Prevod

Nekoč je živela stara kraljica, ki ji je mož umrl že pred mnogimi leti, in imela je lepo hčer. Ko je ta odrasla, so jo obljubili kraljeviču v daljni deželi. Ko je napočil čas poroke in je morala hči odpotovati v tuje kraljestvo, ji je mati pripravila veliko dragocenih predmetov in nakita, zlata in srebra, čaš in draguljev, skratka vsega, kar je sodilo h kraljevski doti, saj je svojega otroka ljubila iz vsega srca. Z njo je poslala tudi sobarico, ki naj bi jo spremljala na poti in nevesto izročila ženinu. Vsaka je za pot dobila konja, konj kraljične pa se je imenoval Falada in je znal govoriti. Ko je prišla ura slovesa, je stara mati odšla v svojo spalnico, vzela nožiček in se z njim urezala v prste, da so zakrvaveli. Nato je podnje podržala belo krpico in nanjo spustila tri kaplje krvi, jo dala hčeri in rekla: »Ljubi otrok, dobro jih varuj, na poti jih boš potrebovala.«

Tako sta se žalostni poslovili druga od druge. Kraljična si je krpico spravila za nedrje, zajahala konja in se odpravila k svojemu ženinu. Ko sta jezdili že eno uro, jo je zažejalo in rekla je sobarici: »Razjahaj in mi s čašo, ki si jo vzela zame, zajemi vode iz potoka, rada bi se napila.« – »Če ste žejni,« je rekla sobarica, »pa sami razjahajte, sklonite se k vodi in pijte. Jaz že ne bom vaša služkinja.« Kraljična je od hude žeje razjahala, se sklonila nad vodo v potoku in pila, iz zlate čaše pa ni smela piti. Tedaj je rekla: »O, Bog!« In tri kaplje krvi so ji odgovorile: »Ko bi to tvoja mati vedela, bi ji srce v prsih počilo.« Toda kraljevska nevesta je bila ponižna, nič ni rekla in je spet zajahala. Tako sta odjezdili še nekaj milj naprej, toda dan je bil vroč, sonce je pripekalo in kmalu jo je spet zažejalo. Ko sta prišli do reke, je še enkrat poklicala sobarico: »Razjahaj in mi daj piti iz moje zlate čaše,« saj je vse njene grde besede že zdavnaj pozabila. Sobarica pa je še bolj ošabno rekla: »Če hočete piti, pijte sami, jaz že ne bom vaša služkinja.« Kraljična je od hude žeje razjahala, se sklonila nad tekočo vodo, zajokala in rekla: »O, Bog!« Kaplje krvi pa so spet odgovorile: »Ko bi to tvoja mati vedela, bi ji srce v prsih počilo.« Ko je tako pila in se globoko sklanjala nad vodo, ji je krpica s tremi kapljami padla iz nedrij in voda jo je odnesla, ne da bi kraljična v svoji veliki stiski to opazila. Sobarica pa je vse videla in se veselila, da bo dobila oblast nad nevesto, kajti ko je ta izgubila kaplje krvi, je postala šibka in nemočna. Ko je hotela spet zajahati svojega konja Falada, ji je sobarica rekla: »Na Falada sodim jaz, ti pa na mojo kljuse.« In kraljična se je morala s tem sprijazniti. Nato ji je sobarica z ostrimi besedami ukazala, naj sleče kraljevska oblačila in obleče njena revna, nazadnje pa je morala pod milim nebom priseči, da na kraljevskem dvoru nikomur ne bo povedala ničesar o tem. Če te prisege ne bi izrekla, bi jo sobarica na mestu ubila. Falada pa je vse to videl in si dobro zapomnil.

Sobarica je zdaj zajahala Falada, prava nevesta pa ubogega konja, in tako sta potovali naprej, dokler nista nazadnje prispeli v kraljevski grad. Tam so se njunega prihoda silno razveselili in kraljevič jima je prihitel naproti, pomagal sobarici s konja in mislil, da je njegova nevesta. Odpeljali so jo po stopnicah navzgor, prava kraljična pa je morala ostati spodaj. Stari kralj je pogledal skozi okno in jo zagledal na dvorišču. Videl je, kako je ljubka, nežna in prelepa, zato je takoj odšel v kraljevsko sobano in nevesto vprašal, kdo je dekle, ki ga je pripeljala s seboj in zdaj stoji spodaj na dvorišču.

»Med potjo sem jo vzela s seboj za družbo. Dajte služkinji kakšno delo, da ne bo postavala brez opravka.« Toda stari kralj zanjo ni imel dela in ni vedel drugega, kakor da je rekel: »Imam fantiča, ki pase gosi, pa naj mu pomaga.« Fantiču je bilo ime Kürdchen (Konrädchen) in prava nevesta mu je morala pomagati pasti gosi.

Kmalu pa je lažna nevesta rekla mlademu kralju: »Preljubi mož, prosim vas, izpolnite mi eno željo!« Odgovoril je: »Z veseljem.« – »Potem pa pokličite konjederca in naj konju, na katerem sem prijezdila, odseka glavo, ker me je na poti jezil.« V resnici pa se je bala, da bi konj povedal, kako je ravnala s kraljično. Ko je bilo že sklenjeno, da se bo to zgodilo in bo moral zvesti Falada umreti, je novica prišla na uho tudi pravi kraljični. Konjedercu je skrivaj obljubila kovanec, ki mu ga bo plačala, če ji stori majhno uslugo. V mestu so bila velika, mračna vrata, skozi katera je morala zjutraj in zvečer hoditi z gosmi. Pod obok teh mračnih vrat naj bi pribil Faladovo glavo, da bi ga lahko še večkrat videla. Konjederčev hlapec je obljubil, da bo to storil, odsekal konju glavo in jo trdno pribil pod obok mračnih vrat.

Ko sta zgodaj zjutraj s Kürdchnom gnala gosi skozi vrata, je mimogrede rekla: »O, Falada, ki tu visiš,« in glava ji je odgovorila:

»O, kraljična, ki mimo hitiš, ko bi to tvoja mati vedela, bi ji srce počilo.« Nato je tiho odšla naprej iz mesta in odgnala sta gosi na polje. Ko je prišla na travnik, je sedla in si razpustila lase, ki so bili kakor čisto zlato. Kürdchen jih je zagledal in se razveselil njihovega leska ter ji jih hotel nekaj izpuliti. Tedaj je rekla:

»Pihaj, pihaj, vetrič ti, Kürdchnu klobuček odnesi, naj za njim hiti, dokler si las ne spletem, jih ne uredim in spet ne spnem.« In zapihal je tako močan veter, da je Kürdchnu odnesel klobuček daleč čez polje in je moral steči za njim. Ko se je vrnil, si je kraljična lase že počesala in spela, tako da ni mogel dobiti niti enega lasu. Kürdchen se je razjezil in ni več govoril z njo. Tako sta pasla gosi do večera, potem pa sta odšla domov.

Naslednje jutro, ko sta gnala gosi skozi mračna vrata, je dekle reklo: »O, Falada, ki tu visiš,« Falada pa je odgovoril: »O, kraljična, ki mimo hitiš, ko bi to tvoja mati vedela, bi ji srce počilo.«

Na polju je spet sedla na travnik in si začela česati lase. Kürdchen je pritekel in hotel seči po njih, ona pa je hitro rekla:

»Pihaj, pihaj, vetrič ti, Kürdchnu klobuček odnesi, naj za njim hiti, dokler si las ne spletem, jih ne uredim in spet ne spnem.« Tedaj je zapihal veter in mu odnesel klobuček daleč proč z glave, tako da je moral Kürdchen steči za njim. Ko se je vrnil, je imela lase že zdavnaj urejene in ni mogel dobiti niti enega. Tako sta pasla gosi do večera.

Zvečer pa je Kürdchen, ko sta se vrnila domov, stopil pred starega kralja in rekel: »S tem dekletom nočem več pasti gosi!« – »Zakaj pa ne?« je vprašal stari kralj. »Ker me ves dan jezi.« Stari kralj mu je ukazal, naj pove, kaj se mu z njo dogaja. Kürdchen je rekel: »Zjutraj, ko gremo z jato skozi mračna vrata, je tam na zidu konjska glava in dekle ji pravi:

›Falada, ki tu visiš,‹ glava pa ji odgovori: ›O, kraljična, ki mimo hitiš, ko bi to tvoja mati vedela, bi ji srce počilo!‹«

Kürdchen je nato povedal še, kaj se dogaja na pašniku in kako mora tam v vetru tekati za klobukom. Stari kralj mu je ukazal, naj naslednji dan spet odžene gosi, sam pa se je zjutraj skril za mračna vrata in poslušal, kako je dekle govorilo s Faladovo glavo. Nato ji je sledil na polje in se skril v grmovje na travniku. Kmalu je na lastne oči videl, kako je gosja pastirica prignala jato in čez nekaj časa sedla ter si razpletla lase, ki so se bleščeče lesketali. Takoj je spet rekla:

»Pihaj, pihaj, vetrič ti, Kürdchnu klobuček odnesi, naj za njim hiti, dokler si las ne spletem, jih ne uredim in spet ne spnem.« Tedaj je sunek vetra odnesel Kürdchnov klobuk, tako da je moral teči daleč za njim, dekle pa si je mirno česalo in spletalo kodre. Stari kralj je vse to opazoval. Nato se je neopazno vrnil in ko je gosja pastirica zvečer prišla domov, jo je poklical na stran ter vprašal, zakaj vse to počne. »Tega vam ne smem povedati in tudi nobenemu drugemu človeku ne smem potožiti o svoji nesreči, kajti tako sem prisegla pod milim nebom, sicer bi izgubila življenje.« Kralj je vztrajal in ji ni dal miru, vendar iz nje ni mogel izvleči ničesar. Tedaj je rekel: »Če meni nočeš ničesar povedati, pa tej železni peči potoži o svoji nesreči,« in odšel. Dekle je zlezlo v železno peč, začelo tarnati in jokati, si izlilo srce ter reklo: »Zdaj sedim tu, zapuščena od vsega sveta, pa sem vendar kraljična. Zahrbtna sobarica me je s silo pripravila do tega, da sem morala sleči svoja kraljevska oblačila, in je zavzela moje mesto pri ženinu, jaz pa moram kot gosja pastirica opravljati najnižja dela. Ko bi to moja mati vedela, bi ji srce v prsih počilo.« Stari kralj pa je zunaj stal ob cevi peči, skrivaj prisluškoval in slišal vse, kar je govorila. Nato je spet prišel noter in ji velel, naj zleze iz peči. Oblekli so jo v kraljevska oblačila in njena lepota je bila kakor čudež. Stari kralj je poklical sina in mu razkril, da ima lažno nevesto, ki je le sobarica, prava pa stoji tukaj in je doslej pasla gosi. Mladi kralj se je iz srca razveselil, ko je videl njeno lepoto in krepost, in priredili so veliko gostijo, na katero so povabili vse ljudi in dobre prijatelje. Na častnem mestu je sedel ženin, na eni strani kraljična, na drugi pa sobarica, toda sobarica je bila tako zaslepljena, da kraljične v razkošnem nakitu ni več prepoznala. Ko so se najedli in napili ter bili dobre volje, je stari kralj sobarici zastavil uganko: kaj si zasluži ženska, ki je svojega gospodarja tako in tako prevarala. Pri tem je povedal vso zgodbo in vprašal: »Kakšno kazen si zasluži?« Lažna nevesta je rekla: »Nič boljšega si ne zasluži, kot da jo slečejo do golega in vtaknejo v sod, ki je znotraj obit z ostrimi žeblji. Vanj naj vprežejo dva bela konja, ki naj jo vlečeta sem in tja po ulicah, dokler ne umre.« – »Ta ženska si ti,« je rekel stari kralj, »in sama si si izrekla sodbo. Tako naj se ti tudi zgodi.« Ko je bila sodba izvršena, se je mladi kralj poročil s svojo pravo nevesto in skupaj sta v miru in sreči vladala svojemu kraljestvu.