Prevod

Nekoč je živel cesar, ki so mu pravili cesar Roșu. Bil je silno žalosten, kajti za njegovega vladanja so zmaji ukradli sonce in mesec z neba. Razposlal je ljudi po vseh deželah in glasnike po mestih, da bi vsem razglasili: kdor bo zmajem odvzel sonce in mesec, bo dobil njegovo hčer za ženo in povrhu še polovico cesarstva; kdor pa se bo odpravil na pot in ne bo ničesar opravil, naj ve, da bo ob glavo. Marsikateri junak se je že opekel, ker se je prevzetno bahal, da bo zlahka kos takšni nalogi; ko pa je bilo treba kaj storiti, se je obračal zdaj sem, zdaj tja, begal iz kota v kot in ni vedel, kje naj začne in kako naj konča. Saj veste, ne daje vsaka muha medu. Cesar pa se je držal svoje besede. Tiste dni je živel junak po imenu Greucenu. Tudi on je slišal za cesarjevo obljubo; premišljal je in premišljal, naposled pa le zbral pogum, zaupal v božjo pomoč in svojo junaško moč ter se odpravil k cesarju, da bi mu ponudil svoje usluge. Med potjo je srečal dva človeka, ki so ju cesarjevi služabniki peljali pred cesarja, da bi ju dal usmrtiti, ker sta pobegnila iz bitke, v kateri se je njegova vojska spopadla z nekimi pošastmi. Uboga moža sta bila vsa potrta, Greucenu pa ju je tolažil s tako blagimi besedami, da sta se nekoliko opogumila; znal je namreč sukati jezik. Naš Greucenu je v tem srečanju zaslutil dobro znamenje in si rekel: »Poskusil bom srečo. Če mi uspe pregovoriti cesarja, da tema človekoma prizanese s smrtjo, si bom upal prevzeti tudi drugo nalogo; če pa ne, pa zbogom! Vrnil se bom, od koder sem prišel. Naj odloči sreča; poskusiti ni nikoli greh.« Tako si je prigovarjal in hodil naprej, dokler ni prišel na cesarski dvor. Stopil je pred cesarja in mu toliko povedal, izbral toliko lepih in ljubeznivih besed ter tako spretno govoril, da je še cesar nazadnje verjel, da bi bilo krivično usmrtiti tista človeka; da mu bo bolj v prid, če bo imel dva podanika več, in da bo njegov ugled po svetu le še večji, če bo ljudstvu izkazal milost. Moža se nista mogla naužiti veselja, ko sta slišala, da je Greucenu cesarja tako omečil, da jima je odpustil. Iz vsega srca sta se mu zahvalila in mu obljubila, da bosta vse življenje prosila Boga zanj, naj ga vodi od zmage do zmage; in tako sta tudi storila. Ta uspeh je Greucenu vzel za dobro znamenje. Ko je drugič stopil pred cesarja, je s svojimi medenimi besedami spregovoril takole: »Vzvišeni gospod, še mnogo let živite na svetlem prestolu tega cesarstva! Mnogi junaki so se vašemu veličanstvu zavezali, da bodo zmajem odvzeli sonce in mesec, ki so ju ugrabili z neba, pa so vsi umrli bridke smrti, ker niso mogli izpolniti dane obljube. Tudi jaz, vzvišeni gospod, se nameravam podati iskat te zmajske pošasti in poskusiti srečo. Morda nam Bog le nakloni, da bomo mogli kaznovati preklete zmaje za njihovo brezumno predrznost. Le tudi vi mi bodite v oporo.« »Dragi moj Greucenu,« je odgovoril cesar, »v svojem sklepu ne morem spremeniti niti pičice. Pa ne zaradi česa drugega, temveč zgolj zato, ker hočem biti pravičen. Moji ukazi morajo veljati enako za vse cesarstvo; pri meni ni prostora za pristranskost.« Ko je Greucenu videl cesarjevo neomajno odločnost in spoznal pravičnost njegovih besed, je z junaškim glasom dejal: »Naj bo, presvetli cesar! Četudi bi vedel, da bom poginil, ne bom odnehal, dokler srečno ne opravim naloge, ki jo prostovoljno prevzemam.« Dogovorila sta se in čez nekaj dni je odšel, potem ko je uredil vse, kar se mu je zdelo potrebno, da bi iz tega podviga prišel s častjo. Greucenu je vzel s seboj tudi brata in hodila sta, hodila, hodila po dolgi poti v daljne kraje, dokler nista prišla k Zemeljskemu kovaču, s katerim sta bila pobratima. Ta kovač je bil najspretnejši na svetu, povrhu pa je poznal še čudežne skrivnosti. Pri njem sta se ustavila in odpočila. Tri dni in tri noči sta bila Greucenu in Zemeljski kovač zaprta v kamri in se posvetovala. Ko sta si brata nekaj dni odpočivala in so domislili vse, kar je bilo treba storiti, sta se Greucenu in njegov brat spet odpravila na pot. Takoj po njunem odhodu se je Zemeljski kovač lotil dela in skoval Greucenujevo podobo, vso iz železa; nato je ukazal, naj peč gori podnevi in ponoči in naj podobo brez prestanka držijo v ognju. Greucenu in njegov brat pa sta hodila daleč, še dlje, dokler nista prišla do razpotja. Tam sta se ustavila, sedla na travo in zaužila nekaj malega od živeža, ki jima je še ostal. Nato sta se objela, se razjokala kakor otroka in se poslovila. Preden sta se razšla, sta si izmenjala robca in se dogovorila: »Če se bosta robca trgala ob robovih, naj še upava, da se bova videla; če pa se bosta pretrgala na sredi, bova vedela, da je eden izmed naju mrtev.« Tudi nož sta zasadila v zemljo in rekla: »Kdor se prvi vrne in najde nož zarjavel, naj drugega ne čaka več, kajti to pomeni, da je umrl.« Potem je Greucenu krenil na desno, njegov brat pa na levo. Brat je dolgo zaman hodil naokrog, nato pa se vrnil na kraj, kjer sta se ločila. Ker je našel nož čist in svetel, je tam ostal in čakal; srce pa se mu je veselilo, saj je na nebu že zagledal sonce in mesec. Greucenu pa je šel in šel po stezici, ki ga je pripeljala naravnost do zmajskih hiš, v tako odročen kraj, da je sam vrag tam odstavljal svoje mladiče. Ko je prišel tja, se je trikrat prekucnil čez glavo in se spremenil v goloba. Vidite, dobro si je zapomnil čarovne nauke Zemeljskega kovača. Kot golob je vzletel in sedel na hruško, ki je rasla prav pred hišami. Tedaj je prišla ven starejša zmajevka. Ko ga je zagledala, se je brž vrnila ter poklicala mater in mlajšo sestro, naj prideta pogledat čudo. Mlajša je rekla: »Mamica in sestrica, ta ljubki ptiček se mi ne zdi dobro znamenje za našo hišo. Njegove oči niso podobne ptičjim; bolj me spominjajo na oči zlatega Greucenuja. Doslej nam je šlo dobro. Odslej pa naj se Bog usmili nas in naših.« Očitno so tudi zmaji poznali Greucenujevo junaštvo. Nato so se vse tri zmajevke vrnile v hišo in začele posvetovati. Greucenu se je nemudoma spet trikrat prekucnil čez glavo, se spremenil v muho in zletel v zmajsko sobo. Skrit v razpoki stropnega trama je poslušal njihov posvet. Ko si je vtisnil v spomin vse, kar je slišal, je zletel ven ter krenil po poti v Zeleni gozd. Tam se je skril pod most. Iz prisluškovanja je namreč izvedel, da so šli zmaji lovit v Zeleni gozd in da se bo eden vrnil zvečer, drugi opolnoči, njihov veliki poglavar pa proti zori. Medtem ko je Greucenu čakal, se je res vrnil najmlajši zmaj. Ko je njegov konj prišel do mostu, je glasno prhnil in odskočil sedem korakov nazaj. Zmaj se je razjezil in rekel: »Ah, da bi volkovi požrli konjsko meso! Na tem svetu se nikogar ne bojim razen zlatega Greucenuja; pa še njega bom z enim samim udarcem spravil na tla.« Ko je Greucenu to slišal, je stopil na most in zavpil: »Pridi, junaški zmaj! Naj se sekava z meči ali spoprimeva z golimi rokami?« »Raje z golimi rokami, tako bo bolj pošteno.« Približala sta se drug drugemu in se zgrabila. Zmaj je vzdignil Greucenuja in ga treščil v zemljo do kolen. Nato je Greucenu vzdignil zmaja, ga zabil v zemljo do vratu in mu odsekal glavo. Zmajevo truplo in njegovega konja je vrgel pod most, potem pa legel počivat. Opolnoči je prišel starejši zmajev brat in njegov konj je odskočil sedemnajst korakov nazaj. Zmaj je izrekel enake besede kakor njegov brat, Greucenu pa mu je odgovoril prav tako kot prvemu. Stopil je izpod mostu in se spoprijel še z njim. In kako je, ljubi moji, zmaj pograbil Greucenuja ter ga zabil v zemljo vse do pasu! Toda Greucenu je naglo planil pokonci, tudi sam pograbil zmaja, ga treščil v tla do vratu in mu s svojim mečem odsekal glavo. Še njegovo truplo in njegovega konja je vrgel pod most, nato pa znova legel k počitku. Proti zori pa je privršal oče zmajev, silen in črn od zlobe. Ko je prišel do mostu, je njegov konj odskočil sedeminsedemdeset korakov nazaj. To je zmaja tako razsrdilo, da je zarjovel: »Ah, da bi volkovi požrli konjsko meso! Na tem svetu se nikogar ne bojim razen zlatega Greucenuja; pa še njega bom samo pomeril s puščico in že bo ležal na tleh.« Tedaj je tudi Greucenu stopil izpod mostu in mu rekel: »Le pridi, junaški zmaj, pomeriva se! Naj se sekava z meči, bodeva s sulicami ali spoprimeva z golimi rokami?« Zmaj je pristopil in začela sta se bojevati. Z meči sta se bíla, dokler se nista meča zlomila; s sulicami sta se bodla, dokler se nista sulici razleteli; nato sta se zgrabila in začela rušiti drug drugega.

Tako silovito sta se premetavala, da se je zemlja tresla. Zmaj je na vso moč stisnil Greucenuja, toda ta je uganil njegovo namero, napel telo in mišice, tako da mu ni mogel do živega. Nato je Greucenu, ko je zmaj najmanj pričakoval, tako stisnil nasprotnika, da so mu zapokale kosti. Takšnega boja še ni bilo videti. Rvala sta se in rvala, dokler ni napočilo poldne in sta oba opešala. Tedaj je nad njima priletel krokar, krožil po zraku in opazoval njun boj. Ko ga je zmaj zagledal, mu je rekel: »Krokar, krokar, črni ptič, prinesi mi kljun vode, pa ti dam za hrano junaka skupaj z njegovim konjem.« Tudi Greucenu je spregovoril: »Krokar, krokar, meni prinesi kljun sladke vode, pa ti dam za hrano tri zmajska trupla in tri konje.« Ko je krokar zaslišal te besede, je Greucenuju prinesel kljun sladke vode in mu pogasil žejo; žeja pa ga je pestila, da je bilo joj. Tedaj se je Greucenu spet okrepil in zajel sapo. Dvignil je zmaja, ljubi moji, ga z vso silo treščil ob tla, da se je pogreznil do vratu, in mu stopil na glavo. Nato mu je rekel: »Povej mi, gnusni zmaj, kam si skril sonce in mesec! Zdaj mi ne uideš več iz rok.« Zmaj se je izmikal in blebetal vse mogoče, Greucenu pa mu je spet rekel: »Če mi poveš ali ne, našel ju bom, tebi pa bom še glavo odsekal.« Zmaj je še upal, da si bo z odgovorom rešil življenje, zato je dejal: »V Zelenem gozdu stoji stolp. Tam sta zaprta. Ključ je mezinec moje desne roke.« Komaj je Greucenu to slišal, že mu je odsekal glavo, nato pa še prst in ga vzel s seboj. Krokarju je po obljubi prepustil vsa trupla, sam pa odšel k stolpu v Zelenem gozdu. Z zmajevim prstom je odklenil vrata in v notranjosti našel sonce in mesec. V desnico je vzel sonce, v levico mesec, ju vrgel na nebo in se neizmerno razveselil. Ko so ljudje na nebu spet zagledali sonce in mesec, so se radostili ter hvalili Boga, da je Greucenuju dal toliko moči, da je premagal te peklenske sovražnike človeštva. On pa je, zadovoljen, da je srečno opravil nalogo, krenil nazaj. Na dogovorjenem kraju je našel brata in objela sta se. Kupila sta si konja, hitra kakor puščica, ter se naglo odpravila proti cesarju. Med potjo sta naletela na hruško, polno zlatih hrušk. Greucenujev brat je rekel, da bi bilo dobro malo posedeti v njeni senci, da si tudi konja oddahneta, medtem pa bi lahko nabrala nekaj hrušk in si z njimi potolažila lakoto. Greucenu, ki je slišal, kaj so naklepale zmajevke, je privolil v počitek, ni pa dovolil, da bi brat trgal hruške; rekel je, da jih bo nabral sam. Potegnil je meč in udaril po hruški pri korenini. In kaj je bilo videti? Iz drevesa sta se ulili kri in ostudna strupena tekočina, iz njega pa je zadonel glas: »Pogubil si me, Greucenu, kakor si pogubil mojega moža!« Od hruške ni ostalo drugega kot prah in pepel. Brat je ostrmel od začudenja, saj ni vedel, kaj vse to pomeni. Šla sta naprej in po dolgi poti prišla do prekrasnega vrta, polnega cvetlic in metuljev, kjer je žuborela bistra, mrzla voda. Greucenujev brat je rekel: »Ustaviva se tu za hip, brat, da si s konjičkoma odpočijeva. Pila bova hladno vodo in nabrala cvetlic.« »Le dajva, brat,« je odgovoril Greucenu, »če so ta vrt zasadile človeške roke in če je ta studenec ustvaril Bog.«

Nato je potegnil meč, udaril po steblu cvetlice, ki se mu je zdela najlepša, in jo podrl na tla; potem je zabodel še v dno studenca in ob njegove robove. Namesto vode je iz njega zabotala temna kri, prav kakor iz cvetličnega stebla, in zrak je napolnil oduren smrad. Tudi od starejše zmajevke sta ostala le prah in pepel, kajti ona se je spremenila v vrt in studenec, da bi Greucenuja zastrupila in ubila. Ko sta se rešila še te nadloge, sta zajahala in odjezdila naprej hitro kakor veter. In kaj se je zgodilo potem? Za njima se je pognala pošastna mati zmajevk, z eno čeljustjo v nebu in drugo v zemlji, da bi pogoltnila Greucenuja in še vse naokrog. Imela je tudi razlog, da je bila tako besna in zagrenjena: ostala je brez moža, brez hčera in brez zetov. Ko je Greucenu začutil, da jima sledi stara zmajevka, je rekel: »Ozri se, brat, in mi povej, kaj vidiš.« »Kaj naj vidim, brat?« mu je odgovoril. »Glej, kakor vihar se za nama vali oblak.« Tedaj sta pognala konja, ki sta drvela kakor veter, gladko kakor misel. Greucenu je še enkrat rekel bratu, naj pogleda nazaj. Ta mu je povedal, da se oblak bliža kakor ognjeni zublji. Še enkrat sta priganjala konja in dospela do Zemeljskega kovača. Brž ko sta razjahala, sta se zaprla v kovačnico. Takoj za njima je prihitela zmajevka. Če bi ju bila ujela, bi ju pokončala; niti koščica ne bi ostala od njiju. Zdaj pa jima ni mogla več do živega. Zato se je zatekla k zvijači in prosila Greucenuja, naj naredi luknjo v steni, da ga bo vsaj v obraz videla. Greucenu se je pretvarjal, da se je omehčal, in je naredil odprtino. Zemeljski kovač pa je že stal pripravljen z njegovo železno podobo, tako razbeljeno od ognja, da so z nje letele iskre. Ko je zmajevka nastavila gobec k odprtini, da bi vase posrkala Greucenuja, ji je Zemeljski kovač vanj porinil ognjeno rdečo železno podobo in ji jo zrinil po grlu. Požrešnica jo je pogoltnila in pri priči poginila. Tako se je končala njena požrešna lakota! Ni minilo dolgo, ko se je zmajevkino truplo spremenilo v železno goro, in tako so se rešili še nje. Zemeljski kovač je odprl vrata kovačnice, stopil ven in tri dni in tri noči so slavili tako veliko zmago. Še posebno on je bil ves iz sebe od veselja zaradi železne gore. Svojim pomočnikom je ukazal, naj za Greucenuja naredijo voz s tremi konji, vse do zadnjega koščka iz železa. Ko je bilo delo končano, je dahnil vanje in jim vdihnil življenje. Greucenu se je poslovil od pobratima, Zemeljskega kovača, sedel na voz s svojim pravim bratom in se odpeljal k cesarju Roșuju po obljubljeno nagrado. Vozila sta se in vozila, dokler se pot ni razcepila. Tam sta se ustavila in odpočila. Nato je Greucenu odpregel enega konja in ga dal bratu, naj odjezdi k cesarju ter mu sporoči veselo novico, da se Greucenu vrača kot zmagovalec; sam pa je ostal nekoliko zadaj. Ko se je zleknjen na vozu lagodno peljal naprej, je šel mimo nekega šepavega vraga, ki je prežal na popotnike, da bi jim delal preglavice. Ta se ni upal odkrito spopasti z Greucenujem, toda da junak le ne bi ušel njegovi peklenski zlobi, mu je iz zadnje osi izvlekel zatič in ga vrgel daleč nazaj. Potem je sam rekel Greucenuju: »Hej, prijatelj, izgubil si zatič! Pojdi ga iskat!« Greucenu je skočil z voza, pri tem pa na njem po pomoti pustil meč. Medtem ko je iskal zatič, mu je vrag meč ukradel, nato stopil na rob ceste, se trikrat prekucnil čez glavo in se spremenil v veliko skalo. Greucenu je vstavil zatič nazaj v os, ga dobro pritrdil, sedel na voz in se odpeljal dalje. Ni pa opazil, da nima več meča. Zdaj pa poslušajte in se čudite, draga gospoda, kaj je doletelo ubogega Greucenuja. Neki ničvredni svetovalec cesarja Roșuja se je bil zaobljubil vragu, če mu pomaga dobiti cesarjevo hčer za ženo. Še otroke, ki bi se rodili v tem zakonu, je obljubil nečistemu duhu. Peklenšček je vedel, da je Greucenu brez meča človek kakor vsi drugi. Njegova moč je tičala v meču; brez njega ni mogel pokazati svoje nadnaravne sile. Zato mu ga je ukradel in ga dal tistemu malopridnemu svetovalcu. Ta se je prikazal pred cesarjem in zahteval njegovo hčer, češ da je prav on dosegel veliko zmago. Cesar mu je verjel, saj je videl pri njem tudi meč, in začeli so pripravljati vse za poroko. Medtem ko so se na dvoru pripravljali na svatbo cesarjeve hčere z lažnim junakom, ki je trdil, da je zmajem odvzel sonce in mesec, je prišel Greucenujev brat z novico, da bo Greucenu kmalu prispel. Brž ko je bahavi svetovalec to slišal, je odšel k cesarju in mu rekel, da je prišlek slepar ter da ga je treba vreči v ječo. Cesar ga je poslušal. Svetovalec pa je nemirno hitel sem in tja in priganjal, naj bo poroka čim prej. Mislil si je, da lahko potem, ko bo enkrat poročen s cesarjevo hčerjo, pride tudi sto Greucenujev, pa mu ne bodo mogli ničesar več, saj bo stvar že opravljena. Cesarju pa takšna naglica ni bila po volji in je s pripravami nekoliko zavlačeval. Kmalu je prispel tudi Greucenu in stopil predenj. Cesar zdaj ni vedel, komu naj verjame. Slutil je, da je to pravi Greucenu, ni pa si znal razložiti, kako se je njegov meč znašel v svetovalčevih rokah. Tedaj je tudi Greucenu opazil, da nima meča, in šele zdaj se je spomnil, da je skalo ob cesti zagledal šele potem, ko je našel zatič in se z njim vračal k vozu. Spoznal je, da tu nekaj ni čisto. »Presvetli cesar,« je rekel, »ves svet govori, da ste pravičen človek. Prosim vas, poskrbite tudi zame, da se mi zgodi pravica. Dolgo ste čakali; počakajte, prosim, še malo, pa boste na lastne oči videli resnico.« Cesar je privolil, da bo počakal, dokler se Greucenu ne vrne. Ta je spet sedel na svoj voz z železnimi konji in se brez predaha peljal, dokler ni prišel do skale tam, kjer mu je nečisti iz voza izvlekel zatič. »Ničvredno bitje, poguba človeštva,« je rekel, »vrni mi meč, ki si mi ga ukradlo, sicer od tebe ne bo ostalo niti za pest prahu!« Skala pa se ni niti zganila. Greucenu se je tedaj trikrat prekucnil čez glavo, se spremenil v bojni kij, ves iz jekla, in začel udrihati po skali, da se je zemlja tresla. Ob vsakem udarcu se je odlomil kos kamna. Udarjal je in udarjal, dokler ji ni zdrobil vrha. Šele tedaj je skala začela trepetati in prositi odpuščanja. Toda kij je udrihal vse siloviteje in tolkel, tolkel, dokler je ni zdrobil v prah. Ko od skale ni ostalo nič več pokonci, je Greucenu prebrskal prah in našel svoj meč, ki mu ga je ukradel satan. Vzel ga je in se brez trenutka počitka vrnil pred cesarja. »Pripravljen sem, vzvišeni cesar,« je rekel, »vsakomur pokazati, kaj zmore Greucenujev meč. Naj pride tisti nesramni svetovalec, ki vas je hotel preslepiti, da se pogovoriva.« Cesar ga je poklical. Ko je svetovalec prišel in zagledal Greucenuja z namrščenimi obrvmi, se je začel tresti in prositi odpuščanja. Povedal je, kako mu je Greucenujev meč prišel v roke. Na Greucenujevo prošnjo mu je tudi cesar odpustil, vendar mu je ukazal, naj zapusti njegovo cesarstvo. Nato je dal izpustiti Greucenujevega brata iz ječe. Priredili so pravo cesarsko svatbo in začelo se je veselje, ki je trajalo tri tedne … Jaz pa sem na sedlo sedel in vam to povest povedal.