Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo … Živel je mladenič, sirota brez očeta in matere. Pri tem in onem je služil za hlapca, da si je zaslužil vsakdanji kruh. Ker pa je bil obdarjen z lepo postavo, so mu vsi vaški fantje zavidali. Drugi hlapci so ga vzeli na piko in se mu kar naprej posmehovali, on pa se ni menil za njihovo blebetanje in je gledal svojega dela. Kadar so se zvečer zbrali in opravljali vsevprek, se je delal, da ne razume besed, s katerimi so ga zbadali; kazal se je neumnega. Zato so mu nadeli ime vaški zijalo. Gospodarji, pri katerih je služil, so bili z njim silno zadovoljni in so kar tekmovali, kateri ga bo dobil. Kadar je šel skozi vas, so se dekleta dregala s komolci in ga pogledovala izpod obrvi. In po pravici povedano so imela kaj gledati. Bil je svetlega obraza in čeden; njegovi lasje, črni kakor vranje perje, so mu kakor griva plapolali po vratu, belem kakor sneg; brčice so mu komaj poganjale, kot rahla senca nad zgornjo ustnico. A oči! Take oči je imel, ljubi moji, da so zaradi njih vsa dekleta zbolevala od hrepenenja. Kadar je napajal krave, so kar tekmovala, katera ga bo zapletla v pogovor, on pa se ni zmenil za nobeno; delal se je, da ne razume, kaj bi rade. Da bi pokazale, kako malo jim je mar za njegovo brezbrižnost, so mu med seboj posmehljivo pravile vaški lepi junak. In kako ne bi bil tak! Ni se oziral ne na desno ne na levo, hodil je z živino na pašo in opravljal svoje delo, ki mu je šlo veliko bolje od rok kakor drugim hlapcem. Kdo ve, kaj je počel in kako je ravnal, a krave, ki jih je pasel, so bile lepše od krav vseh drugih hlapcev. Dajale so tudi več mleka, saj je bila trava povsod, kamor jih je vodil, okusnejša in bujnejša. Kjer je stopila njegova noga, se je poznalo, kajti še trave so se razveselile. Očitno je bil rojen pod srečno zvezdo in usojeno mu je bilo, da nekoč nekaj postane. Sam pa o tem ni imel pojma in še na misel mu ni prišlo, da bi se prevzel, saj ni vedel, kaj mu skriva prihodnost. Skromen, kakor ga je ustvaril Bog, se je držal svojih opravil in nikogar ni žalil ne z besedo ne kako drugače, prav tako ni posegal v tuje reči. Prav zato so ga vaški fantje in drugi hlapci obrekovali. Nekega pomladnega dne, ko je ves utrujen hodil za kravami, je legel v senco velikega, košatega drevesa in zaspal. Znal si je izbrati kraj za kaj takega, to že. Bila je dolinica, posuta z najrazličnejšimi cvetlicami, vse so bile razcvetele, kakor da bi vabile človeka, naj stopi mednje. Nekoliko dlje se je med repinci in drugimi zelmi, kjer si je utrl pot, vil potoček, ki je izviral iz studenca v pobočju grička, in šumenje vode je kar vabilo k spanju. Drevo, pod katerim si je poiskal senco, je bilo mogočno in zdelo se je, da se vzpenja prav do oblakov. Med njegovimi razprostrtimi vejami so se ljubkovale ptice in si spletale gnezda; že če je človek samo poslušal njihovo žvrgolenje, se je v njem vnel ogenj ljubezni. Njegovo gosto listje je dajalo tako senco, da bi si jo vsak želel. Kaže torej, da ta mladenič le ni bil tak zijalo in da so mu drugi vaški hlapci po krivici obešali ta vzdevek. Komaj je položil glavo na tla, že je zaspal. A ni spal niti toliko časa, kolikor je minilo, odkar sem vam začel pripovedovati, ko je nenadoma skočil pokonci. Sanjal je lepe sanje in se prebudil. Sanjalo se mu je, da je prišla k njemu vila, lepša od vseh vil na nebu in na zemlji, in mu rekla, naj gre

na dvor cesarja tiste dežele, kajti tam ga čaka sreča. Ko se je zbudil, si je dejal: »Le kaj naj to pomeni?« In se je zamislil; ves ljubi dan so ga mučile misli, pa si nikakor, prav nikakor ni mogel razložiti takih sanj. Ni vedel, da mu prihaja na pomoč zvezda, pod katero se je rodil. Naslednji dan, ko je spet peljal živino na pašo, je zavil s poti naravnost k tistemu drevesu, znova legel k njegovemu deblu in znova sanjal iste sanje. Ko je vstal, si je rekel: »Hm, tole pa niso navadna opravila,« in ves dan je bil spet zamišljen. Tretji dan je nalašč ubral pot mimo istega drevesa, legel podenj in sanjal iste sanje; le da mu je tokrat vila zagrozila z boleznijo in vsemi človeškimi nadlogami, če ne odide. Ko je torej vstal, se s kravami vrnil domov in jih zaprl v stajo, je stopil pred gospodarja in mu rekel: »Gospodar, nekaj me žene v svet, da si poiščem srečo. Dovolj dolgo sem že hlapčeval, pa še zdaj ne vidim nobenega znamenja, da bi se lahko tudi jaz kam povzpel. Prosim, poračunajte mi zaslužek.« »Zakaj pa bi šel od mene, fant? Mar nisi zadovoljen s plačilom, ki ti ga dajem? Ali nimaš dovolj hrane? Raje ostani pri meni, pa ti bom poiskal dobro dekle iz vasi z nekaj malega dote, še sam ti bom pomagal, kolikor mi bo srce dalo, da si boš tudi ti uredil življenje kakor vsi sosedje. Nikar ne tavaj po svetu, da ne ostaneš brez vsega, reven in ubog.« »Z vami sem zadovoljen, gospodar, prav zares; hrane imam dovolj, ne smem se pregrešiti zoper Boga. A tako mi je prišlo, da moram v svet, in za nič na svetu ne bom ostal.« Ko je gospodar videl, da ga nikakor ne more pregovoriti, mu je izplačal še tisto malo, kar mu je bil dolžan, mladenič pa se je poslovil od njega in odšel. Iz domače vasi je krenil naravnost na cesarski dvor in se udinjal za hlapca na cesarjevem vrtu. Vrtnar ga je prav rad sprejel, ko je videl, kako je čeden, saj je dotlej od cesarjevih hčera že večkrat slišal očitke, da zaposluje same najgrše in najbolj zoprne ljudi pod soncem. Čeden je že bil, čeden, a njegova obleka je bila, kaj bi govorili, pač obleka kravjega pastirja. Vrtnar je poskrbel, da se je okopal in preoblekel, ter mu dal obleko, kakršna se je bolj spodobila za hlapca na cesarskem vrtu. Ker je bil tako lepo raščen, mu je nova obleka prav dobro pristajala. Poleg drugih vrtnarskih opravil je bila njegova glavna dolžnost, da vsak dan napravi dvanajst šopkov in jih vsako jutro izroči dvanajstim gospodičnam, cesarjevim hčeram, ko pridejo iz palače na sprehod po vrtu. Tem gospodičnam je bilo usojeno, da se ne bodo mogle omožiti, dokler se ne najde kdo, ki bo razvozlal skrivnost njihove usode in dosegel, da bo katera izmed njih koga vzljubila. Sojenice so jim namenile strast do plesa. Bile so nore nanj in vsako noč so med plesom raztrgale po en par belih svilenih čeveljcev. Nihče ni vedel, kam hodijo ponoči plesat. Cesar je bil v velikih skrbeh zaradi tolikšnih izdatkov za čeveljce svojih hčera, pa tudi zaradi njihovih ledenih src, ki se niso ogrela za nobenega mladeniča, kar jih je prišlo snubit. Zato je dal po svoji deželi in po tujih krajih razglasiti: kdor mu bo znal povedati, kaj njegove hčere počnejo ponoči, da vsaka raztrga par čeveljcev, si bo lahko izbral tisto, ki mu bo najbolj všeč, in dal mu jo bo za ženo. Vedel je, da jih ima vse skupaj zaprte v eni sobani svoje palače, za devetimi železnimi vrati in devetimi velikimi ključavnicami. Toda nihče ni vedel, kaj počnejo ponoči, da se jim potrga obutev, kajti do tedaj jih še nihče ni videl oditi iz palače, saj tudi niso mogle. Očitno jim je bilo namenjeno, da tako preživljajo svoj čas in vse življenje. Taka je bila njihova usoda. Ko se je razvedelo za cesarjevo odločitev, so se začeli zgrinjati snubci: sinovi knezov in cesarjev, sinovi velikih bojarjev, pa tudi sinovi manjših bojarjev. Vsak, ki je prišel, se je za eno noč postavil na stražo pred vrata gospodičen. Cesar je vsako jutro nestrpno čakal, da mu prinesejo dobro novico, namesto tega pa so mu povedali, da mladeničev, ki so zvečer stopili na stražo, zjutraj ni nikjer. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z njimi. Niti sledu ni bilo več za njimi. Do tedaj je tako izginilo že enajst mladeničev. Drugi so se začeli obotavljati in niso hoteli več stražiti. Raje so se odpovedali ženitvi z dekleti, zaradi katerih je bilo pogubljenih že toliko mladih ljudi. Tako so drug za drugim odšli s cesarskega dvora domov in prepustili dekleta božji volji; nihče si ni hotel več pogubiti duše zaradi ženske. Še samega cesarja je obšla groza, ko je videl, kako izginjajo mladeniči, ki hočejo stražiti njegove hčere, in ni si več upal nikogar spodbujati. Še naprej je moral vsak dan kupovati dvanajst parov čeveljcev in začelo ga je skrbeti, da se mu bodo hčere postarale doma ob ognjišču, spletale sive kite in nikoli dočakale poroke. Vrtnarjev hlapec pa je opravljal svojo službo, kakor je najbolje znal. Gospodične so bile zadovoljne s šopki, ki jim jih je dajal, vrtnar pa z njegovim delom. Ko je gospodičnam izročal cvetje, še oči ni dvignil k njim; kadar pa je podal šopek najmlajši, je, sam ni vedel zakaj, zardel kakor potonika in srce mu je začelo tako razbijati, da mu je hotelo skočiti iz prsi. Dekle je to opazilo, a mislilo je, da je fant sramežljiv in da zato tako pordeči, kadar stopi prednje. Danes tako, jutri tako, sam je dobro vedel, da tak zalogaj ni za njegove zobe. A kaj naj bi s srcem? To ga je priganjalo in, vrag ga vzemi, tudi sam bi se bil najraje postavil na stražo, potem pa se je spomnil, kaj se je zgodilo tistim, ki so stražili pred njim. Najmlajši se je nekega dne zareklo in je sestram povedala, kako hlapec, ki jim nosi cvetje, zardi kakor pesa, kadar pride prednje, in kako čeden je. Ko je najstarejša zaslišala take besede iz ust najmlajše sestre, jo je začela kar precej posmehljivo oštevati: kako ji sploh pride na misel, da govori tako prijazno o hlapcu, saj bi človek še pomislil, da se njeno srce že nagiba h komu. Fanta je srce sililo, naj stopi pred cesarja in ga prosi, da bi smel tudi sam stražiti. A pustimo to, da je vedel, kam sodi, in pustimo tudi to, da ni pozabil nesreče toliko pogubljenih mladeničev; bal se je, da bo izgubil službo in ostal praznih rok. Povrh vsega ga je strašno mučila misel, da, če ga odženejo s cesarskega dvora, ne bo več videl cesarjevih hčera. Ko jim je namreč vsako jutro izročal cvetje, so ga kljub vsemu izogibanju ljubezenskim čustvom njihova milina in lepota, zlasti pa nežni pogled najmlajše, tako prevzele, da je bil prepričan: če se vsako jutro s prsti ne bo več dotaknil njihovih rok, belih kakor list papirja in mehkih kakor svila, ne bo mogel živeti. Podnevi in ponoči so ga mučile te misli in ni vedel, kako naj izpolni željo svojega srca, brez katere, tako je čutil, ne bo več mogel živeti. Neke noči, ko je zaspal z mislimi, prikovanimi na hrepenenje, ki mu je grizlo srce, se mu je v sanjah prikazala vila iz cvetne dolinice, tista, ki jo je nekoč že videl. Rekla mu je: »Pojdi v vzhodni kot vrta; tam boš našel dve mladi lovorovi drevesci, eno češnjevo rdeče in drugo rožnato. Poleg njiju boš zagledal zlato motičico, prav tako zlat vrč in svileno brisačo. Vzemi lovorovi drevesci in ju posadi v dva lepa lonca, okopavaj ju z zlato motičico, zalivaj z zlatim vrčem, nežno ju briši s svileno brisačo in ju čuvaj kakor punčico svojega očesa. Ko zrasteta do človeške višine, se ti bo natanko izpolnilo vse, kar ju boš prosil.« To je rekla in izginila kakor prikazen, še preden se ji je vrtnarjev hlapec utegnil zahvaliti. Ni se še prav ovedel iz sna, še oči si ni pomel, že je stekel v vzhodni kot vrta in kar obnemel od veselja, ko je zares zagledal vse, kar mu je vila povedala v sanjah. Zdaj si je pomel oči in se potipal, da bi videl, ali nemara še spi in ali je to, kar gleda, resnično. Ko se je prepričal, da ni nočna prikazen, je prijel za delo in vzel lovorovi drevesci. Negoval ju je, kakor je najbolje znal, pogosto ju je okopaval z motičico, ki jo je našel tam, zalival z vrčem in brisal z brisačo; kaj bi dolgovezili, čuval ju je kakor punčico svojega očesa, natanko tako, kakor mu je naročila vila. Lovora sta rasla in se krepila kakor po čudežu. Ni minilo dolgo, pa sta bila že velika. Tako lepih lovorov še nihče ni videl. Ko sta zrasla do človeške višine, je nekega dne stopil k njima in enemu rekel, kakor ga je naučila vila: »Lovor, lovor, z zlato motičico sem te okopaval, z zlatim vrčem sem te zalival, s svileno brisačo sem te brisal; daj mi dar, da me nihče ne bo videl, kadar koli bom sam tako hotel.« Kar osupnil je od začudenja, ko je še tisti hip zagledal, kako se je pojavil cvetni popek, kako je rasel in se debelil in kako se je iz njega razprl tako lep cvet, da si človek ni mogel kaj, da ga ne bi povonjal. Iztegnil je roko, ga utrgal in si ga spravil za pas; tako ga je bila namreč poučila vila. Zvečer, ko so gospodične stopile v svojo sobano, zaklenjeno in zapahnjeno z devetimi velikimi ključavnicami, da bi legle spat, se je čisto tiho pritihotapil

obnje in vstopil z njimi. On je videl, kaj počnejo, one pa njega niso videle. Opazil je, da se niso začele slačiti, da bi šle spat, temveč so se pričele česati, oblačiti v dragocene obleke in pripravljati na odhod. Čudil se je temu, kar je videl, in se odločil, da jim bo za vsako ceno sledil ter pogledal, kod bodo prišle ven, kam bodo šle in kaj bodo počele. Tedaj je najstarejša nenadoma rekla sestram: »Ste pripravljene, dekleta?« »Pripravljene smo,« so odgovorile. Najstarejša je udarila z nogo ob tla in pod sobane se je v hipu razprl na dvoje. Spustile so se skozi odprtino ter hodile in hodile, dokler niso prišle do vrta, obdanega z bakrenim zidom. Ko so hotele vstopiti, je najstarejša spet udarila z nogo ob tla in jeklena vrtna vrata so se odprla. Ob vstopu je fant stopil najmlajši na obleko. Hitro se je obrnila, pa ni videla nikogar; poklicala je sestre in jim rekla: »Sestre, zdi se mi, da se je nekdo pritihotapil za menoj, kajti pravkar sem začutila, da mi je nekdo stopil na obleko.« Sestre so se ozrle na vse strani, in ker tudi same niso videle nikogar, so ji odgovorile: »Ne bodi tako sumničava, sestra; kdo naj bi bil tu in kdo bi nam mogel slediti? Niti čudežna ptica ne more prodreti do kraja, kjer smo zdaj. Raje poglej, ali se ti ni obleka zataknila za kak trn; ker si tako plašna, se ti je zazdelo, da ti je nekdo stopil nanjo. Ne bodi tako boječa.« Utihnila je. Fant jim je sledil. Šle so skozi gozd s srebrnim listjem, nato skozi drugega z zlatim listjem, potem še skozi gozd, katerega listje je bilo iz samih diamantov in dragih kamnov, ki so se bleščali, da so jemali vid, in prispele do velikega jezera. Sredi jezera se je dvigal griček, na njem pa so stale palače, kakršnih fant še nikoli ni videl. Cesarjeve palače so bile v primerjavi s temi prav neznatne; tako so se bleščale, da je človek laže gledal v sonce kakor vanje. In tako čudežno so bile zgrajene, da se ti je, kadar si se vzpenjal vanje, zdelo, da se spuščaš, kadar pa si šel iz njih navzdol, se ti je zdelo, da se vzpenjaš. Ob bregu jih je čakalo dvanajst čolničev z veslači, odetimi v samo čisto zlatovezje. Brž ko so prišle, je vsaka sedla v svojega in odrinile so. Hlapec je stopil v čoln najmlajše. Čolni so zapluli in se pomikali drug za drugim kakor žerjavi. Le čoln najmlajše je nekoliko zaostajal. Veslač se je čudil, zakaj je težji kakor drugekrati, in je na vso moč veslal, da bi dohitel druge. Ko so stopile na nasprotni breg jezera, se je zaslišala glasba, ob kateri je moral človek, hočeš nočeš, zaplesati. Dekleta so šinila kakor blisk, vstopila v palačo in začela plesati z mladeniči, ki so jih nekoč stražili; plesala so in plesala, dokler jim niso popokali čeveljci. Fant se jih je ves čas držal. Ko je tudi sam vstopil v palačo, kaj so zagledale njegove oči! Plesna dvorana je bila tako velika in prostrana, da ji je komaj razločil konec. Krasili so jo samo zlato in dragi kamni, vse naokrog pa so gorele bakle v svečnikih iz čistega zlata, višjih od človeka. Stene, bele kakor mleko, so se bleščale, da so jemale vid, po njih pa so se vile zlate proge, okrašene s safirji in rubini, ki so se lesketali kakor ogenj. Hlapec se je postavil v kot in opazoval vsa ta čudesa. In res je imel kaj gledati, saj je videl stvari, kakršnih njegove oči še niso uzrle. A kje je bilo tisto blaženstvo, da bi mogel ostati pri miru! Tudi sam je nehote poskakoval sem in tja, kajti ko je igrala ta glasba, ni bilo mogoče stati na mestu, ne da bi zaplesal. Celo svečniki, mize in klopi v dvorani so poskakovali. In nikakor si ni mogoče niti zamisliti lepote tistih pesmi in tiste glasbe: orgle, piščali, kitare, lutnje, rogovi, dude in še mnoga druga glasbila so igrali tako ubrano, da bi onemeli še najboljši godci na svetu. Kaj šele napevi! S kakšnim ognjem so igrali hore, bătuto, kakršno plešejo pred šotorom, plese za enega, pipăruș in še toliko drugih, da bi si človek od plesa lahko izkašljal pljuča. In plesali so in plesali skoraj do dne. Nenadoma je glasba utihnila in kakor iz tal je zrasla miza, obložena z vsemi dobrotami, kar jih je na svetu, in še s takimi, ki jih ni. Vsi so posedli za mizo ter jedli in se gostili, kolikor jim je srce poželelo. Vrtnarjev hlapec je ostal v svojem kotu in gledal, da so se mu cedile sline. Pri mizi so jim stregli temnopolti služabniki v silno dragocenih, bogato okrašenih oblačilih. Ko so vstali od mize, so se odpravili domov. Vračali so se po isti poti, po kateri so prišli. Fant jim je sledil kakor vrag menihu. Ko so šli skozi vrt s srebrnim listjem, mu je prišlo na misel, da je z enega dreves odlomil vejico. Tedaj je po vsem gozdu završalo, kakor da se je nad drevesa zagnala silovita nevihta; pa se vendar niti en sam list ni premaknil z mesta, še toliko ne, kot bi ga zazibal rahel vetrič. Dekleta so se zdrznila. »Kaj je bilo to, sestrica?« so vprašala. »Kaj neki?« je odgovorila najstarejša. »Ptička, ki gnezdi v cerkvenem stolpu pri palači našega očeta, je gotovo poletela med listjem; samo ona namreč lahko prodre do sem.« Dekleta so šla naprej in po isti poti, po kateri so odšla, prišla v palačo, kjer so bila zaprta. Naslednji dan je vrtnarjev hlapec, ko je cesarjevim hčeram izročal šopke, spretno skril odlomljeno vejico v šopek najmlajše. Gospodična je osupnila, ko je dobila cvetje; nekako milo je pogledala hlapca in nikakor ni mogla razumeti, kako je tista vejica zašla med rože, ki jih je prejela. Drugi večer je minil prav tako. Fant jim je spet skrivaj sledil, le da je tokrat odlomil vejico z dreves z zlatim listjem in jo naslednji dan položil med cvetje, ki ga je dal najmlajši gospodični. Ko je v gozdu, kjer je hlapec odlomil vejico, završalo, je najstarejša spet pomirila prestrašene sestre s tolažilnimi besedami. Ko pa je najmlajša naslednji dan prejela cvetje s skrito vejico, jo je spreletel vroč srh. Poiskala je primerno priložnost in se pod pretvezo, da gre na sprehod, odpravila po vrtu; ko je na nekem ovinku srečala hlapca, ga je ustavila in rekla: »Od kod ti vejica, ki si mi jo položil v šopek?« »Od tam, kar vaše veličanstvo prav dobro ve.« »Torej si nam sledil in veš, kam hodimo ponoči.« »Nekako tako, vaše veličanstvo.« »Kako pa si prišel za nami, da te nobena izmed sester ni videla?« »Skrivaj.« »Na, tu imaš mošnjo denarja, pa nikomur niti besede o našem nočnem sprehodu.« »Svojega molka ne prodajam, vaše veličanstvo.« »Če pa slišim, da si kaj črhnil, ti bom dala odsekati glavo.« Take ostre besede so ji prihajale iz ust, v srcu pa je mislila drugače. Zdelo se ji je, da postaja ta hlapec čedalje lepši. Tretjo noč, ko jim je spet skrivaj sledil, je odlomil vejico v gozdu dreves z diamantnim listjem; spet je završalo med listi in spet je najstarejša s pomirljivimi besedami pregnala strah mlajših sester. Najmlajši pa se je, sama ni vedela zakaj, v srce prikradlo skrivno veselje. Ko je naslednji dan našla diamantno vejico v šopku, je skrivaj pogledala hlapca izpod obrvi in se ji je zazdelo, da se prav nič dosti ne razlikuje od sinov knezov in cesarjev. Tako ljubek se ji je zdel. Tudi hlapec jo je skrivaj gledal z milimi očmi; ko je videl, da je nekoliko zmedena, pa se je naredil, kakor da ničesar ne opazi, in šel po svojem delu. Sestre so ju zalotile med pogovorom, se ji smejale in jo nekoliko zbadale. Najmlajša je molčala in požrla sramoto. Ni se mogla dovolj načuditi, kako jih je hlapec odkril. Vidite, v glavo se ji je vtisnilo, da ta mladenič ne more biti navaden človek, saj je razkril reči, ki jih še vile niso vedele. In, po pravici povedano, njegova ponosna postava ter lepo oblikovani, blagi obraz so že od daleč kazali, da ni navaden hlapec. Poleg tega je bilo v njegovem videzu in v vsem njegovem bitju nekaj neustavljivo privlačnega. Ko so se dekleta vrnila v svoje sobane, jim je najmlajša povedala, da vrtnarjev hlapec ve vse, kar počnejo ponoči. Tedaj so se posvetovale in sklenile, da mu bodo vzele srce in razum, kakor so storile z drugimi mladeniči. Toda mladenič se je tudi tokrat pritihotapil v njihovo sobano, da bi poslušal njihov posvet. Kakor da bi mu jež prišepnil na uho, da se bodo med seboj pogovarjale o nečem, kar zadeva njega. Zdaj, ko je vedel vse, prav vse, kar je moral vedeti, je odšel k svojima lovoroma in rekel rožnatemu: »Lovor, lovor! Z zlato motičico sem te okopaval, z zlatim vrčem sem te zalival, s svileno brisačo sem te brisal; daj mi pamet in omiko knežjih in cesarskih sinov.« Kakor prvič je pognal cvetni popek, zrasel in se razprl v čudovit cvet. Mladenič je utrgal cvet in si ga spravil za pas. V hipu mu je z obraza izginila sončna ožganost in njegov obraz je postal čist in svetal, kakor da ga je mati pravkar rodila.

Začutil je, da se mu v glavi dogaja nekaj, česar si ni znal razložiti. Opazil pa je, da začenja razmišljati drugače kakor dotlej. Očitno se mu je izostril um. In nenadoma se je znašel oblečen v oblačila, kakršna nosijo cesarski in knežji sinovi. Tedaj je stopil pred cesarja in ga prosil, naj tudi njemu dovoli neko noč stražiti njegove hčere. Cesarju se je mladenič zasmilil in mu je svetoval, naj se raje drži svojega dela, namesto da sili v pogubo. A mladenič je vztrajal. Cesar je privolil. Še na misel mu ni prišlo, da pred njim stoji vrtnarjev hlapec, tako zelo se je bil spremenil. Ko ga je pokazal hčeram in jim povedal, kaj želi, ga tudi one, glej, niso prepoznale. Le najmlajša, ki ji je ljubezen že ranila srce, ga je spoznala in začela koprneti po njem. Naslednjo noč, ko so se odpravile na ples, so vzele s seboj tudi njega. Vedel je, kaj mu pripravljajo, zato je skrbno pazil, da se ne bi ujel v past. Prispeli so v začarani dvorec, plesali skoraj do zore, nato pa sedli za mizo. Tudi njemu so prinesli pijačo, kakršno so pili vsi, ki so prišli pred njim; pijačo, ki naj bi mu vzela razum in zavest ter ga pogubila kakor vse druge. Tedaj je v najmlajšo knežno uprl solzne oči, v katerih je gorel ogenj ljubezni, ki ga je použival, in ji z nežnim glasom dejal: »Si tega želiš? Glej, zaradi ljubezni do tebe bom pogubljen, če je tvoje srce res tako ledeno.« »Ne, moje srce ni ledeno; ogenj tvoje ljubezni ga je ogrel,« mu je odgovorila. »Ne pij. Rajši bom s teboj vrtnarica kakor cesarjeva hči.« Ko je to slišal, je zlil pijačo za svoj hrbet, se ji še nekoliko približal in dejal: »Nikar se ne bojte, vaša visokost, vrtnarica pa res nikoli ne boste.« Vsi navzoči so slišali njune besede. Moč uroka je bila zlomljena in vsi do zadnjega, veliki in mali, so se nenadoma znašli v cesarjevi palači.

Začarani dvorec je izginil kakor privid, kakor da ga nikoli ne bi bilo na tem svetu. Ko jih je cesar zagledal, se je od začudenja z obema rokama prijel za brado. Nekdanji vrtnarjev hlapec mu je povedal vse o skrivnih nočnih dogodivščinah. Cesar je dal najmlajšo hčer za ženo lepemu in ljubečemu mladeniču. Nato so predenj stopile še druge hčere, vsaka z enim izmed cesarskih in knežjih sinov, ki si ga je bila izbrala. Cesar se je omehčal in vsaki dovolil, da si ustvari svoj dom. In vsepovsod je zavladalo tolikšno veselje, da ga ne bi moglo popisati niti sto ust, kaj šele ena sama, kakršna so moja. Pred poroko je najmlajša hči vprašala svojega zaročenca, s kakšno močjo je razkril njihova skrivna početja in urok, ki jih je držal v svojih vezeh. Povedal ji je. Ona pa, da njen mož ne bi bil vzvišen nad njo, temveč bi bil kakor ona človek kot vsi drugi, je šla posekat lovorova drevesa in jih vrgla v ogenj. Nato sta se poročila in živela srečno, kolikor je to pač mogoče na tem našem pisanem svetu, dokler niso vsi dočakali visoke starosti in se jim je življenje izteklo. Jaz pa sem se zavihtel v sedlo in tako naprej.