Prevod

Leta 1770 je v Yorku v Mainu umrl častiti Joseph Moody, ki je tam dolga leta služil kot pastor in čigar obraza v poznih letih ni videl noben prijatelj ali sorodnik. Doma, kadar je bil kdo ob njem, na ulici in na prižnici mu je obličje zastirala dvojna plast krepa, zavozlana nad čelom, ki mu je segala do brade, njen spodnji rob pa je trepetal ob njegovem dihanju. Ko je prvič stopil pred svojo občino z obrazom, zakritim s črnino, je bilo začudenje veliko in govorice dolgo niso potihnile. Ali se mu je omračil um? Njegove pridige so bile preveč razumne, da bi bilo tako. Ga je doletelo razočaranje v ljubezni? Znal se je nasmehniti, četudi je bil njegov nasmeh žalosten. Mu je obraz iznakazila nesreča ali bolezen? Če ga je, ni za to vedel noben zdravnik.

Čez čas se je razvedelo, da so mu oči oslabele zaradi nočnega branja in pisanja, in začudenje je minilo, čeprav so zastrtega pastorja zdaj redkeje vabili na poroke, krste in družabna srečanja, za pogrebe pa so ga prosili pogosteje kot prej. Če so ga prosili, naj sname krep, je odgovoril le: »Vsi nosimo takšne ali drugačne tančice, in najtežje in najtemnejše so tiste, ki zastirajo naša srca. Ta je le tančica iz blaga. Naj ostane, dokler ne odbije ura, ko bodo vsi obrazi razkriti in bodo vse duše razodele svoje skrivnosti.«

Polagoma se je duhovnik čutil primoranega umakniti pogledom javnosti. Grobi ljudje so bili do njega predrzni, plašni pa so skrenili s poti, da bi se mu izognili, zato je lahko hodil na sprehode in premišljeval na prostem skoraj samo ponoči, razen kadar si je zaradi njegove odmaknjenosti izbral pokopališče ali se sprehajal po obali in poslušal valjanje in kruljenje Črnih merjascev — skal pred obalo, ki so se smejale tisto noč, ko je yorška čarovnica v viharju poletela skozi dimnik. A njegovo življenje je bilo dolgo, polno dobrote in koristnega dela, in ko je naposled zastrto glavo položil na blazino, s katere je pri zavesti ni več dvignil, je k njemu prišel drug duhovnik, da bi mu olajšal zadnje trenutke in njegovo dušo priporočil usmiljenju.

Nekega večera mu je oče Moody dejal: »Brat, moja ura je prišla in tančica večne teme mi pada čez oči. Ljudje so me spraševali, zakaj nosim ta kos krepa čez obraz, kakor da jim ne bi bil opomin in znamenje, jaz pa sem razlog tako dolgo nosil v sebi, da sem ga šele zdaj sklenil povedati. Se spominjaš, kako so pred leti ob reki našli mladega Clarka? Krogla mu je prestrelila glavo. Človek, ki ga je ubil, je to storil po nesreči, saj je bil njegov najtesnejši prijatelj; vendar se nikoli ni mogel pripraviti do tega, da bi priznal resnico, ker se je bal obsojanja someščanov, gorja pokojnikovih staršev in sovraštva njegove zaročenke. Verjeli so, da je šlo za umor in da ga je zagrešil neki potepuški Indijanec. Po letih življenja, ki ga je mračila slaba vest in v katerem se je obraz mrtvega prijatelja pogosto obtožujoče prikazoval pred njim, se je nesrečnež zaobljubil, da soljudem nikoli več ne bo odkrito pogledal v obraz: prestajal bo kazen in skrival svojo sramoto. Takrat sem medse in svet postavil tančico.«

Joseph Moody je umrl in po njegovi želji mu je tančica tudi v krsti še vedno zakrivala obraz, toda duhovnik, ki jo je za trenutek odgrnil, da bi mu uredil poteze, je na njem našel veličastno spokojnost in lepoto.