo!« Zozi je ukazal, naj nadaljuje kljub ženi; njej pa ni bilo treba drugega kakor ta namig, zato je nadaljevala s tem, kako je našla razbiti vrček in kako jo je sužnja prevarala ter ji iz rok izmaknila srečo. Ob teh besedah je planila v tak jok, da med navzočimi ni bilo nikogar, ki ga ne bi pretreslo. Taddeo je iz Zozinih solz in molka sužnje, ki je povsem onemela, dojel in razbral resnico. Lucii je tako izprašil glavo, kakor je ne bi niti oslu, in jo prisilil, da je s svojimi usti priznala prevaro;
nato je nemudoma ukazal, naj jo živo zakopljejo, tako da ji bo iz zemlje gledala le glava in bo njeno umiranje še mučnejše. Objél je Zozo in zapovedal, naj jo častijo kot princeso in njegovo ženo, kralju iz Valle-pelose pa poslal sporočilo, naj pride na slavje. S to novo poroko sta se končali sužnjina veličina in zabava s pripovedmi. Naj vam bodo v slast in zdravje, jaz pa sem se počasi odpravil domov z žličko medu.
KONEC. TISTEMU, KI JE TO KNJIGO PREBRAL, NAJSI JO JE LE PRELETEL ALI PREBIRAL POČASI. SONET M. R. S. D. Če kakšno napako si našel, bralec moj, na teh straneh, je sramotno godrnjati, saj ta umetnost, kakor je že drug dejal, še Argu zna zapreti oči.
In če znaš brati, se nad temi ali drugimi napakami usmili; če pa ne znaš in bi rad igral junaka, se lahko zatečeš k temu zdravilu.
Vzemi abecednik za en torneški novčič, ne hodi več z osedlanimi osli in vedel boš več kakor Chiajese. Pusti torej vse te prazne marnje, beri in znova beri, pa naj ti bo, po toskansko rečeno, v slast in zdravje.
KAZALO Četrti dan Str. 5
I. Petelinov kamen 7
II. Brata 14
III. Trije živalski kralji 27
IV. Sedem kožic 36
V. Zmaj 44
VI. Tri krone 57
VII. Dve pogačici 70
VIII. Sedem golobčkov 79
IX. Krokar 95
X. Kaznovani napuh 110 Kavelj. Ekloga 119 Peti dan 130
I. Gos 135
II. Meseci 140
III. Pinto Smauto 147
IV. Zlato zeljno steblo 155
V. Sonce, Luna in Talia 167
VI. Modra deklica 174
VII. Pet sinov 180
VIII. Nennillo in Nennella 187
IX. Tri citrone 195
X. Sklep Zgodbe vseh zgodb 209 Sonet 213 Opomba prepisovalca Prepis tega dela je nastal na podlagi izdaje iz leta 1788, pri preverjanju popravkov pa je bila uporabljena izdaja iz leta 1749. Besedilo smo skušali ohraniti čim bolj zvesto izvirniku, manjše tiskarske napake pa smo popravili brez posebnih oznak. Obsežnejši popravki so navedeni spodaj (v oklepajih je izvirno besedilo).
7 liberatolo [liberatelo] 10 ’mmoscare [’uvoscare] 25 de [pe] 76 piede [piece] 80 segnale [senale] 82 darene [derene] 86 votatase [vetatase] 92 facenno [fanno]
95 de n’obedire [de’ obedire] 97 penne [ppene] 99 sinno [sunno] 107 dell’autre [da ll’autre] 116 mbroccato [mroccato] 120 ontare [onrare] 127 morga [mmorge]
134 smorere [smorfire] 137 spontava [passava] 145 bedarraje [badarraje] 149 contentaje [contaje] 156 comm’a Tavernara [taverna] 166 comme [con me]
171 ’ngenocchiatose [gnenocchiatase] 182 n’uocchio [n’uoccio] 199 t’abbistano [t’abbentano] 203 domannata [dommennata] 205 ’nciricciannola [ncignannola]
210 offennesse [affennese] Za lažje branje je bilo na koncu knjige dodano kazalo. Naslovnico je izdelal prepisovalec in jo predal v javno domeno.
Izvirnik
Jornata Quinta X Scompetura de lo cunto de li cunte
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Pe chiudetura de la ’ntroduzzione de li Trattenemiente, che sarrà lo Trattenemiento X. de la Jornata Quinta. _Conta Zoza la storia de li guaje suoje. La Schiava, che se sente toccare li taste fa fuorfece fuorfece, azzò no scompa lo Cunto. Ma lo Prencepe a dispietto sujo lo vò sentire, e scopierto lo trademiento de la mogliere, la fa morire prena, e bona, e se piglia Zoza._ _Stettero tutte a rrecchie pesole a ssentire lo Cunto de Ciommetella, e parte laudaro lo sapere, co che l’avea contato, parte nne mormoraro, tassannola de poco jodizio, che non doveva ’n
presenzia de na Prencepessa schiava, spubrecare li vituperie de n’autra simmele, e decevano, che s’era posta a no gran riseco de sconcecare lo juoco. Ma Lucia fece veramente da Lucia, cernennose tutta, mentre se contava sto Cunto, che a l’arteteca de lo cuorpo se consideraje la borrasca, ch’aveva drinto a lo core, avenno visto drinto no Cunto de n’autra schiava lo retratto spiccecato de le mmarcancegne soje: ed averria fatto scacare subeto la scommerzione; ma parte perchè non se poteva spesare de li Cunte, tanto fuoco l’avea puosto ncuorpo la Pipata, comme l’attarantato non se pò spesare de li suone. E parte pe non dare materia a Taddeo de sospettare, se gliottette sto veluocciolo, co penziero de farene a tiempo, ed a luoco no buono resentemiento. Ma Taddeo che l’era
trasuto ngrazia sto spassatiempo, azzennaje a Zoza, che decesse lo sujo, la quale fatto la crejanza soja, decette._ La veretà, Segnore Prencepe, fu sempre mamma dell’odio, e perzò non vorria che l’obedire a li commanne vuostre offennesse quarcuno de chiste, che stanno ntuorno; perchè non essenno usata a fegnere nvenziune, ed a tessere favole, so costretta, e pe natura, e pe azzedente a dire lo vero; e si bè dice lo proverbio: piscia chiaro, e fa la fico a lo Miedeco: tutta vota sapenno ca la veretà non è rricevuta a la presenzia de li Princepe, io tremmo de dire cosa, che ve faccia fuorze nfomare. Dì chello che buoje, respose Taddeo, ca da ssa bella vocca non pò scire cosa, si no nzoccarata, e doce. Ste parole foro pognalate a lo core de la schiava, e n’averria mostrato
signale, si le ffacce negre comme le ghianche fossero libro dell’arma, e averria pagato no dito de la mano ad essere diuna de sti cunte; perchè lo core l’era fatto chiù nigro de la facce, e dubetanno, che lo Cunto passato non fosse stato primmo annunzio, e po malanno, da la matina se zonnaje lo male juorno. Ma Zoza fra sto tiempo commenzaje a ncantare li circostante co la docezza de le pparole, contanno da lo prencipio a la fine tutte l’affanne suoje, accommenzanno appunto da la natorale malanconia soja, nfelice agurio de chello, che doveva passare; portannose da la connola la mara radeca de tutte le male sciagure, che co la chiave de no riso sforzato la sforzaro a tanta lagreme. Secotaje dapò la jastemma de la vecchia, lo pellegrinaggio sujo co tante
angosce, l’arrivata a la fontana, lo chiagnere a bita tagliata, lo suonno tradetore causa de la roina soja. La schiava sentennola pigliare larga, e ritta, e bedenno la varca mal’abbiata, gridaje: _Stare zitta, appilare, si no punia a ventre dare, e Giorgetiello mazzocare_. Taddeo, che aveva scopierto paese, non appe cchiù fremma; ma levatose la mascara, e ghiettanno la varda ’n terra disse: Lassala contare fi ’n ponta, e non fare cchiù ste llevate de cappa de Giorgetiello, e Giorgione, ca all’utemo no m’aje trovato sulo: e si mme saglie lo senapo, meglio che te pigliasse rota de carro: e commannato a Zoza, che secotiasse a despietto de la mogliere; essa che non ne voze autro che lo zinno, secotaje la trovata de la lancella rotta, lo nganno de la
schiava pe levarele da le mmano sta bona fortuna; e accossì decenno, scappaje a chiagnere de manera, che non fu persona llà presente, che stesse sauda a le botte. Taddeo, che da le lagreme de Zoza, e da lo selenzio de la schiava, ch’era ammotuta, comprese, e pescaje la veretà de lo fatto; e facenno a Lucia tale lavata de capo, che non se sarria fatto a n’Aseno, fattole confessare de vocca propia sto trademiento; deze subeto ordene, che fosse atterrata viva co la capo schitto da fora, azzò fosse cchiù stentata la morte soja, ed abbracciato Zoza la fece onorare comm’a Prencepessa, e mmogliere soja, facennose avisato lo Rrè de Valle-pelosa, che benesse a ste ffeste, e co ste nnove nozze termenaje la grannezza de la schiava, e lo trattenemiento de li Cunte,
e buon prode nce faccia, e ssanetate, ch’io mme ne venne a pede a pede co na cocchiarella de mele. SCOMPETURA. A CHI HA LEJUTO STO LIVRO O SCORRENNO, O COMPETANNO SONETTO Del M. R. S. D. Pe quacche arrore, che trovato avisse, O Lejetore mio, drinto ste Ccarte, Mormorare è bregogna, ca chest’Arte Porzì ad Argo la fa, comm’autro disse. E po, se tu saje lejere, de chisse
O d’autre arrure pigliane le pparte; Se no nne faje, pe ffarela da Marte, A sto remmedio attenere porrisse. Recepe Santacroce no tornese, Ne ghire cchiù co ll’asene ’nvardate, E saperraje cchiù tu de lo Chiajese. Lasanno perzò tutte ste bajate, Lieje, e relieje, ed agge ’n toscanese, Il buon prode ti faccia, e ssanetate. INDICE Quarta jornata Pag. 5 I. La preta de lo gallo 7
II. Li duje fratielle 14 III. Li trè Rri anemale 27 IV. Le ssette cotenelle 36 V. Lo dragone 44 VI. Le tre corune 57 VII. Le doje pizzelle 70 VIII. Li sette palommielle 79 IX. Lo cuorvo 95 X. La soperbia castecata 110 La vorpara. Egroca 119 Quinta jornata 130 I. La papara 135
II. Li mise 140 III. Pinto Smauto 147 IV. Lo turzo d’oro 155 V. Sole, Luna e Talia 167 VI. La sapia 174 VII. Li cinco figlie 180 VIII. Nennillo e Nennella 187 IX. Le tre cetre 195 X. Scompetura de lo Cunto de li Cunte 209 Sonetto 213 Nota del Trascrittore La trascrizione di quest’opera è stata effettuata sulla base
dell’edizione pubblicata nel 1788, usando come riscontro per le correzioni l’edizione del 1749. Si è cercato di mantenere il testo il più possibile fedele all’originale, correggendo senza annotazione minimi errori tipografici. Le correzioni più sostanziali sono annotate di seguito (tra parentesi il testo originale). 7 liberatolo [liberatelo] 10 ’mmoscare [’uvoscare] 25 de [pe] 76 piede [piece] 80 segnale [senale] 82 darene [derene] 86 votatase [vetatase]
92 facenno [fanno] 95 de n’obedire [de’ obedire] 97 penne [ppene] 99 sinno [sunno] 107 dell’autre [da ll’autre] 116 mbroccato [mroccato] 120 ontare [onrare] 127 morga [mmorge] 134 smorere [smorfire] 137 spontava [passava] 145 bedarraje [badarraje] 149 contentaje [contaje]
156 comm’a Tavernara [taverna] 166 comme [con me] 171 ’ngenocchiatose [gnenocchiatase] 182 n’uocchio [n’uoccio] 199 t’abbistano [t’abbentano] 203 domannata [dommennata] 205 ’nciricciannola [ncignannola] 210 offennesse [affennese] Per comodità di lettura è stato aggiunto un indice a fine volume. Copertina creata dal trascrittore e posta nel pubblico dominio.
Nadaljuj z branjem
