Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli, in tako dalje. Živel je velik in mogočen cesar, ki je imel tri sinove. Ko so odrasli, je na vse načine premišljeval, kako bi jih oženil, da bi bili srečni. Neke noči je cesar nekaj sanjal, ne vem kaj, in drugo jutro je že navsezgodaj poklical sinove ter se z njimi povzpel na razgledni pomol stolpa, ki je stal na njegovem vrtu. Velel je, naj vsakemu prinesejo lok in puščico. »Streljajte, otroci,« jim je rekel cesar, »in kamor pade puščica katerega izmed vas, tam ga čaka sreča.« Sinovi so ubogali, ne da bi le z besedico ugovarjali, saj so bili prepričani, da oče že ve, kaj govori. Napeli so torej loke in puščica najstarejšega se je zapičila v hišo sosednjega cesarja, puščica drugega v hišo enega največjih očetovih bojarjev, puščica najmlajšega pa je poletela visoko pod nebo. Že vratovi so jih boleli od oziranja za njo in skoraj bi jo bili izgubili izpred oči. Tedaj so jo zagledali, kako se spušča, in zapičila se je v visoko drevo sredi velikega gozda. Najstarejši sin se je odpravil od doma, si vzel za ženo hčer sosednjega cesarja in se z njo vrnil k očetu. Odšel je tudi srednji in prav tako pripeljal domov lepo, postavno ženico. Nazadnje se je odpravil še najmlajši. Prepotoval je svet, preden je prišel do velikega gozda, kamor je padla njegova puščica. Tipal je in taval po temnih goščavah, dokler ni našel drevesa, v katero se je zapičila

njegova puščica. Drevo je bilo visoko in debelo, staro pa, kakor da bi raslo že od takrat, ko je Bog ustvaril zemljo. Oklenil se je debla in plezal, dokler ni dosegel prve veje. Potem se je prebijal z veje na vejo, zdaj viseč na rokah, zdaj se oklepajoč lesa s prekrižanimi nogami, dokler ni prilezel prav na vrh. Tam je iztegnil roko in vzel puščico. Spustil se je na tla, ves žalosten in potrt, prepričan, da ga je sreča zapustila, saj kaj neki bi bil mogel najti v tistem drevesu? A ni bilo dovolj, da tam ni našel svoje usojene neveste, ni bilo dovolj, da je prehodil tolikšno pot zaman: ko je hotel oditi od drevesa, se mu je na hrbet obesila še sova. Stresal se je sem in tja, toda sova se ni hotela odlepiti od njega. Vragulja se ga je s kremplji oklenila kakor kakšna prekleta sraka in ni popustila niti za las. Zvijal se je in obračal, da bi se rešil nadloge, a vse zaman. Ko je videl, da ne more ničesar opraviti, je sklenil, da se vrne domov s tem tovorom na hrbtu, in krenil na pot. Spotoma je opazil, da mu sledi še šest sov. Ubožec je korakal s svojim spremstvom za petami in nalašč uravnal pot tako, da je prišel domov ponoči, da se mu ne bi posmehovali tisti vražji otročaji. Brž ko je stopil v sobo, kjer je prebival v očetovi palači, se je šest sov razporedilo vsaka na svoje mesto, sedma, tista, ki se mu je bila zarila v hrbet, pa je sedla na posteljo. Ubogi mladenič je nekaj časa sedel, preudarjal, premišljeval in ugibal, nazadnje pa sklenil, da jih pusti pri miru in počaka, kaj bo iz te prigode. Navsezadnje se je vsaj rešil tovora na hrbtu. Ker pa je bil ves izmučen od dolgega potovanja in vseh nevšečnosti, ki so ga doletele na poti, je zaspal, brž ko je položil glavo, kakor bi ga bil kdo udaril po njej s topim delom sekire. Drugo jutro pa — kaj so zagledale njegove oči? Ob njem je v postelji ležala vila, tako lepa, da bi vsakdo onemel in pozabil nase, če bi jo videl; ob vzglavju pa je stalo šest služabnic, druga lepša od druge. V kotu sobe je opazil še sedem sovjih kož, nametanih drugo na drugo. Čudila sta se oče in mati tolikšni lepoti in milini, kakršne v vsem svojem življenju še nista videla. Ko je prišel dan poroke najstarejšega brata, se je cesarjevič odpravil na svatbo sam, saj vile ni mogel vzeti s seboj, čeprav naj bi bila njegova zaročenka. A glej, kar naenkrat je bila tam in se ob njem ujela v kolo. Ko jo je zagledal, ni vedel, kam bi od veselja. Kar rasel je od ponosa, ljubi moji, kakor da bi bil kdo ve kako imeniten gospod, saj ji ne v njihovem cesarstvu ne v sosednjih ni bilo enake. Vsi svatje so strmeli vanjo z izbuljenimi očmi. Drugi cesarjeviči in kneževiči, povabljeni na svatbo, pa so se smukali okoli služabnic, ki so prišle z vilo, in vsak si je prizadeval, da bi se v kolu prijel prav ob kateri izmed njih. Tako so se veselili do večera. Pri mizi je vila sedla k najmlajšemu cesarjevemu sinu. Jedli so in se gostili do polnoči, potem pa se je vsak odpravil k sebi. Najmlajši cesarjevič je odšel v svojo sobo in vila za njim. Legla sta in spala kakor prava cesarska otroka. Ko je zjutraj vstal in zagledal sovje kože, ki so še zmeraj ležale tam, ga je spreletel gnus, saj se je spomnil vsega, kar je zaradi njih prestal. Prišla je tudi poroka drugega cesarjevega sina. Najmlajši je šel spet sam in spet se je vila nenadoma prikazala ter brez besed — hop! — stopila k njemu v kolo. Srce mu je kipelo od veselja in ponosa, zlasti ko je gledal druge cesarjeviče in kneževiče, ki so se jim ob pogledu na takšno lepotico kar cedile sline. No, kakor pravijo: kdor ne dobi jagod, se mora zadovoljiti z listjem. Tudi oni so si torej gasili željo s plesom ob vilinih služabnicah. Zvečer so spet sedli k mizi. Najmlajšemu cesarjeviču pa je vrag prišepnil neko misel: vstal je od mize, odšel v svojo sobo, vzel sovje kože in jih vrgel v ogenj, nato pa se vrnil in spet sedel med svate. Nenadoma je med gosti nastal nemir. In sicer zato: ena izmed služabnic je vzkliknila: »Gospodarica, v nevarnosti smo!« Druga je rekla: »Gospodarica, meni diši po smojenem. Pogubljene smo!« Vila pa je odvrnila: »Jezik za zobe! Prav zdaj pri mizi ste si našle čas za takšne neumnosti?« A ni minilo dolgo, ko je spregovorila še tretja: »Gospodarica, ni nam rešitve, podlo so nas izdale!« Tedaj je tudi vila nekoliko nagubala nos. Očitno je tudi do nje prišel vonj po osmojenih kožah. Vse hkrati so vstale od mize in se spremenile v sedem golobov. Vila je nato rekla najmlajšemu cesarjeviču: »Nehvaležen si bil. V dobrem sem te našla, v dobrem ostani. Dokler ne storiš nečesa, česar ni storil še noben človek na svetu, me ne boš našel.« Dvignile so se v nebesne višave in mu v hipu izginile izpred oči. Zaman so svatje prosili cesarjeviča, naj spet sede k mizi. Zaman so ga starši in bratje prigovarjali, naj si ne žene tako k srcu; on je le strmel za golobi in ni več sedel mednje. Drugi dan je še pred zoro odrinil iskat svojo zaročenko. Zdaj je dobro čutil, da brez nje ne more več živeti. Poslovil se je od staršev in bratov ter se podal v svet. Prehodil je hribe, doline in griče, prečkal temne gozdove, kamor še ni stopila človeška noga, bredel čez močvirja in mlakuže, a za svojimi golobi ni našel nobene sledi. Junak se je mučil, poizvedoval, iskal in spraševal, toda ničesar ni opravil. S strtim srcem, z dušo, skrušeno od žalosti, in z gorečo ljubeznijo v prsih je taval kakor zmaj in razdražen lev, a vse zaman. Včasih ga je obšla misel, da bi si sam sodil, se vrgel v prepad ali si razbil glavo ob skalovju v gorah; potem pa mu je srce kakor prišepnilo, da se bodo nekoč, nekoč že končale vse njegove muke, in spet se je zbral ter krenil naprej, še vztrajneje in še trdneje prepričan, da mora tisti, ki skrbno in stanovitno išče, nazadnje najti in doseči, kar si je namenil. Izmučen od utrujenosti in nemira je zavil v senco neke dolinice, da bi si nekoliko odpočil. In ko je tako sedel, ga je premagal spanec. Nenadoma se je prebudil, ker je zaslišal prepirljive človeške glasove, in skočil pokonci. In kaj je zagledal? Trije vragi so se prepirali, da se jim je kar penilo okoli ust. S pokončnimi prsmi je stopil k njim in rekel: »Prepir brez pretepa je kakor svatba brez godcev.« »Tvoja beseda je pa res kakor oreh, vržen ob steno,« so mu odgovorili. »Saj se ne tepemo, samo prerekamo se.« »In zakaj se prerekate?« jih je vprašal. »Takšen hrup zganjate, da bi še mrliča prebudili.« »Glej, po očetu smo podedovali par opank, kučmo in bič, pa se ne moremo zediniti, kdo naj kaj vzame.« »In čemu je dobra ta šara, zaradi katere se prerekate?« »Kdor si obuje opanke, hodi čez morje kakor po suhem. Kdor si povezne kučmo na glavo, ga še sam vrag ne vidi, pa čeprav bi mu s prstom drezal v oko. Kdor pa vzame bič v roko in z njim poči proti sovražnikom, jih spremeni v kamen.« »Prav imate, da se prerekate, fantje. Drugo brez drugega te reči res niso vredne niti dveh pomrznjenih čebul. Veste, kaj mi je prišlo na misel? Če me boste poslušali, vam bom jaz po človeško razsodil.« »Poslušamo te, poslušamo,« so v en glas odgovorili vragi. »Povej kako, pa bomo videli.« »Vidite tiste tri gore pred nami? Vsak naj gre na svojo in kdor se bo potem, ko vam dam znamenje, prvi vrnil sem, naj dobi vse te reči.« »Dobro si povedal! Tako bomo storili. Imenitno! Končno smo našli človeka, ki nam bo po pravici razsodil.« In vragi so jo pri priči ubrali v dir, vsak proti svoji gori. Medtem si je mladenič obul opanke, poveznil kučmo na glavo in prijel bič. Ko so vragi dosegli vrhove gora ter čakali na njegovo znamenje, je najmlajši cesarjevič trikrat počil z bičem, vsakokrat proti enemu izmed njih, in jih na mestu spremenil v kamen. Nato je krenil dalje po svojih opravkih, kamor ga je vleklo hrepenenje. Komaj je napravil kakih deset korakov, ko je visoko na nebu zagledal jato sedmih golobov. Spremljal jih je s pogledom, dokler ni videl, kam so se spustili. Tja je torej usmeril svoje korake, potem ko se je že toliko časa trudil najti pot do njih. »Prav zdaj pri mizi ste si našle čas za takšne neumnosti?« A ni minilo dolgo, ko je spregovorila še tretja: »Gospodarica, ni nam rešitve, podlo so nas izdale!« Tedaj je tudi vila nekoliko nagubala nos. Očitno je tudi do nje prišel vonj po osmojenih kožah. Vse hkrati so vstale od mize in se spremenile v sedem golobov. Vila je nato rekla najmlajšemu cesarjeviču: »Nehvaležen si bil. V dobrem sem te našla, v dobrem ostani. Dokler ne storiš nečesa, česar ni storil še noben človek na svetu, me ne boš našel.« Dvignile so se v nebesne višave in mu v hipu izginile izpred oči. Zaman so svatje prosili cesarjeviča, naj spet sede k mizi, zaman so ga starši in bratje prigovarjali, naj si ne žene tako k srcu; on je le strmel za golobi in ni več sedel mednje. Drugi dan je še pred zoro odrinil iskat svojo zaročenko. Zdaj je dobro čutil, da brez nje ne more več živeti. Poslovil se je od staršev in bratov ter se podal v svet. Prehodil je hribe, doline in griče, prečkal temne gozdove, kamor še ni stopila človeška noga, bredel čez močvirja in mlakuže, a za svojimi golobi ni našel nobene sledi. Junak se je mučil, poizvedoval, iskal in spraševal, toda ničesar ni opravil. S strtim srcem, z dušo, skrušeno od žalosti, in z gorečo ljubeznijo v prsih je taval kakor zmaj in razdražen lev, a vse zaman. Včasih ga je obšla misel, da bi si sam sodil, se vrgel v prepad ali si razbil glavo ob skalovju v gorah; potem pa mu je srce kakor prišepnilo, da se bodo nekoč, nekoč že končale vse njegove muke, in spet se je zbral ter krenil naprej, še vztrajneje in še trdneje prepričan, da mora tisti, ki skrbno in stanovitno išče, nazadnje najti in doseči, kar si je namenil. Izmučen od utrujenosti in nemira je zavil v senco neke dolinice, da bi si nekoliko odpočil. In ko je tako sedel, ga je premagal spanec. Nenadoma se je prebudil, ker je zaslišal prepirljive človeške glasove, in skočil pokonci. In kaj je zagledal? Trije vragi so se prepirali, da se jim je kar penilo okoli ust. S pokončnimi prsmi je stopil k njim in rekel:

»Prepir brez pretepa je kakor svatba brez godcev.« »Tvoja beseda je pa res kakor oreh, vržen ob steno,« so mu odgovorili. »Saj se ne tepemo, samo prerekamo se.« »In zakaj se prerekate?« jih je vprašal. »Takšen hrup zganjate, da bi še mrliča prebudili.« »Glej, po očetu smo podedovali par opank, kučmo in bič, pa se ne moremo zediniti, kdo naj kaj vzame.« »In čemu je dobra ta šara, zaradi katere se prerekate?« »Kdor si obuje opanke, hodi čez morje kakor po suhem. Kdor si povezne kučmo na glavo, ga še sam vrag ne vidi, pa čeprav bi mu s prstom drezal v oko. Kdor pa vzame bič v roko in z njim poči proti sovražnikom, jih spremeni v kamen.« »Prav imate, da se prerekate, fantje. Drugo brez drugega te reči res niso vredne niti dveh pomrznjenih čebul. Veste, kaj mi je prišlo na misel? Če me boste poslušali, vam bom jaz po človeško razsodil.« »Poslušamo te, poslušamo,« so v en glas odgovorili vragi. »Povej kako, pa bomo videli.« »Vidite tiste tri gore pred nami? Vsak naj gre na svojo in kdor se bo potem, ko vam dam znamenje, prvi vrnil sem, naj dobi vse te reči.« »Dobro si povedal! Tako bomo storili. Imenitno! Končno smo našli človeka, ki nam bo po pravici razsodil.« In vragi so jo pri priči ubrali v dir, vsak proti svoji gori. Medtem si je mladenič obul opanke, poveznil kučmo na glavo in prijel bič. Ko so vragi dosegli vrhove gora ter čakali na njegovo znamenje, je najmlajši cesarjevič trikrat počil z bičem, vsakokrat proti enemu izmed njih, in jih na mestu spremenil v kamen. Nato je krenil dalje po svojih opravkih, kamor ga je vleklo hrepenenje. Komaj je napravil kakih deset korakov, ko je visoko na nebu zagledal jato sedmih golobov. Spremljal jih je s pogledom, dokler ni videl, kam so se spustili. Tja je torej usmeril svoje korake, potem ko se je že toliko časa trudil najti pot do njih. Čez morja, potoke in velike reke je hodil kakor po suhem, prepotoval še dežele in puščave, dokler ni dospel do velike, velikanske gore, katere vrh je segal v oblake. Tja je bil videl spustiti se golobe. Začel se je vzpenjati; iz globeli v globel, s skalne police na ostro pečino, iz prepada v prepad, zdaj po robovih, zdaj čez gorske grebene, dokler ni prišel do neke votline. Stopil je vanjo in obstal kakor od strele zadet: pred njim so stale knežje palače, tako mojstrsko izdelane, kakršnih na naši zemlji ni videti. Tam je prebivala njegova zaročenka, vila vseh vil. Ko jo je zagledal, kako se s služabnicami za seboj sprehaja po vrtu, jo je takoj prepoznal. Za njo se je držal nadvse ljubek otročiček, tekal in se igral med cvetjem ter jo kar naprej klical, da bi ji pokazal tega ali onega metuljčka. Vila je bila očitno že nosila otroka pod srcem, ko je odletela od svatovske mize, in to je bil njun sin. Najmlajši cesarjevič ni vedel, kam bi od veselja. Najraje bi bil kakor brez uma planil k otroku, ga pograbil in poljubil. A se je brž premislil, da ga ne bi prestrašil. Njega namreč ni videl nihče, saj je imel na glavi kučmo. Začelo se je večeriti in ni vedel, kako naj se pokaže. Nazadnje je zaslišal, da vilo vabijo k mizi, pa je šel še sam in sedel mednjo in njunega otroka. Prinesli so jedi. Jedel je kakor sestradan volk, saj se ni več spominjal, kdaj je nazadnje zaužil kaj kuhanega. Vila se je čudila, kako da jed tako hitro izginja. Velela je prinesti še. A tudi nove jedi so v hipu pošle. Medtem je nekoliko privzdignil kučmo na otrokovi strani; deček ga je zagledal in pri priči zaklical: »Glej, mama, očka!« »Ljubi moj, tvoj oče nas ne bo našel, dokler ne opravi čudežnega dejanja,« mu je odgovorila mati. On pa si je hitro, hitro potegnil kučmo čez oči in spet začel jesti, kakor da bi se mu pri ustih ruvali volkovi. Ko je zmanjkalo tudi teh jedi, je vila vsa začudena ukazala, naj jih prinesejo še, da bo vendar dovolj. Cesarjevič se je znova pokazal otročičku, ves srečen, da ga je sin prepoznal. In deček je spet povedal materi; ta pa ga je znova oštela, kajti ni ji šlo v glavo, da bi njen mož lahko opravil takšna čudežna dejanja, ki bi mu omogočila priti do nje. Vedela je, da tja niti čarobna ptica ne zaide. Otrok je umolknil, saj si je oče medtem spet potegnil kučmo čez oči. Cesarjevič je jedel, dokler ni pošlo tudi vse, kar so še prinesli. Jedel je, ljubi moji, pa se nikakor ni mogel nasititi. Ko niso imeli več ničesar prinesti na mizo, je vila začela godrnjati, da ni ostalo niti za služabnice. Tedaj pa je otrok spet zavpil: »Mama, saj je res očka!« »Kje pa je, otrok? Kaj vendar bledeš?« »Nič ne bledem, prav nič! Glej, tukaj ob meni je, glej, zdaj me jemlje v naročje!« Vila se je prestrašila, ko je to slišala. On pa ni več odlašal: da se ji ne bi od strahu kaj zgodilo, se ji je nazadnje pokazal. Snel si je kučmo z glave in rekel: »Tukaj sem! Nisi hotela verjeti najinemu sinu, ko ti je povedal, da me je videl. Nisem vedel, kaj naj si mislim, ko sem zagledal tiste ostudne kože. Mislil sem, da delam prav, ko jih mečem v ogenj, da bi vas jih rešil.« »Tako nam je bilo usojeno trpeti,« je odgovorila vila. »Pustiva zdaj preteklost pozabi in mi povej, kako ti je uspelo priti vse do sem.« Ko ji je povedal vse svoje prigode in vse, kar je prestal, sta se objela, poljubil je otroka in ostal tam z njimi. Vztrajno jo je prosil, naj se vrnejo v svet, in ona ga je uslišala. Tako so se vsi skupaj vrnili k cesarju, mladeničevemu očetu, in tam priredili svatbo, o kateri se je razvedelo daleč po svetu. Ko se je cesar postaral, so vsi bojarji in vse ljudstvo izbrali njegovega najmlajšega sina za cesarja, saj je bil pravi, kleni Romun, bistre pameti in pravičen sodnik. Živeli so srečno in srečno vladali, tako da je njihovo ime ostalo v spominu na veke vekov. Jaz pa sem zajahal sedlo, in tako dalje.