Prevod

Nekoč je živela prastara ženica, ki je imela v samoti med gorami majhno hišico in v njej prebivala s svojo jato gosi. Samoto je obdajal velik gozd in vsako jutro je starka vzela svojo berglo ter se opotekla vanj. Tam pa je bila ženica nadvse pridna, bolj, kot bi ji kdo pri njenih visokih letih pripisal: nabirala je travo za svoje gosi, trgala divje sadje, kolikor ga je dosegla z rokami, in vse na hrbtu nosila domov. Človek bi si mislil, da jo mora težko breme potisniti k tlom, pa ga je vselej srečno prinesla domov. Če je koga srečala, ga je prav prijazno pozdravila: »Dober dan, ljubi rojak, danes je lepo vreme. Da, čudite se, da tovorim travo; toda vsak mora svoje breme vzeti na hrbet.« A ljudje je niso radi srečevali in so raje ubrali daljšo pot. Kadar je šel mimo nje oče s svojim fantičem, mu je potiho rekel: »Varuj se te starke, pretkana je, da ji ni para: čarovnica je.«

Nekega jutra je šel skozi gozd lep mladenič. Sonce je svetlo sijalo, ptice so pele, hladna sapica je šumela med listjem in srce mu je prekipevalo od veselja in radosti. Ni še srečal človeka, ko je nenadoma zagledal staro čarovnico, ki je klečala na tleh in s srpom žela travo. Celo breme je je že natlačila v culo, poleg nje pa sta stali dve košari, polni divjih hrušk in jabolk. »Toda, mamica,« je rekel, »kako boš vse to spravila domov?« – »Nesti moram, ljubi gospod,« je odgovorila, »otrokom bogatašev tega ni treba. Pri kmetu pa pravijo:

Ne glej nazaj, grbast si že zdaj.« »Bi mi hoteli pomagati?« ga je vprašala, ko se je ustavil ob njej. »Vi imate še raven hrbet in mlade noge, zlahka vam bo šlo. Pa tudi moja hiša ni tako daleč od tod; za tisto goro stoji na resavi. Kot bi mignil boste priskakali tja gor.« Mlademu možu se je starka zasmilila. »Moj oče sicer ni kmet,« je odgovoril, »temveč bogat grof, a da boste videli, da znajo nositi tudi drugi, ne le kmetje, bom vzel vašo culo.« – »Če hočete poskusiti,« je rekla, »bom prav vesela. Resda boste morali hoditi dobro uro, a kaj je to za vas! Tudi tista jabolka in hruške morate nesti.« Mlademu grofu se je vendarle zazdelo nekoliko vprašljivo, ko je slišal za uro hoda, toda starka ga ni več izpustila: naložila mu je culo na hrbet in obesila obe košari na roko. »Vidite, kako zlahka gre,« je rekla. »Ne, prav nič zlahka ne gre,« je odgovoril grof in se boleče namrščil. »Cula je tako težka, kot bi bila polna samega kamenja, jabolka in hruške pa tehtajo, kot bi bile iz svinca; komaj diham.« Najraje bi vse spet odložil, a starka mu ni dovolila. »Poglejte ga no,« je rekla posmehljivo, »mladi gospod noče nesti tega, kar sem jaz, stara ženska, že tolikokrat znosila domov. Lepih besed imajo vselej dovolj, ko pa gre zares, bi jo najraje popihali. Kaj stojite tu,« je nadaljevala, »in se obotavljate? Le dvignite noge! Nihče vam ne bo snel cule.« Dokler je hodil po ravnem, je še nekako šlo, ko pa sta prišla do gore in se je bilo treba vzpenjati, kamenje pa se je za njegovimi nogami kotalilo navzdol, kakor da bi bilo živo, je bilo breme preveč za njegove moči. Na čelu so mu stale potne kaplje in mu tekle po hrbtu zdaj vroče, zdaj mrzle. »Mamica,« je rekel, »ne morem več, malo bi si rad odpočil.« – »Nič ne bo,« je odgovorila starka, »ko prispeva, boste lahko počivali, zdaj pa morate naprej. Kdo ve, za kaj vam bo to še koristilo!« – »Starka, zdaj si pa že predrzna,« je rekel grof in hotel vreči culo s hrbta, a se je zaman trudil; držala se ga je tako trdno, kakor da bi mu prirasla nanj. Obračal se je in zvijal, pa se je ni mogel znebiti. Starka se je ob tem smejala in prav veselo poskakovala ob svoji bergli. »Nikar se ne jezite, ljubi gospod,« je rekla, »saj ste v obraz rdeči kakor petelin, ki ga kmet odda za dajatev. Potrpežljivo nosite svojo culo; ko prideva domov, vam bom že dala dobro napitnino.« Kaj mu je preostalo? Moral se je vdati v usodo in potrpežljivo capljati za starko. Zdelo se je, da postaja ona čedalje bolj urna, njegovo breme pa čedalje težje. Nenadoma se je odgnala, skočila na culo in sedla vrh nje; čeprav je bila suha kot trlica, je tehtala več kot najdebelejša kmečka deklina. Mladeniču so se tresla kolena, a če ni šel naprej, ga je starka s šibo in koprivami tepla po nogah. Neprestano je stokal, ko se je vzpenjal na goro, in naposled prišel do starkine hiše prav tedaj, ko se je že hotel zgruditi. Ko so gosi zagledale starko, so dvignile peruti, iztegnile vratove, ji stekle naproti in gagale: »Ga, ga!« Za jato je s šibo v roki stopala priletna babnica, krepka in visoka, a grda kakor noč. »Mati,« je rekla starki, »se vam je kaj pripetilo, da vas tako dolgo ni bilo?« – »Bog ne daj, hčerkica,« je odvrnila, »nič hudega se mi ni pripetilo, nasprotno, ta ljubi gospod mi je nesel breme; pomisli, ko sem bila utrujena, je še mene vzel na hrbet. Tudi pot se nama ni prav nič vlekla, bila sva dobre volje in se ves čas šalila.« Naposled je starka zdrsnila na tla, snela mladeniču culo s hrbta in košari z roke, ga prav prijazno pogledala in rekla: »Zdaj pa sedite na klop pred vrati in si odpočijte. Pošteno ste si zaslužili plačilo in brez njega ne boste ostali.« Nato je rekla gosji pastirici: »Pojdi v hišo, hčerkica, ne spodobi se, da bi bila sama z mladim gospodom, ni treba prilivati olja na ogenj; še zaljubil bi se lahko vate.« Grof ni vedel, ali naj bi jokal ali se smejal. Takšna ljubica, si je mislil, mi ne bi ganila srca, pa če bi bila trideset let mlajša. Medtem je starka ljubkovala in božala svoje gosi kakor otroke, nato pa s hčerjo odšla v hišo. Mladenič se je iztegnil na klopi pod divjo jablano. Zrak je bil topel in blag; naokrog se je razprostiral zelen travnik, posut s trobenticami, materino dušico in tisočerimi drugimi cvetlicami. Sredi njega je žuborel bister potok, na katerem se je bleščalo sonce, bele gosi pa so se sprehajale sem in tja ali čofotale po vodi. »Prav ljubko je tukaj,« je rekel, »a tako sem utrujen, da ne morem držati oči odprtih: malo bom zaspal. Da le ne pride sunek vetra in mi ne odpihne nog s telesa, saj so krhke kakor trhel les.«

Ko je nekaj časa spal, je prišla starka in ga stresla, da se je zbudil. »Vstani,« je rekla, »tu ne moreš ostati. Res sem ti pošteno zagrenila pot, a življenja te vendar ni stalo. Zdaj ti bom dala plačilo. Denarja in imetja ne potrebuješ, zato dobiš nekaj drugega.« Ob teh besedah mu je v roko položila škatlico, izrezljano iz enega samega smaragda. »Dobro jo hrani,« je dodala, »srečo ti bo prinesla.« Grof je skočil pokonci in ker je čutil, da je povsem svež in spet pri močeh, se je starki zahvalil za darilo ter se odpravil na pot, ne da bi se še enkrat samkrat ozrl po njeni lepi hčerkici. Ko je bil že precej daleč, je še vedno slišal veselo gaganje gosi.

Grof je moral tri dni tavati po divjini, preden je našel pot iz nje. Tedaj je prišel v veliko mesto, in ker ga nihče ni poznal, so ga odpeljali v kraljevi grad, kjer sta kralj in kraljica sedela na prestolu. Grof je pokleknil na eno koleno, vzel smaragdno škatlico iz žepa in jo položil kraljici pred noge. Velela mu je vstati in ji podati škatlico. A komaj jo je odprla in pogledala vanjo, že se je kakor mrtva zgrudila na tla. Kraljevi služabniki so grofa prijeli in ga hoteli odpeljati v ječo, tedaj pa je kraljica odprla oči in zavpila, naj ga izpustijo in naj vsi odidejo, saj bi rada z njim govorila na samem.

Ko je kraljica ostala sama z njim, je začela bridko jokati in rekla: »Kaj mi pomagata blišč in čast, ki me obdajata, ko pa se vsako jutro prebudim v skrbeh in žalosti. Imela sem tri hčere in najmlajša je bila tako lepa, da jo je ves svet imel za čudež. Bila je bela kakor sneg, rožnata kakor jablanov cvet in njeni lasje so se bleščali kakor sončni žarki. Kadar je jokala, ji iz oči niso tekle solze, temveč sami biseri in dragi kamni. Ko ji je bilo petnajst let, je kralj poklical vse tri sestre pred svoj prestol. Morali bi videti, kako so ljudje strmeli, ko je vstopila najmlajša: bilo je, kakor da bi vzšlo sonce. Kralj je rekel: ›Hčere moje, ne vem, kdaj pride moj poslednji dan, zato hočem danes določiti, kaj bo katera dobila po moji smrti. Vse me imate rade, toda tista, ki me ima najraje, naj dobi najboljše.‹ Vsaka je rekla, da ga ima najraje. ›Ali mi ne morete povedati,‹ je odvrnil kralj, ›kako rade me imate? Po tem bom spoznal, kako mislite.‹ Najstarejša je rekla: ›Očeta imam rada kakor najslajši sladkor.‹ Druga: ›Očeta imam rada kakor svojo najlepšo obleko.‹ Najmlajša pa je molčala. Tedaj jo je oče vprašal: ›In ti, moj najljubši otrok, kako rada me imaš?‹ – ›Ne vem,‹ je odgovorila, ›in svoje ljubezni ne morem z ničimer primerjati.‹ Toda oče je vztrajal, da mora nekaj imenovati. Naposled je rekla: ›Še najboljša jed mi brez soli ne tekne, zato imam očeta rada kakor sol.‹ Ko je kralj to slišal, se je razjezil in rekel: ›Če me imaš rada kakor sol, naj bo tudi tvoja ljubezen poplačana s soljo.‹ Nato je razdelil kraljestvo med najstarejši hčeri, najmlajši pa je dal privezati na hrbet vrečo soli in dva hlapca sta jo morala odpeljati v divji gozd. Vsi smo prosili in moledovali zanjo,« je rekla kraljica, »a kraljeve jeze ni bilo mogoče omehčati. Kako je jokala, ko nas je morala zapustiti! Vsa pot je bila posuta z biseri, ki so ji tekli iz oči. Kralj se je kmalu pokesal zaradi svoje velike trdosrčnosti in dal ubogega otroka iskati po vsem gozdu, a je nihče ni našel. Ko pomislim, da so jo požrle divje zveri, se od žalosti ne morem obvladati; včasih se tolažim z upanjem, da še živi in se je skrila v kakšno votlino ali našla zavetje pri usmiljenih ljudeh. A predstavljajte si: ko sem odprla vašo smaragdno škatlico, je v njej ležal biser, prav takšen, kakršni so moji hčeri tekli iz oči, in lahko si mislite, kako me je ta pogled ganil v srce. Povedati mi morate, kako ste prišli do tega bisera.« Grof ji je povedal, da ga je dobil od starke v gozdu, ki se mu je zdela sumljiva in je morala biti čarovnica; o njeni hčeri pa ni ničesar slišal niti je videl. Kralj in kraljica sta sklenila poiskati starko; mislila sta, da bosta tam, kjer je bil biser, gotovo izvedela tudi kaj o svoji hčeri.

Starka je v samoti sedela pri kolovratu in predla. Zunaj se je že stemnilo in trska, ki je gorela spodaj ob ognjišču, je dajala medlo svetlobo. Nenadoma se je zunaj razlegel hrup: gosi so se vračale s paše in hripavo gagale. Kmalu za njimi je vstopila tudi hči. A starka se ji je komaj zahvalila in le malo pokimala. Hči je sedla k njej, vzela svoj kolovrat in sukala nit tako spretno kakor mlado dekle. Tako sta sedeli dve uri in druga z drugo nista spregovorili niti besede. Naposled je nekaj zašumelo ob oknu in vanj sta zastrmeli dve ognjeni očesi. Bila je stara sova, ki je trikrat zaklicala: »Uhu!« Starka je le malo privzdignila pogled, nato pa rekla: »Zdaj je čas, hčerkica, da greš ven; opravi svoje delo.«

Vstala je in odšla ven. Kam pa je šla? Čez travnike, vse naprej v dolino. Naposled je prišla do studenca, ob katerem so stali trije stari hrasti. Medtem se je nad goro dvignila velika, okrogla luna in bilo je tako svetlo, da bi človek lahko našel šivanko. Snela je kožo, ki ji je prekrivala obraz, se sklonila k studencu in se začela umivati. Ko je končala, je tudi kožo namočila v vodo in jo položila na travnik, da bi se spet belila in sušila v mesečini. Toda kako se je dekle spremenilo! Česa takšnega še niste videli! Ko ji je odpadla siva kita, so se prikazali zlati lasje kakor sončni žarki in se kakor plašč razprostrli po vsej njeni postavi. Iz njih so sijale le oči, svetle kakor zvezde na nebu, lica pa so se nežno rožnato svetila kakor jablanov cvet.

Toda lepo dekle je bilo žalostno. Sedlo je in bridko jokalo. Solza za solzo mu je pritekla iz oči in se med dolgimi lasmi skotalila na tla. Tako je sedelo in bi še dolgo obsedelo, ko ne bi nekaj zaškripalo in zašumelo med vejami bližnjega drevesa. Skočila je pokonci kakor srna, ki zasliši lovčev strel. Prav tedaj je luno zakril črn oblak in v hipu je dekle spet smuknilo v staro kožo ter izginilo kakor luč, ki jo ugasne veter.

Tresoč se kakor trepetlikov list je stekla nazaj k hiši. Starka je stala pred vrati in dekle ji je hotelo povedati, kaj se mu je pripetilo, a starka se je prijazno zasmejala in rekla: »Že vse vem.« Odpeljala jo je v izbo in prižgala novo trsko. Vendar ni spet sedla h kolovratu, temveč je prinesla metlo ter začela pometati in ribati. »Vse mora biti čisto in snažno,« je rekla dekletu. »Toda, mati,« je reklo dekle, »zakaj se ob tako pozni uri lotevate dela? Kaj nameravate?« – »Ali sploh veš, koliko je ura?« je vprašala starka. »Polnoči še ni,« je odgovorilo dekle, »enajst pa je že odbilo.« – »Ali se ne spomniš,« je nadaljevala starka, »da si na današnji dan pred tremi leti prišla k meni? Tvoj čas je potekel, ne moreva več ostati skupaj.« Dekle se je prestrašilo in reklo: »Oh, ljuba mati, me hočete pregnati? Kam naj grem? Nimam prijateljev ne doma, kamor bi se lahko zatekla. Storila sem vse, kar ste zahtevali, in vedno ste bili zadovoljni z menoj: nikar me ne pošiljajte proč!« Starka dekletu ni hotela povedati, kaj ga čaka. »Ne bom več ostala tukaj,« mu je rekla, »ko pa se odselim, morata biti hiša in izba čisti, zato me ne zadržuj pri delu! Zase ne skrbi, našla boš streho, pod katero boš lahko živela, in tudi s plačilom, ki ti ga bom dala, boš zadovoljna.« – »Toda povejte mi vendar, kaj se dogaja?« je dekle še naprej spraševalo. »Še enkrat ti pravim, ne moti me pri delu! Niti besede več, pojdi v svojo kamrico, snemi kožo z obraza in obleci svileno obleko, ki si jo nosila, ko si prišla k meni, potem pa počakaj v kamrici, dokler te ne pokličem.«

Zdaj pa moram spet pripovedovati o kralju in kraljici, ki sta se z grofom odpravila iskat starko v samoti. Grof se je ponoči v gozdu ločil od njiju in je moral sam naprej. Naslednji dan se mu je zazdelo, da je na pravi poti. Hodil je in hodil, dokler se ni stemnilo, tedaj pa je splezal na drevo, da bi na njem prenočil, saj se je bal, da bi zašel. Ko je luna osvetlila pokrajino, je zagledal postavo, ki je prihajala z gore. V roki ni imela šibe, a je vendarle razločil, da je gosja pastirica, ki jo je že prej videl pri starkini hiši. »Oho!« je vzkliknil, »tamle prihaja, in ko dobim eno čarovnico, mi tudi druga ne bo ušla.« Kako pa se je začudil, ko je stopila k studencu, snela kožo in se umila, ko so se ji zlati lasje razsuli po telesu in je bila tako lepa, kakor še nikogar na svetu ni videl. Komaj si je upal dihati, vendar je iztegnil vrat med listjem, kolikor je le mogel, in ni odmaknil pogleda od nje. Ali se je preveč nagnil ali pa je bilo krivo kaj drugega, nenadoma je veja počila in v istem hipu je dekle smuknilo v kožo, odskočilo kakor srna, in ker se je luna obenem skrila za oblak, mu je izginilo izpred oči.

Komaj je izginila, je grof splezal z drevesa in z urnimi koraki pohitel za njo. Ni še dolgo hodil, ko je v somraku zagledal dve postavi, ki sta stopali čez travnik. Bila sta kralj in kraljica; od daleč sta zagledala luč v starkini hišici in se napotila proti njej. Grof jima je povedal, kakšne čudežne reči je videl pri studencu, in nista dvomila, da je bilo tisto njuna izgubljena hči. Polni veselja so šli naprej in kmalu prišli do hišice; gosi so sedele naokrog, imele glave skrite pod perutmi in spale, nobena se ni zganila. Pogledali so skozi okno: starka je sedela povsem mirno in predla, prikimavala z glavo ter se ni ozirala. V izbi je bilo tako čisto, kakor da bi tam prebivali mali megleni možiclji, ki na nogah ne nosijo prahu. Njune hčere pa ni bilo videti. Nekaj časa so vse to opazovali, nato pa se opogumili in narahlo potrkali na okno. Videti je bilo, kakor da jih je starka pričakovala; vstala je in prav prijazno zaklicala: »Kar naprej, saj vas že poznam!« Ko so vstopili v izbo, je starka rekla: »To dolgo pot bi si lahko prihranila, če ne bi pred tremi leti po krivici pregnala svojega otroka, ki je tako dober in ljubeč. Njej to ni škodovalo, tri leta je morala pasti gosi; pri tem se ni naučila nič slabega, temveč je ohranila svoje čisto srce. Vidva pa sta bila dovolj kaznovana s strahom, v katerem sta živela.« Nato je stopila h kamrici in zaklicala: »Pridi ven, hčerkica moja!« Vrata so se odprla in kraljična je stopila iz nje v svileni obleki, z zlatimi lasmi in sijočimi očmi; bilo je, kakor da bi z neba prišel angel.

Stopila je k očetu in materi, ju objela okoli vratu in poljubila; ni šlo drugače, vsi so morali jokati od veselja. Mladi grof je stal poleg njih in ko ga je zagledala, je v obraz zardela kakor mahovna vrtnica; še sama ni vedela, zakaj. Kralj je rekel: »Ljubi otrok, svoje kraljestvo sem razdal, kaj naj ti dam?« – »Ničesar ne potrebuje,« je rekla starka, »podarjam ji solze, ki jih je pretočila zaradi vaju: to so sami biseri, lepši od tistih, ki jih najdejo v morju, in vredni več kakor vse vajino kraljestvo. Za plačilo njenega služenja pa ji dajem svojo hišico.« Ko je starka to izrekla, jim je izginila izpred oči. V stenah je malo zapokljalo in ko so se ozrli naokrog, se je hišica spremenila v razkošno palačo, pogrnjena je bila kraljevska miza, služabniki pa so tekali sem in tja.

Zgodba se nadaljuje, toda moji babici, ki mi jo je pripovedovala, je spomin že opešal: ostalo je pozabila. Sam sem prepričan, da se je lepa kraljična poročila z grofom in da sta ostala skupaj v gradu ter tam živela v popolni sreči, dokler je Bog hotel. Ali so bile snežno bele gosi, ki so jih pasli pri hišici, same deklice — naj nihče tega ne vzame za zlo —, ki jih je starka vzela k sebi, in ali so zdaj spet dobile človeško podobo ter ostale pri mladi kraljici kot služabnice, tega ne vem zagotovo, vendar domnevam, da je bilo tako. Eno pa je gotovo: starka ni bila čarovnica, kakor so verjeli ljudje, temveč modra žena z dobrim srcem. Najbrž je bila prav ona tista, ki je kraljični že ob rojstvu podarila dar, da je namesto solz jokala bisere. Danes se to ne dogaja več, sicer bi reveži lahko hitro obogateli.