Prevod
Leta 1690 je v Kitteryju v Mainu stala veličastna hiša, dobro zastražena ter obdana z obrambnim jarkom in dvižnim mostom, ki so ga ponoči dvignili. Ob njej je bila pristava, prav tako obdana z jarkom, kjer so redili govedo, ovce in konje. Tu je v samotnem dostojanstvu živela lady Ursula, hči gospodarja opatije Grondale onstran morja, katere daljni sijaj se je nekako zrcalil v tem dvorcu sredi divjine. Srebrnina, mahagonijevo pohištvo, slike, tapiserije, z voskom loščena tla in rezljane skrinje s platnom so pričali o bogastvu; v kapeli je hišni kaplan vsako jutro in vsak večer vodil molitev, in čeprav je glavna dvorana lahko sprejela petsto ljudi, je gospa v njej navadno obedovala s svojimi tridesetimi služabniki, pri čemer je bil njen del mize za dva čevlja dvignjen nad njihovim.
Osrečevala jo je vera, da se bo kapitan Fowler, ki se je tedaj daleč stran bojeval s Francozi, vrnil in jo, kakor je obljubil, vzel za ženo, toda nekega dne je prišel razcapan sel z bridko novico o kapitanovi smrti. O svoji žalosti ni govorila, in čeprav ji je obraz obledel in njen korak ni bil več lahkoten, je še naprej opravljala dela, ki jih je šega tistega časa nalagala ženskam: pomagala je bolnim, delila miloščino revnim, poučevala neuke in širila vero med divjaki. Kako velika je bila torej njena radost, ko je iz Anglije priplula ladja in prinesla pismo samega kapitana Fowlerja, ki je ovrgel govorice o porazu ter ji naznanil svoj prihod. Dvorana je zdaj znova oživela in odsevala veselje svoje gospodarice; na lica se ji je vrnila barva, v oči pa lesk, svojo nepotrpežljivost pa je lahko krotila le s še bolj zavzetim delom in še bolj vnemo pri dobrodelnosti. Dan prihoda njenega ljubega je bil že blizu, ko so Ursulo in njene služabnike, medtem ko so bili zunaj varnega zavetja dvorca, napadli Indijanci in jih pobili. Pokopali so jih tam, kjer so padli, in kapitan Fowler ni našel nikogar, ki bi mu lahko izpovedal svojo ljubezen ali žalost.
