Prevod

Sredi vrta je rasel rožni grm, ves posut z vrtnicami, in v eni izmed njih, najlepši od vseh, je prebival vilin. Bil je tako drobcen, da ga nobeno človeško oko ni moglo videti; za vsakim venčnim listom vrtnice je imel spalnico. Bil je tako lepo raščen in ljubek, kakor je le lahko otrok, od ramen pa so mu vse do stopal segale peruti. Oh, kako je dišalo v njegovih sobah in kako svetle in lepe so bile stene! Saj so bile iz nežnih, bledorožnatih venčnih listov.

Ves dan se je zabaval na toplem soncu, letal od cveta do cveta, plesal na perutih letečega metulja in meril, koliko korakov mora narediti, da preteče vse ceste in stezice na enem samem lipovem listu. Kar imamo mi za listne žile, je on imel za ceste in stezice; zanj so bile to res neskončne poti! Še preden je končal, je sonce zašlo; res pa je tudi začel zelo pozno.

Shladilo se je, padla je rosa in zapihal je veter; zdaj bo pa res najbolje iti domov. Pohitel je, kolikor je mogel, toda vrtnica se je zaprla in ni mogel vanjo — niti ena sama vrtnica ni bila več odprta. Ubogi mali vilin se je silno prestrašil; še nikoli ni prebil noči na prostem, vselej je tako sladko spal za toplimi venčnimi listi. Oh, to ga bo gotovo pokončalo!

Vedel je, da na drugem koncu vrta stoji senčnica, obrasla s čudovitim kovačnikom; njegovi cvetovi so bili podobni velikim poslikanim rogovom. V enega izmed njih se bo spustil in prespal do jutra.

Odletel je tja. Tiho! V senčnici sta bila dva človeka: mlad, lep mož in prelepa mladenka. Sedela sta drug ob drugem in si želela, da se nikoli, prav nikoli ne bi morala ločiti. Tako zelo sta se ljubila, mnogo bolj, kakor lahko še tako dober otrok ljubi svojo mater in očeta.

"Vendar se morava ločiti!" je rekel mladenič. "Tvoj brat nama ni naklonjen, zato me pošilja po opravku tako daleč, čez gore in jezera! Zbogom, moja ljuba nevesta, saj zame si vendar to!"

Nato sta se poljubila in mladenka je zajokala ter mu dala vrtnico. Toda preden mu jo je izročila, je nanjo pritisnila tako močan in prisrčen poljub, da se je cvet odprl. Tedaj je mali vilin zletel vanj in naslonil glavo na nežne, dišeče stene. Prav dobro pa je slišal, kako sta si govorila: zbogom, zbogom! In začutil je, da je vrtnica našla mesto na mladeničevih prsih. Oh, kako je tam notri bilo srce! Mali vilin nikakor ni mogel zaspati, tako močno je razbijalo.

Vrtnica ni dolgo mirno ležala na prsih. Mladenič jo je vzel v roko in jo med samotno hojo skozi temni gozd poljubljal, oh, tako pogosto in tako silno, da bi malega vilina skoraj stisnil do smrti. Skozi venčni list je čutil, kako žgejo mladeničeve ustnice, vrtnica pa se je odprla, kakor bi nanjo sijalo najmočnejše opoldansko sonce.

Tedaj je prišel drug mož, mračen in srdit; bil je hudobni brat lepe mladenke. Izvlekel je velik, oster nož in medtem ko je mladenič poljubljal vrtnico, ga je hudobnež zabodel do smrti, mu odrezal glavo ter jo skupaj s telesom zakopal v mehko zemljo pod lipo.

"Zdaj je pozabljen in ga ni več," si je mislil hudobni brat. "Nikoli več se ne vrne. Na dolgo pot bi moral, čez gore in jezera, na taki poti pa človek zlahka izgubi življenje, in on ga je izgubil. Ne bo ga več nazaj, sestra pa si me ne bo nikoli upala vprašati po njem."

Nato je z nogo nagrabil suho listje čez prekopano zemljo in se v temni noči odpravil domov. A ni šel sam, kakor je mislil: mali vilin je šel z njim. Sedel je v suhem, zvitem lipovem listu, ki je hudobnežu padel v lase, ko je kopal grob. Zdaj je imel na glavi klobuk, pod njim je bilo silno temno in vilin se je tresel od groze in jeze zaradi strašnega dejanja. — Ob jutranji zori je hudobnež prišel domov, snel klobuk in stopil v sestrino spalnico. Tam je ležala lepa, cvetoča mladenka in sanjala o njem, ki ga je tako ljubila in za katerega je zdaj mislila, da potuje čez gore in skozi gozdove. Hudobni brat se je sklonil nadnjo in se zasmejal tako ostudno, kakor se zna smejati le hudič. Tedaj mu je suhi list padel iz las na posteljno pregrinjalo, vendar tega ni opazil in je odšel, da bi tudi sam še malo pospal v jutranjih urah. Vilin pa je smuknil iz suhega lista, zlezel speči mladenki v uho in ji kakor v sanjah povedal o strašnem umoru. Opisal ji je kraj, kjer je brat ubil njenega ljubega in pokopal njegovo truplo, povedal ji je za cvetočo lipo v bližini in dejal: "Da ne boš mislila, da je vse, kar sem ti povedal, le sanje, boš na svoji postelji našla suh list!" In res ga je našla, ko se je zbudila.

Oh, koliko slanih solz je pretočila! In nikomur si ni upala povedati za svojo žalost. Okno je bilo ves dan odprto, mali vilin bi zlahka odletel na vrt k vrtnicam in vsem drugim cvetlicam, toda ni imel srca, da bi zapustil žalujočo mladenko. Na oknu je stal grmiček vrtnic mesečnic; v enega izmed njegovih cvetov se je naselil in opazoval ubogo dekle. Njen brat je večkrat prišel v sobo, ves vesel in hudoben, ona pa si ni upala izreči niti besede o svoji veliki srčni bolečini.

Brž ko se je znočilo, se je izmuznila iz hiše in šla v gozd na kraj, kjer je stala lipa. Razgrnila je listje, začela kopati in takoj našla umorjenega. Oh, kako je jokala in prosila Boga, da bi tudi sama kmalu umrla. — Rada bi odnesla truplo domov, vendar tega ni zmogla; zato je vzela bledo glavo z zaprtimi očmi, poljubila mrzla usta in otresla zemljo z njegovih lepih las. "To bom imela pri sebi!" je rekla. Ko je mrtvo telo spet prekrila z zemljo in listjem, je odnesla glavo domov, z njo pa še vejico jasminovega grma, ki je cvetel v gozdu na kraju, kjer je bil njen ljubi umorjen.

Brž ko je prišla v svojo sobo, je poiskala največji cvetlični lonec, kar jih je bilo v hiši. Vanj je položila pokojnikovo glavo, jo prekrila z zemljo in nato v lonec posadila jasminovo vejico.

"Zbogom! Zbogom!" je zašepetal mali vilin. Ni mogel več gledati tolikšne žalosti, zato je odletel na vrt k svoji vrtnici. Toda ta je že odcvetela; ob zelenem šipku je viselo le še nekaj bledih venčnih listov.

"Ah, kako hitro mine vse, kar je lepo in dobro!" je zavzdihnil vilin. Nazadnje je našel drugo vrtnico in ta je postala njegov dom; za njenimi nežnimi, dišečimi listi si je lahko uredil bivališče.

Vsako jutro je letel k oknu uboge mladenke in vselej jo je našel ob cvetličnem loncu, kjer je jokala. Slane solze so padale na jasminovo vejico, in z vsakim dnem, ko je mladenka postajala vse bolj bleda, je bila vejica bolj sveža in zelena. Poganjek za poganjkom je rasel iz nje, pojavili so se drobni beli cvetni popki in mladenka jih je poljubljala. Hudobni brat pa jo je ošteval in spraševal, ali se ji je zmešalo. Ni mu bilo všeč in ni mogel razumeti, zakaj neprestano joka nad tistim cvetličnim loncem. Saj ni vedel, katere oči so se zaprle in katere rdeče ustnice so se spremenile v prst. Mladenka pa je sklonila glavo k cvetličnemu loncu in mali vilin iz vrtnice jo je našel tako dremajočo. Zlezel ji je v uho in ji pripovedoval o večeru v senčnici, o vonju vrtnice in ljubezni vilinov. Tako sladko je sanjala, in medtem ko je sanjala, je življenje ugasnilo: umrla je tihe smrti in bila zdaj v nebesih z njim, ki ga je ljubila.

Jasminovi cvetovi so odprli svoje velike bele zvončke in zadišali tako čudovito sladko; drugače niso mogli jokati za umrlo. Hudobni brat pa si je ogledal lepi cvetoči grm, ga vzel za svojo dediščino in ga postavil v spalnico, tik ob posteljo, saj je bil lep na pogled in njegov vonj tako sladek in prijeten. Mali rožni vilin je šel z njim in letal od cveta do cveta. V vsakem je prebivala drobna duša in vsaki je povedal o umorjenem mladeniču, čigar glava je zdaj pod zemljo postala prst, o hudobnem bratu in ubogi sestri.

"Vemo!" je rekla vsaka duša v cvetovih. "Vemo! Mar nismo zrasle iz oči in ustnic umorjenega? Vemo! Vemo!" In pri tem so tako nenavadno kimale z glavami.

Rožni vilin ni mogel razumeti, kako so lahko tako mirne, zato je odletel k čebelam, ki so nabirale med, in jim povedal zgodbo o hudobnem bratu. Čebele so jo povedale svoji matici, ta pa je ukazala, naj naslednje jutro vse skupaj ubijejo morilca.

Toda že noč poprej, prvo noč po sestrini smrti, ko je brat spal v svoji postelji tik ob dišečem jasminu, se je odprla vsaka cvetna čaša. Iz njih so prišle cvetne duše, nevidne, a oborožene s strupenimi sulicami. Najprej so se posedle ob njegovem ušesu in mu pripovedovale zle sanje, nato pa so zletele čez njegove ustnice in mu s strupenimi sulicami prebodle jezik. "Zdaj smo maščevale mrtvega!" so rekle in se vrnile v bele jasminove zvončke.

Ko je nastopilo jutro in se je okno spalnice na stežaj odprlo, je rožni vilin skupaj s čebeljo matico in vsem rojem planil v sobo, da bi ubili hudobneža.

Toda ta je bil že mrtev. Okrog postelje so stali ljudje in govorili: "Jasminov vonj ga je ubil!" Tedaj je rožni vilin razumel maščevanje cvetlic in o njem povedal čebelji matici. Ta je z vsem svojim rojem brenčala okrog cvetličnega lonca; čebel ni bilo mogoče odgnati. Tedaj je neki mož odnesel lonec, a ena izmed čebel ga je pičila v roko, tako da mu je lonec padel na tla in se razbil.

Tedaj so zagledali belo mrtvaško glavo in spoznali, da je bil mrtvec v postelji morilec. Čebelja matica pa je brenčala po zraku in pela o maščevanju cvetlic in o rožnem vilinu ter o tem, da za še tako drobnim listom prebiva nekdo, ki zna povedati o zlu in ga maščevati!